četrtek, 31. december 2009

Srečno v barvah



Staro, nekoliko obrabljeno, a nikoli iz mode reklo pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ja, res je, samo srce in glavo moraš odpreti in to poiskati.
Ko sem na božični večer ležala v bolnišnici, so mi kot v flashu pred oči hodila dejstva, kaj je tisto, kar je v življenju najbolj pomembno. Saj ne, da tega ne bi že ves čas vedela, samo vseprevečkrat se na ta dejstva usede prah in prav tam ga pozabimo pobrisati. Ugotovila sem, kolikokrat se prepiramo za nepomembne malenkosti, namesto da bi se preprosto nasmehnili in šli preko njih. Tako pa filtriramo vse negativne iskrice, ki se zaradi norije časa vsidrajo v nas. Zakaj že? Ali jih bomo spremenili? Ali pa bomo zgolj zgubili dragocene minute, ko bi lahko bili srečni in nekomu pokazali: rad te imam, prav takšnega kot si! Drugačnega nočem, drugačen nisi TI!

Želim vam čim manj prepirov in več objemov,
manj joka in več smeha,
manj neviht in več sonca!

Imejte radi sebe in druge!

Srečno!

Maja

sreda, 30. december 2009

Rehabilitacija



Hormoni so se uredili, glava je trezna. Funkcioniram že brez tega, da planem v jok ob vsaki malenkosti. Človek racionalno hitro predela stvari, čustveno traja malo dlje, praznina pač ostaja. Res je, narava že ve, zakaj. Močnejša je od nas, kljub vsem našim brcam. In tako je še vedno prav. Samo tisti srčni ZAKAJ še vedno kljuva in bije.

Da sem lahko prešla skozi najhujše imate poleg mojih najbližjih največ zaslug tudi ve, ki berete moje pisanje!! Vse, ki ste mi naklonile tople besede, misli, upanje, ste me dvignile z nevidnimi rokami. Vsakič, ko sem prebrala vaše besede, se je odluščil košček žalosti. Neverjetno je, kako se je energija z vseh koncev Slovenije stekala v eno samo točko. Kot da bi se ubesedil in udejanil smisel Božiča! Toliko topline, sočutja in razumevanja je v vas! Hvala vsem skupaj in vsaki izmed vas. Res, prav vsaka beseda je bila neprecenljiva.

Uspela sem celo dokončati darilce, ki je nedokončano čakalo na mizi. Ustvarjanje je delovna terapija in hvala bogu, da ga imamo. Misli se umirijo in zlijejo v to, kar hočemo ustvariti. Roke vodi neka druga glava, srce utripa po svoje.

Za konec še besede ene mojih najljubših avtoric:

Zakaj Nekoč je bilo
ne more biti več Zdaj,
mar peščeni čarovnik časa
ničesar ne vrne nazaj?
(Bina Štampe Žmavc)

Lepa zadnja dva dni v letu vam želim!

Maja

nedelja, 27. december 2009

Kako? Zakaj?

Kako močno lahko boli praznina!
Kako dolge in grozljive so lahko noči! In kako pošastne so takrat slike!
Kako težko je ne delati načrtov in živeti samo za jutri!
Kako močna je J. rama!
Kako dolg in hladen je lahko dan, zaprt v praznino srca in temo duše!
In kako neskončno lažje se je izgubiti v množici kot biti sam s seboj! Samo gledati, poslušati in se truditi, da ne bi čutil!
Kako hudo je, ko umre bitje v tebi! In ker z njim umrejeo vsi novonastali načrti.
Kako nečloveški je lahko nekdo, ki mi vzame Teja v trenutku, ko ga najbolj potrebujem! Ne zaradi ljubezni, ne zaradi čustev. Zgolj zaradi principa. Ker nekje tako piše...

Kako težka so vprašanja, ki ne najdejo odgovorov!

J. HVALA, ker si!! Brez tebe ne bi zmogla! Hvala za vse drobne svečke, ki si jih prižgal okoli hiše! Hvala za najljubšo čokolado v omari in sir v hladilniku! Hvala za darila, ki si jih zavil in postavil pod jelko namesto mene! Hvala za tvojo roko, ki me je tako močno stiskala, da ne bi padla. Hvala, ker se lahko skrijem v tvojem objemu!

Maja

petek, 25. december 2009

Sanje...

Življenje je stkano iz sanj. Sanj, ki se začnejo, sanj, ki nas dvignejo in držijo pokonci, sanj, ki se končajo. Sanj, ki se spremenijo v moro in iz katerih se želimo čimprej zbuditi. A se ne moremo. Spremenijo se v resničnost.
Ko na božični večer ležiš v bolninici, sam brez tistih, ki jih imaš rad in končuješ ene izmed svojih sanj, loviš delčke upanja. Kot tiste prašne delce, ki jih vidiš plesati v zraku, ko se skozi okno upre sonce. Skačeš in hlastaš za upanjem. Ko bi lahko ujel in zadržal vsaj enega! Enega! Skači! Poskusi! Daj no!... In ujameš prvega. Doma me čakata dva para toplih rjavih očk. In ujameš drugega. Ljubezen. In tretjega. Kmalu bo pomlad. In četrtega. Ni je noči, ki se ne bi prelevila v jutro.
Sestavljaš v prah sesuto dušo in skušaš zabristi pogled, ki si ga doživel in se je zapisal v vsak delček tvoje biti. Sestaviš lahko, z mnogimi razpokami in manjkajočimi delci, zabrisati slike ne moreš. Vedno bo tam. Kot da bolečina že sama po sebi ni dovolj huda. Kot da resničnost že ni dovolj kruta.


