četrtek, 13. maj 2010

Sundown of elephants

Zadnjič mi je Majda po mailu poslala eno od mnogih igric, ki krožijo po medmrežju. Ponavadi se mi vsega tega ne da iti, včeraj pa sem avtomatsko kliknila. In se šla. In se v resnici zabavala. Najbolj me je zabaval odgovor, ko si moral naključno izbrati naslov pesmi, kasneje pa si izvedel, da ta najbolj označuje tvoje življenje. Izbrala sem namreč "Such a shame"!! Med smehom ironije me je v resnici streslo. Včasih resnica pač zaboli. Kaj mislim, da je škoda? Ker tako hitro mineva? Življenje namreč. Ker včasih mineva le v čakanju...čakanju na nekaj, pa sploh ne vem, na kaj... Ker s tem zapravim toliko dni, namesto, da bi uživala na potovanju... Ker se pritožujem... nad vremenom... glavobolom...pomanjkanjem energije. V davni zgodovini mojega življenja mi je neki prijatelj dejal, da so v življenju vse samo izgovori, izgovori za to, da ne počnemo tistega, kar bi radi počeli, ker nas je strah... V izgovorih pa sem mojstrica...
Ali pa je "such a shame" vseh priložnosti, ki sem jih zapravila... Pa sem jih res? Ali ste morda kdaj razmišljali o življenjskih križiščih, razpotjih? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi takrat zavili levo in ne desno? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi sprejeli drugačne odločitve? Naše odločitve so tiste, ki nas najbolj determinirajo. Katere so boljše: tiste, ki jih sprejmemo impulzivno ali tiste, ki jih pretuhtavamo?
Pa sem prišla do zaključka, da v svojem življenju obžalujem zelo malo stvari. Če bi imela še eno možnost, bi morda spremenila edino to, da bi se prej odločila za otroka, kot sem se sedaj. Vendar kdo ve, kako bi se stvari zasukale...
"Such a shame" je torej le tistih dni, ki jih ne užijem tako kot bi si zaslužili. Kljub dežju, ki uničuje moj najljubši mesec. Kljub sivini, ki ne dopusti zeleni, da bi zasijala v polnem sijaju. "Such a shame" je tistih ljudi, ki nam nekaj pomenijo, pa jih izgubimo po neumnosti...

Nobody said life would be easy, they just promised it would be worth it!

Imejte se radi... kljub dežju, ki ne odneha...

Maja

nedelja, 2. maj 2010

Road trip

Vse dobre stvari vedno prehitro minejo. Čeprav se zavedaš, kako lepo je in kako uživaš, lahko doma le z nostalgijo gledaš slike in si želiš, da bi se vrnil!
Res je bilo čudovito! Že v nedeljo nas je pričakalo poletno vreme. Ob pol osmih zvečer, ko smo prispeli na cilj, je bilo 27 stopinj. Temperature in nebo brez oblačka so nas spremljali ves teden! Za ostalo smo seveda poskrbeli sami!
Evropa park me je prijetno presenetil. Nekako me ni najbolj mikalo iti, ampak če na pot vlečeš otroka, mora nekaj biti tudi zanj. V glavi mi je ostalo mnenje nekoga, da so v njem le vlakci smrti in da ni primeren za mlajše otroke. Pa me je navdušil celo bolj kot Disneyland. Razdeljen je na evropske države in prav vsak del je dodelan v stilu. V Švici naletiš na pravo malo švicarsko vas, v Skandinaviji na skandinavske vasice, v Italiji na piazzo... Na vsakem koraku lahko odkriješ male atrakcije, ki so skrite očem, primerne tudi za mlajše. Park je ves v zelenju in predvsem je zelo čisto. Najbolje od vsega pa je, da nismo imeli gneče in na nobeni atrakciji nismo nič čakali. Otroci so se dobesedno nanoreli, mi pa naužili sonca in dobre kave. Seveda nam je po Murphyju v fotoaparatu zmanjkalo baterije, pa nič zato. Spomini so v glavi...
...skupna slika...

... celo v Evropa parku najdem afriško inspiracijo...

Kljub pritoževanju otrok, da je dva dni parka premalo in je "čist BZ", da gremo po mestih, se nismo dali in smo šli.

Colmar je pravi biser Alzacije. Malo francosko mestece, z ozkimi uličicami, pravljičnimi hišami in čudovitimi izveski. Če ne bi v večini ulic srečal delavce, ki so kot v domači deželi podpirali lopate, bi si mislil, da se je čas ustavil... Prodajalec v trafiki, ki je začuda govoril tekočo angleščino, ga je opisal kot "small, compact and beautiful".


...pravijo mu tudi male Benetke...

...Colmar je res pravljično mestece,
inspiracijo najdeš na vsakem koraku...


... to je le majhen izbor hišk in hišic...

Strasbourg je bil naslednja postaja. Glavno mesto Evrope je do danes ohranilo zgodovinski čar. Najbolj mi je všeč, da nikjer ne vidiš izstopajočih stolpnic ali blokov. Dovoljeno je graditi le do določene višine (le kaj mislijo slovenski urbanisti... pri nas je dovoljeno pač vse?). Z vožnjo po reki Ille se lahko naužiješ pogleda na čudovite stare hiše in vile. Zavidaš jim lahko svobodo, s katero ob reki mirno razprejo svoj ležalnik, se slečejo do spodnjic in se s knjigo v roki predajajo sončnim žarkom... ali pa muzicirajo na svojo violino. Utrip velemesta, ki ga včasih malo pogrešam.
Na ozkih uličicah, ki vodijo od katedrale proti reki in centru mesta, je polno bistrojev iz katerih prijetno diši in delikates, ki vabijo, da si nakupiš slastno večerjo...

...na glavnem trgu...

... Francija v malem...

... slastne izložbe...

Tehnični muzej v Sinsheimu je bil največja poslastica za "ta velika dva otroka", ki sta do dobra preučila vse tehnične podrobnosti razstavljenih avtomobilov, avionov, formul in druge mehanizacije. Če povem, da smo bili v muzeju 5 ur, potem si znate predstavljati, kako podrobno... Je pa res, da imaš v muzeju kaj videti...

Na poti nazaj še en skok v zgodovino. Neuschwanstain castle Ludvika Bavarskega. Tako, mišljen za vikendico... Pač, merila so različna...


Res škoda, da je že konec:(

Imejte se radi,

Maja