Odločitve nas določajo

izrazi

Ta teden je bil gotovo čustveno eden bolj napornih tednov v mojem življenju. Dolgo časa sem premišljevala, razglabljala, oklevala, se odločila...in spet premislila. Prejšnji teden pa sem zbrala toliko poguma in dosegla končno odločitev. V torek sem jo povedala tudi na seji kolektiva. Odstopila sem s funkcije. Enostavno nisem zmogla več. Obremenitve so bile prehude, breme odgovornosti za vse, pretežko. Z vsako novo nalogo, ki sem jo dobila, sem čutila, kot da se pogrezam globje v beton. Ker sem po naravi perfekcionist, so me napake, ki sem jih začela delati, pestile do onemoglosti. Nespečnost je postala moje drugo ime, počasi sem postajala zadirčna čustvena razvalina. Tega pa ne želim. V osnovi sem pozitiven človek in taka želim ostati. Resno sem se vprašala do kam potiskati meje možnega, kaj žrtvovati in za kaj?

Iskreno so me ganile reakcije sodelavcev. Nisem pričakovala vse podpore, ki sem jo bila deležna. Nisem pričakovala iskrenega joka, pisem, misli in toplih želja. Vem, da nisem bila nikoli stereotipen šef, vendar mi je način, ki sem ga izbrala, vzel preveč energije, pojedel prevelik del mene. V življenju pride čas, ko se moramo odločiti, presekati in iti novo pot, saj je celo življenje le pot iskanja samega sebe.

Naj povzamem z besedami, ki mi jih je v pismu namenila sodelavka: Določamo se z odločitvami. Z njimi oživljamo in osmišljamo besede in sanje. Z njimi omogočimo, da tisto, kar smo, postane, kar želimo biti. 

Da pa je na svetu vedno vse v ravnotežju, je poskrbela Petra. Za pogum na svoji poti sem zadela njena simpatična ptička!! Že vem, katero steno bosta popestrila! Petra, HVALA!!

Bodite zvesti sami sebi!

Maja