Kako veš, da se ti je strgalo...

Kako se počutiš, ko se zaveš, da si resnično doživel živčni zlom?.. Sem kar nekaj časa razmišljala ali naj pišem o tem ali ne, pa sem ugotovila, da moram dati to iz sebe, saj mislim, da nisem osamljena. Sem tipični produkt, ki ga je po lastni izbiri požrla sodobna družba karieristov. To, kar počnem za "preživetje" (ha, kakšna ironija, delaš za preživetje, ki te lahko spravi v grob!!), delam že šesto leto. Mesto sem prevzela drugi dan po prihodu s porodniške. Bila sem ena najmlajših na takšnem delovnem mestu,če že ne kar najmlajša, kar je poleg vsega drugega pomenilo toliko več dokazovanja, da si sposoben delo opravljati enako kvalitetno, če ne še bolj v primerjavi s kolegi, ki so bili najmanj 15 let starejši od mene. Kozoroginja v meni je trmasto vztrajala dokazati sebi in svetu, da lahko pljuvaš proti vetru...Pa ne moreš...Bila sem polna energije, idej, zavzetosti, idealizma, pa je šlo vse počasi navzdol. Približno pred kakšnim letom sem se začela zavedati, da se hodim domov samo še rehabilitirati, torej nabrati toliko energije, da grem lahko naslednji dan v službo. Smisel življenja??!! Nisem slišala opozoril okolice: izpreži, naredi nekaj zase, ne skrbi samo za druge, uničuješ se, vzemi bolniško, če si bolna... Ne, workoholizem je huda bolezen, za katero ni bolniške. V kombinaciji z značajsko lastnostjo, ki se imenuje perfekcionizem pa je smrtonosna kombinacija. In kdaj mi je "uštekalo", da sem na koncu: v sredo na koncertu Gibonija. Dolgo sem se ga veselila, povsem padla notr, potem pa sem se sredi pesmi spomnila, kaj sem v službi pozabila narediti in obstala kot vkopana. Po mojem sem kar nekaj minut stala kot vkopana sredi valujoče množice, nato pa sem se sesedla na stol brez moči. Življenje je odteklo iz mojih rok in nog, pekli so me vsi živci v vratu, mravljince pa sem čutila po celem telesu. Najbolj me je zadelo naslednje: punca, tako na koncu si, da se ne moreš več sprostiti, niti na koncertu, ki si se ga tako veselila. Nisem vedela, kaj delajo ljudje okoli mene, vse se mi je zdelo totalno brez zveze, v glavi se mi je vrtelo, težko sem dihala. Moj partner je bil tako besen name, da je kar pihal, saj je bil eden tistih, ki mi je vsak dan na vse možne načine opozarjal na to, kaj si počnem. Pa ne samo sebi, celi družini... Sosed me je nato odpeljal ven na zrak, k sreči je bilo mrzlo, da sem prišla k sebi in tresavico pripisovala hladu. ... Ja, skoraj sem se uničila. Prijateljica mi je rekla, da sem dobila novo priložnost v življenju, novo rojstvo, da lahko začnem znova. Pa bom to znala izkoristiti? Ali sploh znam živeti na drugačen način? Kako pomemben del človeka je njegova služba? Smo od kariere res odvisni (ne mislim v materialnem smislu, pač pa čustveno)? Je to del narcisoizma ali samodestruktivnosti? Je komu mar, da so pritiski prehudi? NE, če ne zmoreš pojdi, za tabo bo prišel drugi, ki to zmore. Pa sploh kdo zmore?