Neuspel poskus tehnike Louise Fischer Cozzi

Ta slika mi je všeč samo zato, ker se je v prstan lepo uprlo zahajajoče sonce.

S tehniko Louise Fischer Cozzi-jeve sem se ukvarjala kar nekaj časa. Njeni izdelki so me začarali! Video, ki mi ga je prinesel božiček sem gledala vsaj desetkrat. Na kratko: dela s prozorno maso, ki v katero najprej naredi etching ali jedkanje na zelo primitiven način. Vzorec, skopiran na tonerski fotokopirni stroj položi na surovo maso, ga z žlico dobro vtre in počaka 8 minut, nato ga s hitrim potegom odlepi. Tonerski prah deluje kot kislina, ki razje poli in jo potegne na papir. Če bi vzorec pustila dlje, bi dobila transfer. Nato izreže oblike in jih speče. Ko so pečeni, jih pobarva z oljnimi barvami (dela tudi z akrili, vendar priporoča oljne barve, ker bolje penetrirajo v maso). Le te pusti, da se posušijo, nato pa jih pobarva še s suhimi barvicami in nato obriše v papirnato brisačo. 

No in: naredila sem vse to: etching sem pogruntala in prav lepo je uspel. Vzorec sem narisala kar sama. Lotila sem se barvanja. Ko sem oblike obrisala, je šlo dol VSE!! Katastrofa! Sem mislila, da nimam dobrih oljnih barv, sem doktorirala na netu. Kupila vse sorte barv (celo premoženje seveda), ponovno barvala in pustila, da se sušijo. In se je sušilo: en teden, dva tedna, tri tedne... Končno sem pop... in jih dala v pečico. Ponovno obrišem, spet gre dol VSE!! Sem že mislila vse skupaj nekam vrečt, pa sem se premislila, naredila po balkansko in zadevo pač prelakirala. Ne čisto LFC ampak LFC ala Maja.

Sedaj moram vse skupaj še malo pretenstat preden se zadeve spet lotim!

Lep večer,

Maja

Dost mamo zime, hočmo poletje...

...sem slišala zadnjič v eni reklami. Ne vem, kaj so oglaševali, samo slogan mi je bil izredno všeč. Poletje je moj najljubši letni čas, ni kaj. Zato danes ta riba. Izdelana je iz belega PC-ja in pobarvana z oljnimi barvami, ki sem jih takoj obrisala. Tekstura je narejena na paru starih kavbojk, robovi pa so pobarvani s Krylonovim srebrnim flumastrom, ki lepo zaključi robove in da izdelku pravi kovinski videz. Navezana je na gumijsto vrvico (buna cord), ki jo najceneje dobite v francoski e trgovini Lez'artinautes, ki jo vodi Ellen, moja znanka iz Anglije. Ne da bi ji delala reklamo, ampak 11 evrov za 25 m je res ugodno).

Vem, da je obesek malce odbit, ampak mi je prav zaradi tega všeč. 

Lep dan,

Maja

Še prstan...

Da bo komplet popoln dodajam še prstan! Ista tehnika, mora bit še scena ista!

Pa še nekaj, kar mi je bilo danes tako všeč:

"Vesel sem bil, da se je moj oče smejal z očmi. To je pomenilo, da mi ni nikoli namenil lažnivega nasmeha. Nemogoče je pričarati iskrico v oči, če se ne počutiš iskrivo. Nasmeh na ustih je drugačen. Nasmeh na ustih lahko ponarediš, samo ustnice moraš pravilno premakniti. Naučil sem se tudi, da nasmeh na ustih vedno spremlja nasmeh v očeh, zato bodite pozorni, ko se vam kdo nasmeje z usti, oči pa ostanejo iste. To je gotovo lažni nasmeh."

Roalt Dahl: Danny, prvak sveta

Smejte se z očmi!

Maja

Filigran in poli

Čas, ko je bil Tej na delavnici sem izkoristila za izdelavo zapestnice, ki je v glavi nastala še v času januarskih vročičnih blodenj. Za osnovo sem uporabila filigranske osnove, ki sem jih kupila v francoski trgovini Perlesandco (link je na sidebaru). Pritisnila sem jih v poli (barva je turkizna, ki sem ji dodala črno v razmerju 1:4). Poli je razvaljana na dvojki na moji pasta mašini. Nato sem jih izrezala s skalpelom, preluknjala ob straneh in nato peka...

