Dokolenko

Vonji, ki jih imam rada:

... po cimetu, ker me spominja na Božič...

... po Tresorju, ker me spominja na mamo...

... po sivki, ker me spominja na Hvar...

... po sveže pečenem kruhu, ker vem, da je J. zgodaj vstal...

... po pečenem kostanju, ker ga imam rada...

... po sveže pokošeni travi, ker me spominja na poletje...

... po gozdu, ker me spominja na otroštvo...

... po limeti in vaniliji, ker sem to preprosto jaz...

... po soncu, zraku in svobodi, ker tako diši moj Tej...

Imejte se radi

Maja

PS

Dokolenko diši po trudu, ker je to moj prvi poskus, da bi sešila darilo za Tejevo sošolko...

Ko v tvoj dan posije sonce

Zadnjič sem med brskanjem po netu naletela na nov blog blackbird-bags. Med branjem zasledim naslov Giveaway bags. Uau, torbice, si mislim. Preberem: tri torbice podarim po ključu kdor prej pride, prej melje. Pogledam komentarje in ugotovim, da se je podpisala le ena torbic željna bralka. Saj ne morem verjeti, je to moj srečni dan? Hitro se podpišem, najprej sicer pod rdečo, pa je že šla, nato pa pod rumeno. Rumene še nimam. Se grebem, saj vem, ampak to opravičujem z dejstvom, da sem pod najlepših 10+ navedla, da sem mahnjena na torbice. Mi je pol oproščenega? Torbica je danes že našla pot do mene in takole natovorjena čaka na jutrišnji seminar, ki se ga udeležujem sicer pod službenim okriljem, naslov pa piha meni na dušo Double Doodle Play (poročam):
Kristina, hvala!

Naj povem, da me je v tem mesecu poštar nenadejano razveselil z dvema torbicama. Drugo sem prejela od Andreje. Res sem rojena pod srečno zvezdo!

Imejte se radi!

Maja

Flusi Štumfožer

Ali imate tudi pri vas doma Flusija Štumfožera? To je tista pošast, ki prebiva v vašem pralnem stroju in se je specializirala za "žretje" nogavic. Levih, včasih desnih, a nikoli obeh. Drugače si izginevanja ne znam pojasniti. V filtru jih ni, kakšne črne luknje, kamor bi štumfi izginevali v mojem pralnem stroju tudi ni, prav tako ni bil zabeležen Boschevski primer Bermudskega trikotnika. Torej je lahko samo Flusi! Njegov tek je neznanski, kajti v približno enem letu se je napokal za celo vrečo nogavic. Tako osameli in trdosrčno ločeni pari sedaj obupano čakajo svoje življenjske (pardon, nožne) sopotnike. Božiček je moški strani prinesel nogavice z dnevnimi oznakami (morda je mislil name in mi želel olajšati mukotrpno nedeljsko opravilo zlaganja nogavic iz sušilca. Hvala Božiček!) Flusi se je tako polastil odraslega in otroškega torka (le kaj ima proti njem), odrasle srede in otroškega petka ter nedelje. Dobro mu teknejo tudi risani junaki, saj pogrešamo kar nekaj junakov iz Toy story, Mojstra Mihata in Tomažka. Tudi slogan I feel Slovenija mu je šel v slast. Zadnjič pa si je zaželel prav poseben desert in pojedel celo žensko nogavico, takšno lepo črno, s pisanimi rožicami. Močno pogrešamo!

Če torej Flusija nimate, pa bi ga radi imeli je tu oglas:

Prijaznim ljudem podarimo v trajno last Flusija, nenavaden primerek sicer razširjene vrste štumfožerisa pralnostrojarisa. Če bi radi preučevali njegov vzorec vedenja ali pa samo uživali v njegovi družbi, se prosim oglasite že precej obupani lastnici na na tej strani objavljeni elektronski naslov!

