nedelja, 23. oktober 2011

A key to my heart


Z žensko garderobo je ponavadi križ... Mislim, da se marsikatera najde v tej izjavi... Nesrečnega obraza pred (ponavadi polno) omaro tuhtaš, da nimaš popolnoma nič pametnega za obleči. Vsaj jaz. Moja omara je sicer dolgočasno zatočišče oblek precej enotnega barvnega spektra. V njej domujejo predvsem črna, olivno zelena, siva in rjava oblačila in nekaj belih srajc in seveda malo morje šalov in rut, s katerimi sem obsedena. Tako sem zadnjič ugotovila, da sedaj pa RES nimam popolnoma nič takega, v čemer bi se dobro počutila... nekaj, kar bi me dvignilo, kadar sem na tleh (saj vem, da to ni najbolj... no zrelo..., da bi me morala dvigniti notranjost..., ampak včasih pomaga, če si natakneš nekaj, kar veš, da ti paše,... pa k vragu... saj sem ŽENSKA!). Še tisto, kar je bilo fino, sedaj spravim samo na pol poti do tazadnje:( Nekaj bo treba ukreniti! Odpravim se v šoping in ugotovim sledeče:
1. ali sem za časom, ampak vse so samo CUNJE!! Sredi zime pač ne rabim sicer čudovito mehkih puloverjev, ki pa mi razkrivajo celo desno ali levo ramo!
2. št. 36 sem definitivno pustila nekje v preteklosti!
3. čevlji: katastrofa! Včasih sem z roparskega pohoda definitivno prišla vsaj z enim parom čevljev, sedaj ne najdem para, ki bi mi bil všeč (beri: štikli so mi sicer hudo všeč, ampak v njih se polomim že na poti od avta do vrat)!
4. žal ne morem kupiti popolnoma nič, kar se vsaj malček odklanja od zgoraj naštetega barvnega spektra:
a) ker mi vijolična ne sede,
b) ker drugih barv v trgovinah ni (ali pa sem za njih barvno slepa).
5. vse skupaj je navadna KATASTROFA.

V končni fazi se mi v srce le vsede dolga mehka siva jopa, z valovitim ovratnikom. Pod njo bodo pasale vse moje bele srajce ali majice, popestrim pa jo lahko s šali. MOJA!!! No vsaj nekaj...

Doma vseeno ugotovim, da mi manjka kos nakita (meni, kvazi fimarki)! Ker letos z ustvarjanjem le tega nisem bila najbolj pridna, sedem za mizo. A ker ne morem iz svojih stekleničk, nastane zgornji kos. Na dolgi ketnici, rahlo romantičen, ne preveč in ne premalo načičkan. Steklenička v sebi skriva drobno poli srce, da vsaj malo upravičim naziv"fimarke". Lepo paše na mojo novo jopo! Končno zadovoljna:)

Ampak vseeno bi bilo fino imeti še nove čevlje...

Imejte se radi!

Maja

četrtek, 20. oktober 2011

Inspired by Smurfs...






Najprej sem mislila, da bom te male hiške za fotografiranje postavila med hribčke mahu, pa so mi obveznosti delovnega tedna preprečile sprehod v gozd. Tako so v skladu z današnjim dnem, svojo kuliso našle med belimi hribčki... iz pecilnega praška seveda...

Tiste, ki me poznate že malo dlje, veste, da te želodove kapice že dolgo burijo mojo domišljijo. Tokratna ideja se je utrnila med gledanjem filma Smrkci. Ne morem reči, da me je film ravno navdušil, me je pa zato vas teh malih modrih bitij popolnoma navdihnila. Vem, da v mojih hišicah niti mali, za jabolko veliki Smrkci ne bi mogli najti svojega doma, ampak nihče ne ve, morda se kje, v kakšnem začaranem gozdu skrivajo kakšna še manjša, še drobcenejša, še bolj pravljična bitja... Kdo ve, morda nas obiščejo in takrat jim bom nudila zavetje:)


Pa da ne boste mislili, da so vse moje miniature le nekoristni lovilci prahu... Res je, da jih ustvarjam iz užitka in zaradi užitka,... zato da preizkušam svoje meje, ... ampak prav vsaki lahko najdem koristni namen. Stekleničke s piškotki in micene hišice se lahko v trenutku spremenijo...

