O knjigah...

Priznam, vedno uživam v branju vaših komentarjev, ampak ob branju komentarjev pod zadnjo objavo sem uživala še posebej! Prav ob vsakem naslovu, ki ste ga predlagale sem se nasmehnila. Pa pojdimo lepo po vrsti: Marlo Morgan sem pred leti "požrla", pa še vedno ne vem ali je fikcija ali resnica... Sem pa doumela intuicijo in znanje prejšnjih rodov.

Beležnica je na kupu za poletje, Preprosto bogastvo moja biblija za down days, Svetlo modra "must" za vsako žensko, ki noče kar tako brez zveze bloditi skozi življenje, Izgubljeno vrtnico mi je priporočila mama. Oskar in gospa v rožnatem... ah, saj sem že enkrat priznala, da rada jokam in Oskar me je s svojo pozitivnostjo pripravil do joka. Pa Marija Jurič Zagorka - še dobro, da je pisala "na metre", kot je rekla moja teta knjižničarka. Pomagala mi je, da sem v osmem razredu pozabila na čas...

Harryja Potterja je moja otroška stran duše "pojedla" na dušek. Še vedno si znam v živo predstavljati miške, ki so v trgovini s čarovniškimi pripomočki na pultu skakale gumitvist! Kakšen detajl, kakšna prefinjena duhovitost! A si jih predstavljate, kako s cvelečimi glasovi skačejo: Usa, usa, usa sa, Pipi duga čarapa... NORO! Tudi meni filmi niso všeč - 500 strani pač ne moreš stlačiti v dve uri filma, enako kot z DaVincijevo šifro in Angeli in demoni! Knjiga njam, film buu. Mi knjižni moli imamo v glavi svoje podobe in jaz jih ne dovolim zamenjati za Hollywoodske ponaredke!

Ostale naslove sem si pridno zabeležila in bom ves teden morila knjižničarke, da mi jih rezervirajo! Če pa se katera spomni še kakšne prezrte knjige, naj ne okleva in jo hitro pripiše!

Tako kot vedno, se je tudi tokrat jasno pokazalo, da se energije privlačijo in da se ljudje lahko začutimo tudi na daljavo! Hvala vam!

Imejte se radi!

Maja

Juhu, počitnice

Šolniki leta merimo v šolskih in ne koledarskih letih. Danes se je eno zaključilo. Če pogledam nazaj, se je v njem zgodilo za deset let in ne samo eno... Toliko stvari, toliko občutkov, da jih težko strnem v 2009/2010. Eden najbolj zanimivih občutkov je, ko šolo zapusti še zadnji učenec in v prostorih, ki sicer spominjajo na čebelnjak, zavlada tišina. Ko sem danes gledala otroke, kako z mešanimi občutki, pa vendar vsi olajšani odhajajo na počitnice, mi je bilo pri srcu lepo. Kljub vsemu rada delam z njimi. Se mi zdi, da k njim spadam. Intuitivno jih razumem in sprejemam, le redko kritiziram... Večkrat kritiziram starše, ampak... Uživam, ko opazujem, kako malo potrebujejo nekateri, da se razvijejo, da postanejo bolj samozavestni, da jim zasijejo očke in celi obrazi. Koliko jim pomeni topla beseda in spodbuda, predvsem takrat, ko jih drugi kritizirajo. Hudo mi je, ko gledam, kako maltretirajo druge in tretje spet razvajajo...

Radi so v šoli. Ja, res so. Ko sem danes vsa vesela odšla po Teja eno uro prej, me je prosil, če ga lahko še eno uro pustim v šoli. Ja, mami, sprijazni se, včasih je družba vrstnikov veliko pomembnejša od tvoje. Verjamem, da je brcanje žoge z Jako veliko bolj zanimivo, kot z mano! In vesela sem, da je tako. Pa naj bo, cela dva meseca jih ne bo videl... Počitnice so lahko dolge ali pa kratke.

Pa jaz? Po šestih letih imam počitnice in ne le dopust! Ne morem verjeti, da bom po enem tednu prosta! Prosta bremen, ki so me težila druga leta!! Načrti se kopičijo, skice idej in kupi knjig tudi! Ker pa je kup vedno prenizek, vas pozivam, da mi v komentarju napišete vsaj en naslov knjige, ki bi jo vzele s sabo na morje! Komaj čakam, da vidim vaše predloge!

Imejte se radi in če se jutri že odpravljate na morje, ne obupajte v kolonah!

