Čokoladna torta

Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.

Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!

Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)

Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

PS

Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

Iz Hofferjevega kataloga

Inspiracija je res povsod okrog nas. Če te nekaj obsede, tudi na običajne predmete gledaš povsem z drugimi očmi. Meni se po glavi mota: ali bi to lahko naredila iz polija... in če, kako majhno mi bo uspelo. Sploh se ne sprašujem, čemu mi bo... Prav tako se ne sprašujem, ali bo komu všeč ali smiselno... Gre za to, da premikam svoje meje.

Tako sem zadnjič Hoferjev katalog pregledala s povsem drugačnimi očmi. Ponavadi ga prelistam, ko pridem domov, vmes, ko se mi v električnem grelcu greje 2 dcl vode za kavo To je le za ilustracijo, kako hitro grem skoz:) Tokrat pa mi je pogled ostal na sladoledih. Pa ne zato, da bi se odločila, katerega bi kupila! Ne, v oči so mi padli sladoledi s piškotom in že so se mi v glavi naslikali miceni poli sladoledki... In tu so... tisti z zgornje slike. Da ne bo zgolj ustvarjanje zaradi ustvarjanja, sem jih spremenila v uhančke:)

Spodnji pa so narejeni po želji in že pri lastnici. Ponovno me je postavila pred izziv, ki ga v glavi še tenstam. Upam, da iz tega tenstanja tudi kaj bo!

Imejte se radi!

Maja

Ponosna mama pajkovka

Moj mali pajki!!

Pa kje za vraga je kaj za prijet!??

Se vam zdi ravno?

Samo za orientacijo, kako ravna je stena!

Današnja objava ni sladka, pač pa ena tistih, ko nas mame razganja od ponosa. Tole je namreč moj mali pajkec včeraj na plezališču v Rovinju!

Od nekdaj je plezal. Če je kje našel steno z oprimki, je bil v trenutku na vrhu. Če ni bilo stene, so zadostovali podboji vrat! Kar pomnim vpijem:"Ne plezaj!" Pa smo se odločili strast spremeniti v šport in tu je rezultat!

Za tiste, ki vam je plezanje blizu: mali, 128 cm visoki pajkec, je splezal dve smeri z oznako 4c. Eno dvakrat, drugo trikrat. Nato si je poln adrenalina zaslužil veliko porcijo čevapčičev s pomfrijem, edinim mesom, ki ga nekako tolerira. Se vam že svita v katero smer gre njegova prihodnost:)

Imejte se radi, pa oprostite mi ves tale ponos:)

Maja

Cupcake or a muffin?

Skupinska slika

Moji favoritki

Vice prvakinji

Izrodka (pa naj mi vendar oprostita)

In jagodni izbor, ki mu je pripadla čast evrofotke:)

In še en končni izdelek

Cupcakes ali "torte v skodelicah" ? Sladica, ki nam na tej strani Alp ni tako blizu. Poznamo muffine (čokoladni pri nas doma izginejo kot bi trenil) in naivno sem mislila, da so cupcakes in muffini eno in isto. Ko sem se jih lotila izdelovati iz polija, sem šla seveda raziskovat. Ugotovila sem, da muffin seveda ni isto kot cupcake:) Haloo?!? Mafin je namreč brez dekoracije, cupcakes pa so bogato okrašene, primerno najrazličnejšim priložnostim, imajo pa tudi večjo vsebnost maščobe, jajc in sladkorja, zato so bolj "biskvitne" od muffinov. Nekako so torej višje na evolucijski lestvici kot preprosti (a zelo okusni) muffini:)

Po listanju po kuharskih blogih, kjer sem iskala inspiracije za moje mini cupcakes, sem ugotovila, da so CC v bistvu slikarsko platno vsakega kuharja ali slaščičarja, ki kaj da nase. Prav tekmujejo, kdo bo naredil lepšo in zanimivejšo dekoracijo. Priznam, postajam vse bolj lačna, sladkor mi nenehno pada in mislim, da se mi sladka polimanija pozna tudi že na kilogramih. Čas, da neham in se lotim česa bolj pametnega!

