Books

Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...

Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja

Long time no see

1. Fotoaparat je šel z J. nekam... in tam tudi ostal... Moja trotelica je bolj ali manj le za v torbico, za tiste ta hitre fotke drobnih trenutkov, za katere hočeš, da bi tako ali drugače ostali.

2. Poletno vreme in vonj po travi, cipresah, svobodi in uživanju me je vlekel ven... in tam tudi zadržal... od prvih žarkov pa vse do kresničk... Obdržal me je v mreži s knjigo v roki ali zgolj s sanjarjenjem med trepalnicami...

Vsake toliko je vest malce potrkala... najprej potiho, botem z bolj glasnim "nok, nok, zanemarjaš kotiček, ki ti je zelo pomemben (beri blog) in ljudi, ki ti preko njega enako veliko pomenijo (beri: vas)"... Malce sem zamižala, stisnila zobe, se popraskala po čelu... in hitela negovat tisti lenobni kotiček duše, ki ga zanemarjam čez leto...

3. Plevel je postal moj vsakodnevni terapevt. Ugotovila sem, da zna precej dobro poslušati in tako kot papir, prenese vse moje izlive. Vse se pomeniva in čudovito me zna pomiriti. Moja trata sicer nikoli ne bo angleška, je pa zato moja duša veliko bolj "negovana"...

4. Bila sem OK v. d. žene in pod streho spravila J.ovo 40 letnico. Kdo bi si mislil, da se lahko moški te številke tako otepa! Kljub prvotnim izlivom v stilu tega hudiča pa že ne bom praznoval... pa zakaj bi človek okroglo moral praznovati, kdo si je to izmislil... rad bi samo mir..., je zabava dobro uspela, prav tako igrica Lepo je biti 40, pa brez polovičke prosim.

Uspela sem mu celo speči torto... ta "miceno" seveda, prava je bila seveda mamina Saherica...

In eno Majdi ..., pa je zaradi pobeglega fotoaparata prehitro romala k njej...

In šarlotko za mamo, ki praznuje danes...

Dvojčkov pri nas namreč nikoli ne zmanjka:)

Imejte se radi!

Maja

Čokoladna torta

Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.

Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!

Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)

Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

PS

Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

Ice cream mania

Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!

Pa še nekaj. Keks mi je na svojem blogu podelila lepo nagrado. Seveda ne gre brez naloge. Odgovoriti moram na naslednja vprašanja:

1.Kaj me inspirira za naslove objav?

Ponavadi je to prva asociacija o temi o kateri pišem, nekaj , kar mi pleše in odzvanja v glavi. Prva ideja je vedno najboljša!

2. Opiši se v štirih besedah?

Zasanjana, pozitivna, zvesta, ... no za četrto sem kar nekaj časa gruntala, pa sem nato vprašala J., ki je seveda odsekal: perfekcionistka. Ja, seveda, kako se nisem tega spomnila:)

3. Najljubši citat:

" The secret of happines is freedom, the secret of freedom is courage!"

4. Izber 10 blogov, ki jim podeljuješ to nagrado:

Uf, spet nisem spremljala, kdo jo že ima in kdo ne, pa bom šla iz srca, če jo že imate, nič zato:

1. Mavrična ustvarjalnica

2. Lightwithin

3. Čaranje

4. Sonjin ustvarjalni kotiček

5. Moja Pravljica

6. Fimolandija

7. Mlin nakitin

8. Želim, voščim, pošiljam

9. Moi

10. Škorčica

Imejte se radi!

Maja

Poly dreams for chocoholic

Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...

Pa okusi: J. prisega na Toblerone, jaz pa ...mmmm, prava, črna čokolada, s 75% vsebnostjo kakava, ali čokolada s kandiranimi pomarančami ali višnjami, pa čokolada s poprom ali s pistacijo. Lahko bi do jutri razpredala o vseh okusih, ki jih ljubim. Čokolada me spremlja povsod: v službi mora biti v predalu, v torbici vedno pri roki, pa tudi če se poleti spremeni v pravi poc, v avtu, doma v omari vse vrste zalog, ki hitro poidejo... Potem pa kile...

No, gornji pralineji gotovo ne redijo... So namreč iz polija... in so magnetki, v velikosti2 cm! Moja domišljija jih je polna! Polna različnih okusov, barv in oblik!

In kateri okus je najljubši vam?

Imejte se radi, tokrat kar s čokolado!

Maja

Want some ice cream?

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja