Tuhtanje se nadaljuje...

Saj ne, da bi se mi tako mudilo nazaj v šolo, le zabavno ga je bilo izdelati:)

Tuhtanje se nadaljuje. Še vedno sem skoraj pri isti temi, a z drugega zornega kota, v tisti večni dilemi čas zame vs. otrok, njegove zahteve, posvečanje njemu. Ja, kar nekaj časa posvetim sebi, ustvarjanju, branju, pa vseeno mislim, da Teja ne zanemarjam in ga nikoli nisem. Res je, da je lažje sedaj, ko je večji, a kljub temu mi njegove zahteve nikoli niso bile v breme pač pa v neizmerno veselje in vedno, prav vedno sem lahko nekaj časa namenila tudi sebi.

Izhajala sem iz tega, da nočem, da ima moj otrok za mamo prazno lupino... žensko brez vsebine, brez duše... žensko brez sebe, ki se bo sesula, ko bo otrok odšel, saj v končni fazi so nam otroci dani le na posodo... Vzgajamo z vzorom, kajne? In če želim, da moj otrok živi kvalitetno življenje, mora to imeti pred sabo. ”Srečna mama - srečen otrok”! Le tako mu lahko dam...ne največ, pač pa najbolj kvalitetno... le tako lahko otrok ve, da sem v tistem trenutku le njegova, kajti to se mi zrcali na obrazu, govori mi iz oči. Otrok se ne da pretentati. Veliko boljši psihologi so, kot si mislimo in vedno vedo ali smo z njimi ali ne.

Mislim, da sem mu v devetih letih dala največ, kar sem zmogla, nisem pa želela zasužnjiti sebe in njega. Mnenja sem, da otroku ne smemo strukturirati prav vsega njegovega časa (z aktivnostmi, vodeno igro...), saj ga s tem ohromimo in prikrajšamo za čas, ko se uči igrati in zaposliti sam, torej za čas, ko se razvija njegova domišljija, kreativnost, ko vrejo ideje... Brez tega pa danes ni genijev:). Tej je vedno imel in še vedno ima prostor in čas zase, v katerem ga ne motimo, čas, ko razmeče vse in je njegova soba bomba, ampak ko pogledam, vidim v njej začetek in cilj igre, vidim inovativnost, vidim otroka, ki ni živčen, otroka, ki se zna zaposliti tudi sam. In še niti enkrat v 9ih letih nama ni izrekel tistega famoznega stavka:”Dolgčas mi je!”

In ko sem ga v petek, ko je odhajal na morje vprašala, koga bo imel za družbo, je odgovoril:”Saj imam sebe!” Vem, da je otrok, ki uživa v družbi, vem pa tudi, da bo užival tudi če je ni!

Imejte se radi!

Maja

Am I a superhero?

V tok razmišljanja me je zvabila Tikina informacija o poletnih delavnicah. Po ženski navadi sem pofirbcala in že sem bila "in". Ker pa smo ravno tisti dan odhajali na dopust, sem si v zadnjem hipu uspela sprintati le prvo nalogo in si jo zadala za osnovo čiščenja sebe tam med Hvarskimi kamni. In ker danes nimam ideje, da bi pisala o čem pametnejšem, sem se odločila, da izlijem svoja razmišljanja...

Hvar. Otrok s svojo smogovsko bando bluzi po svoje, J. lovi domačine za ribičijo. Skomignem in se spakiram na plažo, v mojo ljubo senčko med borovce. S seboj vzamem paket vprašanj iz domače naloge. Lotim se odgovorov:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase? DA

2. Ali se počutite, da ste središče svojega življenja? DA

Zakaj? Ker pač sem.

3. Kdo ali kaj vam prepričuje, da bi bili središče svojega življenja? Nihče.

4. Ali si želite, da bi lahko bili center svojega življenja ali pa se ob tem počutite slabo, imate občutke krivde... Nimam težav s tem.

5. Ali ste od staršev, prijateljev ali medijev dobili kakršnakoli sporočila, ki bi podpirala vaša prepričanja? Če ste, jih prosim navedite. ????

6. Kaj za vas pomeni, da ste "graunded"? OK. Slovarja nimam, graunded je bil včasih hišni pripor. No, iz tega se da izhajati - ali bi to lahko pomenilo, da sem ujetnik svojih lastnih prepričanj, svojega lastnega življenja? Berem naprej: zakaj si zaslužite, da ste "graunded and rooted" v svojem življenju? Ups, falila sem, ne bo šlo...

Nato sem ob vodi tuhtala in tuhtala in prišla do spoznanja, da nisem bila poštena, da sem vprašanja vzela prelahko in preveč površinsko. Res si želim v življenje vnesti več osebnostne kvalitete in duhovno zrasti, ampak če bom vse jemala tako pišmevuhovsko, bom le nazadovala. Jutri poskusim znova!

Poskus drugič:

1. Ali si vsak dan vzamete od 15 - 60 minut časa zase?

Da. Ampak ali je to, da spijem kavo pred računalnikom in ob tem prelistam najljubše bloge res čas zame? Ja, na nek način, ker to rada počnem, ker me pomiri in ker v tem vedno najdem inspiracijo za ustvarjanje, ustvarjanje pa je del mene, ki me napolnjuje in izpolnjuje.

Sem torej s tem zadovoljna? Da.

Ali ob tem doživljam občutke krivde. Ne... Niti ne... No, včasih, kadar sije sonce in se žarki poigravajo s prahom na tleh in svežimi pajčevinami. Ampak te me ne napolnjujejo! Ne, navdajajo me z občutkom, da nisem superwoman, ki z urejeno frizuro in nasmeškom na ustnicah fura službo, hišo, otroka, vse njegove aktivnosti, hobi... Pa zakaj bi sploh morala biti superwoman? Zakaj bi morale biti moje police brez praška in vsi koti ometeni? Zakaj? Ali zato, ker so nas vzgojili, da mora ženska vse, podpirati vseh "pet" vogalov hiše? Včasih je bilo drugače, ženske so imele dom in otroke (brez sto aktivnosti), moški pa so bili money makerji. Sedaj pa imam dom, otroka, njegove aktivnosti in sem enakopraven money maker v družini. Zakaj potem občutki krivde ob tem, ko rečem, da me "baš boli", če se pajki pri nas počutijo udomačene in lepo sprejete in da bom čas raje posvetila svoji osebni rasti, ker se želim počutiti dobro, ker želim, da mi je moja koža čimbolj prav... ker se mi na smrtni postelji ne bo nihče zahvalil za vse pajčevine, ki sem jih ometla in za vse police, ki sem jih tako pridno brisala. Morda pa mi bo moja duša prav tam, na zadnjem delčku skupnega potovanja rekla:

"Maja, dobro si skrbela zase in ob tem ni trpel nihče. Hvala, bila si izredna gostiteljica, upam, da še kdaj najdem takšno!"

Torej Maja: zaslužiš si čas zase in ob tem ne sprašuj ali je OK ali ni!! Če ti v tem uživaš, potem je to trenutek, ki šteje! Ni važno, kaj počneš, važno je, da ti nariše nasmešek na lica... ali pa le zbriše težo dneva!

Nadaljevanje sledi...

Imejte se radi!

Maja

Še zadnjič, preden grem

Moji hvarski zakladi

Še zadnjič, preden grem... Na dopust ali inventuro... Kakor komu ljubo... Brskat med kamne, kjer moje oči iščejo majceno, miceno, pa tako zelo, zelo popolno... Kjer vsak nov val nariše novo platno... In odkrije nove plasti... Med kamni ali v moji meditaciji... Vsako leto domov prinesem nove zaloge... Vsako leto me J. sprašuje, kaj mi bodo... Ampak prav vsak kamen je dragocen... Prav vsak poseben... Prav vsak nosi svojo zgodbo... Prav vsak mi govori svoje... Obožujem te Hvarske kamne... Tako gladki so, skoraj mehki... Tako prijeten je občutek, ko si jih podrgnem po licu....

Grem vdihovat... Kajti tako diši zrak samo na Hvaru... Kjer se meša vonj po sivki z vonjem po rožmarinu... Kjer se vonj po soli staplja z vonjem po žajblju... In origano tekmuje z borovci... Na moji poti do plaže je kotiček, kjer še prav posebno diši... Vedno se ustavim, zamižim in samo diham... Ter si želim, da bi vonj v sebi zadržala za celo leto...

Grem pit kavo pod najlepši rožičevec, kar sem jih kdaj videla... Grem občudovat njegove plodove in razmišljat, kaj bi se dalo iz njih narediti! Grem sanjat pod njega in poslušat Oliverja, brez katerega Dalmacija pač ni Dalmacija... Grem občudovat barvo morja, ki jo narišejo prvi sončni žarki, ki pridejo čez Sv. Nikolaja... In uživat tišino, ko vas še spi...

Imejte se radi... in na poti kdaj zamižite in le globoko vdihnite!

Maja

Nekaj pa je še takšnih ljudi, ki se jih človek razveseli...

Poletne zavozlanke ”ala Maja”

Da sem kar nekaj zgodnjepoletnih dni preležala v mreži, je znano... Da sem sanjarila z odprtimi očmi, je prav tako znano... Da pa so bila ta sanjarjenja zemeljska, je znano malo manj... Tako se mi je nekega dne, ko sem ležala z glavo obrnjena proti tlom, opazovala mravlje in se s pomočjo drobne bilke poganjala v lahno guganje, po glavi motal stavek Oskarja Wilda, ki pravi takole:

”To LIVE is the rerist thing in the world. Most people EXIST, that is all."

Ali torej živim ali le obstajam? Meni se je zdelo, da ŽIVIM... Da je trenutek tak, kot mora biti... Z gledišča nekoga drugega pa povzročam le lahen veterc.

Ali življenje mora biti velikopotezno, da je vredno besede življenje? Ali morajo biti dejanja Velika, Pomembna, vsem bijoča v oči? Ali mora biti kariera tista, ki šteje? Nazivi pred imenom zveneči, dolgi in kompicirani? Ali ni dovolj, da sem le Maja ta in ta? Ali moram priti domov zvečer zgarana, uničena in zagrenjena, da lahko rečem, da sem uspešna?

Kajti meni se zdi, da sem uspela, ko ležim z glavo obrnjena navzdol in gledam deteljo med travo in se s pomočjo drobne bilke poganjam v rahlo guganje!

Kajti meni se zdi, da sem naduspešna, ko moj otrok bos, v premajhni Lumpi majici z vetrom v laseh dirja okoli hiše in si izmišlja nove in nove igre.

Kajti meni se zdi, da sem prvakinja sveta, ker svojega prostega časa ne preživljam v nakupovalnem centru in se ne obremenjujem s tem, ali bom kupila pomembno znamko kavbojk ali le tiste ”no name”, ker so mi všeč in mi grejo na ta zadnjo!

Kajti meni se zdi, da nič ne more premagati tega, da se ob pol desetih zvečer z otrokom drenjava na mreži in čakava kresničke!

Kajti meni se zdi čisto dovolj, da sem le Maja ta in ta, ki včasih rada zabušava in to tudi na glas prizna!

Kajti meni se zdi, da živim, ker sem uspela najti ravnotežje..., vendar pa je ravnotežje vedno le stvar perspektive!

Imejte se radi in najdite svojo perspektivo!

Maja

PS

Aleksandra P.R. hvala ti za tvoj današnji mail!! Dal mi je moč in novo energijo! Tebi je posvečen današnji naslov!

Long time no see

1. Fotoaparat je šel z J. nekam... in tam tudi ostal... Moja trotelica je bolj ali manj le za v torbico, za tiste ta hitre fotke drobnih trenutkov, za katere hočeš, da bi tako ali drugače ostali.

2. Poletno vreme in vonj po travi, cipresah, svobodi in uživanju me je vlekel ven... in tam tudi zadržal... od prvih žarkov pa vse do kresničk... Obdržal me je v mreži s knjigo v roki ali zgolj s sanjarjenjem med trepalnicami...

Vsake toliko je vest malce potrkala... najprej potiho, botem z bolj glasnim "nok, nok, zanemarjaš kotiček, ki ti je zelo pomemben (beri blog) in ljudi, ki ti preko njega enako veliko pomenijo (beri: vas)"... Malce sem zamižala, stisnila zobe, se popraskala po čelu... in hitela negovat tisti lenobni kotiček duše, ki ga zanemarjam čez leto...

3. Plevel je postal moj vsakodnevni terapevt. Ugotovila sem, da zna precej dobro poslušati in tako kot papir, prenese vse moje izlive. Vse se pomeniva in čudovito me zna pomiriti. Moja trata sicer nikoli ne bo angleška, je pa zato moja duša veliko bolj "negovana"...

4. Bila sem OK v. d. žene in pod streho spravila J.ovo 40 letnico. Kdo bi si mislil, da se lahko moški te številke tako otepa! Kljub prvotnim izlivom v stilu tega hudiča pa že ne bom praznoval... pa zakaj bi človek okroglo moral praznovati, kdo si je to izmislil... rad bi samo mir..., je zabava dobro uspela, prav tako igrica Lepo je biti 40, pa brez polovičke prosim.

Uspela sem mu celo speči torto... ta "miceno" seveda, prava je bila seveda mamina Saherica...

In eno Majdi ..., pa je zaradi pobeglega fotoaparata prehitro romala k njej...

In šarlotko za mamo, ki praznuje danes...

Dvojčkov pri nas namreč nikoli ne zmanjka:)

Imejte se radi!

Maja

Čokoladna torta

Na Sacher torto ali "di torto" vseh čokoljubcev me vežejo čudoviti spomini. Z njo je prežeto moje otroštvo, saj jo je po originalnem receptu pripravljala že moja prababica in je nekakšna naša družinska torta. O babici sem že pisala. Bila je nenadkriljiva kuharica in slaščičarka. Za posebne priložnosti je vedno spekla Sacher torto. Namazala jo je z domačo marelično marmelado, okrasila z drobnimi srebrnimi kroglicami in postregla z domačo vanilijevo kremo. Vrhunec sladkih okusov! Brez nje si slavja nismo znali predstavljati.

Ker je bila moja prababica za tiste čase sila nenavadna, posebna in močna, pa tudi skrivnostna ženska, katere korenine in poznanstva so segale vse do Dunaja, verjamem, da je recept kar se le da podoben originalnemu. Preskočil je celo generacijo in podedovala ga je moja mama. Še vedno ga skrbno čuva, napisanega na sedaj že skoraj pergamentnem papirju, z babičino čudovito, drobno pisavo. Tradicija ostaja in Sacher torto si sedaj zaslužijo le tisti, ki jih ima moja mama najraje! Pravi, da če bi jo spekla prevečkrat, bi njena vrednost izvodenela!

Bojim se, da bo recept spet preskočil celo generacijo, saj meni takšne vrste peka ne gre najbolje od rok. Pa sem se odločila malo potrenirati, v končni fazi si recept močno želim! Moja Saherica je seveda drugačna, nikakor ne bi mogla nasititi čokosnedne družine, mislim pa, da bi bila babi nanjo ponosna. Ker sveda nimam originalnega recepta, sem jo malce priredila. Za okras sem ji dodala čokoladne ostružke, marelične marmelade pa v prvi verziji še nisem namazala, kajti to je moja prva torta in marmeladna tehnika še ni dodelana. V drugi verziji sem jo sicer okrasila s srebrnimi kroglicami, a se mi je zdela prepusta, zato sem dodala banane:)

Babi, obljubim, ko dobim originalni recept, jo spečem tudi 1:1, do takrat pa treniram na poli tortah!

Imejte se radi!

Maja

PS

Tortni podstavek je moje delo: improvizacija delcev za nakit:)

Iz Hofferjevega kataloga

Inspiracija je res povsod okrog nas. Če te nekaj obsede, tudi na običajne predmete gledaš povsem z drugimi očmi. Meni se po glavi mota: ali bi to lahko naredila iz polija... in če, kako majhno mi bo uspelo. Sploh se ne sprašujem, čemu mi bo... Prav tako se ne sprašujem, ali bo komu všeč ali smiselno... Gre za to, da premikam svoje meje.

Tako sem zadnjič Hoferjev katalog pregledala s povsem drugačnimi očmi. Ponavadi ga prelistam, ko pridem domov, vmes, ko se mi v električnem grelcu greje 2 dcl vode za kavo To je le za ilustracijo, kako hitro grem skoz:) Tokrat pa mi je pogled ostal na sladoledih. Pa ne zato, da bi se odločila, katerega bi kupila! Ne, v oči so mi padli sladoledi s piškotom in že so se mi v glavi naslikali miceni poli sladoledki... In tu so... tisti z zgornje slike. Da ne bo zgolj ustvarjanje zaradi ustvarjanja, sem jih spremenila v uhančke:)

Spodnji pa so narejeni po želji in že pri lastnici. Ponovno me je postavila pred izziv, ki ga v glavi še tenstam. Upam, da iz tega tenstanja tudi kaj bo!

