S tole domačo nalogo, ki smo jo dobili na tečaju Willowing sem spet imela precej težav. Z domačimi nalogami je pač že tako:) Najprej me je oblila groza, ko sem prišla do dela, da moram na naslovnico nalepiti svojo sliko! Uf! Nekako gre z mojim značajem, da se ne maram ne slikati ne snemati. Ob tem močno ilustrativna zgodbica: kot ne ravno preveč samozavestna osemnajstletnica sem se udeležila delovnega tabora na zame takrat hudo eksotični Majorki. Imeli smo se čudovito, veliko se smejali, žurirali, dobro jedli in nekaj malega tudi delali. Naša kuharica je imela ravno novo kamero in je nanjo vestno beležila vse naše vzpone in padce urejanja počitniške kolonije. Kot prava filmarka je želela v špici filma predstaviti tudi portrete vsakega izmed nas. Temu sem se tako pridno izogibala, da je na koncu nad mojim imenom kraljevala slika njene kokoške Koke:( Pa me še ni izučilo, in me najbrž tudi ne bo...
Tako sem med brskanjem med 9.500 fotografijami, kolikor jih imam na računalniku, našla le tri, na katerih sem sama, pa še ob vsaki izmed teh sem rekla BLJAH! Malo sem tuhtala, potem pa izkoristila priliko in fotoaparat potisnila v roke Teju, ki je navdušen fotograf, pa se do aparata le redko prigrebe. Svojo nalogo je vzel hudo resno, ji dodal še stilsko noto (na vsak način mi je želel sneti šal, pa se nisem dala, dekolte mi sploh ni bil všeč). Na koncu je rekel: No ja, bo že... In še jaz sem rekla; No ja, bo že... Saj ni za oceno...
In ko sem nalogo končala, sem spet rekla: No ja, bo že... Bo drugič bolje in bo drugič več idej!
Imejte se radi!
Maja