HVALA

Vendar pa naša družinska saga z nogavicami še ni končana. Doma sem že večkrat oznanila, da "čuftov" ne bom prala. Morda poznate tiste primerke nogavic, ki se jih v napol komi sicer potegne z noge, vendar ne potrudi obrniti ali vsaj raztegniti. Tako nastanejo čufti (v prevodu sprimki). Ker prepotenih in umazanih sprimkov ali čuftov ne želim obračati in raztegovati, jih seveda vržem v stroj, iz stroja direktno v sušilec, iz sušilca pa... Ker voluntersko delo pri zlaganju nogavic iz sušilca pri nas nima kandidatov in je kot kazen bolj osovraženo kot delo na Golem otoku, neprostovoljno volunterstvo seveda pade name. Ko uspem posortirati 1. ujemajoče se pare, 2. približno ujemajoče se pare (črna je črna, pa kdo bo še gledal, kako širok je patent) in 3. Flusijev davek, v bobnu ostanejo le še čufti. Globoko vdihnem in jih obrnem ter raztegnem, takrat pa se mi ponavadi po kopalnici razsuje celotno bogastvo slovenskih gozdov!!! A teh pa Flusi ni mogel požreti??!!

Imejte se radi, s Flusijem ali brez!

PS

Slika je zgolj naključna. Očividcev namreč še nimamo, zato tudi fotorobot še ne more na delo.

Maja

Grungeboard še vedno

Želim si...

... da bi znala pisati knjige kot ta veliki...

... da bi v našem domu vsak dan dišalo po svežem pecivu...

... da bi znala zadržati ljudi v svojem življenju...

... da me ne bi tako bolela glava...

... da bi mi pristajali rdeči čevlji z zelo visoko peto...

... da si v njih ne bi zlomila noge in bi bila moja hoja podobna hoji graciozne mačke...

... male probleme in velike rešitve zanje...

... da bi znala ujeti trenutke... v srce in objektiv fotoaparata...

... da bi manjkrat obupala...

...da bi znala v življenje spraviti vse velike ideje...

... da bi bil moj korak bolj lahkoten in glava bolj prazna...

... tisti košček miru, po katerem hrepim že celo življenje...

Imejte se radi!

Maja

Po sivki diši

Andreja in Helena sta me pocukali za rokav, da napišem deset stvari, ki jih imam najrajši. O tem sem že velikokrat pisala in najprej sem mislila, da se igrice ne bom šla, da se ne bi preveč ponavljala, saj se moj spisek najljubših deset ni spremenil. Pa vseeno ni lepo, da se ne odzoveš na vabila, kajne? Odločila sem se, da pustim najboljšo deseterico na mestih, ki jim pripadajo in pišem o ostalih stvareh, brez katerih si življenja prav tako ne bi znala predstavljati. Morda jih ne bo ravno deset, zaležejo pa za več... Torej:

1+x

Morje. Morje pozimi. Morje poleti. Morje z morja. Morje s kompnega. Morje v soncu. Morje v nevihti. Morje v jutranji zori. Morje, ko se vanj ujame luna. Morje v modrini in morje v sivini.

2+x

Jutranjo kavo. Kavo v tišini, ko lahko dam noge na stol in me nihče ne gleda grdo. Jutranjo kavo, ob kateri gledam jasno nebo nad sabo in s toplo skodelico v rokah srkam vase vonj in okus. Jutranjo kavo pod najljubšim rožičevcem na Hvaru, ko v ozadju tiho prepeva Oliver in ko je pred mano le morje.

3+x

...Pa svojo "I feel tiggerific" skodelico za kavo, brez katere ta gotovo ne bi bila tako omamna...

4+x

Prijatelje. Hvala, ker ste z mano takrat, ko sem dobre volje ali takrat, ko bentim in stresam na vas svoje frustracije.

5+x

Knjige. Tanke, debele, stare, nove. Kriminalke, romane, ustvarjalne priročnike, kuharice... Ni lepšega, kot da me že prvi stavek potegne daleč stran, tja, kamor moja noga sicer ne bi stopila, tja, kamor moja domišljija ne bi nikoli zašla.

6+x

Limete. Njihovo barvo. Pa vonj in okus. Limetino pito poleti in pozimi. Limetin sorbet poleti in čaj z limeto in vanilijo pozimi.

7+x

Pečen kostanj. No, vsaj nekaj, kar imam rada od jeseni... No, pa barve so v jeseni tudi lepe.

8+x

Tržnice. Njihovo življenje in barvitost. Pa vonjave in preprostost.

9+x

V spomine ujete trenutke.

10+x

Po žensko: torbice. Male in velike. Pisane in enobarvne. Praktične in tiste malo manj praktične, ki pa zgledajo tako fenomenalno, da se jim je težko upreti.

No, pa se jih je veeno našlo deset. Po sebi pa naj malo pobrskajo še naslednje ustvarjalke (če še niso):

Darja iz Moje pravljice

Majda iz Fimolandije

Damjana iz Loddeline

Mariki iz Želim, voščim, pošiljam

Imejte se radi!

