Babičine skrinje

Moja prababica je živela v stari kamniti primorski hiši. Vedno sem se veselila obiskov pri njej. Bila je izvrstna kuharica in še boljša slaščičarka. Vse pečene dobrote je v sobi zložila na star šivalni stroj, "singerico" tiste vrste, ki se ji je glava obrnila navzdol. Pokrila jih je z belim prtom, v katerega je sama všila bombažno čipko. Naše prvo opravilo je bilo kukanje pod prt, katere dobrote nam je pripravila. Njen recept za domačo Sahar torto z vanilijevo kremo moja mama še vedno skrbno čuva in lahko rečem, da je to naša hišna torta za posebne priložnosti. 

Vse svoje začimbe za peko je hranila v stari pločevinasti škatli. V tistih časih se takšnih dobrot pri nas še ni dobilo, babi pa je z "maloobmejno" hodila v Gorico in tam nabavljala vse zaklade. Spomnim se, kako je škatla dišala po pravih vanilijevih strokih in domačih rozinah. Spomnim se pisanih mrvic in srebrnih kroglic iz sladkorja, s katerimi je okrasila Sahar torto. V mojih otroških očeh so bili to največji zakladi.

Pa to niso bili edini. Pravi raj se je odprl na starem podstrešju. Tam sta bili dve skrinji, polni starih knjig in revij, med katerimi so bile tudi vezane izdaje prvih Cicibanov, ob katerih sem se naučila brati. Stara rjava omara se je šibila pod težo domače marmelade in kompota. Na policah si našel gumbe, pločevinaste svečnike, stare sveče, tulce od sukancev... Najbolj pa mi je bila všeč dedkova stara pisalna miza, takšna z rolojem. V njej je babi čuvala prava dedejeva peresa in njegove rokopise.

Tretja skrinja je dišala po mešanici sivke in naftalina. V njej sem med babičino "balo" najraje izkopala dve porcelanasti punčki, eno z bledo rumeno nabrano čipkasto obleko in eno z belo. Vedno sem ju smela le občudovati in vrniti nazaj točno tako, kot sem ju dobila.

Žal je babi umrla, ko mi je bilo devet let in vsi zakladi so izginili. Kljub žalostni zgodbi, ki je sledila po njeni smrti, mi je uspelo ohranitvi dva neprecenljiva zaklada: kup starih fotografij, nekej še iz 19. stoletja in kuharico, ki jo je napisala in založila Magdalena Bleiweisova leta 1868!

Babi- takšna kuharica kot si bila ti, nisem, nekaj receptov pa vseeno imam! Hvala ti za vse!

Maja

O izzivih starševstva

Starševstvo in vzgoja lastnih otrok sta zame dva izmed največjih izzivov v življenju. Najlažje je biti pameten in pridigat o "pravi" vzgoji in pristopih drugim staršem, ko pa pride do vzgoje lastnih otrok, včasih vse popusti.

Naj povem primer: Tej je trenutno v "problematičnem" obdobju (no, vsaj upam, da je le obdobje). Ponavadi zjutraj vstane malo za mano, se nekaj časa igra, nato pa pogosto pogleda kakšno risanko, kar mu dovolim, saj drugače za gledanje televizije nima časa. Včeraj zjutraj sem se tako pred odhodom v službo šla od njega poslovit, pa mi začne razlagati, da čaka eno risanko na TV3. V naglici mi gre skozi možgane sto in ena ideja: TV3? Kaj? Katera risanka? Mimogrede zavpijem J. naj čez 5 minut prečekira, katero risanko gleda Tej, saj sva mu prepovedala gledati razne japonske risanke kot so Yu gi oh, Di gato in podobno mračno in nasilno zadevščino. Čez 5 minut telefon. J:"Ali lahko prosim otroku razložiš, da sva mu res prepovedala gledati japonske risanke in zakaj." 

Mi da Teja na telefon. Začnem z vsemi pravilnimi pedagoškimi pristopi:"Veš, Tej, midva trenutno bolje veva, kaj je zate dobro in kaj ne... Pravila bla, bla, bla...Razumeš?" Nič. Glasneje:"Razumeš?!!" Nekam oddaljen: "Ja, kaj se dereš!?" 

Nato spet J:" A veš, kaj je mali naredil!! Gladko je odložil slušalko na omarico in se mirno praskal!" 

Že malo manj pedagoško: "Daj mi ga nazaj na telefon!" 

"Je zbežal nazaj gor in noče dol!"

Še malo manj pedagoško in skozi zobe:"NAJ PRIDE DOL, PA ČE GA PRIVLEČEŠ!"

In nato PRAV NIČ PEDAGOŠKO:" Dragi moj sin! Maš veliko srečo, da me zdajle ni doma, ker bi ti tako pripeljala, da bi se okol obrnu! Zaslužil si si prepoved..."

Ko mi tako zviša obrate sem sama nase jezna, da se težko obvladam in začnem renčati in pridigati... Ali so kriva naša previsoka pričakovanja do lastnih otrok, da nam tako z lahkoto potegnejo živec ali prevelika želja, da bi vzgojili prav? V dani situaciji odreagiraš v afektu, pozabiš na vse, kar si se naučil, prebral ali so ti povedali drugi. Pa čeprav ti je kasneje žal in veš, da bi imel z drugačnim pristopom več učinka. 

Pa še by the way: Tejeva razlaga je bila, da je njega tisti trenutek RES TAKO srbelo, da se je RES moral FAJN popraskat!

Veliko veselja pri vzgoji in malo pene na ustih!

Maja

Različni izrazi ene same misli 2.

Quick tutorial:
I made a template for book plates out of cardstock. Using my Bind-it-all I punched holes in it. I rolled polymer clay through my pasta machine on No. 1 setting. I cut out covers with exact knife using template. I textured them with my Tribal Ancestory Stamp Sheet and added a head figure which I made using rubber mould. After baking, I colored plates with burnt umber oil paint and whipped them with wet tissues. I left them to dry for about 24 hours. Than I glued paper on the inside of the covers and completed the book with Bind-it-all machine!

Najprej hvala vsem, ki ste se prijavile na mojo delavnico, za izkazano zaupanje. To, da se je tako hitro napolnila, mi je dalo novega zagona! Uau!!

V življenju zelo močno verjamem, da se stvari vedno uredijo tako, da je prav. Včasih je tudi dobro počakati, da gre življenje svojo pot. "Go with the flow" je reklo, ki me je v življenju daleč pripeljalo. Tudi tokrat. Od moje "usodne" odločitve nisem prav dosti migala v smer za novo službo in lahko rečem, da je prišla sama. Verjela sem v življenje, verjela sem v prav in verjela sem v dobro in pozitivno. Obrestovalo se je!

Kate mi je takrat v komentarje zapisala, da ji je mož rekel, da je ob podobni odločitvi ratala spet človek. Ja, tudi meni je J. žaželel dobrodošlico nazaj med normalnimi in počasi se tudi že jaz začenjam tako počutiti. Občutim močno olajšanje, čeprav vem, da bodo trije meseci še zelo naporni in da bo kar nekaj časa trajalo, da si spet očistim sistem! Ampak Nietzsche je že vedel, ko je rekel, da "što ne ubije, jača"!

Kar pa se izdelka tiče: morda sem s to tehniko in motivom že dolgočasna, ampak to knjižico sem še morala narediti... Me je kar preganjala. Rezultat mi je všeč in žal... ni zadnja!

Verjemite vase in v svojo moč!

Maja

MaKriMa

Po dolgem času pogovarjanja, številnih idej in tudi malo cincanja, smo s Kristino in Majdo uredile vse potrebne stvari, da lahko organiziramo tečaj poli ustvarjanja. Rodila se je MaKriMa. Zasluga za ime, logotip in celotno idejno zasnovo (tudi letak), gre J., ki nam je pral možgane o tem, kaj znamo in zmoremo celo pot na beneško letališče in nazaj. Nekaj tega se je "usedlo" in tu je: tridnevni tečaj poli ustvarjanja.

Tečaj bo potekal v Ljubljani od 27. do 29. oktobra od 17. do 20. ure. Vsaka od nas organizira eno delavnico in sicer takole:

Majda je pripravila nadaljevalno delavnico millefiori tehnike. Njene umetnije si lahko pogledate na njenem blogu.

Pri Kristini se boste naučile uporabljati različne tehnike transferja, npr. kako lahko v obesek vkomponirate svojo najljubšo fotografijo iz revije ali fotokopiran izrek iz najljubše knjige.

Na moji delavnici bomo izdelovali velike zapestnice brez uporabe ekstruderja. Okrasile jih bomo s pomočjo tekstur in oljnih barv. 

Do zasedbe mest se lahko prijavite na fimolandija@gmail.com,  kjer dobite tudi vse ostale informacije. Udeležite se lahko posamezne  delavnice ali pa vseh treh. 

V ceno delavnic je vključen ves potrebni material.

Maja

Odločitve nas določajo

izrazi

Ta teden je bil gotovo čustveno eden bolj napornih tednov v mojem življenju. Dolgo časa sem premišljevala, razglabljala, oklevala, se odločila...in spet premislila. Prejšnji teden pa sem zbrala toliko poguma in dosegla končno odločitev. V torek sem jo povedala tudi na seji kolektiva. Odstopila sem s funkcije. Enostavno nisem zmogla več. Obremenitve so bile prehude, breme odgovornosti za vse, pretežko. Z vsako novo nalogo, ki sem jo dobila, sem čutila, kot da se pogrezam globje v beton. Ker sem po naravi perfekcionist, so me napake, ki sem jih začela delati, pestile do onemoglosti. Nespečnost je postala moje drugo ime, počasi sem postajala zadirčna čustvena razvalina. Tega pa ne želim. V osnovi sem pozitiven človek in taka želim ostati. Resno sem se vprašala do kam potiskati meje možnega, kaj žrtvovati in za kaj?

