Dragi Božiček!

Dragi Božiček!

Saj vem, da misliš, da letos nisem bila dovolj pridna! Vem, vem, veliko sem se kujala in v skritem kotu pestovala svoje zamere in razočaranja. Velikokrat sem bila čemerna in zadirčna, večinoma brez pravega razloga. A verjemi mi, da je bilo potrebno... No, morda ne toliko potrebno kot koristno! Sama sem se morala preglodati skozi sive labirinte, premisliti z leve, premisliti z desne, si kaj zabrusiti in se malo obrcati. Saj veš, da mi v svoji koži včasih ni lahko in da bi iz nje najraje skočila, a je edina, ki jo imam. Trudim se skrbeti zanjo, biti boljša,... več vložiti,... spregledati napake, tako svoje kot tuje,... živeti za danes,... utišati palčke v glavi, ki so včasih tako salamensko glasni. Včasih mi gre malo bolje, včasih malo slabše.

Leto je naokoli in spet sem tu. Zrasla sem, ampak ti to veš, saj me spremljaš vsako leto, v svojem bistvu pa sem še vedno ista mala deklica, z isto malo prošnjo v srcu. Z leti se ni spremenila, le drugo preobleko si je nadela.

Torej dragi Božiček, če vseeno presodiš, da sem se letos dovolj potrudila, pustila v ljudeh lepe sledi in vsaj nekomu kdaj pa kdaj polepšala dan, te prosim, da me uvrstiš na seznam pridnih otrok in letos uresničiš mojo željico. Vem, da je tvoja moč čarobna in neznanska, zato verjamem Vate. Če se letos odločiš, da mi želje ne izpolniš, pridem drugo leto spet. Z isto prošnjo, z isto malo neizpolnjeno željo!

Hvala Božiček, res verjamem Vate!

PS

Ta četica je zate in za vse tiste, ki verjamejo!

Tvoja Maja

Domače naloge

S tole domačo nalogo, ki smo jo dobili na tečaju Willowing sem spet imela precej težav. Z domačimi nalogami je pač že tako:)

Najprej me je oblila groza, ko sem prišla do dela, da moram na naslovnico nalepiti svojo sliko! Uf! Nekako gre z mojim značajem, da se ne maram ne slikati ne snemati. Ob tem močno ilustrativna zgodbica: kot ne ravno preveč samozavestna osemnajstletnica sem se udeležila delovnega tabora na zame takrat hudo eksotični Majorki. Imeli smo se čudovito, veliko se smejali, žurirali, dobro jedli in nekaj malega tudi delali. Naša kuharica je imela ravno novo kamero in je nanjo vestno beležila vse naše vzpone in padce urejanja počitniške kolonije. Kot prava filmarka je želela v špici filma predstaviti tudi portrete vsakega izmed nas. Temu sem se tako pridno izogibala, da je na koncu nad mojim imenom kraljevala slika njene kokoške Koke:( Pa me še ni izučilo, in me najbrž tudi ne bo...

Tako sem med brskanjem med 9.500 fotografijami, kolikor jih imam na računalniku, našla le tri, na katerih sem sama, pa še ob vsaki izmed teh sem rekla BLJAH! Malo sem tuhtala, potem pa izkoristila priliko in fotoaparat potisnila v roke Teju, ki je navdušen fotograf, pa se do aparata le redko prigrebe. Svojo nalogo je vzel hudo resno, ji dodal še stilsko noto (na vsak način mi je želel sneti šal, pa se nisem dala, dekolte mi sploh ni bil všeč). Na koncu je rekel: No ja, bo že... In še jaz sem rekla; No ja, bo že... Saj ni za oceno...

In ko sem nalogo končala, sem spet rekla: No ja, bo že... Bo drugič bolje in bo drugič več idej!

Imejte se radi!

Maja

Nove priložnosti

Včasih tudi jaz kaj naredim na zalogo. Ne toliko zaradi pretirane organiziranosti ali samih zalog, pač pa zaradi odsotnosti izvirnih inspiracij. Tokrat tudi zato, ker mi je bilo preoblačenje dolgočasnih Post it blokcev v zabavo in veselje. Dvanajst jih je dobilo nova oblačila, tu je le nekaj malčkov in nekaj njihovih večjih prijateljev, mislim pa, da me bodo rešili iz kakšne decemberske zagate.

