POLIPAP CRAFTER

Pozabljena Afrika

2012-01-29T09:20:00.006+01:00

S polnim nosem in obkrožena z robci sedim za računalnikom in se trudim iz te prehlajene glave spraviti nekaj besed, ki bi spremljale zapestnico, ki sem jo naredila že prejšnji teden, a ne gre in ne gre. Pa sem ravno v ponedeljek razmišljala, da mi bo morda letos uspelo zimo preživeti brez nadležnega prehlada... Kot kaže, sem si ga s pretiranim zadovoljstvom prav priklicala. Sedaj pa imam: godbo na pihala in solzavi film, vse v enem.

Nekako sem bila presenečena nad sabo, da sem v zadnjem času spet zaplavala v nakit in uspela v enem tednu spraviti skupaj kar nekaj kosov. Sicer brez pravega načrta in ideje v glavi, kar mi sicer ni podobno, pa kljub temu. Ponavadi se k nakitu spravim tako, da imam v glavi popolno vizijo, kaj želim ustvariti. Le redko kar nekaj packam z mislijo, da bo že kaj uspelo. Pri tej zapestnici je bilo drugače. Pri Eugeni Topini me je navdušila že lani, a sem tako padla v miniature, da sem jo pustila v zadnjem možganskem predalčku. Vsake toliko sem se spomnila nanjo in si obljubila, da enkrat jo bom pa res naredila... Enkrat pa res... Enkrat... In v nedeljo sem se odločila: DANES. Kar malce sem se namučila z njo, saj ni hotela izgledati tako, kot sem si zamislila, a to so le moji odtenki zahtevnosti...

Imejte se radi in naj vas danes ne odnese.

Maja

Ekologija

2012-01-16T16:16:00.003+01:00

Inspired by Helen Breil

Naš Modri planet mi veliko pomeni in zdi se mi, da je ekologija in ekološko obnašanje nekaj najmanjšega, kar lahko vsak posameznik prispeva k ohranitvi čudovite narave. Eko vidikov je kar nekaj in prvi je zagotovo ločeno zbiranje odpadkov. Seveda tudi MI, v naši družini, pridno in vestno ločujemo odpadke. Moja dva fanta sta izumila čisto nov in gotovo najbolj zanesljiv način ločevanja odpadkov... No, ta popolnoma nova, unikatna in predvsem brezhibna metoda se imenuje "Maja Bo". Vsa njena skrivnost in učinkovitost se skriva v puščanju odpadkov na kuhinjskem pultu! K metodi "Maja Bo" sodi torej: ločevanje, vpitje, razburjanje, sklanjanje nad košem z "naj bi bila vsebina črne kante" in pobiranjem iz njega bananinih, pomarančnih in podobnih olupkov in ob tem konkretna ponazoritev z zelo jasno in glasno razlago "B-I-O ODPADKI!!!" Drugič: "TUDI OVITEK OD ČOKOLADE JE P-A-P-I-R!!!" ipd...

Metoda deluje še na drugih področjih in je pravzaprav nekako univerzalna. Zelo učinkovito se obnese pri sortiranju čudno zelenih vsebin hladilnika, brisanju kuhinjskega pulta, mize, pomivanju WCjev, tuš kabin in podobnih nebodigatreba. "Maja Bo" učinkovito deluje pri odnašanju perila v zgornje nadstropje (kajti če koš s perilom nastavite na stopnice obstaja velika nevarnost domačih poškodb, ko nekateri tako vneto stopajo čezenj). "Maja Bo" tudi edina z gotovostjo pove, kje v hiši se nahajajo najrazličnejši predmeti, ki imajo sicer določeno stalno in pripadajoče mesto, a jih nekdo (najbrž gosti) vztrajno premikajo. Le ti predmeti tudi čudežno spreminjajo podobe, tako da jih ni mogoče opaziti niti takrat, ko stojimo tik pred njimi in bolščimo vanje. Takrat je edino sredstvo proti glasnemu "NE NAJDEM" tako opevana metoda "Maja Bo", ki spet prikaže vsestransko namembnost!

Saj bi vam jo prišli demonstrirat, a imamo trenutno že z lastnimi odpadki (in ostalimi opravili) preveč dela!

Pri nas se je slogan Ljubljanske Snage "Zmajček svetuje, pametno ločuje" pod J. pokroviteljstvom spremenil v "Majček svetuje, pametno ločuje"

Imejte se radi, pa Zemljo tudi!

Maja

Popolna sobota

2012-01-15T15:33:00.009+01:00

Za ustvarjanje nimam prave volje. Me pa toliko bolj vleče ven... Ko pleme doma zaseda, kam na izlet, je morje vedno v ožjem izboru. Mali je vsem dal jasno vedeti, da ko bo star osemnajst let, se bo preselil v Izolo... Veliki ne bi imel nič proti, če bi nekje na obali imel malo gostilno in v njej izživljal svoje kuharske inspiracije... Kot gospa oštirjeva se sicer ne bi dobro znašla, a če mi nekje na vrtu naklonita čumnato, v kateri bi lahko packala, se na obalo ne bi bilo težko navaditi... A če sanj ne moremo živeti takoj, jih z izleti lahko vsaj dihamo. Tako so včeraj nekateri preizkušali, če kamni letijo do Italije....

Drugi smo med kamenjem iskali podobe...

In v objektiv lovili sence...

Nekateri so januar zamenjali za marec in med zelenjem iskali ljubezen...

Spet drugi obupovali nad makro fotografijo...

Narcise so nas prepričale, da je življenje na obali res lepše...

In da ni daleč dan, ko se vrnemo spet...

Imejte se radi!

Maja

40 - why not?

2012-01-10T15:19:00.004+01:00

Z več kot tedensko zamudo, pa vseeno...

Bilo bi zelo lepo, če...

... bi bili moji dnevi daljši...

... in jutra ne tako zgodnja...

... moji domišljiji ne bi zmanjkalo štrene...

... in bi moje prste vodile nevidne niti...

... če čokolada ne bi bila tako pregrešno dobra...

... in se ne bi takoj prilepila na nezaželena mesta...

... bi bilo življenje včasih enostavnejše...

... in bi dejansko obstajali odgovori na večne zakaje...

... če moje sanje ne bi nikoli umrle.....

... pa čeprav bi le za hipec zaprla oči...

... če bi dokončno dojela, da je le nebo meja...

... in se ne bi izgubljala v slepih ulicah...

Hvala vsem tistim, ki ste tako vztrajno obiskovali mojo stran v pričakovanju, da bom vseeno obesila kaj novega...

Hvala vsem, ki ste še vedno del tega sveta...

Hvala vsem, ki razumete, da je včasih življenje avtocesta:)

Imejte se radi!

Maja

In kdo se bo igral z novim programom....

2011-11-25T19:24:00.002+01:00

Obveznosti so me za skoraj ves teden odtrgale od računalnika in ustvarjanja. Tudi današnje žrebanje se je zavleklo v pozen večer. Odločila sem se za klasičen žreb, saj mi je Random org. nekako neosebna zadeva. Zaupam Tejevi pošteni roki, ki se je doslej že kar nekajkrat izkazal pri žrebanjih. Domov sem prišla dokaj pozno, ko je bil mali že v pižami, zato ni hotel pozirati z izžrebanim listkom v roki:) Pa saj mu oprostite... Tako boste morali verjeti meni na besedo, ko vam povem, da se bo z novim programom My Memories suite Vol.3 igrala

Aleksandra (Frčkalice)!!!

Čestitam!! Ostalo ti javim po mailu!!!

Pa lep večer,

Maja

Giveaway

2011-11-20T12:54:00.010+01:00

Današnja objava je malo drugačna od dosedanjih. Sem človek, ki me hitro marsikaj premami in ko vidim nekaj, kar zbudi mojo pozornost, moram to seveda poskusiti. Seveda me miniature še držijo, ampak včasih si mora človek od njih res spočiti oči in delati nekaj na večjem formatu. Tako me je premamil digitalni scrapbooking. Že dolgo brskam med zastonjkarskimi papirji, ki se jih dobi na netu. Večinoma sem si jih tiskala za izdelavo albumov in blokov, vmes pa težila J. naj mi vendar naloži en software za izdelavo digitalnih dizajnov. Pa saj poznate moške... nič od tega. Tako me je software našel sam!! Prejela sem mail Liz Gardner, ki me je povabila, da gostim giveaway (kar današnja objava pravzaprav je), v katerem bo eden od mojih bralcev prejel verzijo programa My Memories Suite v vrednosti 39, 97 dolarjev! Hkrati pa je od sedaj na mojem sidebaru koda, ki vsem ob nakupu programa omogoča 10% popust.

Kar 14 dni, sem se vsak prosti trenutek igrala s programom in raziskovala njegove možnosti, ki so dobesedno neskončne: od tega, da si lahko izdelaš svoj dizajn papirja, biznis kartice, voščilnice, digitalne scrapbook strani do izdelave albuma po predlogi dizajnerjev ali povsem po svoje.

Predstavljam vam svoj prvi digitalni LO, da boste videli, kako enostavno je to. Idelala sem še predlogo strani za blokce Mojih receptov, ki sem se jih spravila delati za darila ter stran za v dnevnik za mojo malo mrzlo nečakinjo in seveda našo letošnjo voščilnico, ki pa naj ostane še skrita. Program omogoča uporabo vseh papirjev ali okraskov, ki sem jih kdajkoli shranila na svoj računalnik. Omogoča oblikovanje teksta z vsemi zastonjkarskimi ali plačljivimi fonti, skratka "ni da ni"!

Vse kar morate storiti, je da pod objavo pustite komentar, v katerem mi napišete, kateri komplet na strani My memories vam je najbolj všeč.

Žrebanje bo v petek, 25. novembra!

Veliko sreče IN RAZŠIRITE GLAS!!!

V nasprotju z mojo dosedanjo navado, moram današnjo objavo napisati še v angleščini:

A few weeks ago I got an email from Liz Gardner from My Memories. I was thrilled when I red her idea! She asked me to host a giveaway in which one of my readers would receive a software My Memories Suite worth 39, 97$!! At the same time there is a My Memories code on my sidebar. If you use it with buying of software you get a 10% discount.

For the past 14 days I've been playing with this program every free second that I've had. The possibilities are endless: from creating your own design of digital paper, business cards, cards, digital LO and albums from designers pages or your own.

In my post today I wanted to show you my first digital LO ever, just for you to see how easy it is if you use this program. I have also created My recipe page for My recipes albums I have been making for gifts and a diary page for my nice. I have also created our Christmas card, but this will stay a secret for a little while.

So if you want to participate in this giveaway just live me a comment under this post in which you must tell me, which kit from My memories page you like the most. I will be drawing the winner on Friday the 25th of November!

So: GOOD LUCK AND PLEASE, SPREAD THE WORD!!

Maja

Books

2011-11-05T14:31:00.010+01:00

Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...

Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja

Čajanka/Tea time

2011-11-01T09:53:00.007+01:00

Je že tako, da prijatelji človeka presenetijo takrat, ko to najbolj potrebuje. V soboto moje razpoloženje ni bilo najbolj prekipevajoče in optimistično, pa še sivina zunaj je pritiskala in pridala svoje. Pa me je obiskala Darja in iz torbice privlekla majhno darilce. V majcenem paketu se je skrival še bolj majcen čajni servis, kot nalašč za moje miniaturne piškote iz druge božične peke. S čajnikom, sladkornico, vrčkom za mleko in dvema skodelicama. Čudovito!!!!

Vse skupaj je tako majceno, da sem kar nekaj časa porabila, da sem vse postavila, saj se mi je sproti podiralo. Naredila sem še mizico, ki sem jo našla tule. Spremenila sem le velikost, saj je bila za mojo čajanko prevelika.

Priznam, da se je moj dan kar hitro obrnil, sploh ker sva si nato privoščili filmski večer in si oči izjokali ob gledanju filma Notebook. Še celo nedeljo sem naokrog hodila zatečenih oči! Ampak je bilo vredno, zgodba je čudovita in pisana na kožo nam, ki se radi kdaj pa kdaj zjočemo ob kakšnem romantičnem filmu.

Pa k popolnoma drugi temi. Oktobra je moj blog praznoval tretji rojstni dan in ker se počasi približujemo k 100.000 obisku tega mojega kotička, za vas pripravljam presenečenje. Pa naj ostane še skrivnost, vsaj še za teh nekaj 2.000 klikov:)

Imejte se radi!

Maja

A key to my heart

2011-10-23T10:25:00.006+02:00

Z žensko garderobo je ponavadi križ... Mislim, da se marsikatera najde v tej izjavi... Nesrečnega obraza pred (ponavadi polno) omaro tuhtaš, da nimaš popolnoma nič pametnega za obleči. Vsaj jaz. Moja omara je sicer dolgočasno zatočišče oblek precej enotnega barvnega spektra. V njej domujejo predvsem črna, olivno zelena, siva in rjava oblačila in nekaj belih srajc in seveda malo morje šalov in rut, s katerimi sem obsedena. Tako sem zadnjič ugotovila, da sedaj pa RES nimam popolnoma nič takega, v čemer bi se dobro počutila... nekaj, kar bi me dvignilo, kadar sem na tleh (saj vem, da to ni najbolj... no zrelo..., da bi me morala dvigniti notranjost..., ampak včasih pomaga, če si natakneš nekaj, kar veš, da ti paše,... pa k vragu... saj sem ŽENSKA!). Še tisto, kar je bilo fino, sedaj spravim samo na pol poti do tazadnje:( Nekaj bo treba ukreniti! Odpravim se v šoping in ugotovim sledeče:

1. ali sem za časom, ampak vse so samo CUNJE!! Sredi zime pač ne rabim sicer čudovito mehkih puloverjev, ki pa mi razkrivajo celo desno ali levo ramo!

2. št. 36 sem definitivno pustila nekje v preteklosti!

3. čevlji: katastrofa! Včasih sem z roparskega pohoda definitivno prišla vsaj z enim parom čevljev, sedaj ne najdem para, ki bi mi bil všeč (beri: štikli so mi sicer hudo všeč, ampak v njih se polomim že na poti od avta do vrat)!

4. žal ne morem kupiti popolnoma nič, kar se vsaj malček odklanja od zgoraj naštetega barvnega spektra:

a) ker mi vijolična ne sede,

b) ker drugih barv v trgovinah ni (ali pa sem za njih barvno slepa).

5. vse skupaj je navadna KATASTROFA.

V končni fazi se mi v srce le vsede dolga mehka siva jopa, z valovitim ovratnikom. Pod njo bodo pasale vse moje bele srajce ali majice, popestrim pa jo lahko s šali. MOJA!!! No vsaj nekaj...

Doma vseeno ugotovim, da mi manjka kos nakita (meni, kvazi fimarki)! Ker letos z ustvarjanjem le tega nisem bila najbolj pridna, sedem za mizo. A ker ne morem iz svojih stekleničk, nastane zgornji kos. Na dolgi ketnici, rahlo romantičen, ne preveč in ne premalo načičkan. Steklenička v sebi skriva drobno poli srce, da vsaj malo upravičim naziv"fimarke". Lepo paše na mojo novo jopo! Končno zadovoljna:)

Ampak vseeno bi bilo fino imeti še nove čevlje...

Imejte se radi!

Maja

Inspired by Smurfs...

2011-10-20T14:50:00.006+02:00

Najprej sem mislila, da bom te male hiške za fotografiranje postavila med hribčke mahu, pa so mi obveznosti delovnega tedna preprečile sprehod v gozd. Tako so v skladu z današnjim dnem, svojo kuliso našle med belimi hribčki... iz pecilnega praška seveda...

Tiste, ki me poznate že malo dlje, veste, da te želodove kapice že dolgo burijo mojo domišljijo. Tokratna ideja se je utrnila med gledanjem filma Smrkci. Ne morem reči, da me je film ravno navdušil, me je pa zato vas teh malih modrih bitij popolnoma navdihnila. Vem, da v mojih hišicah niti mali, za jabolko veliki Smrkci ne bi mogli najti svojega doma, ampak nihče ne ve, morda se kje, v kakšnem začaranem gozdu skrivajo kakšna še manjša, še drobcenejša, še bolj pravljična bitja... Kdo ve, morda nas obiščejo in takrat jim bom nudila zavetje:)

Pa da ne boste mislili, da so vse moje miniature le nekoristni lovilci prahu... Res je, da jih ustvarjam iz užitka in zaradi užitka,... zato da preizkušam svoje meje, ... ampak prav vsaki lahko najdem koristni namen. Stekleničke s piškotki in micene hišice se lahko v trenutku spremenijo...

... v knjižna kazala in tako postanejo drobno darilo...

Imejte se radi!

Maja

Some early Christmas baking...

2011-10-16T08:35:00.006+02:00

Kaj se lahko primerja s tem, ko hiša zadiši po domačih piškotih? Ko se vonj cimeta in vanilije naseli v naših nosnicah in začne buriti domišljijo... Ko je topljena čokolada povsod... na noskih, piškotih in jezičkih... Ustvari domačnost in pričakovanje. Brez božične peke ni Božiča in prav gotovo ne božičnega razpoloženja...

Žal pri nas večkrat diši po pečeni fimo masi kot pravih cimetovih zvezdicah... Nekoč, ko smo bili še na starem naslovu, se je Tej igral zunaj, J. pa ga je čuval in klepetal s sosedom. Ko sem kot radovedno skrbna mama pogledala skozi okno, me je sosed okaral, naj vendar že pustim delo in pridem dol.

"Ne morem, ravno nekaj pečem," sem odgovorila. "Uau in kaj slastnega bomo jedli?" je sledilo njegovo vprašanje... in J. odgovor: " Nekaj, na čemer si zlomiš zobe in ti obleži v želodcu!"... Žal!

Žal je peka polija hudo aditivna. Na tečaju v Angliji smo spoznale prijazno gospo, katere poli izdelki so nas navdušili. Ko sem izvedela, da s polijem ustvarja šele eno leto, sem ostala brez besed.

"Ampak, dragica, ne počnem popolnoma nič drugega", se nasmehne. "Mož vsak večer pride domov in ko vidi, da je pečica prižgana, vedno vpraša: kaj je za večerjo? In ko pogleda v pečico, razočarano vzdihne: Oh, spet perle..."

... Tako je z nami fimoholiki...

Imejte se radi, pa naj kmalu zadiši po pravih cimetovih zvezdicah...

Maja

Oh, ta ljubezen...

2011-10-14T17:29:00.005+02:00

Koliko ljubezni lahko stlačiš v 2 centimetra veliko stekleničko?

... Neskončno mnogo, saj nima otipljive oblike, prav tako ji ne moreš določiti meje, njene razsežnosti so brezkončne... Pa je hkrati najrazličnejših barv, oblik, velikosti, vonjav in okusov... Včasih se pojavi tam, kjer jo najmanj pričakuješ... Ves čas se spreminja, ubira nove poti in išče nove izzive... Z vsakim padcem je močnejša, včasih iz dneva v dan slastnejša...

... Tokrat se je preoblekla v male sladke čokoladne pralineje... Take, za palčke iz pravljic... Take, za ljubitelje bele in temne čokolade... Kot jing in jang... Kot plus in minus... Kot dve nasprotji, ki se privlačita... In tvorita popolno celoto... Tako, kot v ljubezni mora biti... Brez nje ne moremo živeti, pa če se še tako prepričujemo v nasprotno... Brez nje je življenje pusto... Pa čeprav ljubimo le samega sebe...

Tako si za danes sposodim besede nekega predavatelja: pojdite in objemite tistega, ki ga imate najrajši... Če ni nikogar, objemite sebe...

In za božjo voljo: IMEJTE SE RADI!!

Maja

Le...

2011-10-10T08:19:00.003+02:00

Ni me izbrisalo iz zemeljskega površja le ... le ”lejev” je bilo preveč...

... sonce je preveč sijalo in gozd preveč dišal, da bi sedela za računalnikom...

... dobrih knjig se je nagrmadil kup in ne bi bilo fer, da bi pustila , da se na njih le nabira prah...

... težkih misli je bilo preveč in niso se želele vsesti na svoje mesto...

... fotoaparat ni želel sam od sebe poslikati tisto nekaj malega, kar so uspele ustvariti moje roke...

... moje noge niso želele preteči toliko, kolikor je zastavila moja glava in trma se je vsak dan bohotila v svojem delu dneva...

... in tako lepo je bilo sedeti zunaj, loviti žarke in le sanjariti...

Težko je reči, da se bo kaj spremenilo, le čas sam lahko to pove.

Imejte se radi!

Maja

Najlepši trenutki

2011-08-03T20:20:00.005+02:00

I found this poem on craftberrybush and I think it is the best answer to my last two posts. So, I want to share it with you!

My dishes went unwashed today

I didn't make my bed

I took his hand and followed

Where his eager footsteps led.

Oh, yes, we went a little adventuring

My little child and I

Exploring all the great outdoors

Beneath the sun and sky.

We watched a robin feed her young

We climbed a sunlit hill

Saw cloud-sheep scamper through the sky

We plucked a daffodil.

That the house was so neglected

That I didn't brush the stairs

In twenty years, no one on earth

Will know or even care.

But that I've helped my little child

To noble adulthood grow

In twenty years the whole wide world

May look and see and know.

Author unknown

Imejte se radi!

Maja

Tuhtanje se nadaljuje...

2011-07-29T14:20:00.006+02:00

Saj ne, da bi se mi tako mudilo nazaj v šolo, le zabavno ga je bilo izdelati:)

Tuhtanje se nadaljuje. Še vedno sem skoraj pri isti temi, a z drugega zornega kota, v tisti večni dilemi čas zame vs. otrok, njegove zahteve, posvečanje njemu. Ja, kar nekaj časa posvetim sebi, ustvarjanju, branju, pa vseeno mislim, da Teja ne zanemarjam in ga nikoli nisem. Res je, da je lažje sedaj, ko je večji, a kljub temu mi njegove zahteve nikoli niso bile v breme pač pa v neizmerno veselje in vedno, prav vedno sem lahko nekaj časa namenila tudi sebi.

Izhajala sem iz tega, da nočem, da ima moj otrok za mamo prazno lupino... žensko brez vsebine, brez duše... žensko brez sebe, ki se bo sesula, ko bo otrok odšel, saj v končni fazi so nam otroci dani le na posodo... Vzgajamo z vzorom, kajne? In če želim, da moj otrok živi kvalitetno življenje, mora to imeti pred sabo. ”Srečna mama - srečen otrok”! Le tako mu lahko dam...ne največ, pač pa najbolj kvalitetno... le tako lahko otrok ve, da sem v tistem trenutku le njegova, kajti to se mi zrcali na obrazu, govori mi iz oči. Otrok se ne da pretentati. Veliko boljši psihologi so, kot si mislimo in vedno vedo ali smo z njimi ali ne.

Mislim, da sem mu v devetih letih dala največ, kar sem zmogla, nisem pa želela zasužnjiti sebe in njega. Mnenja sem, da otroku ne smemo strukturirati prav vsega njegovega časa (z aktivnostmi, vodeno igro...), saj ga s tem ohromimo in prikrajšamo za čas, ko se uči igrati in zaposliti sam, torej za čas, ko se razvija njegova domišljija, kreativnost, ko vrejo ideje... Brez tega pa danes ni genijev:). Tej je vedno imel in še vedno ima prostor in čas zase, v katerem ga ne motimo, čas, ko razmeče vse in je njegova soba bomba, ampak ko pogledam, vidim v njej začetek in cilj igre, vidim inovativnost, vidim otroka, ki ni živčen, otroka, ki se zna zaposliti tudi sam. In še niti enkrat v 9ih letih nama ni izrekel tistega famoznega stavka:”Dolgčas mi je!”

In ko sem ga v petek, ko je odhajal na morje vprašala, koga bo imel za družbo, je odgovoril:”Saj imam sebe!” Vem, da je otrok, ki uživa v družbi, vem pa tudi, da bo užival tudi če je ni!

Imejte se radi!

Maja

Am I a superhero?

2011-07-23T15:28:00.006+02:00

V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...

Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA

2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA

Zakaj? Ker pač sem.

3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.

4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.

5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????

6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...

Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!

Poskus drugič:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?

Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.

Sem torej s tem zadovoljna? Da.

Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:

"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"

Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!

Nadaljevanje sledi...

Imejte se radi!

Maja

Še zadnjič, preden grem

2011-07-03T13:29:00.003+02:00

Moji hvarski zakladi

Še zadnjič, preden grem... Na dopust ali inventuro... Kakor komu ljubo... Brskat med kamne, kjer moje oči iščejo majceno, miceno, pa tako zelo, zelo popolno... Kjer vsak nov val nariše novo platno... In odkrije nove plasti... Med kamni ali v moji meditaciji... Vsako leto domov prinesem nove zaloge... Vsako leto me J. sprašuje, kaj mi bodo... Ampak prav vsak kamen je dragocen... Prav vsak poseben... Prav vsak nosi svojo zgodbo... Prav vsak mi govori svoje... Obožujem te Hvarske kamne... Tako gladki so, skoraj mehki... Tako prijeten je občutek, ko si jih podrgnem po licu....

Grem vdihovat... Kajti tako diši zrak samo na Hvaru... Kjer se meša vonj po sivki z vonjem po rožmarinu... Kjer se vonj po soli staplja z vonjem po žajblju... In origano tekmuje z borovci... Na moji poti do plaže je kotiček, kjer še prav posebno diši... Vedno se ustavim, zamižim in samo diham... Ter si želim, da bi vonj v sebi zadržala za celo leto...

Grem pit kavo pod najlepši rožičevec, kar sem jih kdaj videla... Grem občudovat njegove plodove in razmišljat, kaj bi se dalo iz njih narediti! Grem sanjat pod njega in poslušat Oliverja, brez katerega Dalmacija pač ni Dalmacija... Grem občudovat barvo morja, ki jo narišejo prvi sončni žarki, ki pridejo čez Sv. Nikolaja... In uživat tišino, ko vas še spi...

Imejte se radi... in na poti kdaj zamižite in le globoko vdihnite!

Maja

Nekaj pa je še takšnih ljudi, ki se jih človek razveseli...

2011-06-27T14:30:00.004+02:00

Poletne zavozlanke ”ala Maja”

Da sem kar nekaj zgodnjepoletnih dni preležala v mreži, je znano... Da sem sanjarila z odprtimi očmi, je prav tako znano... Da pa so bila ta sanjarjenja zemeljska, je znano malo manj... Tako se mi je nekega dne, ko sem ležala z glavo obrnjena proti tlom, opazovala mravlje in se s pomočjo drobne bilke poganjala v lahno guganje, po glavi motal stavek Oskarja Wilda, ki pravi takole:

”To LIVE is the rerist thing in the world. Most people EXIST, that is all."

Ali torej živim ali le obstajam? Meni se je zdelo, da ŽIVIM... Da je trenutek tak, kot mora biti... Z gledišča nekoga drugega pa povzročam le lahen veterc.

Ali življenje mora biti velikopotezno, da je vredno besede življenje? Ali morajo biti dejanja Velika, Pomembna, vsem bijoča v oči? Ali mora biti kariera tista, ki šteje? Nazivi pred imenom zveneči, dolgi in kompicirani? Ali ni dovolj, da sem le Maja ta in ta? Ali moram priti domov zvečer zgarana, uničena in zagrenjena, da lahko rečem, da sem uspešna?

Kajti meni se zdi, da sem uspela, ko ležim z glavo obrnjena navzdol in gledam deteljo med travo in se s pomočjo drobne bilke poganjam v rahlo guganje!

Kajti meni se zdi, da sem naduspešna, ko moj otrok bos, v premajhni Lumpi majici z vetrom v laseh dirja okoli hiše in si izmišlja nove in nove igre.

Kajti meni se zdi, da sem prvakinja sveta, ker svojega prostega časa ne preživljam v nakupovalnem centru in se ne obremenjujem s tem, ali bom kupila pomembno znamko kavbojk ali le tiste ”no name”, ker so mi všeč in mi grejo na ta zadnjo!

Kajti meni se zdi, da nič ne more premagati tega, da se ob pol desetih zvečer z otrokom drenjava na mreži in čakava kresničke!

Kajti meni se zdi čisto dovolj, da sem le Maja ta in ta, ki včasih rada zabušava in to tudi na glas prizna!

Kajti meni se zdi, da živim, ker sem uspela najti ravnotežje..., vendar pa je ravnotežje vedno le stvar perspektive!

Imejte se radi in najdite svojo perspektivo!

Maja

Aleksandra P.R. hvala ti za tvoj današnji mail!! Dal mi je moč in novo energijo! Tebi je posvečen današnji naslov!

Long time no see

2011-06-13T14:21:00.010+02:00

1. Fotoaparat je šel z J. nekam... in tam tudi ostal... Moja trotelica je bolj ali manj le za v torbico, za tiste ta hitre fotke drobnih trenutkov, za katere hočeš, da bi tako ali drugače ostali.

2. Poletno vreme in vonj po travi, cipresah, svobodi in uživanju me je vlekel ven... in tam tudi zadržal... od prvih žarkov pa vse do kresničk... Obdržal me je v mreži s knjigo v roki ali zgolj s sanjarjenjem med trepalnicami...

Vsake toliko je vest malce potrkala... najprej potiho, botem z bolj glasnim "nok, nok, zanemarjaš kotiček, ki ti je zelo pomemben (beri blog) in ljudi, ki ti preko njega enako veliko pomenijo (beri: vas)"... Malce sem zamižala, stisnila zobe, se popraskala po čelu... in hitela negovat tisti lenobni kotiček duše, ki ga zanemarjam čez leto...

3. Plevel je postal moj vsakodnevni terapevt. Ugotovila sem, da zna precej dobro poslušati in tako kot papir, prenese vse moje izlive. Vse se pomeniva in čudovito me zna pomiriti. Moja trata sicer nikoli ne bo angleška, je pa zato moja duša veliko bolj "negovana"...

4. Bila sem OK v. d. žene in pod streho spravila J.ovo 40 letnico. Kdo bi si mislil, da se lahko moški te številke tako otepa! Kljub prvotnim izlivom v stilu tega hudiča pa že ne bom praznoval... pa zakaj bi človek okroglo moral praznovati, kdo si je to izmislil... rad bi samo mir..., je zabava dobro uspela, prav tako igrica Lepo je biti 40, pa brez polovičke prosim.

Uspela sem mu celo speči torto... ta "miceno" seveda, prava je bila seveda mamina Saherica...

In eno Majdi ..., pa je zaradi pobeglega fotoaparata prehitro romala k njej...

In šarlotko za mamo, ki praznuje danes...

Dvojčkov pri nas namreč nikoli ne zmanjka:)

Imejte se radi!

Maja

Čokoladna torta

2011-05-15T17:30:00.013+02:00

Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.

Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!

Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)

Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

Iz Hofferjevega kataloga

2011-05-10T17:37:00.007+02:00

Inspiracija je res povsod okrog nas. Če te nekaj obsede, tudi na običajne predmete gledaš povsem z drugimi očmi. Meni se po glavi mota: ali bi to lahko naredila iz polija... in če, kako majhno mi bo uspelo. Sploh se ne sprašujem, čemu mi bo... Prav tako se ne sprašujem, ali bo komu všeč ali smiselno... Gre za to, da premikam svoje meje.

Tako sem zadnjič Hoferjev katalog pregledala s povsem drugačnimi očmi. Ponavadi ga prelistam, ko pridem domov, vmes, ko se mi v električnem grelcu greje 2 dcl vode za kavo To je le za ilustracijo, kako hitro grem skoz:) Tokrat pa mi je pogled ostal na sladoledih. Pa ne zato, da bi se odločila, katerega bi kupila! Ne, v oči so mi padli sladoledi s piškotom in že so se mi v glavi naslikali miceni poli sladoledki... In tu so... tisti z zgornje slike. Da ne bo zgolj ustvarjanje zaradi ustvarjanja, sem jih spremenila v uhančke:)

Spodnji pa so narejeni po želji in že pri lastnici. Ponovno me je postavila pred izziv, ki ga v glavi še tenstam. Upam, da iz tega tenstanja tudi kaj bo!

Imejte se radi!

Maja

Ponosna mama pajkovka

2011-05-08T10:28:00.011+02:00

Moj mali pajki!!

Pa kje za vraga je kaj za prijet!??

Se vam zdi ravno?

Samo za orientacijo, kako ravna je stena!

Današnja objava ni sladka, pač pa ena tistih, ko nas mame razganja od ponosa. Tole je namreč moj mali pajkec včeraj na plezališču v Rovinju!

Od nekdaj je plezal. Če je kje našel steno z oprimki, je bil v trenutku na vrhu. Če ni bilo stene, so zadostovali podboji vrat! Kar pomnim vpijem:"Ne plezaj!" Pa smo se odločili strast spremeniti v šport in tu je rezultat!

Za tiste, ki vam je plezanje blizu: mali, 128 cm visoki pajkec, je splezal dve smeri z oznako 4c. Eno dvakrat, drugo trikrat. Nato si je poln adrenalina zaslužil veliko porcijo čevapčičev s pomfrijem, edinim mesom, ki ga nekako tolerira. Se vam že svita v katero smer gre njegova prihodnost:)

Imejte se radi, pa oprostite mi ves tale ponos:)

Maja

Cupcake or a muffin?

2011-05-02T19:36:00.009+02:00

Skupinska slika

Moji favoritki

Vice prvakinji

Izrodka (pa naj mi vendar oprostita)

In jagodni izbor, ki mu je pripadla čast evrofotke:)

In še en končni izdelek

Cupcakes ali "torte v skodelicah" ? Sladica, ki nam na tej strani Alp ni tako blizu. Poznamo muffine (čokoladni pri nas doma izginejo kot bi trenil) in naivno sem mislila, da so cupcakes in muffini eno in isto. Ko sem se jih lotila izdelovati iz polija, sem šla seveda raziskovat. Ugotovila sem, da muffin seveda ni isto kot cupcake:) Haloo?!? Mafin je namreč brez dekoracije, cupcakes pa so bogato okrašene, primerno najrazličnejšim priložnostim, imajo pa tudi večjo vsebnost maščobe, jajc in sladkorja, zato so bolj "biskvitne" od muffinov. Nekako so torej višje na evolucijski lestvici kot preprosti (a zelo okusni) muffini:)

Po listanju po kuharskih blogih, kjer sem iskala inspiracije za moje mini cupcakes, sem ugotovila, da so CC v bistvu slikarsko platno vsakega kuharja ali slaščičarja, ki kaj da nase. Prav tekmujejo, kdo bo naredil lepšo in zanimivejšo dekoracijo. Priznam, postajam vse bolj lačna, sladkor mi nenehno pada in mislim, da se mi sladka polimanija pozna tudi že na kilogramih. Čas, da neham in se lotim česa bolj pametnega!

Imejte se radi z muffini ali pa s tortami v skodelicah!

J. bi po vsem tem še vedno najraje baklavo:)

Maja

Road trip again

2011-04-30T11:29:00.014+02:00

Dobrodošli na krovu našega zadnjega potepanja...

V zadnjem tednu smo se naužili lepega vremena in zanimivih kotičkov...

... Poskusili nekaj zanimivih klobukov...

... Našli nekaj sladkih inspiracij...

... in drugih zanimivih barvnih kombinacij...

... prijetnih uličic...

... novih okusov...

... in okusnih postavitev...

... se preselili v drug čas...

... in našli pravljico...

Imejte se radi... s pravljico ali brez!

Maja

Ice cream mania

2011-04-23T10:47:00.007+02:00

Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!

Pa še nekaj. Keks mi je na svojem blogu podelila lepo nagrado. Seveda ne gre brez naloge. Odgovoriti moram na naslednja vprašanja:

1.Kaj me inspirira za naslove objav?

Ponavadi je to prva asociacija o temi o kateri pišem, nekaj , kar mi pleše in odzvanja v glavi. Prva ideja je vedno najboljša!