Imejte se radi!

Maja

Ponosna mama pajkovka

Moj mali pajki!!

Pa kje za vraga je kaj za prijet!??

Se vam zdi ravno?

Samo za orientacijo, kako ravna je stena!

Današnja objava ni sladka, pač pa ena tistih, ko nas mame razganja od ponosa. Tole je namreč moj mali pajkec včeraj na plezališču v Rovinju!

Od nekdaj je plezal. Če je kje našel steno z oprimki, je bil v trenutku na vrhu. Če ni bilo stene, so zadostovali podboji vrat! Kar pomnim vpijem:"Ne plezaj!" Pa smo se odločili strast spremeniti v šport in tu je rezultat!

Za tiste, ki vam je plezanje blizu: mali, 128 cm visoki pajkec, je splezal dve smeri z oznako 4c. Eno dvakrat, drugo trikrat. Nato si je poln adrenalina zaslužil veliko porcijo čevapčičev s pomfrijem, edinim mesom, ki ga nekako tolerira. Se vam že svita v katero smer gre njegova prihodnost:)

Imejte se radi, pa oprostite mi ves tale ponos:)

Maja

Cupcake or a muffin?

Skupinska slika

Moji favoritki

Vice prvakinji

Izrodka (pa naj mi vendar oprostita)

In jagodni izbor, ki mu je pripadla čast evrofotke:)

In še en končni izdelek

Cupcakes ali "torte v skodelicah" ? Sladica, ki nam na tej strani Alp ni tako blizu. Poznamo muffine (čokoladni pri nas doma izginejo kot bi trenil) in naivno sem mislila, da so cupcakes in muffini eno in isto. Ko sem se jih lotila izdelovati iz polija, sem šla seveda raziskovat. Ugotovila sem, da muffin seveda ni isto kot cupcake:) Haloo?!? Mafin je namreč brez dekoracije, cupcakes pa so bogato okrašene, primerno najrazličnejšim priložnostim, imajo pa tudi večjo vsebnost maščobe, jajc in sladkorja, zato so bolj "biskvitne" od muffinov. Nekako so torej višje na evolucijski lestvici kot preprosti (a zelo okusni) muffini:)

Po listanju po kuharskih blogih, kjer sem iskala inspiracije za moje mini cupcakes, sem ugotovila, da so CC v bistvu slikarsko platno vsakega kuharja ali slaščičarja, ki kaj da nase. Prav tekmujejo, kdo bo naredil lepšo in zanimivejšo dekoracijo. Priznam, postajam vse bolj lačna, sladkor mi nenehno pada in mislim, da se mi sladka polimanija pozna tudi že na kilogramih. Čas, da neham in se lotim česa bolj pametnega!

Imejte se radi z muffini ali pa s tortami v skodelicah!

PS

J. bi po vsem tem še vedno najraje baklavo:)

Maja

Road trip again

Dobrodošli na krovu našega zadnjega potepanja...

V zadnjem tednu smo se naužili lepega vremena in zanimivih kotičkov...

... Poskusili nekaj zanimivih klobukov...

... Našli nekaj sladkih inspiracij...

... in drugih zanimivih barvnih kombinacij...

... prijetnih uličic...

... novih okusov...

... in okusnih postavitev...

... se preselili v drug čas...

... in našli pravljico...

Imejte se radi... s pravljico ali brez!