Maja

PS
Se opravičujem, če sem koga zamorila.

ponedeljek, 21. december 2009

Igra življenja

Življenje je včasih res kruto. Poigra se z nami, ko to najmanj pričakujemo.
Našega malega bitjeca ni več.
Boli, tako zelo boli. Zdi se mi, kot da svojega življenja ne bi več živela jaz, ampak nekdo drug.
Pogosto sem se že spraševala, kaj sem naredila v življenju, da mi nalaga takšne preizkušnje. Katero lekcijo se še moram naučiti? Ali mi lahko kaj prihrani?
Boli, vedno bolj boli!!

Maja

sobota, 19. december 2009

Dišeča darila


Tanja je zadnjič na blogu spraševala, kaj bomo letos podarjale. Moja darila čakajo že od poletja, ko sem doma pobrala sivko in jo zmešala z grobo mleto morsko soljo, ki sem jo nato zapakirala v Ikeine steklene kozarce. Tako je nastala naravna dišeča kopel, brez SLS-a (sodium laureth sulfath-a, ki tako zelo škoduje našemu zdravju, pa je v skoraj vsakem higienskem ali kozmetičnem pripomočku).
Pa mi včeraj nekaj ni dalo miru. Kozarci me kar niso več pritegnili. Malo sem pobrskala po predalih, privlekla na dan blago in sedla za šivalni stroj. Nekoliko okorno sem sešila dve vrečki, saj za strojem že kar nekaj časa nisem sedela. Okrasila sem jih z bombažno čipko, ki se je valjala med mojo zalogo trakov ter rožicami, ki sem jih iz volnenega filca izrezala s hroščkom. Hroščka sem prvič uporabila za kaj drugega kot papir in presenečeno ugotovila, da res deluje. Delujejo sicer (pri meni) le Cuttlebugovi nastavki. Ostali niso dovolj globoki in filca niso prerezali skoz in skoz. Morda je res predebel, bom naslednjič poskusila s tanjšim.
Manjkala je le še obešanka in darilci za dve prav posebni dami sta nared! Veliko bolje kot le v kozarcih! Mislim, da bo nastala še kakšna vrečka, ko pobrskam med zalogami materiala.

Lepo sneženo soboto vam želim!

Maja

četrtek, 17. december 2009

Povztek



Za vse tiste, ki ste mislili, da smo izginili s površja Zemlje...ne, še smo tu. Malo obilnejši, malo bolj umirjeni, pa še kaj bi se našlo. Hvala vsem, ki ste ostali z mano ves čas in se kljub neobjavljanju vračali na mojo stran. Priznam, da sem se vsakič s slabo vestjio usedla za računalnik, ampak preprosto ni bilo snovi... Vmes sem bila še ob računalnik, saj ga je J. prav na hitrico prodal. Kar malo sem žalovala za mojim lepim belim Macom, ampak J. se mi je oddolžil za "racionalizacijo" in tako sem ponosna lastnica popolnoma novega srebrnega IMaca! Ja, Božiček je pač prišel malo prej:))

Pa še malo povzetka...ne ravno zadnjega meseca, pač pa kar nekaj let.
Življenje se vedno vrti v krogih. Jaz sem v zadnjem času sklenila enega od njih...takšnega s precejšnjim premerom. Kot veste sem s 1. decembrom dala odpoved v službi in tako prenehala biti ravnateljica. Sklenil se je krog dolg šest let in tri mesece. Ravnateljevala sem namreč odkar sem se vrnila s prve porodniške. Delovno mesto sem prevzela natančno tri dni po vrniti, takrat predvsem zaradi preokupacije lastnih misli, saj so se mi v življenju dogajale hude stvari in nekako sem morala skreniti z negativnih misli. Bila sem med najmlajšimi ravnatelji, pogosto sem se počutila kot hči mnogih kolegov. In premnogokrat so me tako tudi obravnavali. Pokroviteljsko, s takšnim rahlim nasmeško...saj poznate. Toliko bolj sem se morala truditi in dokazovati, tolko več kamnov je bilo na moji poti. Ko se je kamenje počasi spreminjalo v skale in skale nato v gore, sem se odločila, da se ne grem več. Res, ne grem se več!
In tako sem sedaj tu! Doma! Če povem po pravici, se mi vsak dan v glavi nariše vprašanje, če mi je žal. Ne, ni! Niti malo! Kaj bom delala, ko pridem s porodniške, še ne vem, ampak kot Scarlett O'Hara bom na to mislila...ne jutri, pač pa leta 2011:) Do sedaj se mi je v življenju še vedno izkazalo, da tudi če se je zdelo, da sem naredila korak nazaj, je bil to le zalet za naprej. Najprej moram oddelati trenutno najpomembnejšo vlogo in v skladu s svojim značajem, jo želim oddelati perfektno. Ostalo ni pomembno!

Pa, da ne boste mislili, da prav nič ne ustvarjam!! Tu je prvi paket voščilnic. Čopič se je kar nekoliko okorno vrtel v mojih rokah po tolikem času, tudi kombinacije niso ravno letele skupaj, pa vseeno...jutri pridejo na vrsto nove. Je J. komentiral, da bomo najbrž letos končno pomagali Unicefu...pa vseeno ne bomo.



Tudi jelko že imamo! Letos so kot kaže prodali vse ogromne že 1. decembra. Tako imamo malo manjšo kot ostala leta, ampak lahko vsaj hodimo mimo!!

Maja