2. Opiši se v štirih besedah?

Zasanjana, pozitivna, zvesta, ... no za četrto sem kar nekaj časa gruntala, pa sem nato vprašala J., ki je seveda odsekal: perfekcionistka. Ja, seveda, kako se nisem tega spomnila:)

3. Najljubši citat:

" The secret of happines is freedom, the secret of freedom is courage!"

4. Izber 10 blogov, ki jim podeljuješ to nagrado:

Uf, spet nisem spremljala, kdo jo že ima in kdo ne, pa bom šla iz srca, če jo že imate, nič zato:

1. Mavrična ustvarjalnica

2. Lightwithin

3. Čaranje

4. Sonjin ustvarjalni kotiček

5. Moja Pravljica

6. Fimolandija

7. Mlin nakitin

8. Želim, voščim, pošiljam

9. Moi

10. Škorčica

Imejte se radi!

Maja

Kdo se bo sladkal?

2011-04-17T11:13:00.005+02:00

Kljub vročini in vnetemu grlu smo danes uspeli izvesti obljubljeno žrebanje. Moj zvesti pomočnik je kar dolgo časa čakal, ker mi je nagajal printer, ki bi moral natisniti vaše komentarje. Tehnika vedno zataji v najbolj ključnih momentih:) Žal nismo imeli žogic, kot pri nogometu, čeprav si je pomočnik to strašno želel. Tudi 57 kinder jajčk nismo našli, toliko vas je namreč sodelovalo v žrebanju, dva komentarja sta bila namreč izbrisana. Kljub vsemu pa je njegova roka med vsemi izžrebala

Tanjo E.

Tanja, čestitam; upam, da ti bodo sladkosti dobro dele. Javi se mi na mail, da mi sporočiš, kakšen okus Linških piškotov ti je ljubši ter kje te najde poštar!

Da pa bo objava zanimiva še za koga drugega, vam za današnji desert ponujam kivijevo pito z banano in eno malino! Pri nas jo imamo radi predvsem v merilu 1:1! Ker tako hitro izgine, nas bo na naši kuhinjski napi nanjo spomnil tale magnetek! Kar precej sem se zamudila z njo, saj sem morala kivije in banane zlagati s pinceto in buciko, tako da vam povem, da je tista v merilu 1:1 narejena veliko hitreje;)

Imejte se radi, s sladkarijami ali brez!

Maja

Linško pecivo and a give away

2011-04-10T10:48:00.007+02:00

V zadnjem letu sem imela kar veliko srečo pri žrebih bonbončkov. Kadarkoli zagledam svoje ime, se veselim kot mali otrok. Žreb mi polepša dan, hkrati pa z veseljem pričakujem poštarja, kdaj mi bo v nabiralniku (beri: pred vrati) pustil paketek! Z vso ljubeznijo na posebnem mestu čuvam vsa darila, ki sem jih dobila od virtualnih prijateljic, predstavljajo mi vez z ljudmi, ki jih ne poznam, z njihovo domišljijo in ustvarjalnostjo, hkrati pa so neprecenljiv vir inspiracije.

Že pred kratkim sem se odločila, da če bo z mojimi zdravstvenimi izvidi vse OK, bom podarila paketek svojih izdelkov. Z veseljem povem, da so izvidi BP! Dlje časa pa je trajalo, da sem skupaj spacala nekaj malenkosti, letos je že tako, da med tednom časa ni! Če pa že je, sem tako utrujena, da me roke ne ubogajo, oči pa le lezejo skupaj!

Zato je tu šele danes: eni (ali enemu, da ne bo slučajno kdo užaljen) bom podarila izdelke z zgornje slike: kozarček linškega peciva, prejemnica (ali prejemnik:)) pa si bo lahko izbral okus čokolade ali marmelade, kazalko s sladoledom in moj prvi gri-gri ali nakit za na torbico, lahko pa tudi za ključe. Paketu bom priložila še vrečko presenečenja! Vse, kar morate narediti je, da pustite komentar pod objavo, dobrodošli blogerji in ne blogerji! Morda pa lahko na svojih straneh razširite glas o sladki nagradi! Nagrado bom izžrebala čez en teden, torej v nedeljo, 17. aprila. Časa za komentarje imate do osme ure zjutraj:)

This is my give away or a way to say thank you to the "blogers world" for all the presents I have received in the last year and to the universe, 'couse my health tests came out OK. I'm giving away a jar of my favourite biscuits, you will be able to choose your favourite flavour appricot jam or chocolate, a book mark with an ice cream and a gri-gri for your bag or your keys! I will also add a bag of sweet surprise! All you have to do is to leave a comment and maybe spread a word to give the opportunity to others as well! I will draw the winner on Sunday, april the 17th, so the last time to leave a comment is 8 a.m.!

Imejte se radi!

Maja

Mini navade, maksi razvade...

2011-04-03T11:03:00.007+02:00

Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...

Vendar mora za vse priti čas. Ko sem se letos srečala z bivanjsko in ustvarjalno krizo pod okriljem Madamme Depro, nisem več videla pravega cilja v ustvarjanju. Pravega smisla. Ustvarjam, kadar to želim in kadar to čutim. Ustvarjam, kar je tisti trenutek v meni in kar me takrat pomirja. A tega nekako nisem bila sposobna videti.

No, v enem izmed takih down trenutkov sem brezciljno blodila po netu... Iskala inspiracije, nekaj novega, nekaj... Pa sem zašla na stran z miniaturami. Ne vem, kako, ne vem zakaj, me je v tisti sivini, morda že kar črnini potegnila neka lučka in me zdramila: kako za vraga to naredijo?? In imela sem nov izziv!

Pa sem začela, prav počasi in okorno s sladoledi in pralineji... Giganti... Guliverji v deželi Liliputancev, saj večina miniaturistov dela v merilu 1:12. Ko sem to prebrala, sem seveda vzkliknila: "1:12?!!! A ste nori!?! Kolk je to mini!!" (Ja, halo, saj zato pa so MINIature!). "No, jaz definitivno ne bom merila!" A da ne bodo to spet sveže žemljice zarečenega kruha:)

Nato sem začela s piškoti: kako micenega lahko naredim, da ga je še vedno lahko prepoznati kot piškot? Kako dobro lahko vidijo moje oči, kako natančno lahko oblikujejo moji prsti? Kako iz poli naredim tekočo čokolado... Moj najmanjši piškotek meri 2 milimetra. Na spodnji sliki je. Zelo težko sem ga fotografirala, kar naprej se je ostril le evro! J. me je že opozoril, da bi si za te hece morala nabaviti makro objektiv...

Kaj bom s tem, ne vem. Morda bodo sladkarije končale kot obeski, magnetki, dodatki... Idej je veliko, a vseeno ne vem in mi je vseeno. Bistvo je, da so me potegnili iz obupa in da spet ustvarjam, ker tako želim in kar želim!

Imejte se radi, s piškotki ali brez!

Maja

Varčevalni ukrepi

2011-03-28T17:04:00.010+02:00

1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.

"Gospa, kartica vam je potekla?"

"?" ((Beri BEDAST POGLED)

"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)

2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)

Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."

"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."

"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."

(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)

OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.

"PIN"

"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"

"Ne, gospa, vaš je na PIN."

"O jebela..."

Probimo: XYWQ

PIN ni pravilen.

Ponoven poskus: XWQY

PIN ni pravilen.

In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.

"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."

Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.

Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.

"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"

"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."

Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.

"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."

Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!

Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:

"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.

"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."

MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????

Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:

"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"

Ja, pa jade! To je mora.

OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.

OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!

Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).

"Guspa, a ste dobila PIN?"

"Ne."

"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"

A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?

"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"

"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"

"Guspa, bom, obljubim!"

24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.

25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????

V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)

Imejte se radi, s PINom ali brez!

Maja

Na sliki je zapestnica.

Starbucks coffe

2011-03-20T08:25:00.006+01:00

Darja je včeraj praznovala svoj rojstni dan. Na najinih zadnjih potepanjih po Londonu je bil Starbucks obvezna vsakodnevna postaja. Enostavno zaljubili sva se v njihov capuccino grande, posut s čokolado, cimetom in vanilijo. Uživali sva v mešanici okusov, opazovanju mimoidočih in iskanju inspiracij za ustvarjanje v njihovih tako umetniško dodelanih stenah. Ni bilo se težko domisliti, da Darji naredim mini Starbucks jar obesek. In tu je! Lahko rečem, da sem ponosna nanj, izpadel je točno tako, kot sem želela. Končno nekaj, bi lahko rekla:)

Obesek je bil prva stvar, ki sem jo naredila v zadnjih štirinajstih dneh, ki zame niso bili najbolj prijetni. Kako hudo se ti zamaje svet, ko je na preizkušnji tvoje zdravje!! Prerešetaš vse, v kar verjameš, vse, kar ti je nekaj vredno in izgubiš zanimanje za vse postransko, obrobno. Bojazen se naseli v vse kotičke tvoje duše, napolnjuje tvoje dneve, minute in sekunde. Vsak korak in vsak dih. Spoznaš, koliokokrat vstaneš ne da bi se zavedal, kako srečen si, ker sploh lahko vstaneš. Jeziš se na stvari, pa se sploh ne zavedaš, kako srečen si, da se sploh lahko jeziš in da imaš stvari ali ljudi na katere se lahko jeziš. Ponovno spoznaš, kaj v življenju resnično nekaj šteje!

Zato se danes ne jezite, pač pa uživajte sončen dan in lahek korak ter

IMEJTE SE RADI!

Maja

Poly dreams for chocoholic

2011-03-03T16:25:00.008+01:00

Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...

Pa okusi: J. prisega na Toblerone, jaz pa ...mmmm, prava, črna čokolada, s 75% vsebnostjo kakava, ali čokolada s kandiranimi pomarančami ali višnjami, pa čokolada s poprom ali s pistacijo. Lahko bi do jutri razpredala o vseh okusih, ki jih ljubim. Čokolada me spremlja povsod: v službi mora biti v predalu, v torbici vedno pri roki, pa tudi če se poleti spremeni v pravi poc, v avtu, doma v omari vse vrste zalog, ki hitro poidejo... Potem pa kile...

No, gornji pralineji gotovo ne redijo... So namreč iz polija... in so magnetki, v velikosti2 cm! Moja domišljija jih je polna! Polna različnih okusov, barv in oblik!

In kateri okus je najljubši vam?

Imejte se radi, tokrat kar s čokolado!

Maja

Want some ice cream?

2011-02-27T18:27:00.011+01:00

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja

Rocky path

2011-02-23T18:40:00.006+01:00

Kamnita pot, Rocky path. To je ime, ki ga nosi tutorial, pa katerem so narejeni zgornji izdelki. Redko kupujem internetne tutoriale, saj po večini sama razberem, kako so kakšne stvari narejene. Pri tem pa je bilo drugače. Nisem in nisem mogla dešifrirati izvedbe in sem ga kupila od avtorice Christine Uliczny iz River Valley designs. Kar nekaj časa je počival med shranjenimi dokumenti v računalniku, zadnjič pa sem se odločila, da poskusim. Najprej za vajo. Hudo sem packala in izdelek, sicer sfaliran na večih koncih, mi je bilo v skladu z mojo gorenjsko tradicijo spet žal vreči v koš in sem se odločila iz njega iztisniti kar se le da. Končala sem s tremi obeski in prstanom.
Vmes sem razmišljala, kako v življenju ni naključij. Kako se vedno vse poklopi in kako nam življenje pošilja skrivne kode, ki jih pogosto razberemo podzavestno. Ta teden sem doživela razočaranje, iz katerega sicer nisem želela delati velike scene, pa me vseeno žre. Tako izza ovinka, počasi in počasi. Vsake toliko časa mi pošlje z velikimi tiskanimi črkami napisano vprašanje KAJ? HALO? ZAKAJ? Pač, še en kamen na poti, ob katerega sem se spotaknila in padla, kot sem dolga in široka. Nisem se zmenila za vsa J. opozorila. Vsakič sem samo zamahnila z ah, ti pa tvoja črnogledost. Spet me je po glavi vsekala moja naivnost, kot že tolikokrat doslej. Padem čez vsak kamen. Pa se vedno poberem... ne pametnejša, pač pa še vedno naivna, prepričana v dobroto ljudi. Z idejo, da dobro išče dobro. Z vero, da med prijatelji ni koristolovcev. S prepričanjem, da bom zmagala z nasmehom. Kolikokrat si bom še potolkla kolena?...

Pa spet samo zamahnem in rečem: vseeno ne menjam. Zanimiva je ta moja pot. Kamnita pot.

Imejte se radi, s potolčenimi koleni ali brez!

Maja

Projekt fototerapije

2011-02-20T19:09:00.003+01:00

Ko sem na Tikinem blogu prebrala idejo o licitaciji izdelkov v podporo projektu fototerapije, sem se v trenutku odločila, da sem za. Na licitacijo sem na FBju dala škatlo Love box, ki vsebuje igrico 3 v vrsto. Žal sem za FB čisti bebo, zato tega nisem znala tako lepo objaviti, kot Tika, pa vseeno upam, da bom uspela zbrati kakšen prispevek, zato... AKCIJA!! Držim pesti, da se nas najde čim več, ki bomo prispevali svoje izdelke in da zberemo ogromno sredstev za ta entuziastični projekt! V času, ko se vsi grebejo le za materialnim in včasih niso pripravljeni s svoje plačane poti stopiti niti za korak, če le ta ni ovrednoten z evri, je takšna predanost, kot je Jožičina vredna vse podpore in občudovanja. Bravo Jožica, s tabo sem 100%!!

Za danes pa samo mali komplet, ki je nastal v skladu z letošnjimi sklepi: vse kroglice so narejene iz transparentne mase, ki sem jo obarvala z različnimi kombinacijami rjavih inkov! Eksperiment, ki je končal v "kompletu":)

Radi se imejte,

Maja

Triangle bracelet

2011-02-15T16:13:00.005+01:00

V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)

Zadnjič ste me spraševale, v čem je skrivnost "čistega" dela z belo maso. Skrivnost preprosto leži v čisti pašta mašini. Sama jo, preden začnem delati z belo, temeljito očistim. To pomeni, da jo dejansko razdrem, da pridem do valjev. Moja mašina je "oguljena" do obisti. To pomeni, da sem z nje umaknila vse nepotebne dele, ki me ovirajo in med katerimi se nabirajo ostanki mase. Mašino lahko tako razdrem v treh potezah in jo očistim v manj kot treh minutah. Čistim jo samo z mokrimi robčki, ki lepo odstranijo vse delčke. Druga skrivnost pa je seveda v brušenju. Z brušenjem odstranim delčke prahu, ki so se na površini nabrali med samim delom. In ker se masa v globini ni umazala z ostalimi barvami, se po brušenju prikaže čista belina. Pa še na otip je veliko prijetnejša kot pred brušenjem. Daje občutek mehkobe, satena. Sama sem na brušenje dobesedno nora. Če mi kos pred brušenjem nekako ne "potegne", mi po brušenju skoraj vedno. Odbrusim ostre robove, drobne nepravilnosti, sijaj, ki se je nabral na zadnji strani, ko se je masa tiščala podlage... Res pa je, da brušenje ne paše vsem kosom. Etno stil ga zahteva občutno manj. Tudi zgornja zapestnica je zbrušena: zbrušeni so robovi, notranji in zunanji. Tako je za nošenje veliko prijetnejša, pa tudi na roko zdrsne veliko lepše.

Imejte se radi!

Maja

Look who's back...poly is back

2011-02-13T16:25:00.004+01:00

Letos me je poli manija zagrabila nekoliko prej kot druga leta. Sama nad sabo sem bila presenečena, kako sem si kar čez noč zaželela gnesti in oblikovati in kako so ideje kar kapljale v mojo beležko. Ponavadi je po zimskem spanju megla, tokrat je drugače. Res je, da me prsti sicer niso hoteli ubogati tako kot bi želea, ampak obesek naj bo le ogrevanje. Kar nekajkrat sem že premišljevala, kaj je pri ustvarjanju moja prva ljubezen: poli ali papir (sedaj veste od kod ime mojega bloga, če še niste)... Lahko rečem, da poli... Dobesedno obsede me, samo še gledam ali bi se dalo to narediti iz polija, iščem teksture, predmete za izsekavanje... inspiracije v naravi... Velikokrat se tudi ukvarjam z dvema skrajnostima: ali razmišljati v širino ali ostati zvest samemu sebi. Ko sem v času osebnega razsula spoznala J. in me je potegnil iz brezna obupa, je bila ena prvih stvari, ki me jih je naučil ta, da moram ostati zvesta sami sebi, pa naj bo to v načinu razmišljanja, ustvarjanja, čustvovanja. Če veš, kdo si, kaj si in kaj ti je všeč, si veliko trdnejši v svojih temeljih. Ja, in v teh okvirih zvestobe, lahko razširjaš svoje misli in ideje, jih bogatiš in dodeluješ. Vidi se, kdaj izdelek pride iz tebe, kdaj je del tebe, kdaj ga dihaš ti in kdaj on diha tebe... Ostajam torej pri zvestobi sami sebi: pri minimalizmu, ki me navdušuje na eni strani in afro etno stilu, ki je preprosto moj. Za letos torej dva sklepa:

1. ostajam pri zgoraj naštetem,

2. izziv: leto bom kupovala le belo, črno in čokoladno poli, vse ostale barve bom z inki namešala sama. Tako bom ostala zvesta sami sebi, a hkrati kukala ven iz škatle, Kompromis, ni kaj, življenje jih je polno...

Imejte se radi!

Maja

Not an ordinary love box

2011-02-06T09:54:00.006+01:00

Ne čisto običajna "Love Box"...

...pač pa 3 v vrsto "Love Box".

Valentinovo ni ravno "praznik" nad katerim bi se močno navduševala. Pač ena od stvari, s katero bi nas trgovci radi olajšali za kakšen evro, možnost, da se trgovine nakičijo v času med božičem in veliko nočjo ali pa da na svoj račun pridejo ljubitelji(ce) rdeče in roza barve. Zdi se mi, da je izkazovanje ljubezni z drobnimi pozornostmi na "običajen" dan veliko več vredno, kot tisto, na katerega te spomnijo trgovci. Veliko ljubše so mi sveže pečene žemljice zjutraj, preden grem v službo, kot škatla čokoladnih bonbonov 14. februarja. Veliko ljubši so mi zvončki z Mengeške koče, kot cel šop rezanega cvetja iz cvetličarne. Ali pa v pečici pečen krompir "samo zate, ker vem, da ga imaš rada".

