Romantika in odkrivanje smešne plati resnice

Še eden v liniji notesov. Tokrat za darilo. Povzročal mi je precej težav, saj vem, da obdarjenka ne mara rjave barve in sem morala precej ven iz sebe in svojega siceršnjega stila. Kljub vsem se zadovoljna z vsem, kar je prišlo ven. V končni fazi mi je tale rožast papir postal celo zelo všeč. Morda mi na stara leta ratajo cvetlični vzorci še všeč!

Mojca pa me je "tagala", kar pomeni, da moram našteti sedem resnic o sebi. Hvala Mojca, sem kar nekaj časa gruntala, vmes prišla že do dveh skoraj zaključkov: a) da sem totalno "boring" ali pa b) da se tako slabo poznam?? Pa sem le prišla do sedmih resnic:

1. Rada jokam. Že od malega. Pri vsakem romantičnem filmu. Komediji, če vsebuje kaj romatičnega. Pri knjigi. Tudi pri risanki, če je treba. Me je, ko sem bila še čisto mala oče vprašal, zakaj tako rada jokam, pa sem že takrat rekla:"Ko je pa tako luštno jokat'!" Some things never change.

2. Ne maram teme. Če sem sama, bom vedno zaspala pri lučki.

3. Nadaljevanje: če sem sama, bom zvečer v pritličju potegnila dol vse rolete, da spodaj ne bo niti špranje. Groza me je namreč, da bi na drugi strani okna koga srečala "iz oči v oči". Me kar spreleti,, če pomislim, da bi šla v kuhinjo na kozarec vode, pa bi na drugi strani nekdo gledal notri. BRRR... Me že zdajle zjutraj spreletava.

4. Občudujem minimalizem in red po hiši. Vse mora biti pospravljeno in na svojem mestu (misija nemogoče pri sedemletniku in umetniku), včasih že rahlo kompulzivno obsesivno. V svojem ustvarjalnem kraljestvu pa imam totalen nered. Tudi če se trudim pospraviti, zdrži le do prvega "projekta". Tu me nič ne moti, če moram čez kaj stopiti. Ali z roko odriniti z mize, da dobim 10 cm2 prostora, da kaj naredim. Razcepljena osebnost pač. Posledično ves čas nekaj iščem. Pravzaprav največ časa porabim za iskanje. Kako simbolično!

5. Ne maram kuhanja. Tudi jem ne preveč rada. Predvsem ne mesa, slaščice izvzete. Jem največkrat ker pač moram (in kaj se potem pritožujem nad neješčim otrokom, ki je pri 7-ih izjavil, da je vegetarijanec?).

6. Sem popolnoma aritmični človek. Ne znam plesati! Res, niti koraka. Dance aerobika je zame smrt na sramotilnem stebru. Pojem le pod tušem in v avtu, če sem sama. Sicer bi sledila smrt z javnim linčem. Upam, da otrok zaradi uspavank, ki sem mu jih pela, kasneje v življenju ne bo imel prehudih posledic. Revež, kako je preživel!

7. Zbiram škatle. Male, majcene, večje. Okrogle, kvadratne, papirnate, pločevinaste. Doma narejene in kupljene. Nove in že zavržene. Se kaj čudite, zakaj v svoji sobi nimam nič prostora!

Tako, katarza je prišla. Čas je, da okljukam sedem naslednjic: Vladka, Helena, Moi, Creatissimo, Tanja, Jana in Kitty.

Lep vikend vam želim, pa blagor Primorcem, ker boste imeli sonček. Vam kar večkrat zavidam!

