Poli in žica

V življenju me vedno nekaj žene naprej. Potrebujem nove izzive, nova obzorja, vedno se moram lotiti česa novega. Tako sem zadnjič med ustvarjanjem swirlčkov prišla na idejo, da bi bilo lepo enega od njih odeti v žico. Sprva sem si zamislila obesek. Narisala sem, kako naj bi izgledala žica okoli njega in postala vsa nestrpna, da idejo spravim v življenje. Zataknilo se mi je takoj na začetku: pri nakupu žice. Bakrene žice primerne debeline pri nas ni nikjer za dobit. Z nasveti mi je prijazno pomagala Marna, katere žičkanje že dolgo občudujem. Šla sem v nadaljni lov in dobila le srebrno, ki pa nekako ni šla v kontekst mojega swirlčka, ter rjavo barvano žico. OK, za začetek bo že, da nekako potešim nervozo, ostalo si naročim po netu. Lotila sem se obeska. Ideja fantastična, izvedba nemogoča. Ali beri med vrsticami: Maja, ne rini spet z glavo skozi zid, preberi si vendar kakšen tutorial. Ker veste, da je gorenjski alarm pri meni pogosto vključen, sem šla na lov za kakšnim zastonjkarskim in kam drugam kot na Pinterest seveda. In sem ga našla. Prav takšnega kot sem želela in to "for free", prav tule. Juhu! Štrikala sem in prepletala, zavijala in se jezila in nastala je zgornja zapestnica. V vsem svojem nepatiniranem sijaju. Ker je žica barvana, sulfur seveda ni naredil svojega. A za vajo bo že. Ko pride žica, poskusim novo, tista bo tudi patinirana.

Imejte se radi!

Maja

Vrnitev na začetke

Ko tisti, ki ustvarjamo s poli, razmišljamo o svojih začetkih, jih večina pove, da so jih pritegnili Millefiori vzorci. Na nekem delu poti so pritegnili tudi mene, a najprej, povsem na začetku sem se "zaljubila" v "swirlčke". Ne spomnim se več, na kateri strani sem jih odkrila, spomnim se le, da me je neskončnost spiral in spiralnih vzorcev potegnila vase in začarala. Kot vedno sem se lotila stvari na nepravem koncu, kot vedno s črno belo kombinacijo (le kdaj me bo izučilo?). Prvi mi niso uspeli, moje razočaranje je bilo neznansko. A obupala nisem. Tako sem se nekaj časa vrtela in zibala v ritmu vijug in nastalo je kar nekaj kosov nakita, nato pa me je želja po novem gnala naprej in na swirlčke sem pozabila. Ne vem iz katerega zaprašenega kota so prišli v prejšnjem tednu. Vem le, da sem končane občudovala z enakim navdušenjem kot tiste prve. Prišli so spontano, iz ostankov, ki so se mi nabirali na mizi.

Zapestnica bo zame, kot ulita sede na mojo roko. Naj me spomni na začetke...

Imejte se radi!

Maja

Beneška maska? Ne..., zapestnica!

Začela se je kot igranje s prahom, bila mišljena za na poli pokopališče, se vključil gorenjski alarm, jo spremenil v idejo za obesek, a je končala kot zapestnica.

Tanja mi je v komentarju pod zadnjo objavo napisala, da vsake toliko dam na ogled bele kamne, ki jih ima tudi sama. Kamni. Kamni in školjke, še ena od mojih mnogih obsesij. Ne morem se jim upreti. Na produ je moj pogled vedno uprt v tla. Očarajo me... Barve, vzorci, teksture, neponovljive oblike. Pod njihovo težo se trgajo moji žepi, doma napolnjujejo vaze, posode, police in poličke. V kopalnici domujejo tisti srčkaste oblike, zunaj kamene strele in hvarske skale, pa čudovit okrogel kamen, ki smo ga privleki z nekega hriba. Zadnjič sem v Izoli med kamni iskala podobe. Družino sem obrnila proti morju, ker voda pomirja in jo pustila tam... Vsaj tako sem mislila, dokler mi ni v roke prišla Tejeva jakna in sem se skoraj opotekla pod njeno težo. Družina je seveda šla z njim. "Mami, bili so živi, nisem jih mogel pustiti tam!" Tako so sedaj doma, na še eni okenski polici in nas spominjajo na to, kje bi radi živeli.

Imejte se radi!

Maja

Pozabljena Afrika

S polnim nosem in obkrožena z robci sedim za računalnikom in se trudim iz te prehlajene glave spraviti nekaj besed, ki bi spremljale zapestnico, ki sem jo naredila že prejšnji teden, a ne gre in ne gre. Pa sem ravno v ponedeljek razmišljala, da mi bo morda letos uspelo zimo preživeti brez nadležnega prehlada... Kot kaže, sem si ga s pretiranim zadovoljstvom prav priklicala. Sedaj pa imam: godbo na pihala in solzavi film, vse v enem.

Nekako sem bila presenečena nad sabo, da sem v zadnjem času spet zaplavala v nakit in uspela v enem tednu spraviti skupaj kar nekaj kosov. Sicer brez pravega načrta in ideje v glavi, kar mi sicer ni podobno, pa kljub temu. Ponavadi se k nakitu spravim tako, da imam v glavi popolno vizijo, kaj želim ustvariti. Le redko kar nekaj packam z mislijo, da bo že kaj uspelo. Pri tej zapestnici je bilo drugače. Pri Eugeni Topini me je navdušila že lani, a sem tako padla v miniature, da sem jo pustila v zadnjem možganskem predalčku. Vsake toliko sem se spomnila nanjo in si obljubila, da enkrat jo bom pa res naredila... Enkrat pa res... Enkrat... In v nedeljo sem se odločila: DANES. Kar malce sem se namučila z njo, saj ni hotela izgledati tako, kot sem si zamislila, a to so le moji odtenki zahtevnosti...

Imejte se radi in naj vas danes ne odnese.

Maja

Ekologija

Inspired by Helen Breil

Naš Modri planet mi veliko pomeni in zdi se mi, da je ekologija in ekološko obnašanje nekaj najmanjšega, kar lahko vsak posameznik prispeva k ohranitvi čudovite narave. Eko vidikov je kar nekaj in prvi je zagotovo ločeno zbiranje odpadkov. Seveda tudi MI, v naši družini, pridno in vestno ločujemo odpadke. Moja dva fanta sta izumila čisto nov in gotovo najbolj zanesljiv način ločevanja odpadkov... No, ta popolnoma nova, unikatna in predvsem brezhibna metoda se imenuje "Maja Bo". Vsa njena skrivnost in učinkovitost se skriva v puščanju odpadkov na kuhinjskem pultu! K metodi "Maja Bo" sodi torej: ločevanje, vpitje, razburjanje, sklanjanje nad košem z "naj bi bila vsebina črne kante" in pobiranjem iz njega bananinih, pomarančnih in podobnih olupkov in ob tem konkretna ponazoritev z zelo jasno in glasno razlago "B-I-O ODPADKI!!!" Drugič: "TUDI OVITEK OD ČOKOLADE JE P-A-P-I-R!!!" ipd...

Metoda deluje še na drugih področjih in je pravzaprav nekako univerzalna. Zelo učinkovito se obnese pri sortiranju čudno zelenih vsebin hladilnika, brisanju kuhinjskega pulta, mize, pomivanju WCjev, tuš kabin in podobnih nebodigatreba. "Maja Bo" učinkovito deluje pri odnašanju perila v zgornje nadstropje (kajti če koš s perilom nastavite na stopnice obstaja velika nevarnost domačih poškodb, ko nekateri tako vneto stopajo čezenj). "Maja Bo" tudi edina z gotovostjo pove, kje v hiši se nahajajo najrazličnejši predmeti, ki imajo sicer določeno stalno in pripadajoče mesto, a jih nekdo (najbrž gosti) vztrajno premikajo. Le ti predmeti tudi čudežno spreminjajo podobe, tako da jih ni mogoče opaziti niti takrat, ko stojimo tik pred njimi in bolščimo vanje. Takrat je edino sredstvo proti glasnemu "NE NAJDEM" tako opevana metoda "Maja Bo", ki spet prikaže vsestransko namembnost!

Saj bi vam jo prišli demonstrirat, a imamo trenutno že z lastnimi odpadki (in ostalimi opravili) preveč dela!

PS

Pri nas se je slogan Ljubljanske Snage "Zmajček svetuje, pametno ločuje" pod J. pokroviteljstvom spremenil v "Majček svetuje, pametno ločuje"

Imejte se radi, pa Zemljo tudi!

Maja

Popolna sobota

Za ustvarjanje nimam prave volje. Me pa toliko bolj vleče ven... Ko pleme doma zaseda, kam na izlet, je morje vedno v ožjem izboru. Mali je vsem dal jasno vedeti, da ko bo star osemnajst let, se bo preselil v Izolo... Veliki ne bi imel nič proti, če bi nekje na obali imel malo gostilno in v njej izživljal svoje kuharske inspiracije... Kot gospa oštirjeva se sicer ne bi dobro znašla, a če mi nekje na vrtu naklonita čumnato, v kateri bi lahko packala, se na obalo ne bi bilo težko navaditi... A če sanj ne moremo živeti takoj, jih z izleti lahko vsaj dihamo. Tako so včeraj nekateri preizkušali, če kamni letijo do Italije....

Drugi smo med kamenjem iskali podobe...

In v objektiv lovili sence...

Nekateri so januar zamenjali za marec in med zelenjem iskali ljubezen...

Spet drugi obupovali nad makro fotografijo...

Narcise so nas prepričale, da je življenje na obali res lepše...

In da ni daleč dan, ko se vrnemo spet...

Imejte se radi!

Maja

40 - why not?

Z več kot tedensko zamudo, pa vseeno...

Bilo bi zelo lepo, če...

... bi bili moji dnevi daljši...

... in jutra ne tako zgodnja...

... moji domišljiji ne bi zmanjkalo štrene...

... in bi moje prste vodile nevidne niti...

... če čokolada ne bi bila tako pregrešno dobra...

... in se ne bi takoj prilepila na nezaželena mesta...

... bi bilo življenje včasih enostavnejše...

... in bi dejansko obstajali odgovori na večne zakaje...

... če moje sanje ne bi nikoli umrle.....

... pa čeprav bi le za hipec zaprla oči...

... če bi dokončno dojela, da je le nebo meja...

... in se ne bi izgubljala v slepih ulicah...

Hvala vsem tistim, ki ste tako vztrajno obiskovali mojo stran v pričakovanju, da bom vseeno obesila kaj novega...

Hvala vsem, ki ste še vedno del tega sveta...

Hvala vsem, ki razumete, da je včasih življenje avtocesta:)

Imejte se radi!

Maja

In kdo se bo igral z novim programom....

Obveznosti so me za skoraj ves teden odtrgale od računalnika in ustvarjanja. Tudi današnje žrebanje se je zavleklo v pozen večer. Odločila sem se za klasičen žreb, saj mi je Random org. nekako neosebna zadeva. Zaupam Tejevi pošteni roki, ki se je doslej že kar nekajkrat izkazal pri žrebanjih. Domov sem prišla dokaj pozno, ko je bil mali že v pižami, zato ni hotel pozirati z izžrebanim listkom v roki:) Pa saj mu oprostite... Tako boste morali verjeti meni na besedo, ko vam povem, da se bo z novim programom My Memories suite Vol.3 igrala

Aleksandra (Frčkalice)!!!

Čestitam!! Ostalo ti javim po mailu!!!

Pa lep večer,

Maja

Giveaway

Današnja objava je malo drugačna od dosedanjih. Sem človek, ki me hitro marsikaj premami in ko vidim nekaj, kar zbudi mojo pozornost, moram to seveda poskusiti. Seveda me miniature še držijo, ampak včasih si mora človek od njih res spočiti oči in delati nekaj na večjem formatu. Tako me je premamil digitalni scrapbooking. Že dolgo brskam med zastonjkarskimi papirji, ki se jih dobi na netu. Večinoma sem si jih tiskala za izdelavo albumov in blokov, vmes pa težila J. naj mi vendar naloži en software za izdelavo digitalnih dizajnov. Pa saj poznate moške... nič od tega. Tako me je software našel sam!! Prejela sem mail Liz Gardner, ki me je povabila, da gostim giveaway (kar današnja objava pravzaprav je), v katerem bo eden od mojih bralcev prejel verzijo programa My Memories Suite v vrednosti 39, 97 dolarjev! Hkrati pa je od sedaj na mojem sidebaru koda, ki vsem ob nakupu programa omogoča 10% popust.

Kar 14 dni, sem se vsak prosti trenutek igrala s programom in raziskovala njegove možnosti, ki so dobesedno neskončne: od tega, da si lahko izdelaš svoj dizajn papirja, biznis kartice, voščilnice, digitalne scrapbook strani do izdelave albuma po predlogi dizajnerjev ali povsem po svoje.

