V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA
2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA
Zakaj? Ker pač sem.
3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.
4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.
5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????
6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...
Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!
Poskus drugič:
1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?
Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.
Sem torej s tem zadovoljna? Da.
Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:
"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"
Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!
Nadaljevanje sledi...
Imejte se radi!
Maja
Maja, prav imaš in te popolnoma podpiram. Tudi sama sem takega mišljenja - pa ne samo zato, ker so tudi pri nas pajkci in prahci lepo udomačeni, ampak ker res tako čutim. Je pa res, da imam tudi sama kdaj občutek krivde (sploh ko pride kak obisk), ki pa se ga počasi učim ignorirat, ker nočem, da mi obisk Mjevih staršev ali prijateljice pokvari misel na zaprašene police. Upam, da mi rata bit "bolj ravno".
OdgovoriIzbrišiJeeej, pa hiška na kazalu je superkjut!
OdgovoriIzbrišiO Majči je nazaj, sem vesela pomislila, ko sem zagledala tvoj komentar na mojem blogu. Dobrodošla! In desno zagledam še tvojo objavo. Sem takoj preklopila. In z užitkom prebrala (in podoživljala). Kako smo si podobni,... hvala ker deliš del sebe z nami na tako dober način, da imamo vsi kaj od tega! LP:)
OdgovoriIzbrišiOoo, dopust je minil. Oz. tisti dopust, ko te ni bilo na netu :)
OdgovoriIzbrišiNasmejala sem se ob tistem, da se ti nihče ne bo zahvaljeval za ometene pajčevine ... :) Pa še kako res je.
Čeprav imam rada službo in jo z veseljem opravljam, si včasih želim, da bi dragi toliko zaslužil, da bi sama lahko ostala doma in skrbela za dom :) In našla več časa zase. Pa bi mi verjetno kaj hitro postalo dolgčas.
Hišica pa je tako lepa, da bi jo kar posvojila :) Predvsem mi je zanimiva zavita streha.
Ponavadi tvoj komentar na mojem blogu pomeni tudi kako tvojo novo objavo :))) Sem šla kar hitro pogledat in lej jo no. Najprej luštna hiška na kazalu, potem pa še prav dober zapis.
OdgovoriIzbrišiVčasih mi je prav žal moje mami, ki je bila pravi suženj pospravljanja in je odnašala rit vsem okoli sebe. Se ni za bat, da bi se meni to zgodilo. Znam mirno rečt, da si bom pa zdaj lepo vzela malo časa zase :)
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiDobrodošla nazaj!
OdgovoriIzbrišiIn ja, zaradi dveh pajkov manj v stanovanju, ne bo življenje nič bolj kvalitetno ... samo do tega spoznanja je treba priti :-) No, jaz že lep čas nimam s tem težav :-)
Hiška je pa itak mega!
o Maja, lepo,da si nazaj z nami.
OdgovoriIzbrišiTale tvoj zapis je prav sproščujoč. Tudi jaz se smejem tistim časom, ko sem vsak dan sesala, pa pomivala tla, brisala prah...zdaj tega že dolgo ne počnem več!ker tudi meni nič več ne pomeni zglancana hiša, več mi pomeni, da sem družini in sebi na razpolago.
Hiška je prav "cocola". že komaj čakam nadeljavanja.
Bodi fajn- tudi v naši družbi blogerk.
Maja, dobrodošla nazaj! Najprej moram pohvaliti srčkano hišico, res je superkjut, kot je napisala Marna. :)
OdgovoriIzbrišiIn tvoj odgovor na prvo vprašanje ... moje misli, samo da jih ti znaš veliko bolje ubesediti, kot bi jih sama. Komaj čakam nadaljevanje.
Pa hvala za link do linka do tečaja, sem se kar takoj prijavila :)
Osebna rast je nakeja krasnega, kar lahko vsak naredi zase. Ob tem lahko vsi prahci in čudite pajkove mreže počakajo. Bom skušala sledit tvojemu primeru zdaj, ko se odpravljam na dopust.
OdgovoriIzbrišiLepo preživi preostanek poletja.
Ljudje smo si zelo različni in svoj čas živino vsak na svoj način, kar je edino prav. Nekateri ob pomaganju drugim, skrbi za družino, čudimo/jo, da smo naredili nekaj zase. Sploh, ko so otroci majhno … ko nam jemljejo vsak atom moči in pozornost. Vendar, ko pomislim na drugačen način bivanja, se vedno vprašam, kako bi se počutila, bi bila srečna …??!! DVOMIM … S tem, ko smo to kar smo in živimo, kot živimo .. smo srečni in to, da smo zvesti sebi , zame pomeni, da sem storila nekaj zase.