Maja

Poskusi

Zapestnica mi je delala nemalo težav. Skinner blend mi je naredila Majda, ampak Fimo je bila tako zanič, da se je vse drobilo in luknjalo. Vseeno mi ga je bilo škoda vreči stran, zato sem ga skušala nalepiti na zapestnico. Ni uspelo tako kot sem si želela, saj matematičnih zakonov (obseg in podobno) ne moreš pretentati. V končni fazi mi je všeč: afriška in primitivna... čisto zame.

Maja

O vzorih starševstva

Pri sosedovih imajo naraščaj... Sedem jih je... Tisti, ki prihajate k nam veste, da sta ponosna starša sosedova goska in gosak, najbolj znana in posrečena prebivalca naše ulice. Vsak dan, ko se peljem mimo, se ustavim in občudujem družinsko idilo. Dala sta mi misliti tale Vili in Lili, sploh sedaj ob koncu šolskega leta. Res sta vzor starševstva. Vedno skupaj, vedno v pozoru in ponosna, z dvignjeno glavo. Zadnjič sta svojo otročad ob hudem soncu nagnetla v skromno senco pod drevo, ko pa je en mali upornik skušal splezati pod ograjo, je s kljunom dobil po glavi. Nežno sicer, pa vendar...

Kaj pa mi, človeške gosi? Kje so naše meje? Kaj je z nami in z našim pretiravanjem s pravicami? Vse, kar slišim v šoli je, kje smo ga polomili mi, šolniki... Kakšno škodo delamo otrokom, da o vseh hudih krivicah ne govorim. Kaj pa DOM in DOMAČA vzgoja? Zakaj tako radi očitamo napake drugim, čeprav bi morali najprej "popucati" doma? Vse to me tako živcira: v 2. razredu je kriva učiteljica, da je otrok agresiven, ker ga ne zna dovolj zaposliti in zmotivirati. Pa dajte no! Kje je bil pa osem let? V 8. razredu je kriva učiteljica, ker ni predvidela, da punca tega ne bo znala... In sedaj trpi, ker ima tri (pa še to šenkano).

Od nas se pričakuje, da bomo kameleonsko vrteli oči za 360 stopinj, videli vse, rešili vse, vzgojili vse, pri tem pa bili kar se da mirni, preudarni, popustljivi in sploh in oh pedagoški. Tudi meni se sfrka, če se mi dva stepeta, drugi pa navijajo, jaz pa kot opica skačem in vpijem, pa me ne "šlivijo", ker vmes ne smem stopiti, da me ne bo kdo tožil, da fizično obračunavam...

Dragi starši - šola ne more popraviti vzgojnih napak, ki jih naredimo doma. Vzgoja mojega otroka je primarno stvar naše družine. Za to MORAM imeti čas, za to MORAM imeti voljo. Otrok je bil MOJA izbira, zato je MOJA stvar, da ga vzgojim. Če ga doma ne bomo naučili, da spoštuje avtoriteto, ga v šoli prav gotovo ne bojo. Če ga ne bomo naučili odgovornosti in samostojnosti, ga tudi drugi ne bodo. Le lastna kritična ocena in zavedanje naših vzgojnih prijemov bo rešila naše otroke. Prav gotovo pa jim iskanje krivde v drugih, da opravičimo lastne napake, ne prinese nič dobrega!

Se oproščam za žolčnost!

Imejte se radi in imejte radi svoje otroke in prav zato, ker jih imate radi jim POSTAVITE MEJE!!

Maja

Vrnitev odpisanih

... ali o krizah takšnih in drugačnih...

Letošnje leto je zame čas inventur... Predvsem tistih "podstrešnih". Odločila sem se, da si vzamem čas. Čas, da sem in ne da delam. Čas, da sem resnično s Tejem, čas, da spoznam, kaj hočem. Prepogosto se tisto, kar je nujno, prerine v ospredje mojega dne. Vse, kar je pomembnega pa v naglici poteptam in grem mimo. Odločila sem se, da temu ne bo tako. Odločila sem se vbiti si v glavo, da ni nič narobe, če se vsedem na teraso in preprosto diham in opazujem nebo nad sabo... Da ni nič narobe, če se mi po kotih nabira prah... Da ni nič narobe, če so kupi perila malo večji... Ampak mi ne gre in ne gre. Kljub mojim sklepom, so padci v veliki D hudi. J. je moja nihanja označil kot "krizo srednjih let". PA JA!! Kaj sploh so srednja leta? Meni do njih še manjka...

Kljub vsemu sem nekaj ustvarjala. Brez prave iskrice sicer in brez pretirane inovativnosti, še vedno v razmišljanju in iskanju nečesa novega, še ne narejenega. Eden izmed poskusov je lučka. Njen vzorec se je začel kot poskus ogrlice in končal na poli pokopališču, z J. idejo pa zaradi lepe prosojnosti končal kot lučka.

Imejte se radi!

Maja