Predstavljam vam svoj prvi digitalni LO, da boste videli, kako enostavno je to. Idelala sem še predlogo strani za blokce Mojih receptov, ki sem se jih spravila delati za darila ter stran za v dnevnik za mojo malo mrzlo nečakinjo in seveda našo letošnjo voščilnico, ki pa naj ostane še skrita. Program omogoča uporabo vseh papirjev ali okraskov, ki sem jih kdajkoli shranila na svoj računalnik. Omogoča oblikovanje teksta z vsemi zastonjkarskimi ali plačljivimi fonti, skratka "ni da ni"!

Vse kar morate storiti, je da pod objavo pustite komentar, v katerem mi napišete, kateri komplet na strani My memories vam je najbolj všeč.

Žrebanje bo v petek, 25. novembra!

Veliko sreče IN RAZŠIRITE GLAS!!!

V nasprotju z mojo dosedanjo navado, moram današnjo objavo napisati še v angleščini:

A few weeks ago I got an email from Liz Gardner from My Memories. I was thrilled when I red her idea! She asked me to host a giveaway in which one of my readers would receive a software My Memories Suite worth 39, 97$!! At the same time there is a My Memories code on my sidebar. If you use it with buying of software you get a 10% discount.

For the past 14 days I've been playing with this program every free second that I've had. The possibilities are endless: from creating your own design of digital paper, business cards, cards, digital LO and albums from designers pages or your own.

In my post today I wanted to show you my first digital LO ever, just for you to see how easy it is if you use this program. I have also created My recipe page for My recipes albums I have been making for gifts and a diary page for my nice. I have also created our Christmas card, but this will stay a secret for a little while.

So if you want to participate in this giveaway just live me a comment under this post in which you must tell me, which kit from My memories page you like the most. I will be drawing the winner on Friday the 25th of November!

So: GOOD LUCK AND PLEASE, SPREAD THE WORD!!

Maja

Books

Knjige, takšne in drugačne, tanke, debele, stare, nove, napete, solzave... Že celo življenje me spremljajo in se kot rdeča nit vijejo skozenj. Vedno moje prijateljice, najboljše rešiteljice, vrata v daljne svetove in druge duše. Moja stara mama, pri kateri sem preživela otroštvo, je živela v hiši poleg knjižnice. Cele dneve sem bila tam. To je bila le malo večja soba, z otroškim kotičkom, ki so ga sestavljele knjižne police v obliki črke u, širokim ravno toliko, da je na koncu kraljevala lesena pručka, kamor sem se vsedla. Vse je bilo moje, cel svet. Še vedno se spomnim najljubših naslovov: Zaklad pri samotni roži, Pozor črna marela, Agaton Sax in afera sladka repa... Požirala sem jih... in ko sem prišla do konca, sem začela znova...

Kasneje je bilo delo v knjižnici moje najljubše poletno delo. Raj na zemlji. Lahko sem žigosala knjige, jih ovijala v folijo, kasneje sem jih lahko že zlagala na police. Sanjsko.

Eden mojih največjih in najljubših zakladov, kar jih premorem, je kuharska knjiga iz leta 1868, ki sem jo danes uporabila za kuliso. Knjigo je napisala Magdalena Bleiweisova in pripadala je že moji pra pra babici. Včasih se jo kar bojim vzeti v roke, tako tanki in krhki so že njeni listi. Me pa vedno znova navduši jezik. Takole gre recept za "navadno kuhano meso": Kadar kuhaš 4-5 funtov mesa, skerbi, da dobiš cesarski kos, naglo ga v merzli vodi splahni in potolci z lesenim betcem pri tisti strani, kjer je koža in ga poveži s špago kot štruklje precej terdo, pristavi ga v merzlo vodo, deni zraven malo jeter...

Zadnjič sem s sedmošolci obiskala Semeniško knjižnico v Ljubljani. Že štiri desetletja se moje življenje odvija v tem mestu, pa nisem vedela, da se za debelimi in težkimi vrati, tam med rožnimi stojnicami na ljubljanski tržnici, skrivajo takšni zakladi. Prostor me je navdušil in pustil pod takim vtisom, da je pod mojimi prsti nastala ... no, moja različica knjig...

Imejte se radi!

