Ko se čas ustavi...

Počitnice so lahko zelo kratke, a se duša in telo nahranita veliko bolje, kot če bi le te trajale in trajale. Moja se je zadnje dni hranila v pravljični hiški... čisto na samem, daleč stran od vrveža... Skrita pred ljudmi in vsiljivci stoji na obronku jase ob Savi Bohinjki že vse od leta

169 let, ja prav ste izračunali.

Ta stara gospa je videla in slišala že marsikatero zgodbo. Če bi stene lahko pripovedovale, bi moje roke prav gotovo napisale njeno zgodbo.

Na zunaj se ni prav dosti spremenila. Preprosta in skromna, v pravem gorenjskem stilu te pričaka skrita za ovinkom.

V notranjosti se je čas ustavil.

Z lončeno krušno pečjo, tabernakelčkom, zamreženimi okni in debelimi stenami te pusti brez besed. Mojca, njena lastnica, ji je s svojo neizmerno toplino vdihnila dušo, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Kamorkoli pogledaš, najdeš malenkosti, ki jih lahko občuduješ in ob katerih se počutiš kot doma. Kredenca s starimi posodami in jerbasi za peko kruha, starinski medvedki in pločevinaste posode, lanene zavese in blazine toplih barv. Sediš in razmišljaš, da se je hiša naselila v tvoje kosti kot del tebe... kot da bi bila tvoja prednica ali pa, da bi ti v njej prebival v enem od svojih prejšnjih življenj. Tako močno te prevzame.

Po strmih stopnicah navzgor te pričakata leseni spalnici, polni knjig. Lahko bi se zleknil in v tišini prebiral zgodbe za naslovi... A narava vabi in kliče...

Medo na okenski polici mi je v čudovitem sončnem jutru poziral kot naročen. Svetloba ga je mehko oblivala in na njem risala zanimive sence. Sam od sebe je ponujal idejo, da se spremeni v starinsko razglednico...

Žal je na počitnicah svoje slovo vzel naš zvesti Cannon EOS 350. Ostala mi je le moja trotelica. Kar težko sem fotografirala z njo! EOS, močno te bomo pogrešali, življenje brez tebe si težko predstavljam!

Imejte se radi!

Maja

Doza Ljubezni na recept ali Valentinov swap

Pa naj bo Valentinovo!

Instinktivno me je potegnilo v Valentinov swap na Izdelovalnici malih umetnin. Najbrž zato, ker po internetu še nisem swapala, mogoče pa zato, ker sem si tako močno želela poskusiti srčke po tutorialu Noelie Contreras. In Valentinov swap se mi je zdel več kot primeren za to.

Lotila sem se srčkov. Naredila sem jih toliko, da bi v Hariboju gotovo presegla dnevno normo. Tako so poleg ogrlice nastali še uhani za zraven, ki še čakajo lastnico, saj jih sama ne nosim. Pa še so ostali... Še za kar nekaj doz Ljubezni!

Mojega paketka še ni. Danes sem vsa nestrpna čakala, da pridem domov, pa mi je poštar pred vrati namesto pošte pustil le svoj motor! Ja, kar cel motor! Skoraj sem dol padla, ko sem ga zagledala lepo parkiranega sredi dovoza, njega nikjer, vreče za pošto pa prazne, ... in naš nabiralnik tudi. Niti običajnega torkovega Lidlovega kataloga ne:( Sem pomislila, da je to morda maščevanje, ki mi ga je nekoč napovedal zaradi vseh paketov, ki mi jih mora prinesti, pa sem črno misel opustila. Šla sem sicer na obhod okoli hiše, če ga morda ni kaj stisnilo v tem mrazu in revež kje leži v snegu. No, na srečo ga ni bilo. K sosedu nisem pozvonila, kajti če sta ugotavljala, katere trave v steklenici so letos boljše, ju danes nisem želela motiti.

Motor je okoli pol pete čudežno izginil, naš nabiralnik pa je še vedno lačen zeval. Morda jutri kaj več sreče.

Imejte se radi, s pošto ali brez nje!