Pa danes vseeno srčki. Pa ne za Valentinovo. Pač zato, ker se je škatla že dolgo motala po mojih mislih. Pač zato, ker se mi je zdela dober začetek, da spet ogrejem svoje roke (in pašta mašino) za poli. Pač zato, ker se mi je zdela dobra ideja. In dobre ideje je treba realizirati. To torej ni samo škatla, v sebi skriva igrico 3 v vrsto. Že večkrat videna ideja, ki se je morala roditi tudi v mojem stilu.

Pa še nekaj želim danes deliti z vami. Med brskanjem po medmrežju sem naletela na zanimivo stran, imenovano Wordle. Če je še ne poznate, vam povem, da lahko z njo ustvarite besedne kreacije, ki lahko popestrijo kakšno stran art journala, morda pristanejo na hladilniku kot motivacijska sporočila ali pa na vašem memo boardu kot opozorilo, kaj imate radi. Čisto za šalo sem nametala nekaj meni ljubih besed in se igrala s postavitvijo in barvami. Meni je všeč in vidim še kup možnosti za uporabo takšnih besednih kreacij.
Imejte se radi!

Maja

Alive, but not kicking

2011-02-03T19:42:00.003+01:00

Lahko bi začela z opravičilom... Nisem mogla sedeti za računalnikom, le pošto sem prebrala. Tudi pri vseh vas nisem bila na obisku, zato tudi komentirala nisem. Bom vse nadoknadila, obljubim!! Včasih pač paše odklop in pobeg v knjige. In to sem počela ta teden. Kadarkoli dobim pod roke Patricio Cornwell me ni za okolico. Vse njene knjige sem že neštetokrat prebrala, zato se mi Kay Scarpetta in Pete Marino, glavna junaka, vedno zdita kot stara znanca, ki ju vedno znova rada srečam. Obožujem kriminalke in P. C. je mojstrica svojega poklica. Včasih zvečer berem zato, da lahko zaspim, pri njej sem jezna vsakič, ko se mi oči začnejo zapirati in vem, da ne bom mogla več dolgo vztrajati!

Vijola blokec je še zadnji vijola blok in serije mojih dolgov. Ker je že v varnih rokah prejemnice, se lahko pojavi tudi tu. Spet sem dolgo iskala inspiracijo, pa prave barve papir. Tudi vsaka vijola pač ni vijola!! Končno sem ga našla in bila zadovoljna. No, kolikor sem jaz z vijolo lahko sploh zadovoljna! Zraven je potoval še mini posti it blokec. Tokrat sem za primerjavo zraven postavila kovanec za en evro, kajti iz prejšnjih objav res ni bilo razvidno, kako minjaturni so ti blokci. Uživam, ko "preoblačim" najmanjše med njimi! Uživam, ko matram prste in oči! Če bi se dobili še manjši, bi preoblačila še manjše!!

Sedaj pa grem, da preberem še zadnjih nekaj strani! Za poslastico, za desert, za češnjico na koncu mojega dneva...

Imejte se radi!

Maja

Emotional trip

2011-01-23T18:22:00.006+01:00

Moj prvi scrapbook album.

Nastajal je ves januar, tako počasi, iz užitka.

Zame, tokrat res ZAME! Vsakič, ko sem imela čas, sem naredila kakšno stran. Naval čustev se je začel že z zbiranjem fotografij. Okupirala sem J. računalnik in v spominu obujala trenutkepreteklih let, morda že pozabljene, morda še vedno tako žive. Od prve vožnje s kolesom, pa prvega bazena na domačem vrtu... in vedno tako ljubega Hvara. Prelistala sem vso to neverjetno množico fotografij in se vsakič znova zahvalila za digitalne fotoaparate. Težko je bilo zbrati 24 fotografij, toliko strani ima namreč album. Končno sem izbor skrčila na meni najljubše. Ponosna sem, da je album na "budget ravni": stranice so narejene iz škatle od tablet za pomivalni stroj, strani so iz kartona, ki so ga zavrgli pri J. v službi. Ves papir je naprintan nekoč davno in spravljen v predal. Sedaj je končno prišel prav. Želela sem preprost dizajn, zato sem večino stvari narisala na roko in izrezala tako, "prosto po Prešernu". Uživala sem, res. Tako kot pri ustvarjanju moraš uživati. Brez pritiskov, brez "musov" in "do takratov". Naslednjega se lotim v soboto, tokrat na drugo tematiko!

Radi se imejte!

Maja

Še smo tu

2011-01-19T08:38:00.004+01:00

Včasih sem imela občutek, da je januar najbolj zoprn in dolg mesec. Turoben in siv, v katerem čas leze počasi. Letos se je moje prepričanje obrnilo na glavo. Sploh ne vem, kam gre čas, vem samo, da pride jutro in kot bi mignil je že večer. Pa saj dobro poznate te občutke... Malo sem bila potolažena, ko sem se po tednu dni vsedla za računalnik in videla, da nisem edina, ki ustvarjalno hiberniram. Pa saj paše, tudi muze se morajo spočiti in nabrati moči za nadaljno ožemanje.

Mravljica je v svoji objavi zapisala, da se molk najraje prekine z nečim vijoličnim! Pa se ji pridružujem! Mene vijolična prav preganja, zgornji blokec je bil naročilo, ki sem ga še dolgovala, pa še nekaj vijoličnega me žuli. Tudi to še ugleda luč.

Namenila pa sem vam še sporočilo, ki sem ga na jambo plakatu srečala ta vikend. Tako me je spravilo v dobro voljo, da ga namenjam tudi vam! Fotografija je bolj borna, ampak stena je bila zavita, svetloba nemogoča, pri meni samo moja trotelica... Pa vseno, sporočilo ima globok pomen:)

Imejte se radi!

Maja

Tuje perje

2011-01-10T12:49:00.003+01:00

Danes se kitim s tujim perjem! S torto, ki sem jo v soboto dobila za rojstni dan. In kaj je pri tem kaj tako posebnega! To, da je prišla izpod moških rok. Ja, prav ste prebrale: MOŠKIH! Spekel mi jo je prijatelj, pa ni slaščičar po poklicu! Takole lepa in slastna je preživela pot iz Primorske. Nismo se je mogli dovolj naobčudovati! Žal njena lepota ni trajala dolgo, saj imamo v hiši čudne prikazni, ki so najbolj lačne ponoči. Zjutraj se sicer ne spomnijo, da so plenjenje opravile one, pri tej torti pa tokrat niso mogle skriti zadovoljnega nasmeška. Kriva sem bila jaz, ker je zvečer nisem nesla v hladilnik in se je revica na pultu sama ponujala!

Dragi G.! Tvoje mojstrovine so res enkratne!! Moram prebrskati J. računalnik, da najdem torto v obliki debla izpred nekaj let! Še vedno sem ti hvaležna, da si me naučil skuhati bešamel. Odkar si mi izdal skrivnost, nima več grudic in moja lazanja je veliko bolj slastna:)

Komaj čakam, da vidim, kaj dobim za 40-ko:)

Radi se imejte!

Maja

The wall

2011-01-03T14:43:00.005+01:00

Hvala vsem za lepe želje, ki ste mi jih izrekle včeraj! Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem jih brala! Nikoli se nisem obremenjevala s številom svojih let, pa sem si obljubila, da se tudi sedaj ne bom, čeprav me malce stisne, ko med ustnice pride tista ššššš... Ampak, držim se načela, da se starost meri po srcu, tam pa sem še vedno otrok. Punčka, ki v trgovini še vedno kupuje radirke, svinčnike in šilčke, punčka, ki ima še vedno rada slikanice in gumijaste medvedke:) Some things never change!

Zgoraj pa je še en izdelek za moškega! Ideja je kapnila iznenada, kot vedno kapnejo dobre ideje (vsaj tiste, ki se zdijo dobre meni). Dvogovor v glavi je šel približno takole: Moški... Aha ... Spet ti moški... Aha... Pa modro.... Pa zakaj bi morala ustvariti nekaj resnega?... Aha... Saj je lahko malo bolj odbito... Aha... Kaj če bi napisala kaj bolj... neumnega.. Mmmm...Aha... A bo naročnici všeč... Mmmmm... Poklič' jo....Dring, dring... A lahko blablabla.. Ja. KULLL! In sem letela... Vedela sem, da je nekje en papir z motivom zidu, samo grafiti mi niso šli tako od rok, nekako so bili preveliki, če sem jih pomanjšala, pa zapis ni bil viden. Tako je končal na tagu, pribit z "žeblji"! Pa sem pripravljena še na nekaj "moških" projektov, tam je še kar nekaj idej...

Radi se imejte in še enkrat hvala!

Maja

Uf, tole je bilo pa hitro

2011-01-02T07:05:00.004+01:00

Draga moja zadnja trojka, kaj bova rekli na današnji dan? Kaj imava za pokazati? Kakšno gubico več... malo patine na mestih, kjer paše... Z leti lahko pokažem vedno manj megalomanskih dosežkov, pa vedno več drobnih uspehov in radosti... "Kam čas hiti" se sliši tako klišejsko... pa vseeno KAM? Včasih si želim ustaviti čas, ujeti trenutek, ga zadržati in uživati v tem, kar imam. Ničesar ne objokujem in nikoli ne polagam računov... Nikoli več si za življenje ne bi izbrala dvajsetih let, preveč iskanja, negotovosti na eni strani, pa lažnega občutka nepremagljivosti na drugi strani. A takoj bi si še enkrat izbrala trideseta. Hvala J., dal si mi najlepši čas. Dal si mi mene. Dal si mi sebe, dal si mi naju in dal si mi nas. Dal si mi zavetje. Neprecenljivo. Najboljše. Nepremagljivo. Tokrat brez fikcije.

In kaj štejem za svoje uspehe?

Da sem sovraštvo v sebi zamenjala za ljubezen.

Da vem, da je pomembno, kaj rečem in da to res mislim.

Da v sebi ne čutim zavisti.

Da se lahko smejem iz srca in je moj smeh iskren.

Da vem, kaj imam in sem se za to pripravljena boriti.

Niso mejniki za zgodovino, niso uspehi za japije ali rumeni tisk, so pa uspehi zame, za moje jutro in moj dan!

Imejte se radi!

Maja

Srečno v barvah

2010-12-31T09:38:00.002+01:00

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.

Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.

Dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost.

V letu, ki prihaja, vam želim veliko novega upanja na lepo prihodnost in veliko prijateljev, ki to upanje delajo živo!

Hvala vsem, ki se kdajkoli oglasite na tej strani, mi s svojimi komentarji lepšate sedanjost in mi dajete upanje za prihodnost! Hvala, ker ste moji virtualni prijatelji in hvala vsem, ki ste to tudi v živo, pa se zaradi naglice časa premalokrat srečamo! Hvala za možnost, da ostajam v stiku z vami vsaj preko drobca računalniškega sveta!

Hvala vsem blogerkam, ki ste mi v letošnjem letu s svojimi darilci, ki mi jih je prinesel poštar, polepšale čas in dokazale, da so srca ljudi velika! Prav vsako od njih je dragocenost, ki jo bom skrbno čuvala v svoji "trdnjavi"!

Hvala vsem, ker ste!

Imejte se radi, v letu 2011 še toliko bolj! Vem, da zmorete, zato danes objemite tistega, ki vam je najbližje in mu povejte, da ga imate radi!

Maja

Kaktus

2010-12-26T10:19:00.002+01:00

Zvonček je zvonil, odpirali smo darila, se igrali in veselili. Bilo je lepo, prav tako, kot mora biti. Ker so darila našla svoje lastnike, lahko objavim še enega izmed njih. Kaktus za bucike je za J. mamo. Ona spremlja moj blog in vse natančno prebere (hvala! To mi veliko pomeni!), zato sem morala z objavo počakati.

Šokirala pa me je moja mama, ko je odpirala svoje darilo (saj se spomnite Tejevega albuma). Bila sem namreč prepričana, da je to zanjo popolno presenečenje. Pa vzame škatlo iz ovoja , jo gleda in reče: "Veš, to škatlo sem zadnjič pri nekom videla." Kako!! Nič mi ni bilo jasno,...ja seveda, saj takšne škatle so bile že narejene, ampak ta dizajn je res zrasel v moji glavi, kje jo je lahko videla??? Rečem: Kaj, kako, kje, zakaj in vse podobne vprašalnice, ki jih premore slovenski jezik! Pa mi odgovori:"Bila sem na obisku, ne bom povedala, kje, ker bom pokvarila presenečenje, ki ti ga pripravljam za rojstni dan, rečem lahko le to, da je imel ta odprt tvoj blog in na ekranu prav to škatlo. Mislila sem, da imaš naročilo, saj nisem razbrala, kaj piše na njej, nisem pa si mislila, da je zame!" No, malo sem si oddahnila, bila pa sem res presenečena. Nato je po predvidevanjih padla kakšna solzica, pa še kakšna beseda... Namen je bil dosežen!

Radi se imejte,

Maja

Za praznično mizo

2010-12-23T14:45:00.004+01:00

Zdi se mi, da sem prazna, ko gledam sivi kotel skozi okno. Nas narava kaznuje s svojo sivino? Še dobro, da je dan kratek... Zanimivo, da se veselim noči, ampak z lučkami pričara čarobnost in vsaj bežno izbriše meglo. Prav nič praznično ni, prav nič božično, ves seng je pobralo... Pa vseeno, jutrišnji večer naj bo čaroben. Miza naj bo praznično pogrnjena... Pri nas je vedno v rdeče beli kombinaciji. Ja, rdeča je doma pri meni:=) Ker naša družina ni prav številna, nas bo jutri le pet. Tej je dal idejo, da za vsakega pripraviva listek z njegovim imenom. Ideja je šla malo dlje, vsak bo dobil tablico s svojim imenom. Izrezala sem jih iz lepenke, pobarvala s tabelno barvo, na zadnjo stran pa dodala magnetek, da bo spomin trajen. Všeč so mi in v resnici so lepo izpadli, pod prsti dajejo občutek, da so leseni.

Za voščilo pa si bom danes sposodila besede meni priljubljenega Roalda Dahla:

" And above all,

watch with glittering eyes

the whole world arround you

because the greatest secrets

are always hidden

in the most unlikely places.

Those who don't believe in magic

will never find it!"

Believe in magic, predvsem pa

IMEJTE SE RADI!

Maja

Le misel

2010-12-21T07:00:00.005+01:00

Eno leto...

Dolgo...

365 dni, v vsakem vsaj ena misel namenjena Tebi...

Še vedno te pogrešam...

Žalovanje, ki nikoli ne mine...

Upam, da je tvoja duša nezlomljiva...

Upam, da najde pravo telo za svoje bivanje...

Upam, da se kdaj srečava.

Vem, da te bom v hipu prepoznala, pa čeprav nisem imela nikoli priložnosti, da te objamem.

Sneg

2010-12-17T19:07:00.004+01:00

Rada imam čas, ko sneži. Zdi se mi, da celo deželo prekrije navidezni mir. Zvoki so pridušeni, mehki, tišina je nalezljiva. Zabrišejo se meje med hribi, griči, dolinami, med cestami in travniki, vsa ostrina se zmehča, celo trni so prekriti in bodice skrijejo svojo ostrino. Zmehča se korak, upam, da tudi kakšna misel. Že kot otrok sem lahko ure in ure opazovala snežinke, to se ni spremenilo... daje mi občutek brezčasnosti... Še najraje pa sem stala na tleh in pogled upirala navpično v nebo nad sabo. Takrat sem imela občutek, da se dvigujem, dvigujem v neznane svetove, kjer me čakajo snežne vile, snežinke, ki sem jih čutila na obrazu so njihove solze. Ali pa sem snežinke lovila v dlan in opazovala njihovo lepoto... neponovljivost... enkratnost... Ali niso čudovite?

Še zadnji preoblečeni blokec, tokrat za moškega prejemnika... Ja, za ženske je lažje delati, priznam, pa vendar je bil tale lažji izziv, kot tiste viole!

Pojdite okušat mehkobo snega in radi se imejte!

Maja

The joy of giving

2010-12-15T15:33:00.008+01:00

Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!

Zgornje darilo je za mamo. Lahko ga objavim, kajti moja mama ne sledi medmrežnemu pisanju svoje hčere:) Ker je Tej njena obsesija, sem ji naredila mini album, sestavljen iz njegovih portretov, za vsaki mesec v letu enega. Vse skupaj pa sem spravila z pločevinasto škatlico iz domače zaloge, ki je prav tako dobila preobleko.

Radi se imejte!

Maja

Viola tris

2010-12-10T14:00:00.007+01:00

Viola definitivno ni moja barva, je bil zaključek prejšnjega tedna. Darja me je postavila pred skoraj nemogočo nalogo, da ji preoblečem tri Post it blokce in sicer v najljubšo barvo prejemnic: vijolično! Globoko sem požrla slino in sprejela izziv. Prva ovira se je prikazala že, ko sem odprla predal s papirjem: malo morje ga je, a niti enega, ki bi vsaj od blizu spominjal na katerikoli odtenek vijolične. 2. Blazinice: rjave, takšne in drugačne, pa črne in bele, celo roza, a vijolične NE! OK, pa vsaj rože: spet rjave, zelene, celo modre in roza, a vijolične ne! Panično se lotim prelistavanja zastonjkarskih papirjev na Digiscrapdepotu, tudi tu ne najdem nič pametnega. Obup, obup! Potem sem se spomnila na epizodo priljubljenih Prijateljev, v katerih takrat brezposelna Monika dobi nalogo, da sestavi recepte za uporabo sintetične čokolade imenovane Makolade. Ker se seveda Makolada nemogoče peni in ima še bolj nemogoč okus, priredi svoje najljubše recepte s svojimi najljubšimi sestavinami, ki jim doda le pičico Makolade! Eureka! Tako se je rodila sovica: rjava in le pičica vijolične! Naprej je šlo enostavneje! Še veliko bolj enostavno pa je bilo izdelati preobleko za prejemnico, ki ima rada oranžno! Ja, takšnih bi še!

Imejte se radi!

Maja

Pikasta sreča

2010-12-04T15:13:00.006+01:00

Teden je minil v znamenju razbite pločevine, hude nejevolje, nepotrebnih sitnosti in potov ter pomanjkanja energije za karkoli drugega. Krivec za razbito pločevino sem bila seveda jaz. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila seveda tudi ta. Ugotovila sem, kako samo po sebi umeven se mi zdi avto, ko se vsak dan vsedem vanj in kako bosa sem brez njega, ko ga enkrat ni. Spet se je s svojo srčnostjo izkazal J. in voluntiral, da bo on hodil z avtobusom. Hvala, ker nisi prav veliko bentil! Hvala, ker si samo skomignil z rameni in rekel: Bomo že! Hvala, ker si namesto mene vse zrihtal na zavarovalnici in hvala, ker ne samo, da si mi posodil svoj avto, vanj si mi naštimal še vso mojo najljubšo božično glasbo! Rada te imam!! Tvoja "carcrasherka"!

Pa k malo bolj veselim temam:

Dokolenko je prejšnji teden dobil sestrico, pikasto dokolenčico. K lastnici je že odletela, vseeno pa se mi zdi, da lastnica rabi še dnevnik... za vse skrivnosti, ki jo še čakajo in ki so tako neverjetno sladke. Draga Lara: tale je še zate! In vedi: če bi imela hči, bi želela, da je natanko takšna kot si Ti! Obljubi mi, da ne boš nikoli pozabila, da si pogumnejša, kot si misliš, močnejša kot se zdiš in pametnejša, kot si misliš!

Radi se imejte!

Maja

Dragi Božiček!

2010-11-24T13:36:00.005+01:00

Dragi Božiček!

Saj vem, da misliš, da letos nisem bila dovolj pridna! Vem, vem, veliko sem se kujala in v skritem kotu pestovala svoje zamere in razočaranja. Velikokrat sem bila čemerna in zadirčna, večinoma brez pravega razloga. A verjemi mi, da je bilo potrebno... No, morda ne toliko potrebno kot koristno! Sama sem se morala preglodati skozi sive labirinte, premisliti z leve, premisliti z desne, si kaj zabrusiti in se malo obrcati. Saj veš, da mi v svoji koži včasih ni lahko in da bi iz nje najraje skočila, a je edina, ki jo imam. Trudim se skrbeti zanjo, biti boljša,... več vložiti,... spregledati napake, tako svoje kot tuje,... živeti za danes,... utišati palčke v glavi, ki so včasih tako salamensko glasni. Včasih mi gre malo bolje, včasih malo slabše.

Leto je naokoli in spet sem tu. Zrasla sem, ampak ti to veš, saj me spremljaš vsako leto, v svojem bistvu pa sem še vedno ista mala deklica, z isto malo prošnjo v srcu. Z leti se ni spremenila, le drugo preobleko si je nadela.

Torej dragi Božiček, če vseeno presodiš, da sem se letos dovolj potrudila, pustila v ljudeh lepe sledi in vsaj nekomu kdaj pa kdaj polepšala dan, te prosim, da me uvrstiš na seznam pridnih otrok in letos uresničiš mojo željico. Vem, da je tvoja moč čarobna in neznanska, zato verjamem Vate. Če se letos odločiš, da mi želje ne izpolniš, pridem drugo leto spet. Z isto prošnjo, z isto malo neizpolnjeno željo!

Hvala Božiček, res verjamem Vate!

Ta četica je zate in za vse tiste, ki verjamejo!

Tvoja Maja

Domače naloge

2010-11-16T14:47:00.004+01:00

S tole domačo nalogo, ki smo jo dobili na tečaju Willowing sem spet imela precej težav. Z domačimi nalogami je pač že tako:)

Najprej me je oblila groza, ko sem prišla do dela, da moram na naslovnico nalepiti svojo sliko! Uf! Nekako gre z mojim značajem, da se ne maram ne slikati ne snemati. Ob tem močno ilustrativna zgodbica: kot ne ravno preveč samozavestna osemnajstletnica sem se udeležila delovnega tabora na zame takrat hudo eksotični Majorki. Imeli smo se čudovito, veliko se smejali, žurirali, dobro jedli in nekaj malega tudi delali. Naša kuharica je imela ravno novo kamero in je nanjo vestno beležila vse naše vzpone in padce urejanja počitniške kolonije. Kot prava filmarka je želela v špici filma predstaviti tudi portrete vsakega izmed nas. Temu sem se tako pridno izogibala, da je na koncu nad mojim imenom kraljevala slika njene kokoške Koke:( Pa me še ni izučilo, in me najbrž tudi ne bo...

Tako sem med brskanjem med 9.500 fotografijami, kolikor jih imam na računalniku, našla le tri, na katerih sem sama, pa še ob vsaki izmed teh sem rekla BLJAH! Malo sem tuhtala, potem pa izkoristila priliko in fotoaparat potisnila v roke Teju, ki je navdušen fotograf, pa se do aparata le redko prigrebe. Svojo nalogo je vzel hudo resno, ji dodal še stilsko noto (na vsak način mi je želel sneti šal, pa se nisem dala, dekolte mi sploh ni bil všeč). Na koncu je rekel: No ja, bo že... In še jaz sem rekla; No ja, bo že... Saj ni za oceno...

In ko sem nalogo končala, sem spet rekla: No ja, bo že... Bo drugič bolje in bo drugič več idej!

Imejte se radi!

Maja

Nove priložnosti

2010-11-11T15:29:00.003+01:00

Včasih tudi jaz kaj naredim na zalogo. Ne toliko zaradi pretirane organiziranosti ali samih zalog, pač pa zaradi odsotnosti izvirnih inspiracij. Tokrat tudi zato, ker mi je bilo preoblačenje dolgočasnih Post it blokcev v zabavo in veselje. Dvanajst jih je dobilo nova oblačila, tu je le nekaj malčkov in nekaj njihovih večjih prijateljev, mislim pa, da me bodo rešili iz kakšne decemberske zagate.

Sicer pa, mantra od zadnjič mi je pomagala. Uspela sem, naredila še en korak... ja, spet imam novo službo. Zanimivo, pred kakšne izkušnje te postavlja življenje. Sem namreč človek, ki ne mara sprememb: zaradi mene bi lahko isti avto vozila do konca življenja, če se mi ne bi sesedel pod mano, živela na enem mestu in hodila v eno in isto službo samo zato, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s spremembami. Tako sem bila v eni in isti službi 15 let, dokler pač ni v moji glavi kliknilo in sem odšla. V bistvu se niti ne trudim razumeti zakaj, kajti včasih so "zatoji" nerazumljivi. Seveda sem dobila novo službo le za določen čas, kdo pa še zaposluje za nedoločenega? Določen se hitro izteka, tokrat sem ga prehitela in poiskalo novo pred njim:) Sedaj sem tu, končno ne nadomeščam ampak sem dobila prosto delovno mesto in upam, da me bodo želeli gledati malo dlje. Ko sem zvedela, da mi v prejšnji službi ne bodo podaljšali pogodbe, sem bila malo prizadeta, kajti izpolnjujem vse pogoje, morda še preveč. Takrat mi je J. dejal: ne glej na to s slabe strani, te pač nekje čaka boljša priložnost! Verjamem v boljše priložnosti! Verjamem v to, da se mora v življenju vse poklopiti! Verjamem v to, da se energije privlačijo! In verjamem, da je to zdaj!

Imejte se radi!

Maja

Mantra

2010-11-07T09:04:00.003+01:00

Če moraš v kaj verjeti,

moraš verjeti vase. Vedno moraš, vedno in povsod...

Vse zmoreš. Vse, kar si zamisliš.

Vedno si imela moč.

Še vedno jo imaš! Pobrskaj in verjemi!

To si ti! Zaupaj si! Poglej za sabo in ne išči padcev, išči vzpone!

Vidiš moč? Verjemi!

Zmoreš! To si ti! Predvsem verjemi vase!

Moja mantra za danes... za jutri!

Imejte se radi!

Maja

Dokolenkova prijatelja

2010-11-03T16:44:00.003+01:00

Kaj je najlepše:

... smeh, ki pride za solzami.

... svetloba, ki pride za temo.

... sonce, ki pride za dežjem.

... dan, ki pride za nočjo.

... pomlad, ki pride za zimo.

... olajšanje, ki pride za bolečino.

... odpuščanje, ki pride za zamero.

... sprava, ki pride za prepirom.

Vse je v ravnotežju.

Plus vedno sledi minusu.

Za padcem je vedno vzpon.

Imejte se radi!

Maja

Na krilih domišljije

2010-11-01T14:47:00.005+01:00

Prav vse se začne in konča pri omejitvah, ki si jih sami postavljamo! Tega ne bom nikoli počela, tega ne bom nikoli znala, to ni zame, nimam časa, nimam denarja... Tisti trenutek, ko se odločimo, da dovolimo življenju, da nas popelje v svet, ki leži pred nami, tisti trenutek podremo meje... visoke zidove, ki si jih zidamo okoli sebe... zaradi lažnega občutka varnosti, zaradi izgovorov... Tisti trenutek začnemo rasti, in ja... začnemo uporabljati krila. Prav vsi jih imamo, samo nekateri pač ne vemo zakaj.

Prepustila sem se. Prepustila, da srce vodi roko in pod vodo tišči glas, ki vpije "Ne znaš". Bil je vedno tišji in vedno šibkejši... in moja prva tri domišljijska bitjeca so tu. Pupi sta zleteli izpod svinčnika, Mr. Whimsy mi je delal več težav. Na tečaju namreč ni predstavljeno, kako se nariše fanta. Potrebno je bilo močno zapreti oči in pogledati globoko, globoko v svet pravljic, ki ga nosim s seboj. Pa je nastal in všeč mi je!

Hvala, Willowing, veliko sem že pridobila. Na podobe okoli sebe gledam z drugimi očmi. Začela sem opazovati, kako se svetloba igra na Tejevem obrazu, kako sonce meče žarke na spodnjo ustnico in kako svetloba odseva v zenicah.

Res je, če bomo vedno počeli le tisto kar znamo ali tisto, kar znamo dobro, ne bomo nikoli zrasli!

Imejte se radi!

Maja

Altered book page

2010-10-30T11:19:00.006+02:00

Danes sem lahko malo samovšečna! Uspelo mi je dokončati prvi del domače naloge, ki smo jo pri Willowing dobili ta teden! Moj prvi "Altered book page" izdelek! Jeeeee! Res sem uživala, kar letelo je iz mene in izdelka se kar ne morem nagledati. Pa saj mi enkrat to lahko oprostite, kdaj pa sem lahko tudi jaz zadovoljna sama s sabo:) Tako mi je všeč, da sem uspela ozadje pobarvati natanko tako, kot sem želela, da mi je nekako uspel tudi transfer, pa sem z njimi na široko skregana, nekako je vse padlo na mesto.

Poleg spodbud, sem za okvir napisala svoje najljubše besede, nekakšne afirmacije, ki si jih ponavljam, ko mi je težko. Sedaj jih bom večkrat prebrala:)

Dovolj samohvaljenja!

Imejte se radi,

Maja

Zarečen kruh

2010-10-25T07:46:00.002+02:00

Danes sem se pošteno najedla zarečenega kruha, ki je šel takole: jaz pa punčk ne bom nikoli risala. NIKOLI. Ampak never say never. Tako so na Willowing objavili brezplačni tečaj risanja obrazov, ustvarjanja ozadij, art journal strani... In ker me večplastnost Mixed Media ustvarjanja privlači, sem se prijavila, predvsem da vidim, kaj bo prišlo ven iz mene. In tole je rezultat... Saj sploh ne vem ali je za objavo ali ne. Morda zato, da spremljam napredek. Je namreč moja prva domača naloga in sploh moj prvi obraz, ki se je nekako oddaljil od faze mojih glavonožcev.

Imela sem OGROMNO težav: tole naj bi bila stran art journala. Najprej sem vzela papir, ki se je svaljkal... nato papir, ki se je vihal, gubal in svaljkal in celo strgal (tako, da je v zgornjem desnem očesu luknja)... Nato sem imela vodotopne voščenke, ki se v vodi niso topile, bljak. Naslednja težava: naj bi bil avtoportret - že celo življenje sem kratkolaska, tu je pa tako lepo risati dolge, valujoče, plapolajoče lase... Saj vem, da bi lahko narisala karkoli, pa sem vsaj za prvič želela biti zvesta sama sebi. (Obljubim, naslednjič se prelevim v dolgolasko:)

2. Imam rjave oči: pupi, ki sem jo poimenovala Liska, ker sem jo pobarvala tako, kot da bi se tri ure pražila na popoldanskem soncu, narišem rjave oči. O, tuga!!! Hitro čez z belo in nato z modro (toliko o zvestosti samemu sebi), ampak kakšna modra, kako seka!!! Trma trmasta je nadaljevala, ustvarila ne ravno stran za v dnevnik, ampak prve vzdihljaje. Vem, da sem preveč samokritična, s tem se borim že celo življenje, pa me vedno premaga.

Priznam, da sem sliko naredila v pol ure, to je bilo največ, kar sem uspela stlačiti v današnji dan, sploh v ta teden, ki sva ga s Tejem dobršnji del preživela v bolnici v Murski Soboti, kjer je bil Tej na operaciji. Naj izkoristim še to priložnost in se zahvalim celotnemu osebju Splošne bolnišnice Murska Sobota-take prijaznosti res še nisem srečala. Tu je pacient res kralj. Mislim, da bi se morali ljubljančani iti učit odnosa do pacientov v MS. Tam te res ni strah, da si v bolnici. Hvala vam!!

A-ja, ker je bilo treba napisati nekaj vzpodbudnega, pa nisem prišla do tega, vam povem, kaj sem želela napisati:

You have to learn to crawl,

before you learn to walk...

(iz pesmi Amazing od Aerosmithov)

Naslednjič kobacam že bolj pogumno!

Radi se imejte!

Maja

Zentangle #1

2010-10-16T10:28:00.014+02:00

Mojca je moja dušna dvojčica. Ne samo, da si deliva čustvovanja, deliva si tudi ovinke in skale najinih življenjskih poti. Najini zgodbi sta v določenih delih enaki do najfinejših odtenkov. S tem sva si lajšali ure, ko včasih življenje ni bilo več znosno. A se v tem življenju zgodi, da se poti razidejo, srca in sorodne duše pa nikoli. Z dušami dvojčicami je namreč tako, da smo lahko ločeni nekaj let ali pa je med nami na tisoče kilometrov, ko se srečamo, začnemo natanko tam, kjer smo končali. Brez zadržkov, brez prahu, brez opravičevanj, ... kot da časa, ki je minil, ni bilo.

Zadnjič sva se srečali, padli druga v drugo in si dan, ki bi bil sicer siv, pust in dolgočasen, spremenili v pravljico. Ne sprašuje se, kako da sva se srečali ravno tam, saj veš, da še vedno razmišljava kot eno! Prosila si me, da ti naredim dnevnik. Priznam, postavila si me pred velik izziv. Nisi običajna punca, to veš, zato tudi običajni izdelki ne pritičejo Tebi. Takoj sem vedela, kaj želim, kaj je zate, a to spraviti v življenje je bilo nekaj drugega. Želela sem se vriniti v tiste dele tvojega življenja, kjer me sicer ni. Sebično, vem, a želela sem, da bi del mene nosila s sabo tudi dobesedno, ne samo v srcu in kotičkih misli. Zentangel je moja izpoved, vem, da jo razumeš! Zakaj valovi pa veš: močnejši sva kot Moby Dick!

Dnevnik je tu, a po njega boš morala priti sama, saj veš!

RTI!

To je moj prvi Zentangle. James Blunt, hvala ker si mi pomagal, da sem povsem padla notri! Meditacija ob kateri pozabiš na svet okoli sebe!

Imejte se radi,

Maja

Hidden treasures

2010-10-04T15:10:00.005+02:00

Nekoč je R. Fuller dejal, da ne obstaja nič takšnega, kot so neuspeli poskusi, le poskusi z nepričakovanimi izzidi. Zgornja šatulja je že nekaj takšnega. Mišljena je bila nekako drugačna, pa se je pod prsti spreminjala in ubirala svojo pot. Nekako kot prispodoba mojega življenja, ki je bilo mišljeno... no, drugače, pa mi pod nogami prav tako ubira svojo pot. Trudim se biti pogumna, mu slediti in zaupati... Vem, da se s pozitivnostjo doseže pozitivnost, a se je včasih tako lahko predati melanholiji.

Maja, ne javkaj! Le zagrabi energijo za roge in pogumno naprej! Vse se bo uredilo!

Radi se imejte!

Maja

Dokolenko

2010-09-30T16:12:00.006+02:00

Vonji, ki jih imam rada:

... po cimetu, ker me spominja na Božič...

... po Tresorju, ker me spominja na mamo...

... po sivki, ker me spominja na Hvar...

... po sveže pečenem kruhu, ker vem, da je J. zgodaj vstal...

... po pečenem kostanju, ker ga imam rada...

... po sveže pokošeni travi, ker me spominja na poletje...

... po gozdu, ker me spominja na otroštvo...

... po limeti in vaniliji, ker sem to preprosto jaz...

... po soncu, zraku in svobodi, ker tako diši moj Tej...

Imejte se radi

Maja

Dokolenko diši po trudu, ker je to moj prvi poskus, da bi sešila darilo za Tejevo sošolko...

