Want some ice cream?

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja

Rocky path

Kamnita pot, Rocky path. To je ime, ki ga nosi tutorial, pa katerem so narejeni zgornji izdelki. Redko kupujem internetne tutoriale, saj po večini sama razberem, kako so kakšne stvari narejene. Pri tem pa je bilo drugače. Nisem in nisem mogla dešifrirati izvedbe in sem ga kupila od avtorice Christine Uliczny iz River Valley designs. Kar nekaj časa je počival med shranjenimi dokumenti v računalniku, zadnjič pa sem se odločila, da poskusim. Najprej za vajo. Hudo sem packala in izdelek, sicer sfaliran na večih koncih, mi je bilo v skladu z mojo gorenjsko tradicijo spet žal vreči v koš in sem se odločila iz njega iztisniti kar se le da. Končala sem s tremi obeski in prstanom.
Vmes sem razmišljala, kako v življenju ni naključij. Kako se vedno vse poklopi in kako nam življenje pošilja skrivne kode, ki jih pogosto razberemo podzavestno. Ta teden sem doživela razočaranje, iz katerega sicer nisem želela delati velike scene, pa me vseeno žre. Tako izza ovinka, počasi in počasi. Vsake toliko časa mi pošlje z velikimi tiskanimi črkami napisano vprašanje KAJ? HALO? ZAKAJ? Pač, še en kamen na poti, ob katerega sem se spotaknila in padla, kot sem dolga in široka. Nisem se zmenila za vsa J. opozorila. Vsakič sem samo zamahnila z ah, ti pa tvoja črnogledost. Spet me je po glavi vsekala moja naivnost, kot že tolikokrat doslej. Padem čez vsak kamen. Pa se vedno poberem... ne pametnejša, pač pa še vedno naivna, prepričana v dobroto ljudi. Z idejo, da dobro išče dobro. Z vero, da med prijatelji ni koristolovcev. S prepričanjem, da bom zmagala z nasmehom. Kolikokrat si bom še potolkla kolena?...

Pa spet samo zamahnem in rečem: vseeno ne menjam. Zanimiva je ta moja pot. Kamnita pot.

Imejte se radi, s potolčenimi koleni ali brez!

Maja

Projekt fototerapije

Ko sem na Tikinem blogu prebrala idejo o licitaciji izdelkov v podporo projektu fototerapije, sem se v trenutku odločila, da sem za. Na licitacijo sem na FBju dala škatlo Love box, ki vsebuje igrico 3 v vrsto. Žal sem za FB čisti bebo, zato tega nisem znala tako lepo objaviti, kot Tika, pa vseeno upam, da bom uspela zbrati kakšen prispevek, zato... AKCIJA!! Držim pesti, da se nas najde čim več, ki bomo prispevali svoje izdelke in da zberemo ogromno sredstev za ta entuziastični projekt! V času, ko se vsi grebejo le za materialnim in včasih niso pripravljeni s svoje plačane poti stopiti niti za korak, če le ta ni ovrednoten z evri, je takšna predanost, kot je Jožičina vredna vse podpore in občudovanja. Bravo Jožica, s tabo sem 100%!!

Za danes pa samo mali komplet, ki je nastal v skladu z letošnjimi sklepi: vse kroglice so narejene iz transparentne mase, ki sem jo obarvala z različnimi kombinacijami rjavih inkov! Eksperiment, ki je končal v "kompletu":)

Radi se imejte,

Maja

Triangle bracelet

V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)

Zadnjič ste me spraševale, v čem je skrivnost "čistega" dela z belo maso. Skrivnost preprosto leži v čisti pašta mašini. Sama jo, preden začnem delati z belo, temeljito očistim. To pomeni, da jo dejansko razdrem, da pridem do valjev. Moja mašina je "oguljena" do obisti. To pomeni, da sem z nje umaknila vse nepotebne dele, ki me ovirajo in med katerimi se nabirajo ostanki mase. Mašino lahko tako razdrem v treh potezah in jo očistim v manj kot treh minutah. Čistim jo samo z mokrimi robčki, ki lepo odstranijo vse delčke. Druga skrivnost pa je seveda v brušenju. Z brušenjem odstranim delčke prahu, ki so se na površini nabrali med samim delom. In ker se masa v globini ni umazala z ostalimi barvami, se po brušenju prikaže čista belina. Pa še na otip je veliko prijetnejša kot pred brušenjem. Daje občutek mehkobe, satena. Sama sem na brušenje dobesedno nora. Če mi kos pred brušenjem nekako ne "potegne", mi po brušenju skoraj vedno. Odbrusim ostre robove, drobne nepravilnosti, sijaj, ki se je nabral na zadnji strani, ko se je masa tiščala podlage... Res pa je, da brušenje ne paše vsem kosom. Etno stil ga zahteva občutno manj. Tudi zgornja zapestnica je zbrušena: zbrušeni so robovi, notranji in zunanji. Tako je za nošenje veliko prijetnejša, pa tudi na roko zdrsne veliko lepše.

Imejte se radi!