Maja

Bratec in sestrica

Vem, spet blokci... Ampak sploh ne morem ven iz njih. Vsakič, ko kakšnega naredim, se mi v glavi porodi sto novih idej. Tokrat sem uporabila dva suha filcana srčka, ki sem ju naredila predvčerajšnjim. Najprej je v glavi nastal črtast notes, potem pa se mi je pri kombiniranju zdelo, da srček tako dobro paše samo na enobarvno podlago, da sem naredila še "bratca". Gumbi so iz "domače peke", iz polija sem jih naredila že prejšnji teden. Prav uživala sem pri tem in prav fajn kariero bi lahko naredila kot "gumbarka":)

Čas, ko moram nazaj v službo se neusmiljeno približuje. Priznam, da mi je "bolniški" januar zelo prijal. Umirila sem se, iz sistema nekako sčistila stres prejšnje službe. Sedaj, ko se opazujem, šele vidim, kako uničena sem bila. Nisem se bila več sposobna pristno zabavati s Tejem in uganjati norčije. Za to sem bila vedno preveč utrujena. Pri igri z njim sem bila zadnje čase pogosto kar nekako odsotna. Razlika je očitna. Tudi pri ustvarjanju se pozna. Ideje kar letijo iz mene, prej sem včasih morala za njimi kar globoko brskati. Pa se človek spet vpraša: ali je bilo vse to vredno. Ja, bilo je. Tako vsaj sedaj vem, da tega nočem nikoli več. Želim uživati v preprostih stvareh, se vsak dan smejati, malo ustvarjati in se veliko pogovarjati!

Maja

M for Me

Včeraj sem se preizkušala v barvanju papirja z Distress inki. Do sedaj sem jih uporabljala predvsem za senčenje in barvanje odtisov, tokrat pa me je zamikalo, da bi z njimi postarala kos kartona. Razen, da imam še danes zelene prste, sem nad učinkom navdušena. Ker je karton izpadel tako lepe olivne barve, ki jo imam seveda najraje, je nastala beležka zame. Tag pa je prvi poskus barvanja! Ker mi ga je bilo škoda, sem ga uporabila za kazalko.

Ker pa imam strašno begavico s projekta na projekt sem se danes prvič preizkusila še v suhem filcanju. Do sedaj sem delala le kroglice v vroči milnici, roža pa je moj prvi suhi poizkus. Ne vem še sicer, kaj bom z njo, naučila sem se pa le!

Maja

Vintage 2. del

Prijateljice so mi za rojstni dan podarile knjigo Abeceda življenja avtorice Vlaste Nussdorfer. Že na naslovnici me je čakal izsek, ki sem ga posvojila za letošnji moto:

"V življenju se mi vse dogaja z namenom. Verjamem, da z dobrim. Vse, kar se je zgodilo, je v nadaljevanju pomenilo nekaj dobrega. Začetek nečesa novega, spodbudo za spremembe. Dobre misli kot magnet privlačijo nove, plemenite zamisli, ki bodo pomagale ljudem v stiski; morda ste to tudi vi, morda kdo, ki živi ob vas, pa ga niste opazili, morda kdo tretji, ki živi tam daleč..."

Verjamem v nove začetke in nove poti!

Nastal pa je tudi drugi notes z vintage pridihom. S kavo postaranega papirja sicer nisem imela kam vkombinirati, ampak je tudi tako OK. Moje pravilo je itak "manj je več". Kar ne morem dodati še kakšne rože ali česa podobnega. Preveč dodatkov me moti, sploh pri tem papirju, ki je že sam po sebi dovolj bogat.

Naj vam dež ne uniči snežne idile!

Maja

Preobrazba

Konec decembra je prijateljica rodila sina... Priznam, težko sem se lotila izdelovanja darila, čeprav ji zdravega sina iz srca privoščim, saj je super punca. Ampak...

Se samo slepim, da sem OK?

Sem!

Zakaj se potem obrnem stran, ko vidim otroške vozičke?

Zakaj se mi oči napolnijo s solzami, če vidim nosečnice?

Zakaj ne prenesem pogleda na svoj ravni trebuh?

Zakaj spanec ponoči še vedno noče priti?

Nisem...

Kljub vsemu sem darilo delala z veliko mero ljubezni, kot nekakšno opravičilo za vse zato na zgornje zakaj. Nastal je preoblečen album za slike, da ne bodo vse ostale samo na računalniku in mali okvirček za najljubšo sliko malega Roka. Gumbi so iz domače peke, ovčka in metuljčki iz Tejeve zaloge, na notranji strani so žepki za kdo ve kakšen papirnati spomin...

