ponedeljek, 28. marec 2011

Varčevalni ukrepi

1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.
"Gospa, kartica vam je potekla?"
"?" ((Beri BEDAST POGLED)
"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)
2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)
Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."
"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."
"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."
(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)
OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.
"PIN"
"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"
"Ne, gospa, vaš je na PIN."
"O jebela..."
Probimo: XYWQ
PIN ni pravilen.
Ponoven poskus: XWQY
PIN ni pravilen.
In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.
"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."
Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.
Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.
"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"
"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."
Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.
"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."
Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!
Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:
"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.
"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."
MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????
Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:
"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"
Ja, pa jade! To je mora.
OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.
OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!
Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).
"Guspa, a ste dobila PIN?"
"Ne."
"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"
A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?
"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"
"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"
"Guspa, bom, obljubim!"

24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.

25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????

V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)

Imejte se radi, s PINom ali brez!

Maja

PS
Na sliki je zapestnica.

nedelja, 20. marec 2011

Starbucks coffe

Darja je včeraj praznovala svoj rojstni dan. Na najinih zadnjih potepanjih po Londonu je bil Starbucks obvezna vsakodnevna postaja. Enostavno zaljubili sva se v njihov capuccino grande, posut s čokolado, cimetom in vanilijo. Uživali sva v mešanici okusov, opazovanju mimoidočih in iskanju inspiracij za ustvarjanje v njihovih tako umetniško dodelanih stenah. Ni bilo se težko domisliti, da Darji naredim mini Starbucks jar obesek. In tu je! Lahko rečem, da sem ponosna nanj, izpadel je točno tako, kot sem želela. Končno nekaj, bi lahko rekla:)

Obesek je bil prva stvar, ki sem jo naredila v zadnjih štirinajstih dneh, ki zame niso bili najbolj prijetni. Kako hudo se ti zamaje svet, ko je na preizkušnji tvoje zdravje!! Prerešetaš vse, v kar verjameš, vse, kar ti je nekaj vredno in izgubiš zanimanje za vse postransko, obrobno. Bojazen se naseli v vse kotičke tvoje duše, napolnjuje tvoje dneve, minute in sekunde. Vsak korak in vsak dih. Spoznaš, koliokokrat vstaneš ne da bi se zavedal, kako srečen si, ker sploh lahko vstaneš. Jeziš se na stvari, pa se sploh ne zavedaš, kako srečen si, da se sploh lahko jeziš in da imaš stvari ali ljudi na katere se lahko jeziš. Ponovno spoznaš, kaj v življenju resnično nekaj šteje!

Zato se danes ne jezite, pač pa uživajte sončen dan in lahek korak ter

IMEJTE SE RADI!

Maja

četrtek, 3. marec 2011

Poly dreams for chocoholic




Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...
Pa okusi: J. prisega na Toblerone, jaz pa ...mmmm, prava, črna čokolada, s 75% vsebnostjo kakava, ali čokolada s kandiranimi pomarančami ali višnjami, pa čokolada s poprom ali s pistacijo. Lahko bi do jutri razpredala o vseh okusih, ki jih ljubim. Čokolada me spremlja povsod: v službi mora biti v predalu, v torbici vedno pri roki, pa tudi če se poleti spremeni v pravi poc, v avtu, doma v omari vse vrste zalog, ki hitro poidejo... Potem pa kile...

No, gornji pralineji gotovo ne redijo... So namreč iz polija... in so magnetki, v velikosti2 cm! Moja domišljija jih je polna! Polna različnih okusov, barv in oblik!

In kateri okus je najljubši vam?

Imejte se radi, tokrat kar s čokolado!

Maja