Maja

Čajanka/Tea time

Je že tako, da prijatelji človeka presenetijo takrat, ko to najbolj potrebuje. V soboto moje razpoloženje ni bilo najbolj prekipevajoče in optimistično, pa še sivina zunaj je pritiskala in pridala svoje. Pa me je obiskala Darja in iz torbice privlekla majhno darilce. V majcenem paketu se je skrival še bolj majcen čajni servis, kot nalašč za moje miniaturne piškote iz druge božične peke. S čajnikom, sladkornico, vrčkom za mleko in dvema skodelicama. Čudovito!!!!

Vse skupaj je tako majceno, da sem kar nekaj časa porabila, da sem vse postavila, saj se mi je sproti podiralo. Naredila sem še mizico, ki sem jo našla tule. Spremenila sem le velikost, saj je bila za mojo čajanko prevelika.

Priznam, da se je moj dan kar hitro obrnil, sploh ker sva si nato privoščili filmski večer in si oči izjokali ob gledanju filma Notebook. Še celo nedeljo sem naokrog hodila zatečenih oči! Ampak je bilo vredno, zgodba je čudovita in pisana na kožo nam, ki se radi kdaj pa kdaj zjočemo ob kakšnem romantičnem filmu.

Pa k popolnoma drugi temi. Oktobra je moj blog praznoval tretji rojstni dan in ker se počasi približujemo k 100.000 obisku tega mojega kotička, za vas pripravljam presenečenje. Pa naj ostane še skrivnost, vsaj še za teh nekaj 2.000 klikov:)

Imejte se radi!

Maja

A key to my heart

Z žensko garderobo je ponavadi križ... Mislim, da se marsikatera najde v tej izjavi... Nesrečnega obraza pred (ponavadi polno) omaro tuhtaš, da nimaš popolnoma nič pametnega za obleči. Vsaj jaz. Moja omara je sicer dolgočasno zatočišče oblek precej enotnega barvnega spektra. V njej domujejo predvsem črna, olivno zelena, siva in rjava oblačila in nekaj belih srajc in seveda malo morje šalov in rut, s katerimi sem obsedena. Tako sem zadnjič ugotovila, da sedaj pa RES nimam popolnoma nič takega, v čemer bi se dobro počutila... nekaj, kar bi me dvignilo, kadar sem na tleh (saj vem, da to ni najbolj... no zrelo..., da bi me morala dvigniti notranjost..., ampak včasih pomaga, če si natakneš nekaj, kar veš, da ti paše,... pa k vragu... saj sem ŽENSKA!). Še tisto, kar je bilo fino, sedaj spravim samo na pol poti do tazadnje:( Nekaj bo treba ukreniti! Odpravim se v šoping in ugotovim sledeče:

1. ali sem za časom, ampak vse so samo CUNJE!! Sredi zime pač ne rabim sicer čudovito mehkih puloverjev, ki pa mi razkrivajo celo desno ali levo ramo!

2. št. 36 sem definitivno pustila nekje v preteklosti!

3. čevlji: katastrofa! Včasih sem z roparskega pohoda definitivno prišla vsaj z enim parom čevljev, sedaj ne najdem para, ki bi mi bil všeč (beri: štikli so mi sicer hudo všeč, ampak v njih se polomim že na poti od avta do vrat)!

4. žal ne morem kupiti popolnoma nič, kar se vsaj malček odklanja od zgoraj naštetega barvnega spektra:

a) ker mi vijolična ne sede,

b) ker drugih barv v trgovinah ni (ali pa sem za njih barvno slepa).

5. vse skupaj je navadna KATASTROFA.

V končni fazi se mi v srce le vsede dolga mehka siva jopa, z valovitim ovratnikom. Pod njo bodo pasale vse moje bele srajce ali majice, popestrim pa jo lahko s šali. MOJA!!! No vsaj nekaj...

Doma vseeno ugotovim, da mi manjka kos nakita (meni, kvazi fimarki)! Ker letos z ustvarjanjem le tega nisem bila najbolj pridna, sedem za mizo. A ker ne morem iz svojih stekleničk, nastane zgornji kos. Na dolgi ketnici, rahlo romantičen, ne preveč in ne premalo načičkan. Steklenička v sebi skriva drobno poli srce, da vsaj malo upravičim naziv"fimarke". Lepo paše na mojo novo jopo! Končno zadovoljna:)

Ampak vseeno bi bilo fino imeti še nove čevlje...

Imejte se radi!

Maja

Inspired by Smurfs...