Maja

Grungeboard/jeans

Mislim, da se letos nisem dovolj nagledala makovih polj. Ali uživala v zgodnjih poletnih jutrih. Premalokrat je bilo nad mano jasno nebo. Ali pa pod mojimi bosimi nogami jutranja rosa.

Toplota se mi je premalo zarila pod kožo. Ali pa je nisem znala prav ujeti. Premalokrat so se zgodnji jutranji žarki poigravali na oknu in zarisali pravljico na steno pred mano. Ali pa jih preprosto nisem znala videti.

Iskala sem sončnice na poljih okrog nas, ni jih bilo. Ali pa sem preveč gledala vase.

Premalokrat so trave sveže dišale. Ali pa zgolj nisem znala dovolj globoko vdihniti.

Jesen me je spet prehitela... Kot me vedno prehiti... Kot mi sivina izrine preljubo modrino. Nikoli mi ni dovolj. Poletja. Toplote. Sonca. Svetlobe. In spet. Poletja. Toplote. Sonca. Svetlobe.

Le nebo je mnogo žarelo. Kot da bi se mi hotelo odkupiti za vse tiste "premalo"...

Imejte se radi!

Maja

Grungeboard mini notes

Na najinem potepanju po Londonu, sva si z Darjo v trgovini Blade Rubberstamps "privoščili" tudi obisk kratke delavnice. Že doma sem na netu pri pregledovanju, koliko denarja bom pustila v tej trgovini, opazila, da imajo tudi delavnice. Kot naročeno je ena potekala tudi tisto soboto, ko sva bili tam midve. Tema: Grungeboard. Uau, vedno me je matralo, kaj za vraga je to grungeboard, pa se mi ni nikoli dalo po netu malo pobrskati, da bi dobila odgovor. Vprašam Darjo, če je za, da se je udeleživa, pošljeva mail in že sva tam!! Delavnico je vodila Susie Jefferson, ki mimogrede, na svojem drugem blogu objavlja tudi množico freebijev. Med sicer pisano druščino sva bli znani kot "dekleti iz Ukrajine, pardon iz Estonije" (kljub nogometni evforiji za Slovenijo še nihče ni slišal)...

Po dveh urah sva ne samo spoznali in se naučili nekaj tehnik obdelave grungeboarda, pač pa zapravili še malo več denarja, ker sva ga seveda tudi kupili. Priznam, da me je material navdušil. Je nekakšna mešanica recikliranega papirja in morda še usnja (vsaj diši po njem), natančno tudi Susie ni vedela česa, ker so pri Rangerju glede sestave zelo skrivnostni. Na delavnici smo se naučili izdelovati rože in paščke za ure! Ja, paščke za ure, kdo bi si mislil. Baje zdržijo tudi po nekaj mesecev. Grungeboard se lahko barva, šiva, nanj lepi, embosira...

Takoj sem vedela, da ga bom uporabila za izdelavo beležnic. Zgornja je nastala včeraj, ni ravno najlepši primerek estetike, saj sem za dodatke porabila, kar sem imela doma, tako je špirala črna, gumb pa bakren, namesto srebrn, bo pa drugič bolje.

Imejte se radi!

Maja

Podopustniška zmedenost

Zame je dopust, veliko bolj kot novo leto, čas novih sklepov. Trenutki, ko sem daleč od doma so priložnost, da pospravim "podstrešje" in razmišljam o načrtih. Denimo: pospravila in na novo bom organizirala svojo delovno sobo... ali pa... pospravila bom garderobo in resnično vrgla stran stvari, ki jih ne nosim več...ali pa... kupila si bom nov izparilnik in si vanj vsak večer pred spanjem kanila nekaj kapljic pomarančnega eteričnega olja, ki pomirja, ... da bom lažje zaspala... ali pa RES bom začela teči... Saj ni potrebno izgubljati besed o tem, koliko sklepov uresničim, je pa dober občutek, da imam pred sabo cilje in mi dopust da to, kar mi mora dati - energijo. Letos sem se predolgo ubadala s svojo depresijo... Procentualno gledano vse preveč dni... Ves čas je bilo gor in dol, gor in dol, dol, dol, dol... do kam? Volja, energija, cilji... ni jih bilo, niti enega od njih. Kdo bi si mislil, da me bodo spremembe tako vrgle iz krožnice, da sem se morala povsem na novo sestaviti in definirati. Vse: mojo samopodobo, samozavedanje, zavedanje o tem, kdo sem, kaj hočem, kaj me osrečuje. Mislim, da sem uspela... in veliko bolje se počutim. Hvala Hvar, hvala London, hvala Pašman... hvala vsem, ki ste bili z mano, za mano je spet čudovito poletje. Nabrala sem polno trenutkov, ki jim bom rekla kapsule proti depresiji.

