S polnim nosem in obkrožena z robci sedim za računalnikom in se trudim iz te prehlajene glave spraviti nekaj besed, ki bi spremljale zapestnico, ki sem jo naredila že prejšnji teden, a ne gre in ne gre. Pa sem ravno v ponedeljek razmišljala, da mi bo morda letos uspelo zimo preživeti brez nadležnega prehlada... Kot kaže, sem si ga s pretiranim zadovoljstvom prav priklicala. Sedaj pa imam: godbo na pihala in solzavi film, vse v enem.
Nekako sem bila presenečena nad sabo, da sem v zadnjem času spet zaplavala v nakit in uspela v enem tednu spraviti skupaj kar nekaj kosov. Sicer brez pravega načrta in ideje v glavi, kar mi sicer ni podobno, pa kljub temu. Ponavadi se k nakitu spravim tako, da imam v glavi popolno vizijo, kaj želim ustvariti. Le redko kar nekaj packam z mislijo, da bo že kaj uspelo. Pri tej zapestnici je bilo drugače. Pri Eugeni Topini me je navdušila že lani, a sem tako padla v miniature, da sem jo pustila v zadnjem možganskem predalčku. Vsake toliko sem se spomnila nanjo in si obljubila, da enkrat jo bom pa res naredila... Enkrat pa res... Enkrat... In v nedeljo sem se odločila: DANES. Kar malce sem se namučila z njo, saj ni hotela izgledati tako, kot sem si zamislila, a to so le moji odtenki zahtevnosti...
Imejte se radi in naj vas danes ne odnese.
Maja