Draga S. uživaj z obema, s tem se nič ne more primerjati, tudi spali boste nekoč:)

Maja

Vintage

Za danes sem si zadala nalogo, da izdelam dve darili za dve posebni kozoroginji. Pred oči sta mi hodili knjižici v vintage stilu. Ker doma med vso množico materiala nisem imela nič primernega, sem se odločila sama narediti papir starinskega izgleda. Na Youtubu sem našla odličen tutorial Natalie Bramasole, ki je za postaranje papirja uporabila kavo. Sama sem se do sedaj nekaj trudila s čajem, pa učinek ni enak. Kavica pa je poleg vsega v moji sobi še prijetno dišala.

Malo sem improvizirala, saj nimam Making Memorisovega pripomočka za "distressanje" robov, ampak šlo je tudi s škarjami in nohti. Tu je rezultat. Priznati moram, da sem z njim zelo zadovoljna. Občudujem namreč izdelke s pridihom starinskega, pa mi še nikoli ni uspelo nič podobnega ustvariti.

Iz papirja je nato nastala preobleka za Post it notes. Tudi papir na katerega sem odtisnila metulja, sem enostavno pobarvala s kavo, le da sem za razliko od osnovnega papirja, nanesla le dva premaza.

Sedaj pa se vržem še v izdelavo drugega darilčka!

Lep sneženi dan!

Maja

Presenečenje

Danes je spet čas, da spremenim številko v svojem profilu. Moja draga fanta sta me ponovno presenetila. Tako sem navdušena, da moram to takoj deliti z vami!! Podarila sta mi namreč Art clay silver starter kit!!!! Eden od niju je dokazano čarovnik, ki bere misli in včasih se ga je prav za bati. Sploh se ne spomnim, kdaj sem izrazila željo, da je ACS ena od stvari, ki jo želim preizkusiti!! In sedaj jo bom! Kot vedno, bom najprej prštudirala vse na netu, nato pa...

Kar pa se tiče mojih želja, so tri:

1. .............

2. ............ in

3. ............

Saj veste, da se jih ne sme na glas izgovoriti:))

Oggy pa me je naprvi dan novega leta že razveselila z nagrado:
Podarjam jo naprej:

Jani

Tanji

Vladuški

Kristini

Majdi

Mariki

Phoenix

Kate

Še eni Jani

McCrafty

Renati

Hali

Žal je število omejeno na 12, drugače ga podarjam prav vsem, ki ste z mano! Hvala vam!

Lep dan, pa naj vsaj malo sneži!

Maja

Srečno v barvah

Staro, nekoliko obrabljeno, a nikoli iz mode reklo pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ja, res je, samo srce in glavo moraš odpreti in to poiskati.

Ko sem na božični večer ležala v bolnišnici, so mi kot v flashu pred oči hodila dejstva, kaj je tisto, kar je v življenju najbolj pomembno. Saj ne, da tega ne bi že ves čas vedela, samo vseprevečkrat se na ta dejstva usede prah in prav tam ga pozabimo pobrisati. Ugotovila sem, kolikokrat se prepiramo za nepomembne malenkosti, namesto da bi se preprosto nasmehnili in šli preko njih. Tako pa filtriramo vse negativne iskrice, ki se zaradi norije časa vsidrajo v nas. Zakaj že? Ali jih bomo spremenili? Ali pa bomo zgolj zgubili dragocene minute, ko bi lahko bili srečni in nekomu pokazali: rad te imam, prav takšnega kot si! Drugačnega nočem, drugačen nisi TI!

Želim vam čim manj prepirov in več objemov,

manj joka in več smeha,

manj neviht in več sonca!

Imejte radi sebe in druge!

Srečno!

Maja

Rehabilitacija

Hormoni so se uredili, glava je trezna. Funkcioniram že brez tega, da planem v jok ob vsaki malenkosti. Človek racionalno hitro predela stvari, čustveno traja malo dlje, praznina pač ostaja. Res je, narava že ve, zakaj. Močnejša je od nas, kljub vsem našim brcam. In tako je še vedno prav. Samo tisti srčni ZAKAJ še vedno kljuva in bije.

