Zadnjič mi je Majda po mailu poslala eno od mnogih igric, ki krožijo po medmrežju. Ponavadi se mi vsega tega ne da iti, včeraj pa sem avtomatsko kliknila. In se šla. In se v resnici zabavala. Najbolj me je zabaval odgovor, ko si moral naključno izbrati naslov pesmi, kasneje pa si izvedel, da ta najbolj označuje tvoje življenje. Izbrala sem namreč "Such a shame"!! Med smehom ironije me je v resnici streslo. Včasih resnica pač zaboli. Kaj mislim, da je škoda? Ker tako hitro mineva? Življenje namreč. Ker včasih mineva le v čakanju...čakanju na nekaj, pa sploh ne vem, na kaj... Ker s tem zapravim toliko dni, namesto, da bi uživala na potovanju... Ker se pritožujem... nad vremenom... glavobolom...pomanjkanjem energije. V davni zgodovini mojega življenja mi je neki prijatelj dejal, da so v življenju vse samo izgovori, izgovori za to, da ne počnemo tistega, kar bi radi počeli, ker nas je strah... V izgovorih pa sem mojstrica...Ali pa je "such a shame" vseh priložnosti, ki sem jih zapravila... Pa sem jih res? Ali ste morda kdaj razmišljali o življenjskih križiščih, razpotjih? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi takrat zavili levo in ne desno? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi sprejeli drugačne odločitve? Naše odločitve so tiste, ki nas najbolj determinirajo. Katere so boljše: tiste, ki jih sprejmemo impulzivno ali tiste, ki jih pretuhtavamo?
Pa sem prišla do zaključka, da v svojem življenju obžalujem zelo malo stvari. Če bi imela še eno možnost, bi morda spremenila edino to, da bi se prej odločila za otroka, kot sem se sedaj. Vendar kdo ve, kako bi se stvari zasukale...
"Such a shame" je torej le tistih dni, ki jih ne užijem tako kot bi si zaslužili. Kljub dežju, ki uničuje moj najljubši mesec. Kljub sivini, ki ne dopusti zeleni, da bi zasijala v polnem sijaju. "Such a shame" je tistih ljudi, ki nam nekaj pomenijo, pa jih izgubimo po neumnosti...
Nobody said life would be easy, they just promised it would be worth it!
Imejte se radi... kljub dežju, ki ne odneha...
Maja
sem se tudi sama nalepila na taisto "igrico", čeprav sicer ne klikam prav pogosto. "dan ljubezni" je tudi meni vzbudil zanimive občutke... s pristnim "lej no!" - rahlozačudenim dvigom obrvi.
OdgovoriIzbrišitisto o izgovorih je neskončno res. sploh ni kaj dodati. ne misli, da si samo ti mojstrica v tem - po malem se dogaja vsem. ali po tavelikem, kakor komu. nekje sem poleg že zapisanega prebrala tudi to, da če bi ljudje toliko časa in energije, kot ju namenjamo iskanju izgovorov, namenili "premikom", bi slednje izpeljali brez večjih težav. bo menda kar držalo.
Pred časom sem bila del nekega kotička na spletu .. ko sedaj pomislim na tisti čas, se zdi kot zgodovina … preteklost, ki je minila … ki jo je pogoltnil čas.
OdgovoriIzbrišiZakaj ti pišem o tem .. ker od tistega časa, ko sem se s tistega internetnega prostora umaknila pogrešam pisanje, ki bi me pritegnilo .. ali naj rečem posrkalo .. Pogrešam dobre blog-e, ki jih je čas pogoltnil in so jih zamenjale igre … ljudje pa, tisti dobri pisci, ki smo si pred časom skoraj vsakodnevno izmenjavali besede skoraj kot prijatelji, pa so .. izginili. Hvala za tvoje pisanje .. in z veseljem bi brala še več ..