Listka pa sta zgolj poskus fake žada. Moj prvi poskus še ene ponarejevalne tehnike. Ne vem še, za kaj ju bom uporabila. Morda bosta končala na knjigi... morda kot kazalki... kdo ve...

PS

Pospravila sem že en predal v garderobi in ena vrečkica že čaka za v Humano:)

Imejte se radi!

Maja

London po žensko

Poleg Afrike je Anglija moja druga "geografska" ljubezen. Dežela, kamor se, zaradi finančne ugodnosti seveda, veliko pogosteje vračam, kakor v Afriko. Kadarkoli moja noga stopi na angleška tla začutim, da v Anglijo preprosto spadam. Obožujem jo... Obožujem angleško literaturo, angleške filme in serije, angleški humor, angleščino, vrtove, pokrajino, lemon curd...vse!

Letos sva si z Darjo privoščili London "po žensko". Takšen, zgolj pohajkovalski, brez nekega turističnega ali obzorja širitvenega cilja, z rahlim pridihom "shopaholične evforije", vendar v mejah kreditne sposobnosti, še najbolj v strahu pred 20 kg-o omejitvijo prtljage (no, tu sva se ušteli... po pravici povedano POŠTENO UŠTELI...tako, za dobrih 42 funtov doplačila ušteli... a sva preživeli, je bilo vredno). Takšen izlet torej, ko preprosto vandraš po ulicah in dihaš utrip... življenje... dogajanje... pestrost... tako popolno drugačnost od Slovenije.

Pa vseeno sva pet dni do dobra izkoristili, celo v Cotswolds sva šli, pa v Blade Rubberstamps-u sva se mimogrede prijavili še na en tečaj, pa dve uri sva bili v Waterstones knjigarni in eno uro v stari lepotici Foyles... Definitivni odklop!

Nekaj fotografij, ki so mi preprosto ljube:

Kaj lahko kupiš na londonskih ulicah:

Izveski...
Pa trgovine...

Imejte se radi!

Maja

Po gorenjsko

Še zadnji izdelek pred odhodom na dopust. Začel se je s transferjem, ki je izpadel velikoooo prevelik... sploh za mojo majhno postavo. Gorenjska stran moje duše mi ni dala, da bi ga vrgla stran. Obračala sem ga v rokah, občudovala podobo in se jezila sama nase, da sem sliko premalo zmanjšala... Ideja je prišla čisto potiho, tako kot ponavadi pridejo velike ideje... Veliko dela, malo časa... Danes sem lovila še zadnje sekunde, da ga dokončam. Želela sem ga slikati v sončni svetlobi... pa se je ulilo... in končno spet zjasnilo. J. me je vprašal, kaj bom z njim, pa sem odgovorila, da ga delam iz čistega užitka, ker moram svoj poli podpis dati še na velko predmetov. Kljub vsemu je našel svoje mesto na steni, oz. ga bo, ko bo J. uspel zvrtati luknjo v zid:)

Tako... in zdaj odhajamo... na nam tako ljubi Hvar...

...Skozi Pitve do Ivan Dolca, kjer me čaka...

..."moja" terasa in MOJ kup knjig!!

Do konca počitnic bo sedaj za ustvarjanje bolj malo časa, saj smo si dopust tako lepo splanirali, a se vseeno kaj javim.

Uživajte in imejte se radi!

Maja

O knjigah...

Priznam, vedno uživam v branju vaših komentarjev, ampak ob branju komentarjev pod zadnjo objavo sem uživala še posebej! Prav ob vsakem naslovu, ki ste ga predlagale sem se nasmehnila. Pa pojdimo lepo po vrsti: Marlo Morgan sem pred leti "požrla", pa še vedno ne vem ali je fikcija ali resnica... Sem pa doumela intuicijo in znanje prejšnjih rodov.