Da sem lahko prešla skozi najhujše imate poleg mojih najbližjih največ zaslug tudi ve, ki berete moje pisanje!! Vse, ki ste mi naklonile tople besede, misli, upanje, ste me dvignile z nevidnimi rokami. Vsakič, ko sem prebrala vaše besede, se je odluščil košček žalosti. Neverjetno je, kako se je energija z vseh koncev Slovenije stekala v eno samo točko. Kot da bi se ubesedil in udejanil smisel Božiča! Toliko topline, sočutja in razumevanja je v vas! Hvala vsem skupaj in vsaki izmed vas. Res, prav vsaka beseda je bila neprecenljiva.

Uspela sem celo dokončati darilce, ki je nedokončano čakalo na mizi. Ustvarjanje je delovna terapija in hvala bogu, da ga imamo. Misli se umirijo in zlijejo v to, kar hočemo ustvariti. Roke vodi neka druga glava, srce utripa po svoje.

Za konec še besede ene mojih najljubših avtoric:

Zakaj Nekoč je bilo

ne more biti več Zdaj,

mar peščeni čarovnik časa

ničesar ne vrne nazaj?

(Bina Štampe Žmavc)

Lepa zadnja dva dni v letu vam želim!

Maja

Kako? Zakaj?

Kako močno lahko boli praznina!

Kako dolge in grozljive so lahko noči! In kako pošastne so takrat slike!

Kako težko je ne delati načrtov in živeti samo za jutri!

Kako močna je J. rama!

Kako dolg in hladen je lahko dan, zaprt v praznino srca in temo duše!

In kako neskončno lažje se je izgubiti v množici kot biti sam s seboj! Samo gledati, poslušati in se truditi, da ne bi čutil!

Kako hudo je, ko umre bitje v tebi! In ker z njim umrejeo vsi novonastali načrti.

Kako nečloveški je lahko nekdo, ki mi vzame Teja v trenutku, ko ga najbolj potrebujem! Ne zaradi ljubezni, ne zaradi čustev. Zgolj zaradi principa. Ker nekje tako piše...

Kako težka so vprašanja, ki ne najdejo odgovorov!

J. HVALA, ker si!! Brez tebe ne bi zmogla! Hvala za vse drobne svečke, ki si jih prižgal okoli hiše! Hvala za najljubšo čokolado v omari in sir v hladilniku! Hvala za darila, ki si jih zavil in postavil pod jelko namesto mene! Hvala za tvojo roko, ki me je tako močno stiskala, da ne bi padla. Hvala, ker se lahko skrijem v tvojem objemu!

Maja

Sanje...

Življenje je stkano iz sanj. Sanj, ki se začnejo, sanj, ki nas dvignejo in držijo pokonci, sanj, ki se končajo. Sanj, ki se spremenijo v moro in iz katerih se želimo čimprej zbuditi. A se ne moremo. Spremenijo se v resničnost.

Ko na božični večer ležiš v bolninici, sam brez tistih, ki jih imaš rad in končuješ ene izmed svojih sanj, loviš delčke upanja. Kot tiste prašne delce, ki jih vidiš plesati v zraku, ko se skozi okno upre sonce. Skačeš in hlastaš za upanjem. Ko bi lahko ujel in zadržal vsaj enega! Enega! Skači! Poskusi! Daj no!... In ujameš prvega. Doma me čakata dva para toplih rjavih očk. In ujameš drugega. Ljubezen. In tretjega. Kmalu bo pomlad. In četrtega. Ni je noči, ki se ne bi prelevila v jutro.

Sestavljaš v prah sesuto dušo in skušaš zabristi pogled, ki si ga doživel in se je zapisal v vsak delček tvoje biti. Sestaviš lahko, z mnogimi razpokami in manjkajočimi delci, zabrisati slike ne moreš. Vedno bo tam. Kot da bolečina že sama po sebi ni dovolj huda. Kot da resničnost že ni dovolj kruta.