Sicer pa, mantra od zadnjič mi je pomagala. Uspela sem, naredila še en korak... ja, spet imam novo službo. Zanimivo, pred kakšne izkušnje te postavlja življenje. Sem namreč človek, ki ne mara sprememb: zaradi mene bi lahko isti avto vozila do konca življenja, če se mi ne bi sesedel pod mano, živela na enem mestu in hodila v eno in isto službo samo zato, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s spremembami. Tako sem bila v eni in isti službi 15 let, dokler pač ni v moji glavi kliknilo in sem odšla. V bistvu se niti ne trudim razumeti zakaj, kajti včasih so "zatoji" nerazumljivi. Seveda sem dobila novo službo le za določen čas, kdo pa še zaposluje za nedoločenega? Določen se hitro izteka, tokrat sem ga prehitela in poiskalo novo pred njim:) Sedaj sem tu, končno ne nadomeščam ampak sem dobila prosto delovno mesto in upam, da me bodo želeli gledati malo dlje. Ko sem zvedela, da mi v prejšnji službi ne bodo podaljšali pogodbe, sem bila malo prizadeta, kajti izpolnjujem vse pogoje, morda še preveč. Takrat mi je J. dejal: ne glej na to s slabe strani, te pač nekje čaka boljša priložnost! Verjamem v boljše priložnosti! Verjamem v to, da se mora v življenju vse poklopiti! Verjamem v to, da se energije privlačijo! In verjamem, da je to zdaj!

Imejte se radi!

Maja

Mantra

Če moraš v kaj verjeti,

moraš verjeti vase. Vedno moraš, vedno in povsod...

Vse zmoreš. Vse, kar si zamisliš.

Vedno si imela moč.

Še vedno jo imaš! Pobrskaj in verjemi!

To si ti! Zaupaj si! Poglej za sabo in ne išči padcev, išči vzpone!

Vidiš moč? Verjemi!

Zmoreš! To si ti! Predvsem verjemi vase!

Moja mantra za danes... za jutri!

Imejte se radi!

Maja

Dokolenkova prijatelja

Kaj je najlepše:

... smeh, ki pride za solzami.

... svetloba, ki pride za temo.

... sonce, ki pride za dežjem.

... dan, ki pride za nočjo.

... pomlad, ki pride za zimo.

... olajšanje, ki pride za bolečino.

... odpuščanje, ki pride za zamero.

... sprava, ki pride za prepirom.

Vse je v ravnotežju.

Plus vedno sledi minusu.

Za padcem je vedno vzpon.

Imejte se radi!

Maja

Na krilih domišljije

Prav vse se začne in konča pri omejitvah, ki si jih sami postavljamo! Tega ne bom nikoli počela, tega ne bom nikoli znala, to ni zame, nimam časa, nimam denarja... Tisti trenutek, ko se odločimo, da dovolimo življenju, da nas popelje v svet, ki leži pred nami, tisti trenutek podremo meje... visoke zidove, ki si jih zidamo okoli sebe... zaradi lažnega občutka varnosti, zaradi izgovorov... Tisti trenutek začnemo rasti, in ja... začnemo uporabljati krila. Prav vsi jih imamo, samo nekateri pač ne vemo zakaj.

Prepustila sem se. Prepustila, da srce vodi roko in pod vodo tišči glas, ki vpije "Ne znaš". Bil je vedno tišji in vedno šibkejši... in moja prva tri domišljijska bitjeca so tu. Pupi sta zleteli izpod svinčnika, Mr. Whimsy mi je delal več težav. Na tečaju namreč ni predstavljeno, kako se nariše fanta. Potrebno je bilo močno zapreti oči in pogledati globoko, globoko v svet pravljic, ki ga nosim s seboj. Pa je nastal in všeč mi je!

Hvala, Willowing, veliko sem že pridobila. Na podobe okoli sebe gledam z drugimi očmi. Začela sem opazovati, kako se svetloba igra na Tejevem obrazu, kako sonce meče žarke na spodnjo ustnico in kako svetloba odseva v zenicah.

Res je, če bomo vedno počeli le tisto kar znamo ali tisto, kar znamo dobro, ne bomo nikoli zrasli!

Imejte se radi!

Maja