Beležnica je na kupu za poletje, Preprosto bogastvo moja biblija za down days, Svetlo modra "must" za vsako žensko, ki noče kar tako brez zveze bloditi skozi življenje, Izgubljeno vrtnico mi je priporočila mama. Oskar in gospa v rožnatem... ah, saj sem že enkrat priznala, da rada jokam in Oskar me je s svojo pozitivnostjo pripravil do joka. Pa Marija Jurič Zagorka - še dobro, da je pisala "na metre", kot je rekla moja teta knjižničarka. Pomagala mi je, da sem v osmem razredu pozabila na čas...

Harryja Potterja je moja otroška stran duše "pojedla" na dušek. Še vedno si znam v živo predstavljati miške, ki so v trgovini s čarovniškimi pripomočki na pultu skakale gumitvist! Kakšen detajl, kakšna prefinjena duhovitost! A si jih predstavljate, kako s cvelečimi glasovi skačejo: Usa, usa, usa sa, Pipi duga čarapa... NORO! Tudi meni filmi niso všeč - 500 strani pač ne moreš stlačiti v dve uri filma, enako kot z DaVincijevo šifro in Angeli in demoni! Knjiga njam, film buu. Mi knjižni moli imamo v glavi svoje podobe in jaz jih ne dovolim zamenjati za Hollywoodske ponaredke!

Ostale naslove sem si pridno zabeležila in bom ves teden morila knjižničarke, da mi jih rezervirajo! Če pa se katera spomni še kakšne prezrte knjige, naj ne okleva in jo hitro pripiše!

Tako kot vedno, se je tudi tokrat jasno pokazalo, da se energije privlačijo in da se ljudje lahko začutimo tudi na daljavo! Hvala vam!

Imejte se radi!

Maja

Juhu, počitnice

Šolniki leta merimo v šolskih in ne koledarskih letih. Danes se je eno zaključilo. Če pogledam nazaj, se je v njem zgodilo za deset let in ne samo eno... Toliko stvari, toliko občutkov, da jih težko strnem v 2009/2010. Eden najbolj zanimivih občutkov je, ko šolo zapusti še zadnji učenec in v prostorih, ki sicer spominjajo na čebelnjak, zavlada tišina. Ko sem danes gledala otroke, kako z mešanimi občutki, pa vendar vsi olajšani odhajajo na počitnice, mi je bilo pri srcu lepo. Kljub vsemu rada delam z njimi. Se mi zdi, da k njim spadam. Intuitivno jih razumem in sprejemam, le redko kritiziram... Večkrat kritiziram starše, ampak... Uživam, ko opazujem, kako malo potrebujejo nekateri, da se razvijejo, da postanejo bolj samozavestni, da jim zasijejo očke in celi obrazi. Koliko jim pomeni topla beseda in spodbuda, predvsem takrat, ko jih drugi kritizirajo. Hudo mi je, ko gledam, kako maltretirajo druge in tretje spet razvajajo...

Radi so v šoli. Ja, res so. Ko sem danes vsa vesela odšla po Teja eno uro prej, me je prosil, če ga lahko še eno uro pustim v šoli. Ja, mami, sprijazni se, včasih je družba vrstnikov veliko pomembnejša od tvoje. Verjamem, da je brcanje žoge z Jako veliko bolj zanimivo, kot z mano! In vesela sem, da je tako. Pa naj bo, cela dva meseca jih ne bo videl... Počitnice so lahko dolge ali pa kratke.

Pa jaz? Po šestih letih imam počitnice in ne le dopust! Ne morem verjeti, da bom po enem tednu prosta! Prosta bremen, ki so me težila druga leta!! Načrti se kopičijo, skice idej in kupi knjig tudi! Ker pa je kup vedno prenizek, vas pozivam, da mi v komentarju napišete vsaj en naslov knjige, ki bi jo vzele s sabo na morje! Komaj čakam, da vidim vaše predloge!

Imejte se radi in če se jutri že odpravljate na morje, ne obupajte v kolonah!

Maja

Poskusi

Zapestnica mi je delala nemalo težav. Skinner blend mi je naredila Majda, ampak Fimo je bila tako zanič, da se je vse drobilo in luknjalo. Vseeno mi ga je bilo škoda vreči stran, zato sem ga skušala nalepiti na zapestnico. Ni uspelo tako kot sem si želela, saj matematičnih zakonov (obseg in podobno) ne moreš pretentati. V končni fazi mi je všeč: afriška in primitivna... čisto zame.