Čaka me še izdelava prstana, da bo komplet popoln!

Nedelja je bolj meglena, ampak uživati se da vseeno. zato - uživajte!

Maja

Recikliran gusar

Kot se za pustno soboto spodobi, nekaj fotografij našega recikliranega gusarja. Zakaj recikliranega? Tej se je nepreklicno odločil, da bo letos gusar. Vsi kupljeni kostumi so se mi zdeli enaki, uniformiranosti pa ne maramo, kajne? Pa sva malo pobrskala po omarah in opremo sestavila takole: hlače so iz kompleta pikapolonice, ki ga je sešila J. mama in ga je pred kakšnimi tridesetimi leti najprej nosila J. sestra, pred tremi leti pa še Tej. Sedaj pa so genau za gusarske hlače. Pas sva izrezala iz črnega filca, zaponko iz zlate valovite lepenke. Ruta je original Bjelo dugme, ki jo je J. kupil na koncertu. Gumbi spominjajo na kostkote je komentiral Tej, pa je postala tako gusarska ruta. Tudi majica je home made - ladjo sem sprintala in nalikala na majico. Za daljnogled sva tulec od listnatega testa oblekla v sprintane gusarske zastave, meč in zaplata pa sta iz izleta v Legoland pred dvema letoma. Ogrlica je iz zlatih kroglic za na jelko, uhani pa še iz mojih srednješolskih prebliskov, da mi pašejo! Vse se najde doma!

Lepo pustno soboto!

Maja

Ta teden me je zamikalo, da bi delala kaj dugega kot nakit. Da potrebujem VELIKO škatel, kamor odlagam izdelke in semi izdelke je jasno. To leseno škatlo sem pred novim letom kupila v Lidlu. Namenjena je sicer shranjevanju čaja, ampak... Čas je, da dobi novo podobo.
Po transformaciji izgleda takole. Kar precej sem se namučila z njo, saj je bila polakirana in sem lak težko zbrusila. Bela kar ni hotela postati bela. Pokrov je poservetkan, prtički so kupljeni v Butlersu. Okrasne "šive" sem narisala z gel pisali.

Ta teden me je mučila huda nespečnost (saj ne, da me kdaj ne bi, kaj bo šele, ko bom v meni.) Brskanje po tujih blogih mi krajša noči. Odkrila sem kar nekaj zanimivih strani portugalskih ustvarjalk in ustvarjalcev. Tisti, ki vas zanima naravni material, ne smete izpustiti tegale naslova. Filcarke boste našle ideje pri Soni Morgado. Ne smete pa izpustiti še vil in vilinčkov. 

Z veseljem pa lahko povem, da se je tudi Kristina, ki sem jo že večkrat omenila, odločila, da svoje umetnije deli z nami. Ker vem, da se sama ne bo pohvalila, lahko rečem, da jo tisti, ki spremljate revijo Unikat gotovo poznate po njenih rednih prispevkih o različnih tehnikah obdelave polymer claya. Občodujem jo, da pri svojih štirih hčerah, naporni službi in ostalih družinskih obveznostih najde čas ne samo za ustvarjanje iz polija, pač pa še za branje štirih knjig na enkrat, objavljanje v revijah, kuhanje, pečenje, papirčkanje, da o tem, da je na tekočem z vsemi blogi niti ne govorim. Kdaj spiš? 

Maja

Čar Orienta

Tisti, ki me poznajo vedo, da me privlači afro etno kultura. Občudujem pa tudi orient: barve, vzorce, natančnost...tako drugačno od afriške prvinskosti. Da o filozofiji sploh ne govorim. Sicer svojo nirvano vztrajno iščem, pa stanja popolne umirjenosti, osvobojenega pohlepa, jeze in drugih stanj, ki povzročajo trpljenje, nekako ne morem doseči. Osvobodila sem se pohlepa, saj verjamem, da je človekova želja po vse več materialnem, njegova smrt. Jeza...to pa je nekaj povsem drugega. Danes sem jo čutila že ob pol osmih zjutraj, in to zelo močno, že pravi bes, ko moraš v tek spraviti dan v službi, pa manjka 5 ljudi od enajstih! Se ni polegla, lahko rečem, da se je le stopnjevala. Bolj ko sem si dopovedovala "vdih, izdih", večji je bil...glavobol... Pa kaj bi tarnali, s tem nič ne spremenimo. Del nirvane najdem le v ustvarjanju in zvečer, ko gledam Teja, ko je zaspal (čez dan ima preveč energije za nirvano!). Če pa pomislim drugače: pa kaj sploh še hočem drugega, saj imam več, kot mnogi!!

Pa nazaj k obesku. Kitajski kovanec sreče, se je dolgo časa valjal po moji denarnici in sem ga sklenila spraviti v življenje. Rdeča podlaga je poštempljana s StazOn blazinico, kovanec pa je prilepljen. Minimalizem.

Lep začetek tedna!

Maja

Nova ogrlica in štafetne igre

Ogrlica je rezultat nore ideje, ki mi je v glavo šinila med pisanjem poslovnega poročila (toliko o koncentraciji in zanimivosti dela). Realizacija je prišla popoldne, danes pa spet problematično fotografiranje. Problem mi je delala barva ploščic, ki v resnici zgleda kot staro srebro, na ekranu pa tega občutka ne daje. Obesek je spet narejen iz bele Fimo classic. Ko sta bili ploščici pečeni, sem ju pobarvala s črno oljno barvo, ki sem jo takoj obrisala s suho krpo. Zareze so narejene v surovo maso "prosto po Prešernu".

Dolgujem še pojasnilo za zelen komplet: odtis je narejen s Sculpey-evimi teksturnimi podlogami, obeski pa pobarvani z barvami za porcelan.

Manuela me je pofočkala. Tale slika je šesta v moji šesti mapi. Na njej smo Majda, Kristina in jaz s španskimi ustvarjalkami iz naše "fimo kaka group" na zaključnem večeru Polymer clay carnevala lani v Angliji. Moja naloga je, da pofočkam 6 drugih. Odprite 6 mapo, kjer shranjujete fotke, poiščite šesto fotko, ter jo skupaj s komentarjem objavite na svojem blogu. Pojma nimam, katera je že bila ali še ni bila pofočkana, zato udarjam na slepo:

Majda

Sandra

Tanja

Moni

Kitty

Nina

Tanc pa mi je podarila tole nagrado. Podarila bi jo:

Majdi (njena energija mi daje raketni pogon)

Poloni (njen stil pisanja me vedno spravi v dobro voljo)

Jani (ker si upa poustvarjati country stil, ki ga jaz le od daleč opazujem)

Tanji (ker se mi na daljavo zdi, da je nekako moja dušna dvojčica).

Tako, štafete sem podala naprej (kar težka naloga), sedaj pa se grem posvečat družini, ki je najbrž že pošteno lačna!

Maja

O novih izdelkih in problematičnem fotografiranju

ogrlica

prstan

Če je človek zgolj amaterski fotograf in bi rad fotografiral svoje izdelke, ki pa na fotografiji izpadejo mnogo slabše kot v resnici, je to problem. Vsaj zame. Danes sem fotografirala vsaj eno uro. Moram si narediti škatlo, ki jo bom lahko osvetlila z vseh strani, da ne bo odbleskov. Ti so vedno problem, sploh pa pri predmetih, ki imajo lesk. Sama bleščava. No in tu je kao "najboljši rezultat". J. je komentiral, da jaz itak nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Kaj hočemo, tudi taki moramo bit. Nas to sili naprej, da raziskujemo, poskušamo...

Zdaj pa še o tem, zakaj fimo imenujem poli ali pa PC. Iz dveh razlogov: ker poleg Fima uporabljam še Kato clay, predvsem za osnove prstanov, saj je mnogo trdnejši in čvrstejši, je pa za preparacijo in obdelavo bolj zahteven (je še trši od fimo classic). Še ena njegova dobra stran je, da se na njem skoraj ne poznajo prstni odtisi. Premo Sculpey pa ima čudovite pearl odtenke, ki se med sabo tudi zelo lepo mešajo. Do dugega sklepa pa smo prišle z Majdo in Kristino. Če hočeš svoje stvari spraviti v promet, se zgodi, da te ljudje sprašujejo iz česa je to narejeno. Ko rečeš iz Fima, je njihov odgovor naslednji: "A iz Fima, to pa tud moja ta mala v vrtcu dela!" In še prej navdušeni, zdaj odkorakajo stran, ti pa dobiš podaljšan obraz!! Ja, njena ta mala!! A ve, kolk truda je v tem...njena ta mala...ji bom jest že pokazala...njeno ta malo... Če pa stvar malce zaviješ in rečeš, da je iz polymer claya, pa si redko kdo upa priznati, da ne ve, kaj to sploh je (tipičen produkt slovenskega izobraževalnega sistema). Kot pravi Louise Fischer Cozzijeva:"People like mistery!"