OdgovoriIzbrišiMorda pametuje in filozofiram .. vendar, ko pomislim nase in si predstavljam, da bi sedela na manikuri, doma pa bi .. recimo otrok odhajal spat in potreboval moj objem, ker ima za seboj slab dan … Težko si predstavljam, da bi sedela pri miru … Ne me razumet narobe. Vzamem si čas in počnem tisto kar sI želim, ne delam pa tega za vsako ceno. Ob tem mi pride na misel pregovor » volk sit in koza cela« .. in to pač ne gre … vsaj v večini primerih je tako. Otroci nas potrebujejo … in mi smo jih prinesli na svet .. torej bodimo tu za njih … Kar pa se tiče vse ostale množice .. na njih se ne oziram, njihovo mnenje mi ni pomembno, pa ne zato ker bi bila tako zelo zagledana vase … ker bi o sebi imela tako dobro mnenje .. temveč zato, ker je življenje prekratko, da bi ga porabila za take neumnosti, prekratko je, da bi živela in svoj čas porabila za ljudi, ki tega niso vredni … Raje sem s tistimi, ki me razumejo ..
Maja … tale tvoja kazalka je pa noro huda …. Uh …. Hudo dobra ideja … bi se je kar lotila …:)))
Oprosti za tole razpredanje … si ne morem pomagat .. in fino te je spet brat .. fajn, da si nazaj ..
Pa si nazaj. Dobrodošla in fajn te je spet brat. Super ubesediš svoje misli.
OdgovoriIzbrišiVčasih se mi zdi, da smo si v razmišljanjih podobne. Sama zadnjih nekaj let iščem. Iščem in poskušam graditi sebe. Včasih mi gre dobro, spet drugič pa privrejo na dan vsi privzgojeni in ukoreninjeni vzorci. Vsi sklepi o času zase takrat propadajo ... in spet od začetka.
Ampak takšno je življenje. Res pa je, da je slabe vesti vedno manj.
zanimivo....po tem branju imam občutek,da bi bilo bolje za nekatere da se naselijo na samotne otoke in skrbijo za osebnostno rast...jaz sem mnenja da smo ljudje še kako družabna bitja..in ker tega več v današnjem času ni...ja potem pride do takšnih vprašanj in mišlenj...oprostite ampak zgleda...kot bi se vsi smilili sami sebi...
OdgovoriIzbrišiDopust že mimo, kako hitro je minilo. Verjamem, da ste uživali. Za te delavncie sem se tudi jaz prijavila in se jih prav veselila, nato pa se jih lotila tako kot sprva ti, na hitro, brez razmišljanja. Bo treba isto vajo ponoviti in se lotiti bolj podrobno in predvsem bolj poglobljeno. Lepo si to napisala s pajki in kako bo z dušo na koncu. Kaj me briga prah, najprej ga moram pomest s svoje duše. Me že zanima nadaljevanje.
OdgovoriIzbrišiSi že nazaj, dopusta konec? Dobrodošla, jaz sem te že pogrešala. Tudi jaz sem videla na Tikinem blogu vabilo na delavnico, ampak se mi je zdelo 5 tednov malo preveč in se nisem prijavila. Bom pa z veseljem brala tvoje objave na to temo.
OdgovoriIzbrišiživjo Maja,
OdgovoriIzbrišiJa svet je res majhen. Res zanimivo, da si se ravno na Hvaru spoznala z Ano in da je to ravno moja soseda s tisto mojo hiško :-))
Drugače se pa strinjam z vsem tvojim napisanim in tudi jaz nisem sužnja svoje hiše in prav zanimivo, ko govoriš o pajkih, tudi jaz jim dam svobodo. Saj ne da imam povsem prepredeno :-)), ampak včasih me kakšen sploh ne moti in ga "vržem ven" šele po tednu dni :-))
In res je, da moraš živeti zdaj, ker se ti kasneje, na drugem svetu, ne bo nihče zahvalil. Delaj toliko, da je prav tebi, tvojim, in da živiš lepo.
Je fajn prebrat, da se tudi drugi ukvarjajo z istimi vprašanji, če je prav, da so pajki domače živali.
OdgovoriIzbrišiPri meni so! Čeprav mi moj dragi vedno pogoteje reče naj povabim koga na obisk. Saj veste za kaj, a ne?
Kako dobro si napisala razmišljanje (kljub vročini). Jaz se včasih zalotim, da imam slabo vest, ko si vzamem čas zase. In to moram obvezno popraviti v svojem življenju.Sem pa že dosegla to, da nimam slabe vesti ob pajčevinah (sem tak karakter).
OdgovoriIzbrišiHiška pa je prekrsna.
Joj tebe je pa res luštno brati. Daj napiši že enkrat tisto knjigo, da bom lahko prav važno (da te poznam) priletela po podpis na eno od tvojih promocij☺
OdgovoriIzbrišiKo bom uspela tudi jaz na prvo vprašanje odgovoriti z brezpogojnim DA in to pojasniti bom vesela... ampak tudi to še pride☺
In veš kaj, pajki imajo pri nas imena♥