Imejte se radi z muffini ali pa s tortami v skodelicah!

PS

J. bi po vsem tem še vedno najraje baklavo:)

Maja

Road trip again

Dobrodošli na krovu našega zadnjega potepanja...

V zadnjem tednu smo se naužili lepega vremena in zanimivih kotičkov...

... Poskusili nekaj zanimivih klobukov...

... Našli nekaj sladkih inspiracij...

... in drugih zanimivih barvnih kombinacij...

... prijetnih uličic...

... novih okusov...

... in okusnih postavitev...

... se preselili v drug čas...

... in našli pravljico...

Imejte se radi... s pravljico ali brez!

Maja

Ice cream mania

Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!

Pa še nekaj. Keks mi je na svojem blogu podelila lepo nagrado. Seveda ne gre brez naloge. Odgovoriti moram na naslednja vprašanja:

1.Kaj me inspirira za naslove objav?

Ponavadi je to prva asociacija o temi o kateri pišem, nekaj , kar mi pleše in odzvanja v glavi. Prva ideja je vedno najboljša!

2. Opiši se v štirih besedah?

Zasanjana, pozitivna, zvesta, ... no za četrto sem kar nekaj časa gruntala, pa sem nato vprašala J., ki je seveda odsekal: perfekcionistka. Ja, seveda, kako se nisem tega spomnila:)

3. Najljubši citat:

" The secret of happines is freedom, the secret of freedom is courage!"

4. Izber 10 blogov, ki jim podeljuješ to nagrado:

Uf, spet nisem spremljala, kdo jo že ima in kdo ne, pa bom šla iz srca, če jo že imate, nič zato:

1. Mavrična ustvarjalnica

2. Lightwithin

3. Čaranje

4. Sonjin ustvarjalni kotiček

5. Moja Pravljica

6. Fimolandija

7. Mlin nakitin

8. Želim, voščim, pošiljam

9. Moi

10. Škorčica

Imejte se radi!

Maja

Kdo se bo sladkal?

Kljub vročini in vnetemu grlu smo danes uspeli izvesti obljubljeno žrebanje. Moj zvesti pomočnik je kar dolgo časa čakal, ker mi je nagajal printer, ki bi moral natisniti vaše komentarje. Tehnika vedno zataji v najbolj ključnih momentih:) Žal nismo imeli žogic, kot pri nogometu, čeprav si je pomočnik to strašno želel. Tudi 57 kinder jajčk nismo našli, toliko vas je namreč sodelovalo v žrebanju, dva komentarja sta bila namreč izbrisana. Kljub vsemu pa je njegova roka med vsemi izžrebala

Tanjo E.

Tanja, čestitam; upam, da ti bodo sladkosti dobro dele. Javi se mi na mail, da mi sporočiš, kakšen okus Linških piškotov ti je ljubši ter kje te najde poštar!

Da pa bo objava zanimiva še za koga drugega, vam za današnji desert ponujam kivijevo pito z banano in eno malino! Pri nas jo imamo radi predvsem v merilu 1:1! Ker tako hitro izgine, nas bo na naši kuhinjski napi nanjo spomnil tale magnetek! Kar precej sem se zamudila z njo, saj sem morala kivije in banane zlagati s pinceto in buciko, tako da vam povem, da je tista v merilu 1:1 narejena veliko hitreje;)

Imejte se radi, s sladkarijami ali brez!

Maja

Linško pecivo and a give away

V zadnjem letu sem imela kar veliko srečo pri žrebih bonbončkov. Kadarkoli zagledam svoje ime, se veselim kot mali otrok. Žreb mi polepša dan, hkrati pa z veseljem pričakujem poštarja, kdaj mi bo v nabiralniku (beri: pred vrati) pustil paketek! Z vso ljubeznijo na posebnem mestu čuvam vsa darila, ki sem jih dobila od virtualnih prijateljic, predstavljajo mi vez z ljudmi, ki jih ne poznam, z njihovo domišljijo in ustvarjalnostjo, hkrati pa so neprecenljiv vir inspiracije.

Že pred kratkim sem se odločila, da če bo z mojimi zdravstvenimi izvidi vse OK, bom podarila paketek svojih izdelkov. Z veseljem povem, da so izvidi BP! Dlje časa pa je trajalo, da sem skupaj spacala nekaj malenkosti, letos je že tako, da med tednom časa ni! Če pa že je, sem tako utrujena, da me roke ne ubogajo, oči pa le lezejo skupaj!

Zato je tu šele danes: eni (ali enemu, da ne bo slučajno kdo užaljen) bom podarila izdelke z zgornje slike: kozarček linškega peciva, prejemnica (ali prejemnik:)) pa si bo lahko izbral okus čokolade ali marmelade, kazalko s sladoledom in moj prvi gri-gri ali nakit za na torbico, lahko pa tudi za ključe. Paketu bom priložila še vrečko presenečenja! Vse, kar morate narediti je, da pustite komentar pod objavo, dobrodošli blogerji in ne blogerji! Morda pa lahko na svojih straneh razširite glas o sladki nagradi! Nagrado bom izžrebala čez en teden, torej v nedeljo, 17. aprila. Časa za komentarje imate do osme ure zjutraj:)

This is my give away or a way to say thank you to the "blogers world" for all the presents I have received in the last year and to the universe, 'couse my health tests came out OK. I'm giving away a jar of my favourite biscuits, you will be able to choose your favourite flavour appricot jam or chocolate, a book mark with an ice cream and a gri-gri for your bag or your keys! I will also add a bag of sweet surprise! All you have to do is to leave a comment and maybe spread a word to give the opportunity to others as well! I will draw the winner on Sunday, april the 17th, so the last time to leave a comment is 8 a.m.!

Imejte se radi!

Maja

Mini navade, maksi razvade...

Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...

Vendar mora za vse priti čas. Ko sem se letos srečala z bivanjsko in ustvarjalno krizo pod okriljem Madamme Depro, nisem več videla pravega cilja v ustvarjanju. Pravega smisla. Ustvarjam, kadar to želim in kadar to čutim. Ustvarjam, kar je tisti trenutek v meni in kar me takrat pomirja. A tega nekako nisem bila sposobna videti.

No, v enem izmed takih down trenutkov sem brezciljno blodila po netu... Iskala inspiracije, nekaj novega, nekaj... Pa sem zašla na stran z miniaturami. Ne vem, kako, ne vem zakaj, me je v tisti sivini, morda že kar črnini potegnila neka lučka in me zdramila: kako za vraga to naredijo?? In imela sem nov izziv!

Pa sem začela, prav počasi in okorno s sladoledi in pralineji... Giganti... Guliverji v deželi Liliputancev, saj večina miniaturistov dela v merilu 1:12. Ko sem to prebrala, sem seveda vzkliknila: "1:12?!!! A ste nori!?! Kolk je to mini!!" (Ja, halo, saj zato pa so MINIature!). "No, jaz definitivno ne bom merila!" A da ne bodo to spet sveže žemljice zarečenega kruha:)

Nato sem začela s piškoti: kako micenega lahko naredim, da ga je še vedno lahko prepoznati kot piškot? Kako dobro lahko vidijo moje oči, kako natančno lahko oblikujejo moji prsti? Kako iz poli naredim tekočo čokolado... Moj najmanjši piškotek meri 2 milimetra. Na spodnji sliki je. Zelo težko sem ga fotografirala, kar naprej se je ostril le evro! J. me je že opozoril, da bi si za te hece morala nabaviti makro objektiv...