... v knjižna kazala in tako postanejo drobno darilo...

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 16. oktober 2011

Some early Christmas baking...




Kaj se lahko primerja s tem, ko hiša zadiši po domačih piškotih? Ko se vonj cimeta in vanilije naseli v naših nosnicah in začne buriti domišljijo... Ko je topljena čokolada povsod... na noskih, piškotih in jezičkih... Ustvari domačnost in pričakovanje. Brez božične peke ni Božiča in prav gotovo ne božičnega razpoloženja...

Žal pri nas večkrat diši po pečeni fimo masi kot pravih cimetovih zvezdicah... Nekoč, ko smo bili še na starem naslovu, se je Tej igral zunaj, J. pa ga je čuval in klepetal s sosedom. Ko sem kot radovedno skrbna mama pogledala skozi okno, me je sosed okaral, naj vendar že pustim delo in pridem dol.
"Ne morem, ravno nekaj pečem," sem odgovorila. "Uau in kaj slastnega bomo jedli?" je sledilo njegovo vprašanje... in J. odgovor: " Nekaj, na čemer si zlomiš zobe in ti obleži v želodcu!"... Žal!

Žal je peka polija hudo aditivna. Na tečaju v Angliji smo spoznale prijazno gospo, katere poli izdelki so nas navdušili. Ko sem izvedela, da s polijem ustvarja šele eno leto, sem ostala brez besed.
"Ampak, dragica, ne počnem popolnoma nič drugega", se nasmehne. "Mož vsak večer pride domov in ko vidi, da je pečica prižgana, vedno vpraša: kaj je za večerjo? In ko pogleda v pečico, razočarano vzdihne: Oh, spet perle..."

... Tako je z nami fimoholiki...

Imejte se radi, pa naj kmalu zadiši po pravih cimetovih zvezdicah...

Maja

petek, 14. oktober 2011

Oh, ta ljubezen...



Koliko ljubezni lahko stlačiš v 2 centimetra veliko stekleničko?
... Neskončno mnogo, saj nima otipljive oblike, prav tako ji ne moreš določiti meje, njene razsežnosti so brezkončne... Pa je hkrati najrazličnejših barv, oblik, velikosti, vonjav in okusov... Včasih se pojavi tam, kjer jo najmanj pričakuješ... Ves čas se spreminja, ubira nove poti in išče nove izzive... Z vsakim padcem je močnejša, včasih iz dneva v dan slastnejša...
... Tokrat se je preoblekla v male sladke čokoladne pralineje... Take, za palčke iz pravljic... Take, za ljubitelje bele in temne čokolade... Kot jing in jang... Kot plus in minus... Kot dve nasprotji, ki se privlačita... In tvorita popolno celoto... Tako, kot v ljubezni mora biti... Brez nje ne moremo živeti, pa če se še tako prepričujemo v nasprotno... Brez nje je življenje pusto... Pa čeprav ljubimo le samega sebe...
Tako si za danes sposodim besede nekega predavatelja: pojdite in objemite tistega, ki ga imate najrajši... Če ni nikogar, objemite sebe...

In za božjo voljo: IMEJTE SE RADI!!

Maja

ponedeljek, 10. oktober 2011

Le...





Ni me izbrisalo iz zemeljskega površja le ... le ”lejev” je bilo preveč...
... sonce je preveč sijalo in gozd preveč dišal, da bi sedela za računalnikom...
... dobrih knjig se je nagrmadil kup in ne bi bilo fer, da bi pustila , da se na njih le nabira prah...
... težkih misli je bilo preveč in niso se želele vsesti na svoje mesto...
... fotoaparat ni želel sam od sebe poslikati tisto nekaj malega, kar so uspele ustvariti moje roke...
... moje noge niso želele preteči toliko, kolikor je zastavila moja glava in trma se je vsak dan bohotila v svojem delu dneva...
... in tako lepo je bilo sedeti zunaj, loviti žarke in le sanjariti...

Težko je reči, da se bo kaj spremenilo, le čas sam lahko to pove.

Imejte se radi!

Maja