Maja

Ice cream mania

Ko sem prvič videla sladolede v kornetkih, sem vedela, da jih moram, preprosto moram tudi sama narediti. Začela se je nora akcija iskanja primerne teksture, s katero bi lahko naredila imitacijo vafljev za kornet. Karkoli sem odtisnila je bilo preveliko, imelo je predebele črte preplitke odtise... Dobesedno obsedla me je misel na to teksturo. Ravno takrat smo se odpravili na obisk do prijateljev v Izolo. Seveda sem začela razkladati o svoji nori akciji in nekako "raztrosila" virus. Vse smo premleli od mreže za komarje do cedila... Ta dva prijatelja imata čudovito staro garažo, polno noro dobrih zakladov. S S. sva celo uro brskali po njej, da bi našli kaj primernega, pa nič. Vse preveliko, preplitko... Tečka sem si namreč zamislila, da morajo biti kvadratki veliki 4mm. Pa nič, obupala sem že... Ampak k sreči sem blagoslovljena s prijatelji, ki ne samo razumejo moje norosti, pač pa jih celo podpirajo in podpihujejo. Tako sem čez približno en teden dobila MMS z naslovom Eureka, zraven pa fotko predmeta, ki je popolnoma ustrezal mojim načrtom. Fotografiran je bil celo z merilom, ki je prikazoval kvadratke velike točno 4 mm. Kaj je bil ta predmet, pa naj ostane skrivnost:) S! Tisočkrat ti hvala, danes si boš lahko izbrala svoj okus!

Pa še nekaj. Keks mi je na svojem blogu podelila lepo nagrado. Seveda ne gre brez naloge. Odgovoriti moram na naslednja vprašanja:

1.Kaj me inspirira za naslove objav?

Ponavadi je to prva asociacija o temi o kateri pišem, nekaj , kar mi pleše in odzvanja v glavi. Prva ideja je vedno najboljša!

2. Opiši se v štirih besedah?

Zasanjana, pozitivna, zvesta, ... no za četrto sem kar nekaj časa gruntala, pa sem nato vprašala J., ki je seveda odsekal: perfekcionistka. Ja, seveda, kako se nisem tega spomnila:)

3. Najljubši citat:

" The secret of happines is freedom, the secret of freedom is courage!"

4. Izber 10 blogov, ki jim podeljuješ to nagrado:

Uf, spet nisem spremljala, kdo jo že ima in kdo ne, pa bom šla iz srca, če jo že imate, nič zato:

1. Mavrična ustvarjalnica

2. Lightwithin

3. Čaranje

4. Sonjin ustvarjalni kotiček

5. Moja Pravljica

6. Fimolandija

7. Mlin nakitin

8. Želim, voščim, pošiljam

9. Moi

10. Škorčica

Imejte se radi!

Maja

Kdo se bo sladkal?

Kljub vročini in vnetemu grlu smo danes uspeli izvesti obljubljeno žrebanje. Moj zvesti pomočnik je kar dolgo časa čakal, ker mi je nagajal printer, ki bi moral natisniti vaše komentarje. Tehnika vedno zataji v najbolj ključnih momentih:) Žal nismo imeli žogic, kot pri nogometu, čeprav si je pomočnik to strašno želel. Tudi 57 kinder jajčk nismo našli, toliko vas je namreč sodelovalo v žrebanju, dva komentarja sta bila namreč izbrisana. Kljub vsemu pa je njegova roka med vsemi izžrebala

Tanjo E.

Tanja, čestitam; upam, da ti bodo sladkosti dobro dele. Javi se mi na mail, da mi sporočiš, kakšen okus Linških piškotov ti je ljubši ter kje te najde poštar!

Da pa bo objava zanimiva še za koga drugega, vam za današnji desert ponujam kivijevo pito z banano in eno malino! Pri nas jo imamo radi predvsem v merilu 1:1! Ker tako hitro izgine, nas bo na naši kuhinjski napi nanjo spomnil tale magnetek! Kar precej sem se zamudila z njo, saj sem morala kivije in banane zlagati s pinceto in buciko, tako da vam povem, da je tista v merilu 1:1 narejena veliko hitreje;)

Imejte se radi, s sladkarijami ali brez!

Maja

Linško pecivo and a give away

V zadnjem letu sem imela kar veliko srečo pri žrebih bonbončkov. Kadarkoli zagledam svoje ime, se veselim kot mali otrok. Žreb mi polepša dan, hkrati pa z veseljem pričakujem poštarja, kdaj mi bo v nabiralniku (beri: pred vrati) pustil paketek! Z vso ljubeznijo na posebnem mestu čuvam vsa darila, ki sem jih dobila od virtualnih prijateljic, predstavljajo mi vez z ljudmi, ki jih ne poznam, z njihovo domišljijo in ustvarjalnostjo, hkrati pa so neprecenljiv vir inspiracije.