Iskreno so me ganile reakcije sodelavcev. Nisem pričakovala vse podpore, ki sem jo bila deležna. Nisem pričakovala iskrenega joka, pisem, misli in toplih želja. Vem, da nisem bila nikoli stereotipen šef, vendar mi je način, ki sem ga izbrala, vzel preveč energije, pojedel prevelik del mene. V življenju pride čas, ko se moramo odločiti, presekati in iti novo pot, saj je celo življenje le pot iskanja samega sebe.

Naj povzamem z besedami, ki mi jih je v pismu namenila sodelavka: Določamo se z odločitvami. Z njimi oživljamo in osmišljamo besede in sanje. Z njimi omogočimo, da tisto, kar smo, postane, kar želimo biti. 

Da pa je na svetu vedno vse v ravnotežju, je poskrbela Petra. Za pogum na svoji poti sem zadela njena simpatična ptička!! Že vem, katero steno bosta popestrila! Petra, HVALA!!

Bodite zvesti sami sebi!

Maja

Ancient

 Tokrat malce drugačna barvna shema. O mojih težavah z barvami sem že pisala. Ne morem ven iz rjave, zelene in seveda črno bele kombinacije. Tokrat pa me je zamikala postarana bakrena zapestnica. Patine nisem delala še nikoli, spomnim se le, ko mi je pred leti neka likovna učiteljica razlagala, iz katerih barv jo zmešaš. Seveda je ta engram prekril prah desetletja. V Artu so mi želeli prodati patino za pravega zelenega "volka", pa nekako nisem bila pripravljena dati 10evrov za nek poskus. Izbrala sem cenejšo varianto in kupila akrilno barvo odtenka žada. Kar nekaj poskusov je bilo treba, da je bil rezultat približno takšen, kot sem želela.

Sicer pa hvala vsem za vse spodbudne besede in misli. Večkrat jih preberem in priznam, da mi dajo veliko energije. Zato za danes moja današnja mantra:

"Moja najvišja prizadevanja so daleč v sončni svetlobi. Morda jih ne bom nikoli dosegla, a lahko se ozrem navzgor in vidim njihovo lepoto, verjamem vanje in jim skušam slediti."

(Louisa May Alcott)

Uživajte!

Maja

I won, I won, I won...

Kar približno en mesec je zgornja slika počivala na stranskem robu mojega bloga. Skoraj pozabila sem že, da sem se podpisala pod Cindyn "giveaway". Do danes! Ko sem rabila odklop, sem malo pogledala na blog in ugotovila, da imam dve novi spremljevalki. Kot vedno, sem se odpravila "na obisk". Ko sem odprla Cindyno stran, sem bila najprej malo zmedena, saj sem "si pogledala v oči", pa še moj banner je tolkel ven. Kaj? Ker vseeno nisem bila 100 odstotno pri stvari, sem šla nazaj in kliknila še enkrat. Še vedno jaz. In nato sem prebrala: ZADELA sem giveaway in v Cindyni trgovini sem si lahko izbrala dobrot za 50$!!! Počutila sem se kot otrok v trgovini s sladkarijami! Eno uro sem skakljala sem in tja in izbirala! Wow! Res sem se po napornih dneh počutila kot da nekdo tam zgoraj ve, da sem potrebovala nekaj za pocrkljat!!

Obenem pa sem ponovno razmišljlala, kakšno bogatstvo nam pravzaprav nudi blogoscena. Na ta način sem spet spoznala eno krasno osebo, ki je sicer nikoli ne bi imela priložnost srečati. Njena širokogrudnost naju je povezala na nek poseben način, v nekem posebnem trenutku, ko obe prestajava kar težke stvari. Tako lahko na popolnoma drugem koncu sveta najdeš človeka, s katerim se takoj ujameš, ko kemija deluje tudi na daljavo! Navdušujoče!

Ker je v mojem življenju čas za spremembe, sem spremenila tudi podobo bloga. Že dolgo časa sem si želela, da bi bil moj blog bel... pa vendar ne samo bel. Danes sem končno odkrila ozadje, ki mi popolnoma ustreza! V moji najljubši barvni kombinaciji! Ko sem ga naložila, sem rekla samo: to je to! Še J. pripravim do tega, da mi naredi nov banner, pa bo.

Lep večer!

Maja