O sem se našla v tvojem pisanju in tudi jaz mislim, da se vsi po malem sprašujemo, če smo se odločili prav in verjamem, da sem se v danem trenutku odločila po svojih najboljših močeh. Tako sem sedaj nehala kaj obžalovati in se gristi"zakaj se se tako odločila". Vse je za nekaj dobro ;) Pa če se nam v prvem trenutku zdi slabo, se mogoče kasneje izkaže za dobro. Najbolje je sprejeti svojo odločitev (kakršnakoli je že) in se na podlagi tega odpraviti naprej po poti življenja.
OdgovoriIzbrišiVerižica in zapestnica sta čudoviti. "Moji" slončki in "moje" barve ;)
Saj veš sloni so enkratni v vseh oblikah, le kako bi jih zgrešila. O igrici ne vem nič, lahko pa komentiram "Odločitve" - vsi jih sprejemamo po svojih najboljših prepričanjih in vedno se nam v danem trenutku zdijo prave. Dostikrat si rečem, v vsaki slabi stvari je nekaj dobrega in če to preizkusiš v realnosti je res. Tudi jaz sem se najbolj spraševala ali sem se morda pozno odločila za otroke, in ali sem morda predolgo čakala. Imela sem grenko izkušnjo, ki mi je pobrala voljo, energijo in uničila samozavest pa sem se pobrala, nisem obupala in sedaj imam dva sončka, voljo do ustvarjanja, barve ki me zdravijo, službo ki jo sprejemam, družino ki jo obožujem in konec koncev še novega prijatelja - blog, v katerem sem našla veliko pozitivne energije od vseh vas ustvarjalk in še bi lahko naštevala. Menim, da je tako pri vseh stvareh. Vse stvari se zgodijo, ko jim je namenjeno.. Samo verjeti moramo.
OdgovoriIzbrišimajo,
OdgovoriIzbrišiovo je zaista lepo, i drugacije...
svaka ti cast na ovim idejama. da mi je znati odakle ti samo naviru...
:)
pozdrav,
b.
:)
Najprej moram pohvaliti slončke!Super kot vedno, ko se ti nečasa lotiš.A o odločitvah govoriš, pa o izgovorih, pa o času, ki mineva, pa....Mislim, da bi vse še enkrat ponovila, ker se mi je v danem trenutku vse zdelo tako najbolj prav, kasneje sem sicer velikokrat razmišljala, kaj pa če....Ampak je čas odnesel vse naprej k novi odločitvi, ali pa sem našla nov izgovor. To so pač nitke, ki pletejo življenje. Ni vedno lahko in lepo, ampak takega imamo in rajši mislim na vesele trenutke, ki so bili in še bodo, kot, da bi razmišljala, kaj pa če....
OdgovoriIzbrišiSlončki so prekrasni in tako lepih barv, da kar preženejo tole turobno deževno jutro.
OdgovoriIzbrišiOdločitve pa, take in drugačne, velike in majhne, nas res določajo. Tuhtati, kaj bi bilo, če bi ... je itak brez veze. Zdaj imam drugačno pamet in izkušnje kot pred leti. V nekem trenutku se pač odločimo tako kot se in potem 'plačujemo' ceno za to odločitev. Cena je lahko različna, a če smo storili nekaj, v kar smo bili takrat prepričani in smo želeli storiti, nam mora biti vseeno, kaj plačujemo.
Maja, sem že čakala kdaj bom te slončke zagledala v verižici. Zelo je lepa in preprosta. Ugotavljam, da so preproste stvari najboljše.
OdgovoriIzbrišiTudi mene kdaj prešine kako bi bilo, če... bi diplomirala pred 10 leti. No mislim, da sedaj nebi imela 2 hčerk z B-jem (vsaj ne tako starih kot so sedaj), ker bi šlo življenje po drugi poti. Zato hitro neham premišljevati o tem. Med prvomajskimi počitnicami sem brala knjigo "Boš čakala name". Govori o tem, da glavni lik dobi možnost, da se 10 krat vrne 30 let nazaj v svoje življenje. In je postavljen pred dilemo kako rešiti življenje svoji ljubezni in hkrati spočeti hčerko z drugo osebo. Zanimivo branje.