Najprej sem mislila, da bom te male hiške za fotografiranje postavila med hribčke mahu, pa so mi obveznosti delovnega tedna preprečile sprehod v gozd. Tako so v skladu z današnjim dnem, svojo kuliso našle med belimi hribčki... iz pecilnega praška seveda...

Tiste, ki me poznate že malo dlje, veste, da te želodove kapice že dolgo burijo mojo domišljijo. Tokratna ideja se je utrnila med gledanjem filma Smrkci. Ne morem reči, da me je film ravno navdušil, me je pa zato vas teh malih modrih bitij popolnoma navdihnila. Vem, da v mojih hišicah niti mali, za jabolko veliki Smrkci ne bi mogli najti svojega doma, ampak nihče ne ve, morda se kje, v kakšnem začaranem gozdu skrivajo kakšna še manjša, še drobcenejša, še bolj pravljična bitja... Kdo ve, morda nas obiščejo in takrat jim bom nudila zavetje:)

Pa da ne boste mislili, da so vse moje miniature le nekoristni lovilci prahu... Res je, da jih ustvarjam iz užitka in zaradi užitka,... zato da preizkušam svoje meje, ... ampak prav vsaki lahko najdem koristni namen. Stekleničke s piškotki in micene hišice se lahko v trenutku spremenijo...

... v knjižna kazala in tako postanejo drobno darilo...

Imejte se radi!

Maja

Some early Christmas baking...

Kaj se lahko primerja s tem, ko hiša zadiši po domačih piškotih? Ko se vonj cimeta in vanilije naseli v naših nosnicah in začne buriti domišljijo... Ko je topljena čokolada povsod... na noskih, piškotih in jezičkih... Ustvari domačnost in pričakovanje. Brez božične peke ni Božiča in prav gotovo ne božičnega razpoloženja...

Žal pri nas večkrat diši po pečeni fimo masi kot pravih cimetovih zvezdicah... Nekoč, ko smo bili še na starem naslovu, se je Tej igral zunaj, J. pa ga je čuval in klepetal s sosedom. Ko sem kot radovedno skrbna mama pogledala skozi okno, me je sosed okaral, naj vendar že pustim delo in pridem dol.

"Ne morem, ravno nekaj pečem," sem odgovorila. "Uau in kaj slastnega bomo jedli?" je sledilo njegovo vprašanje... in J. odgovor: " Nekaj, na čemer si zlomiš zobe in ti obleži v želodcu!"... Žal!

Žal je peka polija hudo aditivna. Na tečaju v Angliji smo spoznale prijazno gospo, katere poli izdelki so nas navdušili. Ko sem izvedela, da s polijem ustvarja šele eno leto, sem ostala brez besed.

"Ampak, dragica, ne počnem popolnoma nič drugega", se nasmehne. "Mož vsak večer pride domov in ko vidi, da je pečica prižgana, vedno vpraša: kaj je za večerjo? In ko pogleda v pečico, razočarano vzdihne: Oh, spet perle..."

... Tako je z nami fimoholiki...

Imejte se radi, pa naj kmalu zadiši po pravih cimetovih zvezdicah...

Maja

Oh, ta ljubezen...

Koliko ljubezni lahko stlačiš v 2 centimetra veliko stekleničko?

... Neskončno mnogo, saj nima otipljive oblike, prav tako ji ne moreš določiti meje, njene razsežnosti so brezkončne... Pa je hkrati najrazličnejših barv, oblik, velikosti, vonjav in okusov... Včasih se pojavi tam, kjer jo najmanj pričakuješ... Ves čas se spreminja, ubira nove poti in išče nove izzive... Z vsakim padcem je močnejša, včasih iz dneva v dan slastnejša...

... Tokrat se je preoblekla v male sladke čokoladne pralineje... Take, za palčke iz pravljic... Take, za ljubitelje bele in temne čokolade... Kot jing in jang... Kot plus in minus... Kot dve nasprotji, ki se privlačita... In tvorita popolno celoto... Tako, kot v ljubezni mora biti... Brez nje ne moremo živeti, pa če se še tako prepričujemo v nasprotno... Brez nje je življenje pusto... Pa čeprav ljubimo le samega sebe...

Tako si za danes sposodim besede nekega predavatelja: pojdite in objemite tistega, ki ga imate najrajši... Če ni nikogar, objemite sebe...

In za božjo voljo: IMEJTE SE RADI!!

Maja