Maja

O vzorih starševstva

Pri sosedovih imajo naraščaj... Sedem jih je... Tisti, ki prihajate k nam veste, da sta ponosna starša sosedova goska in gosak, najbolj znana in posrečena prebivalca naše ulice. Vsak dan, ko se peljem mimo, se ustavim in občudujem družinsko idilo. Dala sta mi misliti tale Vili in Lili, sploh sedaj ob koncu šolskega leta. Res sta vzor starševstva. Vedno skupaj, vedno v pozoru in ponosna, z dvignjeno glavo. Zadnjič sta svojo otročad ob hudem soncu nagnetla v skromno senco pod drevo, ko pa je en mali upornik skušal splezati pod ograjo, je s kljunom dobil po glavi. Nežno sicer, pa vendar...

Kaj pa mi, človeške gosi? Kje so naše meje? Kaj je z nami in z našim pretiravanjem s pravicami? Vse, kar slišim v šoli je, kje smo ga polomili mi, šolniki... Kakšno škodo delamo otrokom, da o vseh hudih krivicah ne govorim. Kaj pa DOM in DOMAČA vzgoja? Zakaj tako radi očitamo napake drugim, čeprav bi morali najprej "popucati" doma? Vse to me tako živcira: v 2. razredu je kriva učiteljica, da je otrok agresiven, ker ga ne zna dovolj zaposliti in zmotivirati. Pa dajte no! Kje je bil pa osem let? V 8. razredu je kriva učiteljica, ker ni predvidela, da punca tega ne bo znala... In sedaj trpi, ker ima tri (pa še to šenkano).

Od nas se pričakuje, da bomo kameleonsko vrteli oči za 360 stopinj, videli vse, rešili vse, vzgojili vse, pri tem pa bili kar se da mirni, preudarni, popustljivi in sploh in oh pedagoški. Tudi meni se sfrka, če se mi dva stepeta, drugi pa navijajo, jaz pa kot opica skačem in vpijem, pa me ne "šlivijo", ker vmes ne smem stopiti, da me ne bo kdo tožil, da fizično obračunavam...

Dragi starši - šola ne more popraviti vzgojnih napak, ki jih naredimo doma. Vzgoja mojega otroka je primarno stvar naše družine. Za to MORAM imeti čas, za to MORAM imeti voljo. Otrok je bil MOJA izbira, zato je MOJA stvar, da ga vzgojim. Če ga doma ne bomo naučili, da spoštuje avtoriteto, ga v šoli prav gotovo ne bojo. Če ga ne bomo naučili odgovornosti in samostojnosti, ga tudi drugi ne bodo. Le lastna kritična ocena in zavedanje naših vzgojnih prijemov bo rešila naše otroke. Prav gotovo pa jim iskanje krivde v drugih, da opravičimo lastne napake, ne prinese nič dobrega!

Se oproščam za žolčnost!

Imejte se radi in imejte radi svoje otroke in prav zato, ker jih imate radi jim POSTAVITE MEJE!!

Maja

Vrnitev odpisanih

... ali o krizah takšnih in drugačnih...

Letošnje leto je zame čas inventur... Predvsem tistih "podstrešnih". Odločila sem se, da si vzamem čas. Čas, da sem in ne da delam. Čas, da sem resnično s Tejem, čas, da spoznam, kaj hočem. Prepogosto se tisto, kar je nujno, prerine v ospredje mojega dne. Vse, kar je pomembnega pa v naglici poteptam in grem mimo. Odločila sem se, da temu ne bo tako. Odločila sem se vbiti si v glavo, da ni nič narobe, če se vsedem na teraso in preprosto diham in opazujem nebo nad sabo... Da ni nič narobe, če se mi po kotih nabira prah... Da ni nič narobe, če so kupi perila malo večji... Ampak mi ne gre in ne gre. Kljub mojim sklepom, so padci v veliki D hudi. J. je moja nihanja označil kot "krizo srednjih let". PA JA!! Kaj sploh so srednja leta? Meni do njih še manjka...

Kljub vsemu sem nekaj ustvarjala. Brez prave iskrice sicer in brez pretirane inovativnosti, še vedno v razmišljanju in iskanju nečesa novega, še ne narejenega. Eden izmed poskusov je lučka. Njen vzorec se je začel kot poskus ogrlice in končal na poli pokopališču, z J. idejo pa zaradi lepe prosojnosti končal kot lučka.

Imejte se radi!

Maja