Za deževne dni

Gospodični Mični iz prejšnje objave, ki je danes praznovala četrti rojstni dan, je bilo treba v torbico dati še nekaj. In da to ne bi bili samo bonboni, sem ji naredila knjigico za deževne dni. Vanjo sem zvezala različne odtise, ki jih bo lahko pobarvala. Liste sem še perforirala, da jih bo lahko odtrgala in uporabila za nove umetnine. Idej štiriletnikom ne zmanjka! (Naredila sem po dva odtisa za primer, če bo kakšnega uspela deliti s sestrico!)

Hvala vsem za spodbude ob nastopu nove službe!

Priznam, da je bil čuden občutek. Med drugim tudi zato, ker se do nove peljem mimo stare, samo da se namesto, da zavijem desno, peljem naravnost. Čudno, po šestnajstih letih. Volan kar sam zavija! Ker nisem ravno jutranji tip in zjutraj vedno funkcioniram v polbudnem stanju, bom morala kar paziti, da se ne sparkiram na starem parkirnem mestu in ne vpadem v staro pisarno! Ja, malo bi me čudno gledali!

So me pa v novi službi lepo sprejeli. Prijeten občutek, ni kaj. Tudi delo je prijetno. Predvsem zelo umirjeno, kar je natančno tisto, kar sedaj rabim. Prav neverjetno je, da ima človek svojo pisarno in vanjo ne vpadajo ljudje prav vsako minuto. Kar me je v prejšnji službi najbolj motilo je bilo prav to vpadanje. Mene so doma učili, da potrkam in počakam, da nekdo reče: Naprej. Pri nas ni bilo tako. Človek je potrkal in že naslednjo tisočinko sekunde je bil noter in to tako, da so vrata skoraj padla s tečajev.

Druga stvar, ki me je motila: res je, da ne jem preveč rada, ampak vsake toliko tudi meni zakruli v želodcu. Ljudje so vpadali tudi med malico. Na način, ki sem ga opisala zgoraj. Vidijo, da imam polna usta, a jih to ne moti. Tisti vludnejši rečejo: joj, vidim, da motim, ker imaš ravno malico... in mirno nadaljujejo s problemom, zaradi katerega so prišli. Ja človek, POTEM PA NE MOTI!! Res da je bil čas za malico pri meni okoli enih, ampak vsseno si zaslužim malo miru pri jedi, saj si ga še pes. Ja, najbrž si ga nisem...

No, pa ne bom več izlivala žolča, saj je vse že mimo. Sem zadnjič klicala mojo naslednico, da jo vprašam po počutju:) Vse kar je uspela izdaviti je bilo: "Garam kot živina, kako si zdržala šest let?!!! V petek zaspim ob petih popoldan in se zbudim v soboto ob desetih zjutraj... "Ja, welcome to the club, baby, ampak tvoji otroci imajo dvajset in še nekaj let, moj pa je imel od ena do sedem!! Spanje popoldne - no go! Spanje zjutraj - no go!!

Pa še to: ko sem v službo nesla bolniški list, sem štiri najbližje sodelavke našla v pisarni. Ena bolj zgrbljena vase kot druga, ena z večjimi očmi kot druga in s še večjimi podočnjaki. Spet nerešljiv problem, ki jemlje spanec, spet problem, za katerega ne moreš verjeti, da se sploh lahko zgodi. Kar stisnilo me je. Iz večih razlogov. Prvič, ker sem sočustvovala z njimi, ker vem, kako se počutijo. Drugič: ker sem avtomatično začela premišljevati, kaj pa sedaj. Ko sem dojela, da se mi s tem ni treba več ukvarjati, sem ugotovila, da je bila moja odločitev več kot pravilna.

Punce moje, držite se - mislim na vas!

In tudi na vse vas, ki to berete.

Maja