Darilce za sošolko ali "evo barve"

Darja je zadnjič omenila, da so ji moji izdelki všeč, da pa pogreša barve! Takole je: z barvami imam jaz hud problem. Z večino sem močno skregana. Recimo z modro. Je sploh ne maram! Ne temno modre, ne svetlo modre, ne indigo modre, toleriram le turkizno, pa še to pri poli, pa še to le, če je v kombinaciji z rjavo. Vijolična je naslednja barva, ki nikoli ni bila in tudi ne bo moja prijateljica (toleriram jo le na sivki, pa še to le zaradi tega, ker TAKO lepo diši), Roza, tista prava PINK! Uf, še dobro da imam sina! Te barve me na drugih sploh ne motijo, rada vidim tudi umetnine, ki jih ustvarijo, le meni ne grejo izpod rok. Zato me čudi, da sem pri čestitkah letos ustvarjala rjavo roza kombinacije. 

Padem pa na vse odtenke rjave, zelene, še posebej olivne, črna je itak zakon, za popestritev malo oranžne in temno temno rdeče! Moja omara je živi dolgčas! Tako J. sploh ne opazi, če si kupim kaj novega, ker je itak VSE ISTE barve.

Pa mi je bil Darjin komentar izziv. Sovpadal je s povabili treh Tejevih sošolk na rojstnodnevne zabave. Pobrskala sem po ostankih poli (sem mogla kar globoko brskati, da sem na dan privlekla ostanke kač izpred dveh let, ko je bila na sporedu želvomanija). Tako so nastale tele želvice, ki bodo predelana Ikejina ogledalca pospremile do novih lastnic (to so obeski, da ne bo pomote)!

Pa do naslednjič, ko se vidimo v standardnih barvah, lep pozdrav!

Maja