Kaj bom s tem, ne vem. Morda bodo sladkarije končale kot obeski, magnetki, dodatki... Idej je veliko, a vseeno ne vem in mi je vseeno. Bistvo je, da so me potegnili iz obupa in da spet ustvarjam, ker tako želim in kar želim!

Imejte se radi, s piškotki ali brez!

Maja

Varčevalni ukrepi

1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.

"Gospa, kartica vam je potekla?"

"?" ((Beri BEDAST POGLED)

"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)

2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)

Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."

"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."

"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."

(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)

OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.

"PIN"

"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"

"Ne, gospa, vaš je na PIN."

"O jebela..."

Probimo: XYWQ

PIN ni pravilen.

Ponoven poskus: XWQY

PIN ni pravilen.

In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.

"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."

Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.

Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.

"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"

"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."

Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.

"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."

Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!

Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:

"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.

"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."

MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????

Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:

"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"

Ja, pa jade! To je mora.

OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.

OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!

Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).

"Guspa, a ste dobila PIN?"

"Ne."

"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"

A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?

"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"

"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"

"Guspa, bom, obljubim!"

24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.

25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????

V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)

Imejte se radi, s PINom ali brez!

Maja

PS

Na sliki je zapestnica.

Starbucks coffe

Darja je včeraj praznovala svoj rojstni dan. Na najinih zadnjih potepanjih po Londonu je bil Starbucks obvezna vsakodnevna postaja. Enostavno zaljubili sva se v njihov capuccino grande, posut s čokolado, cimetom in vanilijo. Uživali sva v mešanici okusov, opazovanju mimoidočih in iskanju inspiracij za ustvarjanje v njihovih tako umetniško dodelanih stenah. Ni bilo se težko domisliti, da Darji naredim mini Starbucks jar obesek. In tu je! Lahko rečem, da sem ponosna nanj, izpadel je točno tako, kot sem želela. Končno nekaj, bi lahko rekla:)

Obesek je bil prva stvar, ki sem jo naredila v zadnjih štirinajstih dneh, ki zame niso bili najbolj prijetni. Kako hudo se ti zamaje svet, ko je na preizkušnji tvoje zdravje!! Prerešetaš vse, v kar verjameš, vse, kar ti je nekaj vredno in izgubiš zanimanje za vse postransko, obrobno. Bojazen se naseli v vse kotičke tvoje duše, napolnjuje tvoje dneve, minute in sekunde. Vsak korak in vsak dih. Spoznaš, koliokokrat vstaneš ne da bi se zavedal, kako srečen si, ker sploh lahko vstaneš. Jeziš se na stvari, pa se sploh ne zavedaš, kako srečen si, da se sploh lahko jeziš in da imaš stvari ali ljudi na katere se lahko jeziš. Ponovno spoznaš, kaj v življenju resnično nekaj šteje!

Zato se danes ne jezite, pač pa uživajte sončen dan in lahek korak ter

IMEJTE SE RADI!

Maja

Poly dreams for chocoholic

Le malokatera hrana v ljudeh zbuja tako močna čustva kot čokolada. Pravemu čokoholiku že samo misel na čokolado vzbudi radostne občutke. Le v čem je njena skrivnost? Saj poznate film Čokolada z Juliette Binoche in Johnnyem Deepom... Kaj vse je Vivianne ozdravila s pomočjo čokolade... Neštetokrat bi ga lahko gledala in občudovala ne samo Deepa, pač pa tudi vso tisto čokolado, ki tako lepo teče in vabi...

Pa okusi: J. prisega na Toblerone, jaz pa ...mmmm, prava, črna čokolada, s 75% vsebnostjo kakava, ali čokolada s kandiranimi pomarančami ali višnjami, pa čokolada s poprom ali s pistacijo. Lahko bi do jutri razpredala o vseh okusih, ki jih ljubim. Čokolada me spremlja povsod: v službi mora biti v predalu, v torbici vedno pri roki, pa tudi če se poleti spremeni v pravi poc, v avtu, doma v omari vse vrste zalog, ki hitro poidejo... Potem pa kile...