Ko v tvoj dan posije sonce

2010-09-24T14:47:00.005+02:00

Zadnjič sem med brskanjem po netu naletela na nov blog blackbird-bags. Med branjem zasledim naslov Giveaway bags. Uau, torbice, si mislim. Preberem: tri torbice podarim po ključu kdor prej pride, prej melje. Pogledam komentarje in ugotovim, da se je podpisala le ena torbic željna bralka. Saj ne morem verjeti, je to moj srečni dan? Hitro se podpišem, najprej sicer pod rdečo, pa je že šla, nato pa pod rumeno. Rumene še nimam. Se grebem, saj vem, ampak to opravičujem z dejstvom, da sem pod najlepših 10+ navedla, da sem mahnjena na torbice. Mi je pol oproščenega? Torbica je danes že našla pot do mene in takole natovorjena čaka na jutrišnji seminar, ki se ga udeležujem sicer pod službenim okriljem, naslov pa piha meni na dušo Double Doodle Play (poročam):
Kristina, hvala!

Naj povem, da me je v tem mesecu poštar nenadejano razveselil z dvema torbicama. Drugo sem prejela od Andreje. Res sem rojena pod srečno zvezdo!

Imejte se radi!

Maja

Flusi Štumfožer

2010-09-22T15:26:00.006+02:00

Ali imate tudi pri vas doma Flusija Štumfožera? To je tista pošast, ki prebiva v vašem pralnem stroju in se je specializirala za "žretje" nogavic. Levih, včasih desnih, a nikoli obeh. Drugače si izginevanja ne znam pojasniti. V filtru jih ni, kakšne črne luknje, kamor bi štumfi izginevali v mojem pralnem stroju tudi ni, prav tako ni bil zabeležen Boschevski primer Bermudskega trikotnika. Torej je lahko samo Flusi! Njegov tek je neznanski, kajti v približno enem letu se je napokal za celo vrečo nogavic. Tako osameli in trdosrčno ločeni pari sedaj obupano čakajo svoje življenjske (pardon, nožne) sopotnike. Božiček je moški strani prinesel nogavice z dnevnimi oznakami (morda je mislil name in mi želel olajšati mukotrpno nedeljsko opravilo zlaganja nogavic iz sušilca. Hvala Božiček!) Flusi se je tako polastil odraslega in otroškega torka (le kaj ima proti njem), odrasle srede in otroškega petka ter nedelje. Dobro mu teknejo tudi risani junaki, saj pogrešamo kar nekaj junakov iz Toy story, Mojstra Mihata in Tomažka. Tudi slogan I feel Slovenija mu je šel v slast. Zadnjič pa si je zaželel prav poseben desert in pojedel celo žensko nogavico, takšno lepo črno, s pisanimi rožicami. Močno pogrešamo!

Če torej Flusija nimate, pa bi ga radi imeli je tu oglas:

Prijaznim ljudem podarimo v trajno last Flusija, nenavaden primerek sicer razširjene vrste štumfožerisa pralnostrojarisa. Če bi radi preučevali njegov vzorec vedenja ali pa samo uživali v njegovi družbi, se prosim oglasite že precej obupani lastnici na na tej strani objavljeni elektronski naslov!

HVALA

Vendar pa naša družinska saga z nogavicami še ni končana. Doma sem že večkrat oznanila, da "čuftov" ne bom prala. Morda poznate tiste primerke nogavic, ki se jih v napol komi sicer potegne z noge, vendar ne potrudi obrniti ali vsaj raztegniti. Tako nastanejo čufti (v prevodu sprimki). Ker prepotenih in umazanih sprimkov ali čuftov ne želim obračati in raztegovati, jih seveda vržem v stroj, iz stroja direktno v sušilec, iz sušilca pa... Ker voluntersko delo pri zlaganju nogavic iz sušilca pri nas nima kandidatov in je kot kazen bolj osovraženo kot delo na Golem otoku, neprostovoljno volunterstvo seveda pade name. Ko uspem posortirati 1. ujemajoče se pare, 2. približno ujemajoče se pare (črna je črna, pa kdo bo še gledal, kako širok je patent) in 3. Flusijev davek, v bobnu ostanejo le še čufti. Globoko vdihnem in jih obrnem ter raztegnem, takrat pa se mi ponavadi po kopalnici razsuje celotno bogastvo slovenskih gozdov!!! A teh pa Flusi ni mogel požreti??!!

Imejte se radi, s Flusijem ali brez!

Slika je zgolj naključna. Očividcev namreč še nimamo, zato tudi fotorobot še ne more na delo.

Maja

Grungeboard še vedno

2010-09-20T14:52:00.003+02:00

Želim si...

... da bi znala pisati knjige kot ta veliki...

... da bi v našem domu vsak dan dišalo po svežem pecivu...

... da bi znala zadržati ljudi v svojem življenju...

... da me ne bi tako bolela glava...

... da bi mi pristajali rdeči čevlji z zelo visoko peto...

... da si v njih ne bi zlomila noge in bi bila moja hoja podobna hoji graciozne mačke...

... male probleme in velike rešitve zanje...

... da bi znala ujeti trenutke... v srce in objektiv fotoaparata...

... da bi manjkrat obupala...

...da bi znala v življenje spraviti vse velike ideje...

... da bi bil moj korak bolj lahkoten in glava bolj prazna...

... tisti košček miru, po katerem hrepim že celo življenje...

Imejte se radi!

Maja

Po sivki diši

2010-09-12T19:23:00.006+02:00

Andreja in Helena sta me pocukali za rokav, da napišem deset stvari, ki jih imam najrajši. O tem sem že velikokrat pisala in najprej sem mislila, da se igrice ne bom šla, da se ne bi preveč ponavljala, saj se moj spisek najljubših deset ni spremenil. Pa vseeno ni lepo, da se ne odzoveš na vabila, kajne? Odločila sem se, da pustim najboljšo deseterico na mestih, ki jim pripadajo in pišem o ostalih stvareh, brez katerih si življenja prav tako ne bi znala predstavljati. Morda jih ne bo ravno deset, zaležejo pa za več... Torej:

1+x

Morje. Morje pozimi. Morje poleti. Morje z morja. Morje s kompnega. Morje v soncu. Morje v nevihti. Morje v jutranji zori. Morje, ko se vanj ujame luna. Morje v modrini in morje v sivini.

2+x

Jutranjo kavo. Kavo v tišini, ko lahko dam noge na stol in me nihče ne gleda grdo. Jutranjo kavo, ob kateri gledam jasno nebo nad sabo in s toplo skodelico v rokah srkam vase vonj in okus. Jutranjo kavo pod najljubšim rožičevcem na Hvaru, ko v ozadju tiho prepeva Oliver in ko je pred mano le morje.

3+x

...Pa svojo "I feel tiggerific" skodelico za kavo, brez katere ta gotovo ne bi bila tako omamna...

4+x

Prijatelje. Hvala, ker ste z mano takrat, ko sem dobre volje ali takrat, ko bentim in stresam na vas svoje frustracije.

5+x

Knjige. Tanke, debele, stare, nove. Kriminalke, romane, ustvarjalne priročnike, kuharice... Ni lepšega, kot da me že prvi stavek potegne daleč stran, tja, kamor moja noga sicer ne bi stopila, tja, kamor moja domišljija ne bi nikoli zašla.

6+x

Limete. Njihovo barvo. Pa vonj in okus. Limetino pito poleti in pozimi. Limetin sorbet poleti in čaj z limeto in vanilijo pozimi.

7+x

Pečen kostanj. No, vsaj nekaj, kar imam rada od jeseni... No, pa barve so v jeseni tudi lepe.

8+x

Tržnice. Njihovo življenje in barvitost. Pa vonjave in preprostost.

9+x

V spomine ujete trenutke.

10+x

Po žensko: torbice. Male in velike. Pisane in enobarvne. Praktične in tiste malo manj praktične, ki pa zgledajo tako fenomenalno, da se jim je težko upreti.

No, pa se jih je veeno našlo deset. Po sebi pa naj malo pobrskajo še naslednje ustvarjalke (če še niso):

Darja iz Moje pravljice

Majda iz Fimolandije

Damjana iz Loddeline

Mariki iz Želim, voščim, pošiljam

Imejte se radi!

Maja

Grungeboard/jeans

2010-09-07T18:12:00.007+02:00

Mislim, da se letos nisem dovolj nagledala makovih polj. Ali uživala v zgodnjih poletnih jutrih. Premalokrat je bilo nad mano jasno nebo. Ali pa pod mojimi bosimi nogami jutranja rosa.

Toplota se mi je premalo zarila pod kožo. Ali pa je nisem znala prav ujeti. Premalokrat so se zgodnji jutranji žarki poigravali na oknu in zarisali pravljico na steno pred mano. Ali pa jih preprosto nisem znala videti.

Iskala sem sončnice na poljih okrog nas, ni jih bilo. Ali pa sem preveč gledala vase.

Premalokrat so trave sveže dišale. Ali pa zgolj nisem znala dovolj globoko vdihniti.

Jesen me je spet prehitela... Kot me vedno prehiti... Kot mi sivina izrine preljubo modrino. Nikoli mi ni dovolj. Poletja. Toplote. Sonca. Svetlobe. In spet. Poletja. Toplote. Sonca. Svetlobe.

Le nebo je mnogo žarelo. Kot da bi se mi hotelo odkupiti za vse tiste "premalo"...

Imejte se radi!

Maja

Grungeboard mini notes

2010-08-30T15:12:00.004+02:00

Na najinem potepanju po Londonu, sva si z Darjo v trgovini Blade Rubberstamps "privoščili" tudi obisk kratke delavnice. Že doma sem na netu pri pregledovanju, koliko denarja bom pustila v tej trgovini, opazila, da imajo tudi delavnice. Kot naročeno je ena potekala tudi tisto soboto, ko sva bili tam midve. Tema: Grungeboard. Uau, vedno me je matralo, kaj za vraga je to grungeboard, pa se mi ni nikoli dalo po netu malo pobrskati, da bi dobila odgovor. Vprašam Darjo, če je za, da se je udeleživa, pošljeva mail in že sva tam!! Delavnico je vodila Susie Jefferson, ki mimogrede, na svojem drugem blogu objavlja tudi množico freebijev. Med sicer pisano druščino sva bli znani kot "dekleti iz Ukrajine, pardon iz Estonije" (kljub nogometni evforiji za Slovenijo še nihče ni slišal)...

Po dveh urah sva ne samo spoznali in se naučili nekaj tehnik obdelave grungeboarda, pač pa zapravili še malo več denarja, ker sva ga seveda tudi kupili. Priznam, da me je material navdušil. Je nekakšna mešanica recikliranega papirja in morda še usnja (vsaj diši po njem), natančno tudi Susie ni vedela česa, ker so pri Rangerju glede sestave zelo skrivnostni. Na delavnici smo se naučili izdelovati rože in paščke za ure! Ja, paščke za ure, kdo bi si mislil. Baje zdržijo tudi po nekaj mesecev. Grungeboard se lahko barva, šiva, nanj lepi, embosira...

Takoj sem vedela, da ga bom uporabila za izdelavo beležnic. Zgornja je nastala včeraj, ni ravno najlepši primerek estetike, saj sem za dodatke porabila, kar sem imela doma, tako je špirala črna, gumb pa bakren, namesto srebrn, bo pa drugič bolje.

Imejte se radi!

Maja

Podopustniška zmedenost

2010-08-18T15:50:00.002+02:00

Zame je dopust, veliko bolj kot novo leto, čas novih sklepov. Trenutki, ko sem daleč od doma so priložnost, da pospravim "podstrešje" in razmišljam o načrtih. Denimo: pospravila in na novo bom organizirala svojo delovno sobo... ali pa... pospravila bom garderobo in resnično vrgla stran stvari, ki jih ne nosim več...ali pa... kupila si bom nov izparilnik in si vanj vsak večer pred spanjem kanila nekaj kapljic pomarančnega eteričnega olja, ki pomirja, ... da bom lažje zaspala... ali pa RES bom začela teči... Saj ni potrebno izgubljati besed o tem, koliko sklepov uresničim, je pa dober občutek, da imam pred sabo cilje in mi dopust da to, kar mi mora dati - energijo. Letos sem se predolgo ubadala s svojo depresijo... Procentualno gledano vse preveč dni... Ves čas je bilo gor in dol, gor in dol, dol, dol, dol... do kam? Volja, energija, cilji... ni jih bilo, niti enega od njih. Kdo bi si mislil, da me bodo spremembe tako vrgle iz krožnice, da sem se morala povsem na novo sestaviti in definirati. Vse: mojo samopodobo, samozavedanje, zavedanje o tem, kdo sem, kaj hočem, kaj me osrečuje. Mislim, da sem uspela... in veliko bolje se počutim. Hvala Hvar, hvala London, hvala Pašman... hvala vsem, ki ste bili z mano, za mano je spet čudovito poletje. Nabrala sem polno trenutkov, ki jim bom rekla kapsule proti depresiji.

Listka pa sta zgolj poskus fake žada. Moj prvi poskus še ene ponarejevalne tehnike. Ne vem še, za kaj ju bom uporabila. Morda bosta končala na knjigi... morda kot kazalki... kdo ve...

Pospravila sem že en predal v garderobi in ena vrečkica že čaka za v Humano:)

Imejte se radi!

Maja

London po žensko

2010-08-07T19:27:00.009+02:00

Poleg Afrike je Anglija moja druga "geografska" ljubezen. Dežela, kamor se, zaradi finančne ugodnosti seveda, veliko pogosteje vračam, kakor v Afriko. Kadarkoli moja noga stopi na angleška tla začutim, da v Anglijo preprosto spadam. Obožujem jo... Obožujem angleško literaturo, angleške filme in serije, angleški humor, angleščino, vrtove, pokrajino, lemon curd...vse!

Letos sva si z Darjo privoščili London "po žensko". Takšen, zgolj pohajkovalski, brez nekega turističnega ali obzorja širitvenega cilja, z rahlim pridihom "shopaholične evforije", vendar v mejah kreditne sposobnosti, še najbolj v strahu pred 20 kg-o omejitvijo prtljage (no, tu sva se ušteli... po pravici povedano POŠTENO UŠTELI...tako, za dobrih 42 funtov doplačila ušteli... a sva preživeli, je bilo vredno). Takšen izlet torej, ko preprosto vandraš po ulicah in dihaš utrip... življenje... dogajanje... pestrost... tako popolno drugačnost od Slovenije.

Pa vseeno sva pet dni do dobra izkoristili, celo v Cotswolds sva šli, pa v Blade Rubberstamps-u sva se mimogrede prijavili še na en tečaj, pa dve uri sva bili v Waterstones knjigarni in eno uro v stari lepotici Foyles... Definitivni odklop!

Nekaj fotografij, ki so mi preprosto ljube:

Kaj lahko kupiš na londonskih ulicah:

Izveski...
Pa trgovine...

Imejte se radi!

Maja

Po gorenjsko

2010-07-04T17:32:00.009+02:00

Še zadnji izdelek pred odhodom na dopust. Začel se je s transferjem, ki je izpadel velikoooo prevelik... sploh za mojo majhno postavo. Gorenjska stran moje duše mi ni dala, da bi ga vrgla stran. Obračala sem ga v rokah, občudovala podobo in se jezila sama nase, da sem sliko premalo zmanjšala... Ideja je prišla čisto potiho, tako kot ponavadi pridejo velike ideje... Veliko dela, malo časa... Danes sem lovila še zadnje sekunde, da ga dokončam. Želela sem ga slikati v sončni svetlobi... pa se je ulilo... in končno spet zjasnilo. J. me je vprašal, kaj bom z njim, pa sem odgovorila, da ga delam iz čistega užitka, ker moram svoj poli podpis dati še na velko predmetov. Kljub vsemu je našel svoje mesto na steni, oz. ga bo, ko bo J. uspel zvrtati luknjo v zid:)

Tako... in zdaj odhajamo... na nam tako ljubi Hvar...

...Skozi Pitve do Ivan Dolca, kjer me čaka...

..."moja" terasa in MOJ kup knjig!!

Do konca počitnic bo sedaj za ustvarjanje bolj malo časa, saj smo si dopust tako lepo splanirali, a se vseeno kaj javim.

Uživajte in imejte se radi!

Maja

O knjigah...

2010-06-27T10:14:00.005+02:00

Priznam, vedno uživam v branju vaših komentarjev, ampak ob branju komentarjev pod zadnjo objavo sem uživala še posebej! Prav ob vsakem naslovu, ki ste ga predlagale sem se nasmehnila. Pa pojdimo lepo po vrsti: Marlo Morgan sem pred leti "požrla", pa še vedno ne vem ali je fikcija ali resnica... Sem pa doumela intuicijo in znanje prejšnjih rodov.

Beležnica je na kupu za poletje, Preprosto bogastvo moja biblija za down days, Svetlo modra "must" za vsako žensko, ki noče kar tako brez zveze bloditi skozi življenje, Izgubljeno vrtnico mi je priporočila mama. Oskar in gospa v rožnatem... ah, saj sem že enkrat priznala, da rada jokam in Oskar me je s svojo pozitivnostjo pripravil do joka. Pa Marija Jurič Zagorka - še dobro, da je pisala "na metre", kot je rekla moja teta knjižničarka. Pomagala mi je, da sem v osmem razredu pozabila na čas...

Harryja Potterja je moja otroška stran duše "pojedla" na dušek. Še vedno si znam v živo predstavljati miške, ki so v trgovini s čarovniškimi pripomočki na pultu skakale gumitvist! Kakšen detajl, kakšna prefinjena duhovitost! A si jih predstavljate, kako s cvelečimi glasovi skačejo: Usa, usa, usa sa, Pipi duga čarapa... NORO! Tudi meni filmi niso všeč - 500 strani pač ne moreš stlačiti v dve uri filma, enako kot z DaVincijevo šifro in Angeli in demoni! Knjiga njam, film buu. Mi knjižni moli imamo v glavi svoje podobe in jaz jih ne dovolim zamenjati za Hollywoodske ponaredke!

Ostale naslove sem si pridno zabeležila in bom ves teden morila knjižničarke, da mi jih rezervirajo! Če pa se katera spomni še kakšne prezrte knjige, naj ne okleva in jo hitro pripiše!

Tako kot vedno, se je tudi tokrat jasno pokazalo, da se energije privlačijo in da se ljudje lahko začutimo tudi na daljavo! Hvala vam!

Imejte se radi!