Pa lepo soboto,

Maja 

Ko se je zjutraj v službi kaos zaradi cestarskih zablod polegel in sem si privoščila trenutek surfanja (zaradikaterega te lahko delodajalci tudi odpustijo), sem se resnično zabavala, ko sem brala Polonin blog. Če ga še niste brali, to storite zdaj, sicer zamujate trenutek pristnega humorja. V eni izmed svojih objav poda preprosto navodilo:

• zgrabite najbližjo knjigo,
• odprite jo na strani 56,
• poiščite 5. stavek,
• objavite stavek skupaj z navodili na svojem blogu, FB-u,
• ne brskajte za najboljšo, najljubšo, najbolj kulsko knjigo...zgolj najbližjo.

Ker sem bila ravno v službi (sori nadrejeni, saj sem za razliko od mnogih prišla pravočasno v službo), sem pograbila Vodenje v VI...stran 56...5. stavek:

"Da je predšolski otrok ob dejavnosti resnično notranje motiviran, ugotovimo, kadar v njej vztraja in se ne pusti motiti, ko ga vsa in do popolnosti prevzame."

Sklep: pri nas doma najdemo stanje popolne notranje motiviranosti otroka obvezno pred vsakim obrokom. Mama je popolnoma notranje motivirana pred vsakim pospravljanjem. Ne glede na dejavnost(beri se ne pusti motiti) 

Luškan hec.

Kar pa se tiče ustvarjanja s polijem, sem včeraj "poustvarila" tele hišice (ideja seveda ni moja). Po dolgem času, so me "popolnoma notranje motivirale" in tudi s končnim izdelkom sem bila zadovoljna.

Pa lep večer,

Maja

Poli-iskanje

Nekoč sem nekje zasledila izjavo ene izmed poli-ustvarjalk, ki je rekla, da te ustvarjanje s polymer clayem popolnoma zasvoji. Razmišljaš samo še o tem, kaj boš ustvaril, iščeš inspiracije v svetu okoli sebe, ugotavljaš, kako za vraga so drugi to naredili in ali bi lahko nek predmet poustvaril iz PC ja. Sama ugotavljam, da to bolj ali manj drži, skrbi me le originalnost lastnega stila, saj je vse kar naredim zgolj nek približen posnetek nečesa že videnega. Tudi če misliš, da je ideja tvoja, najbrž ni in so jo možgani na platno projecirali iz nekega skritega engrama, ki se je v njih naselil bogve kdaj. Umetnica nikoli ne bom (sem zgolj poustvarjalka) in najbolj na svetu občudujem ljudi z originalnimi idejami. Je pa svetovnih poli umetnic, ki jih občudujem, veliko. Naj se danes omejim na eno. Težko bi na prvo mesto postavila le eno od njih, saj me v različnih življenjskih situacijah in razpoloženjih pritegnejo različne stvari in različni stili. Dama, ki me vedno začara, ne glede na barvo razpoloženja, je gotovo Ronna Sarvas Weltman. KOMAJ čakam izid njene knjige, ki sem jo naročila že v prednaročilu. Sploh ne vem, kaj specifičnega v njenem stilu me tako pritegne. Morda je to kombinacija različnih materialov ali pa nenavadnost oblik, zagotovo pa neverjetno usklajena barvna paleta. Pa še neka arhaičnost predmetov, ki jih izdeluje in nas s tem resnično vrača k našim koreninam.

Zdaj pa k drugi temi: ko sem danes po dolgem času malo skakljala po netu, semugotovila, da me čaka veliko nagrad, na katere se sploh nisem odzvala. Moja naloga je, da jih dam naprej, ampak po tej odsotnosti mislim, da ste te nagrade že vse prejele. Zato jo poklanjam vsem, ki tole berete. Že to, da delček svojega časa namenite drugemu, si zasluži nagrado. Zato hvala Majdi, mccrafty, mravljici in Nataši. Če sem koga spustila, se iz dna opravičujem in ga dodam takoj, ko ga najdem!

Maja