Maja

PS

Se opravičujem, če sem koga zamorila.

Igra življenja

Življenje je včasih res kruto. Poigra se z nami, ko to najmanj pričakujemo.

Našega malega bitjeca ni več.

Boli, tako zelo boli. Zdi se mi, kot da svojega življenja ne bi več živela jaz, ampak nekdo drug.

Pogosto sem se že spraševala, kaj sem naredila v življenju, da mi nalaga takšne preizkušnje. Katero lekcijo se še moram naučiti? Ali mi lahko kaj prihrani?

Boli, vedno bolj boli!!

Maja

Dišeča darila

Tanja je zadnjič na blogu spraševala, kaj bomo letos podarjale. Moja darila čakajo že od poletja, ko sem doma pobrala sivko in jo zmešala z grobo mleto morsko soljo, ki sem jo nato zapakirala v Ikeine steklene kozarce. Tako je nastala naravna dišeča kopel, brez SLS-a (sodium laureth sulfath-a, ki tako zelo škoduje našemu zdravju, pa je v skoraj vsakem higienskem ali kozmetičnem pripomočku).

Pa mi včeraj nekaj ni dalo miru. Kozarci me kar niso več pritegnili. Malo sem pobrskala po predalih, privlekla na dan blago in sedla za šivalni stroj. Nekoliko okorno sem sešila dve vrečki, saj za strojem že kar nekaj časa nisem sedela. Okrasila sem jih z bombažno čipko, ki se je valjala med mojo zalogo trakov ter rožicami, ki sem jih iz volnenega filca izrezala s hroščkom. Hroščka sem prvič uporabila za kaj drugega kot papir in presenečeno ugotovila, da res deluje. Delujejo sicer (pri meni) le Cuttlebugovi nastavki. Ostali niso dovolj globoki in filca niso prerezali skoz in skoz. Morda je res predebel, bom naslednjič poskusila s tanjšim.

Manjkala je le še obešanka in darilci za dve prav posebni dami sta nared! Veliko bolje kot le v kozarcih! Mislim, da bo nastala še kakšna vrečka, ko pobrskam med zalogami materiala.

Lepo sneženo soboto vam želim!

Maja

Povztek

Za vse tiste, ki ste mislili, da smo izginili s površja Zemlje...ne, še smo tu. Malo obilnejši, malo bolj umirjeni, pa še kaj bi se našlo. Hvala vsem, ki ste ostali z mano ves čas in se kljub neobjavljanju vračali na mojo stran. Priznam, da sem se vsakič s slabo vestjio usedla za računalnik, ampak preprosto ni bilo snovi... Vmes sem bila še ob računalnik, saj ga je J. prav na hitrico prodal. Kar malo sem žalovala za mojim lepim belim Macom, ampak J. se mi je oddolžil za "racionalizacijo" in tako sem ponosna lastnica popolnoma novega srebrnega IMaca! Ja, Božiček je pač prišel malo prej:))

Pa še malo povzetka...ne ravno zadnjega meseca, pač pa kar nekaj let.

Življenje se vedno vrti v krogih. Jaz sem v zadnjem času sklenila enega od njih...takšnega s precejšnjim premerom. Kot veste sem s 1. decembrom dala odpoved v službi in tako prenehala biti ravnateljica. Sklenil se je krog dolg šest let in tri mesece. Ravnateljevala sem namreč odkar sem se vrnila s prve porodniške. Delovno mesto sem prevzela natančno tri dni po vrniti, takrat predvsem zaradi preokupacije lastnih misli, saj so se mi v življenju dogajale hude stvari in nekako sem morala skreniti z negativnih misli. Bila sem med najmlajšimi ravnatelji, pogosto sem se počutila kot hči mnogih kolegov. In premnogokrat so me tako tudi obravnavali. Pokroviteljsko, s takšnim rahlim nasmeško...saj poznate. Toliko bolj sem se morala truditi in dokazovati, tolko več kamnov je bilo na moji poti. Ko se je kamenje počasi spreminjalo v skale in skale nato v gore, sem se odločila, da se ne grem več. Res, ne grem se več!

