Emotional trip

Moj prvi scrapbook album.

Nastajal je ves januar, tako počasi, iz užitka.

Zame, tokrat res ZAME! Vsakič, ko sem imela čas, sem naredila kakšno stran. Naval čustev se je začel že z zbiranjem fotografij. Okupirala sem J. računalnik in v spominu obujala trenutkepreteklih let, morda že pozabljene, morda še vedno tako žive. Od prve vožnje s kolesom, pa prvega bazena na domačem vrtu... in vedno tako ljubega Hvara. Prelistala sem vso to neverjetno množico fotografij in se vsakič znova zahvalila za digitalne fotoaparate. Težko je bilo zbrati 24 fotografij, toliko strani ima namreč album. Končno sem izbor skrčila na meni najljubše. Ponosna sem, da je album na "budget ravni": stranice so narejene iz škatle od tablet za pomivalni stroj, strani so iz kartona, ki so ga zavrgli pri J. v službi. Ves papir je naprintan nekoč davno in spravljen v predal. Sedaj je končno prišel prav. Želela sem preprost dizajn, zato sem večino stvari narisala na roko in izrezala tako, "prosto po Prešernu". Uživala sem, res. Tako kot pri ustvarjanju moraš uživati. Brez pritiskov, brez "musov" in "do takratov". Naslednjega se lotim v soboto, tokrat na drugo tematiko!

Radi se imejte!

Maja

Še smo tu

Včasih sem imela občutek, da je januar najbolj zoprn in dolg mesec. Turoben in siv, v katerem čas leze počasi. Letos se je moje prepričanje obrnilo na glavo. Sploh ne vem, kam gre čas, vem samo, da pride jutro in kot bi mignil je že večer. Pa saj dobro poznate te občutke... Malo sem bila potolažena, ko sem se po tednu dni vsedla za računalnik in videla, da nisem edina, ki ustvarjalno hiberniram. Pa saj paše, tudi muze se morajo spočiti in nabrati moči za nadaljno ožemanje.

Mravljica je v svoji objavi zapisala, da se molk najraje prekine z nečim vijoličnim! Pa se ji pridružujem! Mene vijolična prav preganja, zgornji blokec je bil naročilo, ki sem ga še dolgovala, pa še nekaj vijoličnega me žuli. Tudi to še ugleda luč.

Namenila pa sem vam še sporočilo, ki sem ga na jambo plakatu srečala ta vikend. Tako me je spravilo v dobro voljo, da ga namenjam tudi vam! Fotografija je bolj borna, ampak stena je bila zavita, svetloba nemogoča, pri meni samo moja trotelica... Pa vseno, sporočilo ima globok pomen:)

Imejte se radi!

Maja

Tuje perje

Danes se kitim s tujim perjem! S torto, ki sem jo v soboto dobila za rojstni dan. In kaj je pri tem kaj tako posebnega! To, da je prišla izpod moških rok. Ja, prav ste prebrale: MOŠKIH! Spekel mi jo je prijatelj, pa ni slaščičar po poklicu! Takole lepa in slastna je preživela pot iz Primorske. Nismo se je mogli dovolj naobčudovati! Žal njena lepota ni trajala dolgo, saj imamo v hiši čudne prikazni, ki so najbolj lačne ponoči. Zjutraj se sicer ne spomnijo, da so plenjenje opravile one, pri tej torti pa tokrat niso mogle skriti zadovoljnega nasmeška. Kriva sem bila jaz, ker je zvečer nisem nesla v hladilnik in se je revica na pultu sama ponujala!

Dragi G.! Tvoje mojstrovine so res enkratne!! Moram prebrskati J. računalnik, da najdem torto v obliki debla izpred nekaj let! Še vedno sem ti hvaležna, da si me naučil skuhati bešamel. Odkar si mi izdal skrivnost, nima več grudic in moja lazanja je veliko bolj slastna:)

Komaj čakam, da vidim, kaj dobim za 40-ko:)

Radi se imejte!

Maja

The wall

Hvala vsem za lepe želje, ki ste mi jih izrekle včeraj! Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem jih brala! Nikoli se nisem obremenjevala s številom svojih let, pa sem si obljubila, da se tudi sedaj ne bom, čeprav me malce stisne, ko med ustnice pride tista ššššš... Ampak, držim se načela, da se starost meri po srcu, tam pa sem še vedno otrok. Punčka, ki v trgovini še vedno kupuje radirke, svinčnike in šilčke, punčka, ki ima še vedno rada slikanice in gumijaste medvedke:) Some things never change!

Zgoraj pa je še en izdelek za moškega! Ideja je kapnila iznenada, kot vedno kapnejo dobre ideje (vsaj tiste, ki se zdijo dobre meni). Dvogovor v glavi je šel približno takole: Moški... Aha ... Spet ti moški... Aha... Pa modro.... Pa zakaj bi morala ustvariti nekaj resnega?... Aha... Saj je lahko malo bolj odbito... Aha... Kaj če bi napisala kaj bolj... neumnega.. Mmmm...Aha... A bo naročnici všeč... Mmmmm... Poklič' jo....Dring, dring... A lahko blablabla.. Ja. KULLL! In sem letela... Vedela sem, da je nekje en papir z motivom zidu, samo grafiti mi niso šli tako od rok, nekako so bili preveliki, če sem jih pomanjšala, pa zapis ni bil viden. Tako je končal na tagu, pribit z "žeblji"! Pa sem pripravljena še na nekaj "moških" projektov, tam je še kar nekaj idej...

Radi se imejte in še enkrat hvala!

Maja

Uf, tole je bilo pa hitro

Draga moja zadnja trojka, kaj bova rekli na današnji dan? Kaj imava za pokazati? Kakšno gubico več... malo patine na mestih, kjer paše... Z leti lahko pokažem vedno manj megalomanskih dosežkov, pa vedno več drobnih uspehov in radosti... "Kam čas hiti" se sliši tako klišejsko... pa vseeno KAM? Včasih si želim ustaviti čas, ujeti trenutek, ga zadržati in uživati v tem, kar imam. Ničesar ne objokujem in nikoli ne polagam računov... Nikoli več si za življenje ne bi izbrala dvajsetih let, preveč iskanja, negotovosti na eni strani, pa lažnega občutka nepremagljivosti na drugi strani. A takoj bi si še enkrat izbrala trideseta. Hvala J., dal si mi najlepši čas. Dal si mi mene. Dal si mi sebe, dal si mi naju in dal si mi nas. Dal si mi zavetje. Neprecenljivo. Najboljše. Nepremagljivo. Tokrat brez fikcije.

In kaj štejem za svoje uspehe?

Da sem sovraštvo v sebi zamenjala za ljubezen.

Da vem, da je pomembno, kaj rečem in da to res mislim.

Da v sebi ne čutim zavisti.

Da se lahko smejem iz srca in je moj smeh iskren.

Da vem, kaj imam in sem se za to pripravljena boriti.

Niso mejniki za zgodovino, niso uspehi za japije ali rumeni tisk, so pa uspehi zame, za moje jutro in moj dan!

Imejte se radi!

Maja