Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...Vendar mora za vse priti čas. Ko sem se letos srečala z bivanjsko in ustvarjalno krizo pod okriljem Madamme Depro, nisem več videla pravega cilja v ustvarjanju. Pravega smisla. Ustvarjam, kadar to želim in kadar to čutim. Ustvarjam, kar je tisti trenutek v meni in kar me takrat pomirja. A tega nekako nisem bila sposobna videti.
No, v enem izmed takih down trenutkov sem brezciljno blodila po netu... Iskala inspiracije, nekaj novega, nekaj... Pa sem zašla na stran z miniaturami. Ne vem, kako, ne vem zakaj, me je v tisti sivini, morda že kar črnini potegnila neka lučka in me zdramila: kako za vraga to naredijo?? In imela sem nov izziv!
Pa sem začela, prav počasi in okorno s sladoledi in pralineji... Giganti... Guliverji v deželi Liliputancev, saj večina miniaturistov dela v merilu 1:12. Ko sem to prebrala, sem seveda vzkliknila: "1:12?!!! A ste nori!?! Kolk je to mini!!" (Ja, halo, saj zato pa so MINIature!). "No, jaz definitivno ne bom merila!" A da ne bodo to spet sveže žemljice zarečenega kruha:)
Nato sem začela s piškoti: kako micenega lahko naredim, da ga je še vedno lahko prepoznati kot piškot? Kako dobro lahko vidijo moje oči, kako natančno lahko oblikujejo moji prsti? Kako iz poli naredim tekočo čokolado... Moj najmanjši piškotek meri 2 milimetra. Na spodnji sliki je. Zelo težko sem ga fotografirala, kar naprej se je ostril le evro! J. me je že opozoril, da bi si za te hece morala nabaviti makro objektiv...
Kaj bom s tem, ne vem. Morda bodo sladkarije končale kot obeski, magnetki, dodatki... Idej je veliko, a vseeno ne vem in mi je vseeno. Bistvo je, da so me potegnili iz obupa in da spet ustvarjam, ker tako želim in kar želim!
Imejte se radi, s piškotki ali brez!
Maja
Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!
Kljub vročini in vnetemu grlu smo danes uspeli izvesti obljubljeno žrebanje. Moj zvesti pomočnik je kar dolgo časa čakal, ker mi je nagajal printer, ki bi moral natisniti vaše komentarje. Tehnika vedno zataji v najbolj ključnih momentih:) Žal nismo imeli žogic, kot pri nogometu, čeprav si je pomočnik to strašno želel. Tudi 57 kinder jajčk nismo našli, toliko vas je namreč sodelovalo v žrebanju, dva komentarja sta bila namreč izbrisana. Kljub vsemu pa je njegova roka med vsemi izžrebala 
V zadnjem letu sem imela kar veliko srečo pri žrebih bonbončkov. Kadarkoli zagledam svoje ime, se veselim kot mali otrok. Žreb mi polepša dan, hkrati pa z veseljem pričakujem poštarja, kdaj mi bo v nabiralniku (beri: pred vrati) pustil paketek! Z vso ljubeznijo na posebnem mestu čuvam vsa darila, ki sem jih dobila od virtualnih prijateljic, predstavljajo mi vez z ljudmi, ki jih ne poznam, z njihovo domišljijo in ustvarjalnostjo, hkrati pa so neprecenljiv vir inspiracije.
Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...