Že pred kratkim sem se odločila, da če bo z mojimi zdravstvenimi izvidi vse OK, bom podarila paketek svojih izdelkov. Z veseljem povem, da so izvidi BP! Dlje časa pa je trajalo, da sem skupaj spacala nekaj malenkosti, letos je že tako, da med tednom časa ni! Če pa že je, sem tako utrujena, da me roke ne ubogajo, oči pa le lezejo skupaj!

Zato je tu šele danes: eni (ali enemu, da ne bo slučajno kdo užaljen) bom podarila izdelke z zgornje slike: kozarček linškega peciva, prejemnica (ali prejemnik:)) pa si bo lahko izbral okus čokolade ali marmelade, kazalko s sladoledom in moj prvi gri-gri ali nakit za na torbico, lahko pa tudi za ključe. Paketu bom priložila še vrečko presenečenja! Vse, kar morate narediti je, da pustite komentar pod objavo, dobrodošli blogerji in ne blogerji! Morda pa lahko na svojih straneh razširite glas o sladki nagradi! Nagrado bom izžrebala čez en teden, torej v nedeljo, 17. aprila. Časa za komentarje imate do osme ure zjutraj:)

This is my give away or a way to say thank you to the "blogers world" for all the presents I have received in the last year and to the universe, 'couse my health tests came out OK. I'm giving away a jar of my favourite biscuits, you will be able to choose your favourite flavour appricot jam or chocolate, a book mark with an ice cream and a gri-gri for your bag or your keys! I will also add a bag of sweet surprise! All you have to do is to leave a comment and maybe spread a word to give the opportunity to others as well! I will draw the winner on Sunday, april the 17th, so the last time to leave a comment is 8 a.m.!

Imejte se radi!

Maja

Mini navade, maksi razvade...

Velikokrat sem že pisala o sladkosti zarečenega kruha. In spet se mastim z njim... Pred tremi leti sva se s Kristino pogovarjali, kaj za vraga ljudje vidijo v miniaturah in kaj jih sili v to noro ustvarjanje. Saj veste, kaj mi je šlo takrat skozi možgane: večni ne, jaz že ne...

Vendar mora za vse priti čas. Ko sem se letos srečala z bivanjsko in ustvarjalno krizo pod okriljem Madamme Depro, nisem več videla pravega cilja v ustvarjanju. Pravega smisla. Ustvarjam, kadar to želim in kadar to čutim. Ustvarjam, kar je tisti trenutek v meni in kar me takrat pomirja. A tega nekako nisem bila sposobna videti.

No, v enem izmed takih down trenutkov sem brezciljno blodila po netu... Iskala inspiracije, nekaj novega, nekaj... Pa sem zašla na stran z miniaturami. Ne vem, kako, ne vem zakaj, me je v tisti sivini, morda že kar črnini potegnila neka lučka in me zdramila: kako za vraga to naredijo?? In imela sem nov izziv!

Pa sem začela, prav počasi in okorno s sladoledi in pralineji... Giganti... Guliverji v deželi Liliputancev, saj večina miniaturistov dela v merilu 1:12. Ko sem to prebrala, sem seveda vzkliknila: "1:12?!!! A ste nori!?! Kolk je to mini!!" (Ja, halo, saj zato pa so MINIature!). "No, jaz definitivno ne bom merila!" A da ne bodo to spet sveže žemljice zarečenega kruha:)

Nato sem začela s piškoti: kako micenega lahko naredim, da ga je še vedno lahko prepoznati kot piškot? Kako dobro lahko vidijo moje oči, kako natančno lahko oblikujejo moji prsti? Kako iz poli naredim tekočo čokolado... Moj najmanjši piškotek meri 2 milimetra. Na spodnji sliki je. Zelo težko sem ga fotografirala, kar naprej se je ostril le evro! J. me je že opozoril, da bi si za te hece morala nabaviti makro objektiv...

Kaj bom s tem, ne vem. Morda bodo sladkarije končale kot obeski, magnetki, dodatki... Idej je veliko, a vseeno ne vem in mi je vseeno. Bistvo je, da so me potegnili iz obupa in da spet ustvarjam, ker tako želim in kar želim!

Imejte se radi, s piškotki ali brez!

Maja