Maja

Look who's back...poly is back

Letos me je poli manija zagrabila nekoliko prej kot druga leta. Sama nad sabo sem bila presenečena, kako sem si kar čez noč zaželela gnesti in oblikovati in kako so ideje kar kapljale v mojo beležko. Ponavadi je po zimskem spanju megla, tokrat je drugače. Res je, da me prsti sicer niso hoteli ubogati tako kot bi želea, ampak obesek naj bo le ogrevanje. Kar nekajkrat sem že premišljevala, kaj je pri ustvarjanju moja prva ljubezen: poli ali papir (sedaj veste od kod ime mojega bloga, če še niste)... Lahko rečem, da poli... Dobesedno obsede me, samo še gledam ali bi se dalo to narediti iz polija, iščem teksture, predmete za izsekavanje... inspiracije v naravi... Velikokrat se tudi ukvarjam z dvema skrajnostima: ali razmišljati v širino ali ostati zvest samemu sebi. Ko sem v času osebnega razsula spoznala J. in me je potegnil iz brezna obupa, je bila ena prvih stvari, ki me jih je naučil ta, da moram ostati zvesta sami sebi, pa naj bo to v načinu razmišljanja, ustvarjanja, čustvovanja. Če veš, kdo si, kaj si in kaj ti je všeč, si veliko trdnejši v svojih temeljih. Ja, in v teh okvirih zvestobe, lahko razširjaš svoje misli in ideje, jih bogatiš in dodeluješ. Vidi se, kdaj izdelek pride iz tebe, kdaj je del tebe, kdaj ga dihaš ti in kdaj on diha tebe... Ostajam torej pri zvestobi sami sebi: pri minimalizmu, ki me navdušuje na eni strani in afro etno stilu, ki je preprosto moj. Za letos torej dva sklepa:

1. ostajam pri zgoraj naštetem,

2. izziv: leto bom kupovala le belo, črno in čokoladno poli, vse ostale barve bom z inki namešala sama. Tako bom ostala zvesta sami sebi, a hkrati kukala ven iz škatle, Kompromis, ni kaj, življenje jih je polno...

Imejte se radi!

Maja

Not an ordinary love box

Ne čisto običajna "Love Box"...

...pač pa 3 v vrsto "Love Box".

Valentinovo ni ravno "praznik" nad katerim bi se močno navduševala. Pač ena od stvari, s katero bi nas trgovci radi olajšali za kakšen evro, možnost, da se trgovine nakičijo v času med božičem in veliko nočjo ali pa da na svoj račun pridejo ljubitelji(ce) rdeče in roza barve. Zdi se mi, da je izkazovanje ljubezni z drobnimi pozornostmi na "običajen" dan veliko več vredno, kot tisto, na katerega te spomnijo trgovci. Veliko ljubše so mi sveže pečene žemljice zjutraj, preden grem v službo, kot škatla čokoladnih bonbonov 14. februarja. Veliko ljubši so mi zvončki z Mengeške koče, kot cel šop rezanega cvetja iz cvetličarne. Ali pa v pečici pečen krompir "samo zate, ker vem, da ga imaš rada".

Pa danes vseeno srčki. Pa ne za Valentinovo. Pač zato, ker se je škatla že dolgo motala po mojih mislih. Pač zato, ker se mi je zdela dober začetek, da spet ogrejem svoje roke (in pašta mašino) za poli. Pač zato, ker se mi je zdela dobra ideja. In dobre ideje je treba realizirati. To torej ni samo škatla, v sebi skriva igrico 3 v vrsto. Že večkrat videna ideja, ki se je morala roditi tudi v mojem stilu.

Pa še nekaj želim danes deliti z vami. Med brskanjem po medmrežju sem naletela na zanimivo stran, imenovano Wordle. Če je še ne poznate, vam povem, da lahko z njo ustvarite besedne kreacije, ki lahko popestrijo kakšno stran art journala, morda pristanejo na hladilniku kot motivacijska sporočila ali pa na vašem memo boardu kot opozorilo, kaj imate radi. Čisto za šalo sem nametala nekaj meni ljubih besed in se igrala s postavitvijo in barvami. Meni je všeč in vidim še kup možnosti za uporabo takšnih besednih kreacij.
Imejte se radi!

Maja

Alive, but not kicking

Lahko bi začela z opravičilom... Nisem mogla sedeti za računalnikom, le pošto sem prebrala. Tudi pri vseh vas nisem bila na obisku, zato tudi komentirala nisem. Bom vse nadoknadila, obljubim!! Včasih pač paše odklop in pobeg v knjige. In to sem počela ta teden. Kadarkoli dobim pod roke Patricio Cornwell me ni za okolico. Vse njene knjige sem že neštetokrat prebrala, zato se mi Kay Scarpetta in Pete Marino, glavna junaka, vedno zdita kot stara znanca, ki ju vedno znova rada srečam. Obožujem kriminalke in P. C. je mojstrica svojega poklica. Včasih zvečer berem zato, da lahko zaspim, pri njej sem jezna vsakič, ko se mi oči začnejo zapirati in vem, da ne bom mogla več dolgo vztrajati!

Vijola blokec je še zadnji vijola blok in serije mojih dolgov. Ker je že v varnih rokah prejemnice, se lahko pojavi tudi tu. Spet sem dolgo iskala inspiracijo, pa prave barve papir. Tudi vsaka vijola pač ni vijola!! Končno sem ga našla in bila zadovoljna. No, kolikor sem jaz z vijolo lahko sploh zadovoljna! Zraven je potoval še mini posti it blokec. Tokrat sem za primerjavo zraven postavila kovanec za en evro, kajti iz prejšnjih objav res ni bilo razvidno, kako minjaturni so ti blokci. Uživam, ko "preoblačim" najmanjše med njimi! Uživam, ko matram prste in oči! Če bi se dobili še manjši, bi preoblačila še manjše!!

Sedaj pa grem, da preberem še zadnjih nekaj strani! Za poslastico, za desert, za češnjico na koncu mojega dneva...

Imejte se radi!

Maja