Kar groza me je, ko pogledam, koliko časa nisem ničesar objavila, ampak januar je bil zame preprosto katastrofalen. Najprej so nas zdelale bolezni. Zase lahko rečem, da še v življenju nisem bila tako bolna. Ko mi je vročina popustila, me je zgrabila depresija - sivo zunaj, sivo znotraj, obup, pomanjkanje energije. Vedno sem mislila, da jaz pač ne morem biti depresivna, ker imam vedno toliko za početi. Pa sem se kot kaže motila. Kot zombi sem hodila naokrog, kolobarji okrog oči so bili vedno večji. Rešil me je obisk pri Majdi. Vsi, ki jo poznamo, smo si enotni pri mnenju, da ima ogromno energije. Energije, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Ko sem gledala vse njene polimojstrovine, sem začutila znani nemir, ko veš, da moraš začeti ustvarjati. Vedela sem, da je "tranzicijskega obdobja" med papirjem in polijem (fimom po domače) konec. Že so se začele nabirati ideje... Naslednji dan sem šla po štirih tednih v službo (kljub temu, da sem bila s službo ves čas na liniji), me je čakala katastrofa: 375 neodgovorjenih mailov, je bila prava mala malica v primerjavi z anarhijo, ki je vladala. Pa je šel teden, ko bi lahko ustvarjala ... no, ne po gobe, pač pa v službo. Prejšnji vikend sem končala selitev: papir v klet, poli gor. Še prej pa pospravljanje delovne sobe. Dva dni sem urejala vso kramo... Pa spet teden norišnice v službi... Ampak kljub temu sem sprobala novo tehniko Louise Fischer Cozzi, ki jo že dolgo občudujem. Etching (ali jedkanje, če sem jaz to prav prevedla), s katerim dela vzorce na svojih izdelkih mi je uspelo in bila sem navdušena. Mi pa ni uspelo barvanje, tako da poskušam različne barve. Ko mi uspe, bom pokazala vse (tudi zmazke).
Ker nimam torej še ničesar, s čimer bi se lahko pohvalila, sem se odločila, da pokažem enega od mojih največjih zakladov: to je prstan Donne Kato, ki sem si ga kupila lani v Angliji in ga čuvam kot kronski dragulj. Donna je "čarovnica" v tistem pozitivnem pomenu besede. Ko gledaš njene prste in roke, se zdi magija, ki prihaja izpod njih tako enostavna. Vse kar prime, vse barve, ki jih skombinira, izpadejo čudovito. Ko pa sem se lotila sama, sem imela občutek, da imam v rokah krompir, ne polyclay. Njene linije so ravne, oblike popolne, barve enkratne... Ko pa jo poslušaš, misliš da si na tečaju relaksacije. Govori nežno in prijetno... skratka človek, ki ga zlahka imaš za idola. Njenega stila sicer ne poskušam posnemati, ker me vleče bolj v naravne vode (beri barve), jo pa gotovo občudujem. Všeč mi je stil Elizart, ki pa ga nikakor ne morem proučiti. Kot mi je rekla Leslie Blackford: "You like things organic!" Njene stvari je na netu težko najti, so pa enkratne. Pri njej sem naredila tistega slona, ki sem ga enkrat že objavila. Tudi ona me je fascinirala, morda prav zato, ker se njen stil tako razlikuje od Donninega. Ona ne komplicira. Se ne sekira, če ima umazane roke, če stvar ne izpade tako, kot je želela, pravi, da kliče po individualnosti. Za mešanje naravnih barv polyclaya uporablja naravne materiale, ki jih dodaja transluscentni masi: zemljo, cimet, curry, vse začimbe, ki jih lahko najdete v omari. Objavljam še njen pokerchip, ki sem ga dobila v swapu. Zame preprosto fenomenalen!!
No, bom počasi končala, saj ne morem v eni objavi nadomestiti celega januarja. O polyclayu imam še veliko za povedati, pa naj rajši kaj ostane za drugič.
Lep vikend, pa hvala, da ste vztrajali z mano kljub odsotnosti!
Maja