No, gornji pralineji gotovo ne redijo... So namreč iz polija... in so magnetki, v velikosti2 cm! Moja domišljija jih je polna! Polna različnih okusov, barv in oblik!

In kateri okus je najljubši vam?

Imejte se radi, tokrat kar s čokolado!

Maja

Want some ice cream?

Priznam, malo sem skrenila od začrtanih ciljev. Kupila sem tri barve, ki niso v skladu z mojim letošnjim sklepom, ampak sladoledi v afriških barvah pač niso ravno tako zelo njami. Ja, za ljubitelje čokolade in karamele, kaj pa ostali, ki imamo radi jagodo in limono, pa limeto in vanilijo?

In kateri okus je najljubši vam?

Tako zelo sem uživala, ko sem jih delala, da sem jih v slabih dveh urah pridelala kar sedemnajst! Skoraj bolje od Ljubljanskih mlekarn! Na koncu nisem mogla več, čeprav se mi pred očmi prikazuje še rumena vanilija, pa jagoda in čokolada, pa seveda zelena limeta... Iz njih bodo nastali obeski, nekaj pa bo magnetkov.

Kljub vsemu pa moram napisati to, kar se mi je med delom ves čas porajalo v glavi in med prsti seveda. Zanimivo, da je v svoji današnji objavi o enaki zadevi pisala Čarovnička. O kvaliteti Fima namreč. Sama od Fima uporabljam samo Classic, saj mi gre Soft s svojo gumilezing varianto močno na živce. A Fimo ni več to, kar je bila. Novembra sem si kupila zalogo rjave, ker sem kot vedno imela v glavi projekt, ki ga nisem spravila v življenje. Ko sem ga odprla včeraj, po dobrih štirih mesecih, nisem dobila voljne mase, pač pa žaganju podobno sranje, ki se mi je nadrobilo po celi sobi, da sem ga s copati raznašala po celi hiši! Bljak! Sama zelo rada delam s Premom. Iz Francije sem si že lani naročila ta velike bloke po 45 dkg. Včeraj sem ga privlekla izpod mize, kjer je bil na prezimovanju, odprt, nič zaščiten, tako lepo na svežem podmiznem zraku. Odrežem ga, spustim skozi mašino. Nobenega žaganja, krasna čista lepa plahta! Enako Sculpy. Tri leta odprt roza paketek, kvaliteta enaka kot pred tremi leti. Brez truda, brez zapacane mašine, brez žaganja po mizi in po tleh.

Za sladoledke pa sem za pokušnjo kupila Cernit. Nekako skeptična sem bila do njega, barve so se mi zdele kar nekaj, ampak za tele moje sladoledke kot nalašč! Kupila sem mint, oranžno (ki je veliko lepša kot Fimo) ter šampanjec barvo. Res je, da se je tudi Cernit drobil, če sem ga takoj spustila skozi valje, vendar je po nekaj trenutkih segrevanja med prsti postal bolj voljen (Fimo sploh ne) in se je lepo razvaljal. Navdušena sem bila tudi nad barvami, ki po pečenju dobijo globino, ne takšno kot transparentne barve, pa vendar večjo kot Fimo, ki je sploh nima. Naslednje navdušenje sem doživela pri brušenju. Ponavadi začnem z granulacijo 400 in stopnjujem finost do 1500. Pri Cerniti sem začela s 600 in že po parih potegih dobila neverjetno gladkost, tako da sem nato le nekajkrat potegnila še s 1000 in 1200. Gladkost, da jo je užitek prijeti v roke.

S čimo bom delala? Ne vem, najbrž bom vztrajala pri Classic Fimu, saj mi je naročanje velikih Premo paketov iz Francije kljub vsemu predrago, k Cernitu pa se gotovo še vrnem!

Imejte se radi, s Fimom ali brez!

Maja