Maja

Poli in žica

V življenju me vedno nekaj žene naprej. Potrebujem nove izzive, nova obzorja, vedno se moram lotiti česa novega. Tako sem zadnjič med ustvarjanjem swirlčkov prišla na idejo, da bi bilo lepo enega od njih odeti v žico. Sprva sem si zamislila obesek. Narisala sem, kako naj bi izgledala žica okoli njega in postala vsa nestrpna, da idejo spravim v življenje. Zataknilo se mi je takoj na začetku: pri nakupu žice. Bakrene žice primerne debeline pri nas ni nikjer za dobit. Z nasveti mi je prijazno pomagala Marna, katere žičkanje že dolgo občudujem. Šla sem v nadaljni lov in dobila le srebrno, ki pa nekako ni šla v kontekst mojega swirlčka, ter rjavo barvano žico. OK, za začetek bo že, da nekako potešim nervozo, ostalo si naročim po netu. Lotila sem se obeska. Ideja fantastična, izvedba nemogoča. Ali beri med vrsticami: Maja, ne rini spet z glavo skozi zid, preberi si vendar kakšen tutorial. Ker veste, da je gorenjski alarm pri meni pogosto vključen, sem šla na lov za kakšnim zastonjkarskim in kam drugam kot na Pinterest seveda. In sem ga našla. Prav takšnega kot sem želela in to "for free", prav tule. Juhu! Štrikala sem in prepletala, zavijala in se jezila in nastala je zgornja zapestnica. V vsem svojem nepatiniranem sijaju. Ker je žica barvana, sulfur seveda ni naredil svojega. A za vajo bo že. Ko pride žica, poskusim novo, tista bo tudi patinirana.

Imejte se radi!

Maja

Vrnitev na začetke

Ko tisti, ki ustvarjamo s poli, razmišljamo o svojih začetkih, jih večina pove, da so jih pritegnili Millefiori vzorci. Na nekem delu poti so pritegnili tudi mene, a najprej, povsem na začetku sem se "zaljubila" v "swirlčke". Ne spomnim se več, na kateri strani sem jih odkrila, spomnim se le, da me je neskončnost spiral in spiralnih vzorcev potegnila vase in začarala. Kot vedno sem se lotila stvari na nepravem koncu, kot vedno s črno belo kombinacijo (le kdaj me bo izučilo?). Prvi mi niso uspeli, moje razočaranje je bilo neznansko. A obupala nisem. Tako sem se nekaj časa vrtela in zibala v ritmu vijug in nastalo je kar nekaj kosov nakita, nato pa me je želja po novem gnala naprej in na swirlčke sem pozabila. Ne vem iz katerega zaprašenega kota so prišli v prejšnjem tednu. Vem le, da sem končane občudovala z enakim navdušenjem kot tiste prve. Prišli so spontano, iz ostankov, ki so se mi nabirali na mizi.

Zapestnica bo zame, kot ulita sede na mojo roko. Naj me spomni na začetke...

Imejte se radi!

Maja

Beneška maska? Ne..., zapestnica!

Začela se je kot igranje s prahom, bila mišljena za na poli pokopališče, se vključil gorenjski alarm, jo spremenil v idejo za obesek, a je končala kot zapestnica.

Tanja mi je v komentarju pod zadnjo objavo napisala, da vsake toliko dam na ogled bele kamne, ki jih ima tudi sama. Kamni. Kamni in školjke, še ena od mojih mnogih obsesij. Ne morem se jim upreti. Na produ je moj pogled vedno uprt v tla. Očarajo me... Barve, vzorci, teksture, neponovljive oblike. Pod njihovo težo se trgajo moji žepi, doma napolnjujejo vaze, posode, police in poličke. V kopalnici domujejo tisti srčkaste oblike, zunaj kamene strele in hvarske skale, pa čudovit okrogel kamen, ki smo ga privleki z nekega hriba. Zadnjič sem v Izoli med kamni iskala podobe. Družino sem obrnila proti morju, ker voda pomirja in jo pustila tam... Vsaj tako sem mislila, dokler mi ni v roke prišla Tejeva jakna in sem se skoraj opotekla pod njeno težo. Družina je seveda šla z njim. "Mami, bili so živi, nisem jih mogel pustiti tam!" Tako so sedaj doma, na še eni okenski polici in nas spominjajo na to, kje bi radi živeli.

Imejte se radi!

Maja