In tako sem sedaj tu! Doma! Če povem po pravici, se mi vsak dan v glavi nariše vprašanje, če mi je žal. Ne, ni! Niti malo! Kaj bom delala, ko pridem s porodniške, še ne vem, ampak kot Scarlett O'Hara bom na to mislila...ne jutri, pač pa leta 2011:) Do sedaj se mi je v življenju še vedno izkazalo, da tudi če se je zdelo, da sem naredila korak nazaj, je bil to le zalet za naprej. Najprej moram oddelati trenutno najpomembnejšo vlogo in v skladu s svojim značajem, jo želim oddelati perfektno. Ostalo ni pomembno!

Pa, da ne boste mislili, da prav nič ne ustvarjam!! Tu je prvi paket voščilnic. Čopič se je kar nekoliko okorno vrtel v mojih rokah po tolikem času, tudi kombinacije niso ravno letele skupaj, pa vseeno...jutri pridejo na vrsto nove. Je J. komentiral, da bomo najbrž letos končno pomagali Unicefu...pa vseeno ne bomo.

Tudi jelko že imamo! Letos so kot kaže prodali vse ogromne že 1. decembra. Tako imamo malo manjšo kot ostala leta, ampak lahko vsaj hodimo mimo!!

Maja

Long time...no see

kazalo

Uf, je tole dolgo trajalo! Prav sram me je, da se po dnevih Makrima nisem nič oglasila, ampak v zadnjem času sem se egoistično ukvarjala izključno s svojim počutjem. Naša družina namreč pričakuje težko pričakovanega četrtega člana in lastno počutje ob tem me je izdalo, šokiralo, presenetilo in še kaj. Fizično namreč! Zdeluje me slabost in utrujenost, ki je od prve nosečnosti ne poznam, ampak razlika je ali jih imaš trideset ali skoraj osemintrideset, pa če si to hočeš priznati ali ne!

Dopoldne še nekako funkcioniram, ampak takrat sem seveda v službi, popoldne pa okupiram kavč in to je to! Sama sebi nisem podobna, saj prej za počitek nikoli nisem želela imeti časa! Sedaj pa sem ena velika ljenština!! Mislim, da se polhi lahko skrijejo pred mano, kar se spanja tiče!

Danes sem doma in zbrala sem toliko moči, da sem prižgala računalnik. Šokirala me je množica mailov in spet me je bilo sram, da sem mrknila! Zato izkoriščam trenutek tule in zdaj, da sem vsem, ki ste se udeležile delavnic MaKriMa iz srca zahvalim, pa čeprav je od njih že štirinajst dni! Zame je bila to neverjetna izkušnja. Pred začetkom sem imela strašno tremo, glas se mi je tresel, da ga sploh nisem prepoznala, pa še slabo mi je bilo tako, da sem bila komaj na nogah. Imela sem občutek, kot da jih vodi nekdo drug, saj sama sebi nisem bila podobna! Navdušila pa me je energija in ustvarjalnost s katero ste dobesedno padle v delavnico! Nisem pričakovala, da bomo s takšno intenziteto delale do devetih zvečer!

Pa še ena stvar me je popolnoma navdušila: vse sem vas v živo videla prvič, pa sem se z vami pogovarjala, kot da vas poznam že vse življenje, kot da ste moje prijateljice, ki se nekaj časa nismo videle!! Uau, kaj naredi blogerska scena!!

Tako: upam, da se z objavljanjem poboljšam, saj moram z decembrom ostati doma! Imam namreč visok pritisk, ki ga bom upam zniževala z ustvarjanjem! Ta mesec moram predati posle v službi. Izbiramo mojega namestnika in "ljudska kuhinja", ki so jo ljudje sposobni sproducirati me žalosti in jezi! Najbolj pa sem razočarana nad tistimi, ki zase mislijo, da so najbolj odkriti in direktni, pa delujejo najbolj zahrbtno. Ampak o tem kdaj drugič!

Maja