Maja

Juhu, počitnice

2010-06-24T14:04:00.003+02:00

Šolniki leta merimo v šolskih in ne koledarskih letih. Danes se je eno zaključilo. Če pogledam nazaj, se je v njem zgodilo za deset let in ne samo eno... Toliko stvari, toliko občutkov, da jih težko strnem v 2009/2010. Eden najbolj zanimivih občutkov je, ko šolo zapusti še zadnji učenec in v prostorih, ki sicer spominjajo na čebelnjak, zavlada tišina. Ko sem danes gledala otroke, kako z mešanimi občutki, pa vendar vsi olajšani odhajajo na počitnice, mi je bilo pri srcu lepo. Kljub vsemu rada delam z njimi. Se mi zdi, da k njim spadam. Intuitivno jih razumem in sprejemam, le redko kritiziram... Večkrat kritiziram starše, ampak... Uživam, ko opazujem, kako malo potrebujejo nekateri, da se razvijejo, da postanejo bolj samozavestni, da jim zasijejo očke in celi obrazi. Koliko jim pomeni topla beseda in spodbuda, predvsem takrat, ko jih drugi kritizirajo. Hudo mi je, ko gledam, kako maltretirajo druge in tretje spet razvajajo...

Radi so v šoli. Ja, res so. Ko sem danes vsa vesela odšla po Teja eno uro prej, me je prosil, če ga lahko še eno uro pustim v šoli. Ja, mami, sprijazni se, včasih je družba vrstnikov veliko pomembnejša od tvoje. Verjamem, da je brcanje žoge z Jako veliko bolj zanimivo, kot z mano! In vesela sem, da je tako. Pa naj bo, cela dva meseca jih ne bo videl... Počitnice so lahko dolge ali pa kratke.

Pa jaz? Po šestih letih imam počitnice in ne le dopust! Ne morem verjeti, da bom po enem tednu prosta! Prosta bremen, ki so me težila druga leta!! Načrti se kopičijo, skice idej in kupi knjig tudi! Ker pa je kup vedno prenizek, vas pozivam, da mi v komentarju napišete vsaj en naslov knjige, ki bi jo vzele s sabo na morje! Komaj čakam, da vidim vaše predloge!

Imejte se radi in če se jutri že odpravljate na morje, ne obupajte v kolonah!

Maja

Poskusi

2010-06-21T18:19:00.004+02:00

Zapestnica mi je delala nemalo težav. Skinner blend mi je naredila Majda, ampak Fimo je bila tako zanič, da se je vse drobilo in luknjalo. Vseeno mi ga je bilo škoda vreči stran, zato sem ga skušala nalepiti na zapestnico. Ni uspelo tako kot sem si želela, saj matematičnih zakonov (obseg in podobno) ne moreš pretentati. V končni fazi mi je všeč: afriška in primitivna... čisto zame.

Maja

O vzorih starševstva

2010-06-18T17:06:00.008+02:00

Pri sosedovih imajo naraščaj... Sedem jih je... Tisti, ki prihajate k nam veste, da sta ponosna starša sosedova goska in gosak, najbolj znana in posrečena prebivalca naše ulice. Vsak dan, ko se peljem mimo, se ustavim in občudujem družinsko idilo. Dala sta mi misliti tale Vili in Lili, sploh sedaj ob koncu šolskega leta. Res sta vzor starševstva. Vedno skupaj, vedno v pozoru in ponosna, z dvignjeno glavo. Zadnjič sta svojo otročad ob hudem soncu nagnetla v skromno senco pod drevo, ko pa je en mali upornik skušal splezati pod ograjo, je s kljunom dobil po glavi. Nežno sicer, pa vendar...

Kaj pa mi, človeške gosi? Kje so naše meje? Kaj je z nami in z našim pretiravanjem s pravicami? Vse, kar slišim v šoli je, kje smo ga polomili mi, šolniki... Kakšno škodo delamo otrokom, da o vseh hudih krivicah ne govorim. Kaj pa DOM in DOMAČA vzgoja? Zakaj tako radi očitamo napake drugim, čeprav bi morali najprej "popucati" doma? Vse to me tako živcira: v 2. razredu je kriva učiteljica, da je otrok agresiven, ker ga ne zna dovolj zaposliti in zmotivirati. Pa dajte no! Kje je bil pa osem let? V 8. razredu je kriva učiteljica, ker ni predvidela, da punca tega ne bo znala... In sedaj trpi, ker ima tri (pa še to šenkano).

Od nas se pričakuje, da bomo kameleonsko vrteli oči za 360 stopinj, videli vse, rešili vse, vzgojili vse, pri tem pa bili kar se da mirni, preudarni, popustljivi in sploh in oh pedagoški. Tudi meni se sfrka, če se mi dva stepeta, drugi pa navijajo, jaz pa kot opica skačem in vpijem, pa me ne "šlivijo", ker vmes ne smem stopiti, da me ne bo kdo tožil, da fizično obračunavam...

Dragi starši - šola ne more popraviti vzgojnih napak, ki jih naredimo doma. Vzgoja mojega otroka je primarno stvar naše družine. Za to MORAM imeti čas, za to MORAM imeti voljo. Otrok je bil MOJA izbira, zato je MOJA stvar, da ga vzgojim. Če ga doma ne bomo naučili, da spoštuje avtoriteto, ga v šoli prav gotovo ne bojo. Če ga ne bomo naučili odgovornosti in samostojnosti, ga tudi drugi ne bodo. Le lastna kritična ocena in zavedanje naših vzgojnih prijemov bo rešila naše otroke. Prav gotovo pa jim iskanje krivde v drugih, da opravičimo lastne napake, ne prinese nič dobrega!

Se oproščam za žolčnost!

Imejte se radi in imejte radi svoje otroke in prav zato, ker jih imate radi jim POSTAVITE MEJE!!

Maja

Vrnitev odpisanih

2010-06-16T18:33:00.003+02:00

... ali o krizah takšnih in drugačnih...

Letošnje leto je zame čas inventur... Predvsem tistih "podstrešnih". Odločila sem se, da si vzamem čas. Čas, da sem in ne da delam. Čas, da sem resnično s Tejem, čas, da spoznam, kaj hočem. Prepogosto se tisto, kar je nujno, prerine v ospredje mojega dne. Vse, kar je pomembnega pa v naglici poteptam in grem mimo. Odločila sem se, da temu ne bo tako. Odločila sem se vbiti si v glavo, da ni nič narobe, če se vsedem na teraso in preprosto diham in opazujem nebo nad sabo... Da ni nič narobe, če se mi po kotih nabira prah... Da ni nič narobe, če so kupi perila malo večji... Ampak mi ne gre in ne gre. Kljub mojim sklepom, so padci v veliki D hudi. J. je moja nihanja označil kot "krizo srednjih let". PA JA!! Kaj sploh so srednja leta? Meni do njih še manjka...

Kljub vsemu sem nekaj ustvarjala. Brez prave iskrice sicer in brez pretirane inovativnosti, še vedno v razmišljanju in iskanju nečesa novega, še ne narejenega. Eden izmed poskusov je lučka. Njen vzorec se je začel kot poskus ogrlice in končal na poli pokopališču, z J. idejo pa zaradi lepe prosojnosti končal kot lučka.

Imejte se radi!

Maja

Sundown of elephants

2010-05-13T16:46:00.004+02:00

Zadnjič mi je Majda po mailu poslala eno od mnogih igric, ki krožijo po medmrežju. Ponavadi se mi vsega tega ne da iti, včeraj pa sem avtomatsko kliknila. In se šla. In se v resnici zabavala. Najbolj me je zabaval odgovor, ko si moral naključno izbrati naslov pesmi, kasneje pa si izvedel, da ta najbolj označuje tvoje življenje. Izbrala sem namreč "Such a shame"!! Med smehom ironije me je v resnici streslo. Včasih resnica pač zaboli. Kaj mislim, da je škoda? Ker tako hitro mineva? Življenje namreč. Ker včasih mineva le v čakanju...čakanju na nekaj, pa sploh ne vem, na kaj... Ker s tem zapravim toliko dni, namesto, da bi uživala na potovanju... Ker se pritožujem... nad vremenom... glavobolom...pomanjkanjem energije. V davni zgodovini mojega življenja mi je neki prijatelj dejal, da so v življenju vse samo izgovori, izgovori za to, da ne počnemo tistega, kar bi radi počeli, ker nas je strah... V izgovorih pa sem mojstrica...

Ali pa je "such a shame" vseh priložnosti, ki sem jih zapravila... Pa sem jih res? Ali ste morda kdaj razmišljali o življenjskih križiščih, razpotjih? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi takrat zavili levo in ne desno? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi sprejeli drugačne odločitve? Naše odločitve so tiste, ki nas najbolj determinirajo. Katere so boljše: tiste, ki jih sprejmemo impulzivno ali tiste, ki jih pretuhtavamo?

Pa sem prišla do zaključka, da v svojem življenju obžalujem zelo malo stvari. Če bi imela še eno možnost, bi morda spremenila edino to, da bi se prej odločila za otroka, kot sem se sedaj. Vendar kdo ve, kako bi se stvari zasukale...

"Such a shame" je torej le tistih dni, ki jih ne užijem tako kot bi si zaslužili. Kljub dežju, ki uničuje moj najljubši mesec. Kljub sivini, ki ne dopusti zeleni, da bi zasijala v polnem sijaju. "Such a shame" je tistih ljudi, ki nam nekaj pomenijo, pa jih izgubimo po neumnosti...

Nobody said life would be easy, they just promised it would be worth it!

Imejte se radi... kljub dežju, ki ne odneha...

Maja

Road trip

2010-05-02T08:20:00.019+02:00

Vse dobre stvari vedno prehitro minejo. Čeprav se zavedaš, kako lepo je in kako uživaš, lahko doma le z nostalgijo gledaš slike in si želiš, da bi se vrnil!

Res je bilo čudovito! Že v nedeljo nas je pričakalo poletno vreme. Ob pol osmih zvečer, ko smo prispeli na cilj, je bilo 27 stopinj. Temperature in nebo brez oblačka so nas spremljali ves teden! Za ostalo smo seveda poskrbeli sami!

Evropa park me je prijetno presenetil. Nekako me ni najbolj mikalo iti, ampak če na pot vlečeš otroka, mora nekaj biti tudi zanj. V glavi mi je ostalo mnenje nekoga, da so v njem le vlakci smrti in da ni primeren za mlajše otroke. Pa me je navdušil celo bolj kot Disneyland. Razdeljen je na evropske države in prav vsak del je dodelan v stilu. V Švici naletiš na pravo malo švicarsko vas, v Skandinaviji na skandinavske vasice, v Italiji na piazzo... Na vsakem koraku lahko odkriješ male atrakcije, ki so skrite očem, primerne tudi za mlajše. Park je ves v zelenju in predvsem je zelo čisto. Najbolje od vsega pa je, da nismo imeli gneče in na nobeni atrakciji nismo nič čakali. Otroci so se dobesedno nanoreli, mi pa naužili sonca in dobre kave. Seveda nam je po Murphyju v fotoaparatu zmanjkalo baterije, pa nič zato. Spomini so v glavi...

...skupna slika...

... celo v Evropa parku najdem afriško inspiracijo...

Kljub pritoževanju otrok, da je dva dni parka premalo in je "čist BZ", da gremo po mestih, se nismo dali in smo šli.

Colmar je pravi biser Alzacije. Malo francosko mestece, z ozkimi uličicami, pravljičnimi hišami in čudovitimi izveski. Če ne bi v večini ulic srečal delavce, ki so kot v domači deželi podpirali lopate, bi si mislil, da se je čas ustavil... Prodajalec v trafiki, ki je začuda govoril tekočo angleščino, ga je opisal kot "small, compact and beautiful".

...pravijo mu tudi male Benetke...

...Colmar je res pravljično mestece,

inspiracijo najdeš na vsakem koraku...

... to je le majhen izbor hišk in hišic...

Strasbourg je bil naslednja postaja. Glavno mesto Evrope je do danes ohranilo zgodovinski čar. Najbolj mi je všeč, da nikjer ne vidiš izstopajočih stolpnic ali blokov. Dovoljeno je graditi le do določene višine (le kaj mislijo slovenski urbanisti... pri nas je dovoljeno pač vse?). Z vožnjo po reki Ille se lahko naužiješ pogleda na čudovite stare hiše in vile. Zavidaš jim lahko svobodo, s katero ob reki mirno razprejo svoj ležalnik, se slečejo do spodnjic in se s knjigo v roki predajajo sončnim žarkom... ali pa muzicirajo na svojo violino. Utrip velemesta, ki ga včasih malo pogrešam.

Na ozkih uličicah, ki vodijo od katedrale proti reki in centru mesta, je polno bistrojev iz katerih prijetno diši in delikates, ki vabijo, da si nakupiš slastno večerjo...

...na glavnem trgu...

... Francija v malem...

... slastne izložbe...

Tehnični muzej v Sinsheimu je bil največja poslastica za "ta velika dva otroka", ki sta do dobra preučila vse tehnične podrobnosti razstavljenih avtomobilov, avionov, formul in druge mehanizacije. Če povem, da smo bili v muzeju 5 ur, potem si znate predstavljati, kako podrobno... Je pa res, da imaš v muzeju kaj videti...

Na poti nazaj še en skok v zgodovino. Neuschwanstain castle Ludvika Bavarskega. Tako, mišljen za vikendico... Pač, merila so različna...

Res škoda, da je že konec:(

Imejte se radi,

Maja

A ray of light

2010-04-24T17:39:00.006+02:00

Prava lepota izdelkov narejenih s tehniko mica shift se pokaže, ko se vanje ujame žarek svetlobe. Takrat bi jih lahko občudoval in občudoval. Zame pa mora biti prava še barva. Končno sem ustvarila nekaj bolj barvitega kar mi je celo všeč! Obožujem mešanje barv! Obožujem, ko opazujem, kaj bo prilezlo izpod valjev. Nikoli ne merim! Dodajam po občutku, tako kot v kuhinji začimbe: malo te, še malo one. Prav nikoli si ne zapišem, kako pridem do neke barve. In še nikoli mi ni bilo žal, saj je tako resnično vsak izdelek unikaten in neponovljiv. Matematike ne maram, tudi tu ne. A ja - še ene stvari ne maram in to je lak. Izdelki niso polakirani, so le zbrušeni do naravnega sijaja. Všeč mi je, kako se zbrušena poli čuti pod prsti. Čudovito!

Jutri odhajamo na vandranje. Tokrat je naš cilj Europa park ter Strasbourg in čudovoita stara mesta okoli njega. Držimo pesti, da nam bo vreme naklonjeno, ostalo se odvije samo po sebe!

Uživajte, pa če imate dopust ali ne!

Imejte se radi!

Maja

Samahari

2010-04-19T16:37:00.008+02:00

V tem tednu sva imeli z muzo resne pogovore. Pogovore o tem, zakaj mi ni nič, kar ustvarim všeč... Zakaj trmasto silim v nekaj "drugačnega"... Nekaj morda originalnega... Pogovore o tem, zakaj sem skregana z večino barv... Zakaj vedno le rjava, zelena in črna... no, še oranžna morda... Zakaj mora poli izgledati kot ponaredek narave... Zakaj se ne zadovoljim s preprostim vzorcem, ga reproduciram in iz tega kaj naredim... Zakaj večina izdelkov nedokončanih konča na polipokopališču... Muza mi je očitala, da sem preveč zahtevna, da nehvaležno jemljem, kar mi ponudi in vse to nato mačehovsko zavržem... Vem, kesam se, ampak če hočeš doseči veličino, moraš razmišljati "outside the box". Morda veličino le zase, za svoja merila. Zrasteš le s preseganjem lastnih okvirjev. S spraševanjem, zakaj si si jih postavil... Zakaj upaš le do sem... in ne morda dlje... Morda je za mejo prepad... vedel boš le, če boš šel do roba!

Že pred kakšnim tednom me je Vladka pocukala za rokav z verižnico 1. mapa 10. slika in zgodba. Ker nisem bila ravno pridna, danes izpolnjujem dolg. Saj veste, zgodbe mi ležijo!

Slika prikazuje sani in otroški voziček iz Chatsworth Hous-a, dvorca Devonshirskega vojvode. S Kristino sva si ga ogledali pred dvema letoma. Dan je bil tipičen angleški: siv, z neba so gomazele dežne kaplje. Pokrajina čudovita. Zelena barva travnikov in pašnikov je ostro nasprotovala sivini neba. Angleške kamnite ograje so vanjo risale čipke. Mogočna drevesa so vabila k sanjam, kako lepo bi bilo živeti pred dvema stoletjema, se na sončen dan vsesti pod enega izmed njih s knjigo v roki in čakati svojega Mr. Darcy-ja. Imeli sva odlično družbo. Preden sva odpotovali v Anglijo, si nisva mogli misliti, da bova po angleškem podeželju pohajkovali s poli veličinama kot sta Sue Kelsey in Caty Johnston. Dve dami, sestri, že kar v letih, a polni energije, duhovitosti in svežine. Nikoli ne bom pozabila, kako si je tistega sivega deževnega dne Caty sezula svoje čevlje in bosa v dežju poplesovala po kaskadnih bazenih Cavendishovega posestva in prepevala "Singing in the rain". Nič je ni motil dež, nič jo ni skrbela morebitna revma, nič je niso motili pogledi zategnjenih obiskovalcev. Nasmejale smo se do solz. Dan za spomine! Dan, ki mi je potrdil, da bom v naslednjem življenju živela na angleškem podeželju. Dan, za keterega je vredno živeti tudi kakšen manj ustvarjalen dan!

Imejte se radi!

Maja

Pandorina skrinja/Pandora's box

2010-04-13T16:04:00.005+02:00

Z muzo sva bili spet na delu. Bili sva zelo usklajeni. Tokrat sva v življenje spravili Pandoro. Dolgo se mi je motala po kotičkih možganov. Hodila enkrat bližje, drugič spet malo dlje. Muza je odločila, da bo dolgočasna nedelja dan za njeno rojstvo.

V celoti je narejena iz polija, brez kakršnekoli kovinske ali papirnate osnove. Zanjo sem porabila šest paketov polija in štiri ure dela. V osnovi sem se oprla na tutorial Tine Holden.

Je zelo podroben in natančen in ga priporočam vsakemu, ki želi razmišljati in ustvarjati nekoliko drugače.

I did this box following Tina Holden's tutorial. It is great and I really recommend it to everyone who would like to push polymer creativity "outside the box".

Sedaj pa hitim k "pravljičarki" na slavje. Čestitam ti, moja draga pravljičarka! Prav ponosna sem nate in vesela sem, da ti je odlično uspelo!!

Imejte se radi!

Maja

Echo of the past

2010-04-09T14:25:00.006+02:00

Moja poli muza je šla. Šla enkrat novembra... na dolgo zimsko spanje. Se za hipec zbudila februarja, da je v življenje spravila "Love letter" in spet šla. Močno sem jo pogrešala in spraševala sem se že, če bo sploh še kdaj prišla nazaj. Brez nje mi poli ni dišala. Prsti me niso ubogali, "mašina" se ni hotela vrteti. Obupana sem sedela za mizo in opazovala zaloge polija. Pa nič. Niti drobne sapice ni bilo... Do torka. V torek je prišla NAZAJ!! Mislim, da je prišla s soncem, s seboj pa je prinesla svež val, nekaj novih idej... in predvsem navdih. Sprva je bilo težko. Prsti so bili po dolgem zimskem spanju okorni, prav nič niso ubogali. Za začetek je nastala šatulja iz prejšnje objave. Razveselilo me je, da so ob njenem nastajanju kot v dobrih starih časih deževale ideje. Prsti so postajali vodljivejši, uboglivejši, napake mehkejše.

Ena od kanjenih idej je Echo of the past. V življenje so ga spravile teksturne gobice, ki mi jih je Majda prinesla iz Francije in so jih uporabili pri delavnici Kim Cavender. Malo so mi v glavi ostala Majdina navodila, ostalo pa sem morala podrediti sebi, svoji energiji... Saj me poznate: obožujem naravni izgled. Ne maram, da poli izgleda kot poli. Da nekdo takoj reče: "Oh, to je pa Fimo!" Lasje mi grejo pokonci!

Mislim, da mi je pri tem kompletu uspelo. Preslepila sem celo J., ki ve, da je poli vedno za mojimi nohti. Njegov komentar je bi: "OK, iz česa je pa to?" Poli kot vedno...

Sedaj grem držat muzo za obe roki, da spet kam ne pobegne. Brez nje je včasih prav pusto...

Maja

Onkraj tišine

2010-04-07T19:08:00.004+02:00

Ko sem pisala zadnjo objavo sem bila res v nekem čudnem razpoloženju. Ponavadi nisem tako črnogleda in negativna! Na splošno lahko rečem, da sem v življenju srečna. Po vseh viharjih, ki sem jih preživela, znam ceniti, kar imam!

Vsak dan se zahvalim, da moje življenje napolnjuje Tejev smeh. Vsakič, ko pogledam v njegove tople očke, se zavem, da mi je vsak dan z njim podarjen.

Vsak dan se zahvalim, da imam J. Končno sem našla vse, kar sem iskala, v eni osebi!

Vsak dan, ko se peljem domov po gorenjski avtocesti in za sabo pustim Ljubljano, ki me utesnjuje in dela živčno... vsakič, ko se pred mano odprejo Kamniške Alpe, se zahvalim, da sem doma tu, kjer sem.

Vsak dan, ko prestopim vrata doma, se zahvalim, da imam dom, v katerem se vsi dobro počutimo. Zahvalim se, da mi ni treba bežati. Bežati pred strahovi, pred realnostjo, pred samo sabo.

Zavedam se, da imam prav vse, kar potrebujem... še več! Hvaležna sem, ker nisem obremenjena z materialnim. S tem, koliko bi morala zaslužiti, kaj bi še želela imeti, kaj bi kupila. Naučila sem se živeti s tem, kar dobim in tako imam vedno dovolj!

Seveda pa so dnevi, ko bi si tudi jaz želela biti kdo drug... Mar temu sploh ubežimo? Pravzaprav: ali sploh želimo ubežati?

Imejte se radi!

Maja

Na zahodu nič novega

2010-04-04T19:12:00.002+02:00

Se vam kdaj zdi, da ne gre in ne gre...

Se kdaj ure in ure sprašujete o smislu, o ciljih...

Si kdaj zaželite namesto proti cilju odpeljati kar nekam tja... proti horizontu...

Se kdaj zgubite v mislih in se šele čez nekaj trenutkov zaveste sveta okoli sebe...

Vas kdaj glasba pripravi do joka... pa naslednjič sploh ne veste, zakaj...

Vas kdaj kakšna beseda tako začara, da jo ponavljate znova in znova...

Se kdaj sprašujete ali so naklučja ali pa je vse skupaj del vesoljnega načrta...

Ali kdaj ne razumete sveta okoli sebe... še najmanj pa sebe...

Se kdaj sprašujete, koliko bi bili stari, če ne bi vedeli, koliko let imate v resnici...

Se vam kdaj zdi, da ne živite svojega življenja.. ampak plavate nad njim in zgolj opazujete dogajanje...

Se vam kdaj zazdi, da so stene, ki ste jih zgradili okoli sebe zaradi varnosti v resnici vaša kletka...

Potem morda razumete, kaj govorim...

Maja

Besedni album

2010-03-24T18:03:00.010+01:00

Moja mama se stalno pritožuje, da nima nobene Tejeve slike. Da jo malce potolažim, sem ji izdelala mini besedni album, s katerim se bo lahko hvalila sošolkam s tretje univerze! Moj prvi in najbrž ne zadnji!

Najbolj sem ponosna na to, da mi ga je uspelo izdelati brez pretiranih pripomočkov. Edina malce bolj "draga" stvar je bil BiA, ostalo pa so ročni umotvori. Sama sebi sem dokazala, da je izdelek z malo domišljije in spretnosti moč izdelati brez raznih Nestijev, dragih štanc in podobnih "nujnih" zadev. Letos namreč sledim svojemu novoletnemu cilju, ki pravi, da po internetu ne bom več zapravljala:) Srčno rada bi namreč imela "Label one" nestije, pa me sklep vsakič krcne po prstih.

In da je skušnjava večja, mi je Majda iz Francije prinesla čudovito knjigo (NAJ NAJ lepša hvala, zlata si), ki sem jo v trenutku "požrla" in ves čas ugotavljala: imela bi še to...oh pa to...uau, pa to bi bilo tud fajn met! Ampak bom trmasta kot vedno in bom v okolici (s tem mislim svoje prepolne predale) poiskala podobne in gotovo prav tako uporabne pripomočke. Šoping iz udobnega naslonjača je vsekakor čudovita zadeva, dokler te seveda ne odnese predaleč...

Uživajte in razvijajte svojo domišljijo!

Maja

Mysterious beauty

2010-03-21T08:25:00.005+01:00

Sliko tega čudovitega otroka sem v objektiv ujela na pustno soboto. Takoj sem vedela, kaj bom naredila z njo, le vedela nisem še, kako. Janina delavnica mi je dala zagon, da se lotim scrapbookinga, vendar priznam, da sem imela pri izdelavi te strani kar precej težav. Najprej sem ugotovila, da pri vsej zalogi papirja nimam niti enega pravega za podlago. Vsi moji papirji so v rjavo zelenih tonih ali pa imajo zelo močne vzorce, saj so bili kupljeni za druge namene. Ugotovila sem, da mora biti ozadje dokaj nevtralno, saj drugače ne poudari slike tako, kot bi to hotela jaz. Uspela sem izbrskati tega svetlo modrega, a ko sem nanj postavila sliko mi preprosto ni bilo všeč. Zato sem dodala vijuge in posenčila robove. Mi je bilo že bolj všeč. OK, napis bo vijoličen... A-ja? To je bil edini vijolični list, ki se ga je dalo najti v mojih predalih! Morda malo preveč bled, ampak želela sem narediti izdelek v tistem trenutku in res se mi ni dalo v šoping. Nato sem po Janinih navodilih postavila celoten izdelek, z vsemi dodatki vred. NI MI BILO VŠEČ! Vsakič, ko sem prišla v sobo, sem enega vzela stran. "Slačenje" je trajalo dva dni in na koncu je ostalo pri tem, kar vidite. Spet je prevladala moja minimalistična urejenost in stroga simetričnost. Kot kaže res ne morem ven iz nje! Občudujem Janine izdelke: vse kar da gor se zdi, da je bilo namenjeno ravno za tja! Dopolnjuje celoten izdelek in ga poudari. Je pa to daleč od enostavnega: hitro namreč zgleda našareno in nametano. Kdor zna pač zna in Jana to obvlada do potankosti!

Sicer pa doživljam hudo ustvarjalno krizo! Ta LO je vse, kar sem uspela sčarati ta teden. Preprosto ne gre in ne gre. Se že ogrejem za eno idejo, pa jo opustim še preden se usedem za mizo. Moram se pač usesti v kot in počakati, da napad mine. Se tolažim, da nekje zori velika ideja, ki bo potrebovala vso mojo moč...ampak včasih je tudi verjeti zelo težko!

Maja

Just be you

2010-03-16T14:38:00.004+01:00

Ko se človeku sesuje življenje, se mora krčevito oprijeti vsake rešilne bilke. Zbrati pogum in videti svetlobo okoli sebe, o sebi misliti najbolje, ko te nekdo potepta... to ni mačji kašelj. Najhuje je, ko tisti, ki si ga imel najraje in si mu slepo zaupal, tako brezsrčno zbije tvojo lastno vrednost. V prah. V blato. Ko postaneš bleda senca samega sebe, z mislimi, ki uničujejo še tisto malo, kar je ostalo. Ko rabiš neskončno energije, da vidiš prvo stopnico. Ko rabiš neskončno besed spodbude, da se nanjo povzpneš. Ko rabiš toliko rok in ram, da na poti ne obupaš!

Tale blokec je za prijateljico. Prijateljico, ki bo počasi spoznala, da si zasluži le najbolje. Da obstaja nekdo, ki bo vreden njene ljubezni in vsega, kar mu lahko da! Saj veš: ne bom ti rekla, da pozabi, kar je bilo, saj tega nikoli ne moreš. Lahko le odpustiš in greš lažjega srca naprej. Naprej v novo poglavje! Ne kuj maščevanja, kazen pride sama po sebi!

Bodi kar si, ker si taka kot si najboljša! Bo že prišel tisti nekdo, ki bo to spoznal in bo tega vreden! Za vsakega je nekje njegova druga polovica, samo včasih rabimo grenko izkušnjo, da potem vidimo dobro in znamo to ceniti! Moja rama ti je vedno na voljo, moja roka te bo vedno potegnila, če bo začutila, da padaš!!! Drži se! Le Veliki ljudje so borci!

Maja

King of my Heart

2010-03-13T20:22:00.007+01:00

Danes sem se udeležila Janine delavnice Vintage LO. Ves teden me je ideja na današnje srečanje držala po konci in bilo je še trikrat bolje, kot sem si upala misliti!

Jana, v resnici si še bolj pravljična kot na blogu in tvoji izdelki so neprecenljivi! Ne morete si predstavljati, kakšen užitek je vse te čudovite strani držati v rokah in jih gledati še s prsti, jih začutiti in podoživeti. Oči se ne morejo nagledati vseh drobnih podrobnosti in možgani se ne morejo načuditi neskončni domišljiji in iznajdljivosti! Mojstrica si, da ji ni para!!

Spet je bilo tako, kot da bi se poznale že neskončno dolgo! Bilo mi je, kot da bi se srečala s svojimi najboljšimi prijateljicami! Vladka, Martina in Petra, res sem vesela, da smo se videle; Andreja, Špela in Katja, veseli me, da sem vas spoznala. Štiri ure v vaši družbi so minile, kot štiri minute! Vaša ustvarjalnost pa mi je dala novega zagona.

Zgoraj je moj izdelek. Hvala, Jana, ker si zbrala zeleno ozadje. Če bi izbirala sama, bi izbrala natanko takšnega. Največji izziv pri vsem mi je bil odmakniti se od strogega, skoraj vojaškega sistema moje simetričnosti, urejenosti in poravnanosti. Moram priznati, da mi ta svoboda veliko bolj ugaja, vendar je težko spremeniti zakoreninjene vzorce, sploh, če ti pri ustvarjanju predstavljajo coklo. Kar nekaj časa sem se lovila, potem pa je izdelek sam padel skupaj. Tu je še ena razlika: sama imam preden se lotim dela, celoten izdelek povsem v glavi. Včasih je to prednost, velikokrat pa ovira, še posebej če stvari ne izpadejo tako, kot si si naslikal, potem pa zlepa nisi zadovoljen. Pri scrapbookingu pa je vsa stvar v kombiniranju in poskušanju kaj kam paše, kako paše, ali paše obrnjeno tako ali tako... Čudovito in čudovita izkušnja zame!

(Jana nam je pripravila papir in vse dodatke. Naša naloga je bila le, da jih skombiniramo. Zanimivo je bilo videti, kako različne stvari so nastale iz enakega materiala!!)

Še enkrat hvala za čudovito dopoldne in vse znanje, ki si nam ga dala!!!

Maja

Ginko biloba

2010-03-10T16:35:00.008+01:00

Ginka sem prvič "srečala" v srednji šoli v knjigi J. M. Simmla. Naslov sem že pozabila. Morda Odgovor pozna samo veter (kako primerno)? Res ne vem. Začaralo me je že samo ime. Ginko biloba! Mogočno, eksotično, skrivnostno. Ko sem začela raziskovati, kaj to sploh je, se je začela trajna simpatija. Ginko je namreč živi fosil. Preživel je vse iz dobe dinozavrov do sem. Spoštovanja vredno. Na kitajskem je sveto drevo, ki simbolizira večno življenje, meni osebno pa predstavlja moč.

Kasneje sem nekega novemberskega dne v parku tržaškega gradu Miramar nabrala cel šopek njegovih rumenih listov. Lahko bi se zgubila v njihovi preprosti eleganci. Nobenega kiča, le preprosta simetrija in dvojnost. Redki so ti lepotci. V Ljubljani poznam praktično vsako ginko drevo. Jeseni redno gostim pod enem izmed njih. Res, obožujem te liste!

Ko se je pred šestimi leti začela moja manija zbiranja štempiljk, je bil ginko prva, ki sem jo kupila. Njegova oblika preprosto narekuje eleganten izdelek! Zato sem se pri izdelavi zgornjega albuma odločila za črno belo kombinacijo. Malo pa tudi zato, ker obožujem to kombinacijo!

Hvala Nataši, Hrandici, BojiMoji in Dekci, ki so mi podelile nagrado Kreativni blogger. Hrandica me ob tem sprašuje, če sem tudi sama tako prefinjena, kot moji izdelki. Prvič: hvala, ker meniš, da so moji izdelki prefinjeni. Zame je to velika pohvala. Drugič: če sem prefinjena tudi jaz, bi morali oceniti tisti, ki me poznajo. Sama sebe nimam za najbolj prefinjeno. Ja, všeč so mi lepe stvari, narejene s stilom in okusom..., sodbo o sebi pa prepuščam drugim.

Nagrado podeljujem vsem, ki uspete v dnevu narediti karkoli kreativnega, pa naj bo to večerja za svoje bližnje, šopek domačih rož na mizi ali izmišljena pravljica za lahko noč. Saj veste:

"Create!

Seek clarity!

Live within the moment and

cherish the journey!"

Bodite kreativne, kjerkoli že ste!

Maja

Up words for down days

2010-03-02T17:38:00.006+01:00

Danes ni moj dan. Joj, sploh ne. Že začel se je slabo in me spravil v tečno razpoloženje. Saj poznate, ko se začne vse podirati in se podira z vedno večjo hitrostjo in intenziteto... sem si odtrgala minuto, da ustvarim blokec iz papirja, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, čeprav mi šareno ni milo. Res sem si želela, da bi bil popoln, pa sem v tem depresiranju prehitro nalepila notranjost in je bilo prepozno za trak... OK, bo pa en brez... Gremo naprej... Pa da je vse sploh fino, sem okvirček z napisom nalepila postrani, ker pač poslušam Tima Holza, ki pravi, da ni treba nič meriti (mi to zelo paše), ampak vse "eyeball-amo"... Ampak NISEM Tim Holz...

Da bi se spravila v malo boljše razpoloženje, sem šla po moj zvežčič, v katerem shranjujem "up words for down days" in našla eno, ki me je spomnila na zgodbo... Ne bi bila jaz, če je ne bi zapisala:

Kot otrok sem bila izredno plašna in sramežljiva. Zaradi tega pogosto osamljena. K osamljenosti je kar nekaj botrovalo tudi to, da sem v šolo hodila na enem koncu mesta, živela pa na drugem. Če sem želela družbo, sem morala sesti na bus in se peljati čez celo mesto... Ne, to je bil samo izgovor... Izgovor, da sem se lahko zleknila v naslonjač s škatlo piškotov in knjigo v roki. Vsako popoldne. Nikoli nisem vedela, kdaj se je dan prevesil v noč ali kdaj je bila škatla prazna. Danes ne vem, kako sem naredila šolo... Vedno sem bila drugje. In v bistvu nikoli sama...

Ko je moja starša (sicer oba težka knjižna molja) že začelo malce skrbeti moje odmikanje v svet domišljije, sploh ker k puberteti nekako paše, da najstnik išče družbo vrstnikov, sta začela drezati. Mojstrica izgovorov sem našla sto in enega. Ne spomnim se jih, živo pa se spomnim citata, ki mi ga je takrat povedal oče in sem ga mnogo kasneje zapisala v svojo"up-down" knjigo:

" You can't stay in your corner of

the forrest waiting for others

to come to you.

You have to go to them sometimes."

A. A. Milne

Danes sem prišla iz svojega kota. Prišla sicer k vam v virtualni svet, pa čeprav bi raje obsedela v svojem kotu in kuhala vso jezo in nesrečo današnjega dne. Pa se je treba kdaj pa kdaj brcniti... Pomaga.

Mi je všeč, če pridete kdaj iz svojega kota k meni:-)

Maja