Maja, trenutno sem v življenjski situaciji, ki od mene zahteva odločitev. Odločitev, ki je drugačna od želje srca, vendar vem, da mora včasih prevladati razum. Pa mora res? Moram res biti vedno pametna, racionalna? Morajo moja dejanja res vedno biti plod razuma, ne občutkov? Zakaj? Včasih imam občutek, da sem samo opazovalec svojega življenja. Želela bi si, da mi življenje ne bi več postavljalo križišč, da bi teklo v miru in veselju. Pa kaj čmo - naše odločitve so vedno prave - nekatere bolj, nekatere manj - definitivno pa v trenutku odločitve najbolj prve.
OdgovoriIzbrišiTudi jaz sem mnenja, da se vse stvari zgodijo, ko jim je namenjeno, pa čeprav se včasih počutimo kot da smo sloni v trgovini s porcelanom. Enkrat sem prebrala: kaj pa če smo na svetu samo zato, da nekomu v nekem trenutku podarimo nasmeh? - včasih pričakujemo od sebe veliko več... in spregledam drobtinice, zaradi katerih smo to kar smo.
OdgovoriIzbrišiTvoje slončke pa itak obožujem.
Slončki so fenomenalni!
OdgovoriIzbrišiJap dostikrat stojiš pred razpotjem, pred odločitvami, v nekatere se potisnemo sami, v druge nas potisnejo drugi. Ne obžalujem ničesar za nazaj, sem človek, ki zna odpuščati in tiste "slabe" trenutke preskoči...Ničesar ne obžalujem, karkoli je na začetku izgledalo "slabo", se je na koncu izkazalo za dobro. Srečen človek sem, imam vse kar imajo VELIKI :-)
Sem pa tja se zalotim, ko premlevam in se "sekiram", zakaj nisem nečesa nekoč naredila drugače.
OdgovoriIzbrišiPotem pa me prešine: če bi naredila karkoli drugače in spremenila tok dogodkov, danes ne bi bila to kar sem in to kar sem, sem rada. Sploh ni nujno, da stremimo k popolnosti (kaj pa je popolnost) - po mojem mnenju je popolnost stkana tudi iz preteklih "napak".
Najboljši test je pomoje za vsakega, da se vpraša: ali bi želel biti kdo drug kot jaz sam?
Mislim, da je jasno, kako bi večina ljudi odgovorila. In prav je tako.
ha, ha - meni je prišlo ven Crazy. :)
OdgovoriIzbrišiŽivljenje je prekratko za obžalovanja, potrebno ga je čim bolje izkoristiti in uživati. Včasih je težko, ampak se lahko tolažimo, da si s slabšimi odločitvami jačamo karatkter.
“I would much rather have regrets about not doing what people said, than regretting not doing what my heart led me to and wondering what life had been like if I'd just been myself.
Luštna ogrlica.
Ej, končno sonček in po dolgem času tvoj zapis, pa še petek povrhu! Nekako se učim, da gledam v življenju le sedaj in naprej. Saj ne rečem, pridejo taki dnevi, ko analiziram, se kritiziram...a želim užiti trenutke, ki tako hitro minejo. Moški spol mi je rekel nekaj, kar vedno privlečem na dan, ko to potrebujem in sicer, da vsakdanjik žal naša čustva zakrije, pa še res je, le pustiti se mu ne smemo. Zato rti.
OdgovoriIzbriši:) jaz bi spremenila par poti v mojem življenju, če bi jih lahko ... tiste pred 18. letom :) in eno kasneje :))) (vendar upam, da jo bom še letos uspešno končala :)))
OdgovoriIzbrišiPoti sta vedno dve ... katero ubereš, je pa odvisno od tebe. Lepo je, če imaš zraven sebe nekoga, ki ti lahko svetuje, a odločitev je na tebi.
uuuu, kaka dobra barva te verižice. Krasna je.
