Books

Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...

Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja