Want some ice cream?

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja

Rocky path

Kamnita pot, Rocky path. To je ime, ki ga nosi tutorial, pa katerem so narejeni zgornji izdelki. Redko kupujem internetne tutoriale, saj po večini sama razberem, kako so kakšne stvari narejene. Pri tem pa je bilo drugače. Nisem in nisem mogla dešifrirati izvedbe in sem ga kupila od avtorice Christine Uliczny iz River Valley designs. Kar nekaj časa je počival med shranjenimi dokumenti v računalniku, zadnjič pa sem se odločila, da poskusim. Najprej za vajo. Hudo sem packala in izdelek, sicer sfaliran na večih koncih, mi je bilo v skladu z mojo gorenjsko tradicijo spet žal vreči v koš in sem se odločila iz njega iztisniti kar se le da. Končala sem s tremi obeski in prstanom.
Vmes sem razmišljala, kako v življenju ni naključij. Kako se vedno vse poklopi in kako nam življenje pošilja skrivne kode, ki jih pogosto razberemo podzavestno. Ta teden sem doživela razočaranje, iz katerega sicer nisem želela delati velike scene, pa me vseeno žre. Tako izza ovinka, počasi in počasi. Vsake toliko časa mi pošlje z velikimi tiskanimi črkami napisano vprašanje KAJ? HALO? ZAKAJ? Pač, še en kamen na poti, ob katerega sem se spotaknila in padla, kot sem dolga in široka. Nisem se zmenila za vsa J. opozorila. Vsakič sem samo zamahnila z ah, ti pa tvoja črnogledost. Spet me je po glavi vsekala moja naivnost, kot že tolikokrat doslej. Padem čez vsak kamen. Pa se vedno poberem... ne pametnejša, pač pa še vedno naivna, prepričana v dobroto ljudi. Z idejo, da dobro išče dobro. Z vero, da med prijatelji ni koristolovcev. S prepričanjem, da bom zmagala z nasmehom. Kolikokrat si bom še potolkla kolena?...

Pa spet samo zamahnem in rečem: vseeno ne menjam. Zanimiva je ta moja pot. Kamnita pot.

Imejte se radi, s potolčenimi koleni ali brez!

Maja

Projekt fototerapije

Ko sem na Tikinem blogu prebrala idejo o licitaciji izdelkov v podporo projektu fototerapije, sem se v trenutku odločila, da sem za. Na licitacijo sem na FBju dala škatlo Love box, ki vsebuje igrico 3 v vrsto. Žal sem za FB čisti bebo, zato tega nisem znala tako lepo objaviti, kot Tika, pa vseeno upam, da bom uspela zbrati kakšen prispevek, zato... AKCIJA!! Držim pesti, da se nas najde čim več, ki bomo prispevali svoje izdelke in da zberemo ogromno sredstev za ta entuziastični projekt! V času, ko se vsi grebejo le za materialnim in včasih niso pripravljeni s svoje plačane poti stopiti niti za korak, če le ta ni ovrednoten z evri, je takšna predanost, kot je Jožičina vredna vse podpore in občudovanja. Bravo Jožica, s tabo sem 100%!!

Za danes pa samo mali komplet, ki je nastal v skladu z letošnjimi sklepi: vse kroglice so narejene iz transparentne mase, ki sem jo obarvala z različnimi kombinacijami rjavih inkov! Eksperiment, ki je končal v "kompletu":)

Radi se imejte,

Maja

Triangle bracelet

V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)

Zadnjič ste me spraševale, v čem je skrivnost "čistega" dela z belo maso. Skrivnost preprosto leži v čisti pašta mašini. Sama jo, preden začnem delati z belo, temeljito očistim. To pomeni, da jo dejansko razdrem, da pridem do valjev. Moja mašina je "oguljena" do obisti. To pomeni, da sem z nje umaknila vse nepotebne dele, ki me ovirajo in med katerimi se nabirajo ostanki mase. Mašino lahko tako razdrem v treh potezah in jo očistim v manj kot treh minutah. Čistim jo samo z mokrimi robčki, ki lepo odstranijo vse delčke. Druga skrivnost pa je seveda v brušenju. Z brušenjem odstranim delčke prahu, ki so se na površini nabrali med samim delom. In ker se masa v globini ni umazala z ostalimi barvami, se po brušenju prikaže čista belina. Pa še na otip je veliko prijetnejša kot pred brušenjem. Daje občutek mehkobe, satena. Sama sem na brušenje dobesedno nora. Če mi kos pred brušenjem nekako ne "potegne", mi po brušenju skoraj vedno. Odbrusim ostre robove, drobne nepravilnosti, sijaj, ki se je nabral na zadnji strani, ko se je masa tiščala podlage... Res pa je, da brušenje ne paše vsem kosom. Etno stil ga zahteva občutno manj. Tudi zgornja zapestnica je zbrušena: zbrušeni so robovi, notranji in zunanji. Tako je za nošenje veliko prijetnejša, pa tudi na roko zdrsne veliko lepše.

Imejte se radi!

Maja

Look who's back...poly is back

Letos me je poli manija zagrabila nekoliko prej kot druga leta. Sama nad sabo sem bila presenečena, kako sem si kar čez noč zaželela gnesti in oblikovati in kako so ideje kar kapljale v mojo beležko. Ponavadi je po zimskem spanju megla, tokrat je drugače. Res je, da me prsti sicer niso hoteli ubogati tako kot bi želea, ampak obesek naj bo le ogrevanje. Kar nekajkrat sem že premišljevala, kaj je pri ustvarjanju moja prva ljubezen: poli ali papir (sedaj veste od kod ime mojega bloga, če še niste)... Lahko rečem, da poli... Dobesedno obsede me, samo še gledam ali bi se dalo to narediti iz polija, iščem teksture, predmete za izsekavanje... inspiracije v naravi... Velikokrat se tudi ukvarjam z dvema skrajnostima: ali razmišljati v širino ali ostati zvest samemu sebi. Ko sem v času osebnega razsula spoznala J. in me je potegnil iz brezna obupa, je bila ena prvih stvari, ki me jih je naučil ta, da moram ostati zvesta sami sebi, pa naj bo to v načinu razmišljanja, ustvarjanja, čustvovanja. Če veš, kdo si, kaj si in kaj ti je všeč, si veliko trdnejši v svojih temeljih. Ja, in v teh okvirih zvestobe, lahko razširjaš svoje misli in ideje, jih bogatiš in dodeluješ. Vidi se, kdaj izdelek pride iz tebe, kdaj je del tebe, kdaj ga dihaš ti in kdaj on diha tebe... Ostajam torej pri zvestobi sami sebi: pri minimalizmu, ki me navdušuje na eni strani in afro etno stilu, ki je preprosto moj. Za letos torej dva sklepa:

1. ostajam pri zgoraj naštetem,

2. izziv: leto bom kupovala le belo, črno in čokoladno poli, vse ostale barve bom z inki namešala sama. Tako bom ostala zvesta sami sebi, a hkrati kukala ven iz škatle, Kompromis, ni kaj, življenje jih je polno...

Imejte se radi!

Maja

Not an ordinary love box

Ne čisto običajna "Love Box"...

...pač pa 3 v vrsto "Love Box".

Valentinovo ni ravno "praznik" nad katerim bi se močno navduševala. Pač ena od stvari, s katero bi nas trgovci radi olajšali za kakšen evro, možnost, da se trgovine nakičijo v času med božičem in veliko nočjo ali pa da na svoj račun pridejo ljubitelji(ce) rdeče in roza barve. Zdi se mi, da je izkazovanje ljubezni z drobnimi pozornostmi na "običajen" dan veliko več vredno, kot tisto, na katerega te spomnijo trgovci. Veliko ljubše so mi sveže pečene žemljice zjutraj, preden grem v službo, kot škatla čokoladnih bonbonov 14. februarja. Veliko ljubši so mi zvončki z Mengeške koče, kot cel šop rezanega cvetja iz cvetličarne. Ali pa v pečici pečen krompir "samo zate, ker vem, da ga imaš rada".

Pa danes vseeno srčki. Pa ne za Valentinovo. Pač zato, ker se je škatla že dolgo motala po mojih mislih. Pač zato, ker se mi je zdela dober začetek, da spet ogrejem svoje roke (in pašta mašino) za poli. Pač zato, ker se mi je zdela dobra ideja. In dobre ideje je treba realizirati. To torej ni samo škatla, v sebi skriva igrico 3 v vrsto. Že večkrat videna ideja, ki se je morala roditi tudi v mojem stilu.

Pa še nekaj želim danes deliti z vami. Med brskanjem po medmrežju sem naletela na zanimivo stran, imenovano Wordle. Če je še ne poznate, vam povem, da lahko z njo ustvarite besedne kreacije, ki lahko popestrijo kakšno stran art journala, morda pristanejo na hladilniku kot motivacijska sporočila ali pa na vašem memo boardu kot opozorilo, kaj imate radi. Čisto za šalo sem nametala nekaj meni ljubih besed in se igrala s postavitvijo in barvami. Meni je všeč in vidim še kup možnosti za uporabo takšnih besednih kreacij.
Imejte se radi!

Maja

Alive, but not kicking

Lahko bi začela z opravičilom... Nisem mogla sedeti za računalnikom, le pošto sem prebrala. Tudi pri vseh vas nisem bila na obisku, zato tudi komentirala nisem. Bom vse nadoknadila, obljubim!! Včasih pač paše odklop in pobeg v knjige. In to sem počela ta teden. Kadarkoli dobim pod roke Patricio Cornwell me ni za okolico. Vse njene knjige sem že neštetokrat prebrala, zato se mi Kay Scarpetta in Pete Marino, glavna junaka, vedno zdita kot stara znanca, ki ju vedno znova rada srečam. Obožujem kriminalke in P. C. je mojstrica svojega poklica. Včasih zvečer berem zato, da lahko zaspim, pri njej sem jezna vsakič, ko se mi oči začnejo zapirati in vem, da ne bom mogla več dolgo vztrajati!

Vijola blokec je še zadnji vijola blok in serije mojih dolgov. Ker je že v varnih rokah prejemnice, se lahko pojavi tudi tu. Spet sem dolgo iskala inspiracijo, pa prave barve papir. Tudi vsaka vijola pač ni vijola!! Končno sem ga našla in bila zadovoljna. No, kolikor sem jaz z vijolo lahko sploh zadovoljna! Zraven je potoval še mini posti it blokec. Tokrat sem za primerjavo zraven postavila kovanec za en evro, kajti iz prejšnjih objav res ni bilo razvidno, kako minjaturni so ti blokci. Uživam, ko "preoblačim" najmanjše med njimi! Uživam, ko matram prste in oči! Če bi se dobili še manjši, bi preoblačila še manjše!!

Sedaj pa grem, da preberem še zadnjih nekaj strani! Za poslastico, za desert, za češnjico na koncu mojega dneva...

Imejte se radi!

Maja

Emotional trip

Moj prvi scrapbook album.

Nastajal je ves januar, tako počasi, iz užitka.

Zame, tokrat res ZAME! Vsakič, ko sem imela čas, sem naredila kakšno stran. Naval čustev se je začel že z zbiranjem fotografij. Okupirala sem J. računalnik in v spominu obujala trenutkepreteklih let, morda že pozabljene, morda še vedno tako žive. Od prve vožnje s kolesom, pa prvega bazena na domačem vrtu... in vedno tako ljubega Hvara. Prelistala sem vso to neverjetno množico fotografij in se vsakič znova zahvalila za digitalne fotoaparate. Težko je bilo zbrati 24 fotografij, toliko strani ima namreč album. Končno sem izbor skrčila na meni najljubše. Ponosna sem, da je album na "budget ravni": stranice so narejene iz škatle od tablet za pomivalni stroj, strani so iz kartona, ki so ga zavrgli pri J. v službi. Ves papir je naprintan nekoč davno in spravljen v predal. Sedaj je končno prišel prav. Želela sem preprost dizajn, zato sem večino stvari narisala na roko in izrezala tako, "prosto po Prešernu". Uživala sem, res. Tako kot pri ustvarjanju moraš uživati. Brez pritiskov, brez "musov" in "do takratov". Naslednjega se lotim v soboto, tokrat na drugo tematiko!

Radi se imejte!

Maja

Še smo tu

Včasih sem imela občutek, da je januar najbolj zoprn in dolg mesec. Turoben in siv, v katerem čas leze počasi. Letos se je moje prepričanje obrnilo na glavo. Sploh ne vem, kam gre čas, vem samo, da pride jutro in kot bi mignil je že večer. Pa saj dobro poznate te občutke... Malo sem bila potolažena, ko sem se po tednu dni vsedla za računalnik in videla, da nisem edina, ki ustvarjalno hiberniram. Pa saj paše, tudi muze se morajo spočiti in nabrati moči za nadaljno ožemanje.

Mravljica je v svoji objavi zapisala, da se molk najraje prekine z nečim vijoličnim! Pa se ji pridružujem! Mene vijolična prav preganja, zgornji blokec je bil naročilo, ki sem ga še dolgovala, pa še nekaj vijoličnega me žuli. Tudi to še ugleda luč.

Namenila pa sem vam še sporočilo, ki sem ga na jambo plakatu srečala ta vikend. Tako me je spravilo v dobro voljo, da ga namenjam tudi vam! Fotografija je bolj borna, ampak stena je bila zavita, svetloba nemogoča, pri meni samo moja trotelica... Pa vseno, sporočilo ima globok pomen:)

Imejte se radi!

Maja

Tuje perje

Danes se kitim s tujim perjem! S torto, ki sem jo v soboto dobila za rojstni dan. In kaj je pri tem kaj tako posebnega! To, da je prišla izpod moških rok. Ja, prav ste prebrale: MOŠKIH! Spekel mi jo je prijatelj, pa ni slaščičar po poklicu! Takole lepa in slastna je preživela pot iz Primorske. Nismo se je mogli dovolj naobčudovati! Žal njena lepota ni trajala dolgo, saj imamo v hiši čudne prikazni, ki so najbolj lačne ponoči. Zjutraj se sicer ne spomnijo, da so plenjenje opravile one, pri tej torti pa tokrat niso mogle skriti zadovoljnega nasmeška. Kriva sem bila jaz, ker je zvečer nisem nesla v hladilnik in se je revica na pultu sama ponujala!

Dragi G.! Tvoje mojstrovine so res enkratne!! Moram prebrskati J. računalnik, da najdem torto v obliki debla izpred nekaj let! Še vedno sem ti hvaležna, da si me naučil skuhati bešamel. Odkar si mi izdal skrivnost, nima več grudic in moja lazanja je veliko bolj slastna:)

Komaj čakam, da vidim, kaj dobim za 40-ko:)

Radi se imejte!

Maja

The wall

Hvala vsem za lepe želje, ki ste mi jih izrekle včeraj! Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem jih brala! Nikoli se nisem obremenjevala s številom svojih let, pa sem si obljubila, da se tudi sedaj ne bom, čeprav me malce stisne, ko med ustnice pride tista ššššš... Ampak, držim se načela, da se starost meri po srcu, tam pa sem še vedno otrok. Punčka, ki v trgovini še vedno kupuje radirke, svinčnike in šilčke, punčka, ki ima še vedno rada slikanice in gumijaste medvedke:) Some things never change!

Zgoraj pa je še en izdelek za moškega! Ideja je kapnila iznenada, kot vedno kapnejo dobre ideje (vsaj tiste, ki se zdijo dobre meni). Dvogovor v glavi je šel približno takole: Moški... Aha ... Spet ti moški... Aha... Pa modro.... Pa zakaj bi morala ustvariti nekaj resnega?... Aha... Saj je lahko malo bolj odbito... Aha... Kaj če bi napisala kaj bolj... neumnega.. Mmmm...Aha... A bo naročnici všeč... Mmmmm... Poklič' jo....Dring, dring... A lahko blablabla.. Ja. KULLL! In sem letela... Vedela sem, da je nekje en papir z motivom zidu, samo grafiti mi niso šli tako od rok, nekako so bili preveliki, če sem jih pomanjšala, pa zapis ni bil viden. Tako je končal na tagu, pribit z "žeblji"! Pa sem pripravljena še na nekaj "moških" projektov, tam je še kar nekaj idej...

Radi se imejte in še enkrat hvala!

Maja

Uf, tole je bilo pa hitro

Draga moja zadnja trojka, kaj bova rekli na današnji dan? Kaj imava za pokazati? Kakšno gubico več... malo patine na mestih, kjer paše... Z leti lahko pokažem vedno manj megalomanskih dosežkov, pa vedno več drobnih uspehov in radosti... "Kam čas hiti" se sliši tako klišejsko... pa vseeno KAM? Včasih si želim ustaviti čas, ujeti trenutek, ga zadržati in uživati v tem, kar imam. Ničesar ne objokujem in nikoli ne polagam računov... Nikoli več si za življenje ne bi izbrala dvajsetih let, preveč iskanja, negotovosti na eni strani, pa lažnega občutka nepremagljivosti na drugi strani. A takoj bi si še enkrat izbrala trideseta. Hvala J., dal si mi najlepši čas. Dal si mi mene. Dal si mi sebe, dal si mi naju in dal si mi nas. Dal si mi zavetje. Neprecenljivo. Najboljše. Nepremagljivo. Tokrat brez fikcije.

In kaj štejem za svoje uspehe?

Da sem sovraštvo v sebi zamenjala za ljubezen.

Da vem, da je pomembno, kaj rečem in da to res mislim.

Da v sebi ne čutim zavisti.

Da se lahko smejem iz srca in je moj smeh iskren.

Da vem, kaj imam in sem se za to pripravljena boriti.

Niso mejniki za zgodovino, niso uspehi za japije ali rumeni tisk, so pa uspehi zame, za moje jutro in moj dan!

Imejte se radi!

Maja

Srečno v barvah

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.

Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.

Dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost.

V letu, ki prihaja, vam želim veliko novega upanja na lepo prihodnost in veliko prijateljev, ki to upanje delajo živo!

Hvala vsem, ki se kdajkoli oglasite na tej strani, mi s svojimi komentarji lepšate sedanjost in mi dajete upanje za prihodnost! Hvala, ker ste moji virtualni prijatelji in hvala vsem, ki ste to tudi v živo, pa se zaradi naglice časa premalokrat srečamo! Hvala za možnost, da ostajam v stiku z vami vsaj preko drobca računalniškega sveta!

Hvala vsem blogerkam, ki ste mi v letošnjem letu s svojimi darilci, ki mi jih je prinesel poštar, polepšale čas in dokazale, da so srca ljudi velika! Prav vsako od njih je dragocenost, ki jo bom skrbno čuvala v svoji "trdnjavi"!

Hvala vsem, ker ste!

Imejte se radi, v letu 2011 še toliko bolj! Vem, da zmorete, zato danes objemite tistega, ki vam je najbližje in mu povejte, da ga imate radi!

Maja

Kaktus

Zvonček je zvonil, odpirali smo darila, se igrali in veselili. Bilo je lepo, prav tako, kot mora biti. Ker so darila našla svoje lastnike, lahko objavim še enega izmed njih. Kaktus za bucike je za J. mamo. Ona spremlja moj blog in vse natančno prebere (hvala! To mi veliko pomeni!), zato sem morala z objavo počakati.

Šokirala pa me je moja mama, ko je odpirala svoje darilo (saj se spomnite Tejevega albuma). Bila sem namreč prepričana, da je to zanjo popolno presenečenje. Pa vzame škatlo iz ovoja , jo gleda in reče: "Veš, to škatlo sem zadnjič pri nekom videla." Kako!! Nič mi ni bilo jasno,...ja seveda, saj takšne škatle so bile že narejene, ampak ta dizajn je res zrasel v moji glavi, kje jo je lahko videla??? Rečem: Kaj, kako, kje, zakaj in vse podobne vprašalnice, ki jih premore slovenski jezik! Pa mi odgovori:"Bila sem na obisku, ne bom povedala, kje, ker bom pokvarila presenečenje, ki ti ga pripravljam za rojstni dan, rečem lahko le to, da je imel ta odprt tvoj blog in na ekranu prav to škatlo. Mislila sem, da imaš naročilo, saj nisem razbrala, kaj piše na njej, nisem pa si mislila, da je zame!" No, malo sem si oddahnila, bila pa sem res presenečena. Nato je po predvidevanjih padla kakšna solzica, pa še kakšna beseda... Namen je bil dosežen!

Radi se imejte,

Maja

Za praznično mizo

Zdi se mi, da sem prazna, ko gledam sivi kotel skozi okno. Nas narava kaznuje s svojo sivino? Še dobro, da je dan kratek... Zanimivo, da se veselim noči, ampak z lučkami pričara čarobnost in vsaj bežno izbriše meglo. Prav nič praznično ni, prav nič božično, ves seng je pobralo... Pa vseeno, jutrišnji večer naj bo čaroben. Miza naj bo praznično pogrnjena... Pri nas je vedno v rdeče beli kombinaciji. Ja, rdeča je doma pri meni:=) Ker naša družina ni prav številna, nas bo jutri le pet. Tej je dal idejo, da za vsakega pripraviva listek z njegovim imenom. Ideja je šla malo dlje, vsak bo dobil tablico s svojim imenom. Izrezala sem jih iz lepenke, pobarvala s tabelno barvo, na zadnjo stran pa dodala magnetek, da bo spomin trajen. Všeč so mi in v resnici so lepo izpadli, pod prsti dajejo občutek, da so leseni.

Za voščilo pa si bom danes sposodila besede meni priljubljenega Roalda Dahla:

" And above all,

watch with glittering eyes

the whole world arround you

because the greatest secrets

are always hidden

in the most unlikely places.

Those who don't believe in magic

will never find it!"

Believe in magic, predvsem pa

IMEJTE SE RADI!

Maja