OdgovoriIzbrišiSe pa velikokrat sprašujem take stvari in podobno kot ti, danes vem, da sem skoraj vedno zavila na pravo pot in tudi pri meni skoraj ni stvari, ki bi jo v življenju obžalovala. Nimam se čez kaj pritoževati. Se pa probam še čimbolj naučiti to, da so tudi slabe stvari za nekaj dobre in da se ne sekiram takrat, ko me doletijo. Je težko, ampak se po korakecih izboljšujem :-)
Verjetno ni človeka, ki se ne bi spraševal, ali se je v nekem trenutku odločil prav ali ne. Vedno se v hipu odločim in včasih potem pride za mano: kaj bi, če bi...kar mi vzame precej energije. Zaenkrat še dobro vozim s tem...
OdgovoriIzbrišiBombončki pa so mi zelo všeč:-)))
Ne skrbi..... Moja pesem , ki označuje življenje je bila Childish.... :-) Življenje je teče in vsi pravijo, da vse pride s svojim namenom, jaz pa mislim, da je pač statistika.... Nekajkrat v življenju "prideš spodaj". Jaz bi se vsemu temu raje izognila kot postajala modra, a ne gre. VIdiš, kako sem childish.....
OdgovoriIzbrišiTvoje življenje pa se mi zdi "Such a shame " za druge, ki jim ne uspe take globine, kot jo premoreš ti!
Rada imam tvoj zadnji izdelek. Popolnoma mi pipoveduje o tvojih potovanjih po toplih (ne)obiskanih deželeh!
Odličan ti je blog, zanimljiv, drugačiji.
OdgovoriIzbrišiŠkicni i ti moj vjerujem da ćeš naći nešto za sebe:)
Od sad imaš jednog čitatelja više:)
Veliki pozdrav iz Rijeke!
Nazalosrt, nikada necemo diznati "sto bi bilo kad bi bilo"; nasa trenutna situacija je rezultat nasih odluka, i cesto sam se pitala kakav bi mi zivot bio da sam krenula drugacijim putem, no tu smo, gdje smo, and its not a shame... :-) sramota je samo ako uvijek cinimo istu gresku i ne ucimo iz iskustva...Puno pozdrava od jedne Rijecanke u Dublinu!
OdgovoriIzbrišiHi my dear,
OdgovoriIzbrišiSo many lovely texts, images and photos. Your blog is an inspiration.
Wish you a nice week.
Lúcia
www.fazemosdeconta.com
www.luciamrusso.com
Slončki so seveda krasni, sploh mi je všeč podlaga, na katero so vtisnjeni... Enkrat je Nina od nekod prinesla tiste penaste bonbone točno takih barv, me čisto spominjajo nanje :).
OdgovoriIzbrišiLepo napisan post, lahko bi ga napisala tudi jaz, vključno s tistim delom, da dnevi minevajo v čakanju. Tisti del z izgovori pa bi sploh lahko bil moj! Vseeno, tavelikih, taglavnih odločitev ne obžalujem, in čeprav moje življenje ni vedno gladko teklo, bi šla še enkrat po isti poti - naprimer, izbrala bi istega moškega, zato da bi imela točno istega otroka, čeprav bi vedela, da bom zanj morala skrbeti sama in da ne bo vedno lahko...
ha ha tole igrico sem tudi jaz dobila in tudi mene je v določenih odgovorih kar malo "zmarzilo".
OdgovoriIzbrišimislim da se v tem tvojem pisanju vsak vsaj malo najde.jaz recimo bi morda kaj naredila drugače...hm ali pa tudi ne, ker potem tako kot pravi Roba ne bi imela moja zlate Tinčke.sicer pa kar nas ne ubije nas okrepi ali kako gre že tista misel??? ko padem se skušam pobrat...sama ali pa s pomočjo prijateljev in tisti ki me poznajo že vejo da sem več na tleh kot na nogah :( ampak ko bom v velika bom imela vse kot pravi Hali :)