Disneyland

Po noči hude dileme je bil Tej zjutraj kot nov, zato smo se odločili, da se vseeno odpravimo na pot, oboroženi s Calpolom in podobno kramo. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za hujšo obliko "rajzefibra" ali pa tipično psihosomatiko našega Teja.

Ker smo odhod odložili z nočnih ur na jutranje, smo morali pot prilagoditi, tako smo prvi dan odpeljali le do Legolenda, kjer smo preživeli čudovit vroč poletni popoldan, zjutraj pa smo se odpeljali naprej proti Parizu. 

Lahko rečem, da je Disneyland OGROMNA, do potankosti uigrana  mašinerija. Ob dveh in 15 minut smo se čekirali v hotelu, ob treh smo že bili v parku s kartami v rokah, voucherji za večerjo in vsem. Če plačaš polpenzion, dobiš voucherje, s katerimi si lahko izbereš ali boš jedel kosilo ali večerjo ter v kateri restavraciji boš jedel (v parku ali hotelu). Rezerviraš si uro in takrat to je-brez vrste!

Mislim, da edina skupinska fotka

Disneyland sestavljata dva parka: Disneyland park in Disney studios, poleg tega pa je v kompleksu še Disney village z lokali in trgovinami, hotelski kompleks, kjer je vsak hotel zgrajen v svojem stilu, golf, adrenalinski park in Outlet shopping village. Mene je ves čas matralo le to, koliko ljudi je tu zaposlenih in vem, da bom nekako zvrtala informacijo.

S kartami, ki smo jih dobili v paketu, smo se lahko po mili volji sprehajali iz enega parka v drugega.

Spali smo v Hotelu Chayenne, kjer je vse narejeno na tematiko divjega zahoda. Vsi zaposleni so oblečeni kot kavboji, hiše s sobami se imenujejo po junakih divjega zahoda, igra country glasba, še barski stoli imajo za sedala prava sedla! Ulica res izgleda kot kulisa iz kakšnega westerna. Celostna podoba štima!

Hiša, kjer je bila naša soba

Če se distanciraš od tega, da je Disney kič in je v tebi ostalo vsaj malo otroka, lahko v vsem tudi zelo uživaš. Veš, da greš zaradi otroka in skušaš gledati skozi njegove oči! Ne smeš razmišljati o gneči in o urah, ko čakaš na različne atrakcije, o vrsti, ko čakaš, da se otrok slika z junakom in od njega dobi obvezen avtogram, o tem, da vejo, da bodo otroci zbirali avtograme in da je cena avtogramskega booka zasoljena. Sicer pa se mi same cene v primerjavi z Gardalandom ali Legolandom niso zdele tako pretirane!

Medtem, ko se v parku zvrstijo vse pravljice, se v studiu zvrstijo filmi in sodobnejše risanke. Nekaj zadev je res enkratnih, naprimer šov s kaskaderji, vožnja skozi prizor, kjer uprizorijo potres, požar in še poplavo in seveda obvezen padec iz 13. nadstropja.

Kot sem že omenila se na slikanje z junaki čaka. Tale Pluton je bil pred hotelom, zato nanj nisva čakala več kot dve minuti.

Šoping arkade

Šoping je sestavni del ponudbe. Pogledaš levo - trgovine, pogledaš desno - trgovine. Ponudba je v vseh praktično enaka, le da se spreminjajo napisi in podobe na majicah (divji zahod, gusarji). Ampak sodobna potrošniška družba pade na vse Disney fore in seveda na veliko KUPUJE. Mislim, da je v parku ni bilo deklice, ki ne bi imela Minnie oblekice, Minnie škornčkov ali vsaj Minnie učesk z mašnico. Lahko rečem, da smo bili po mojem še najbolj šopingistično disciplinirani obiskovalci in smo nakupili le par "obveznih" malenkosti za Teja.
Tipična trgovina z Main streeta.
Dodatki za dom. Seveda v limeta barvi!

Pliškoti, pliškoti, pliškoti...

No pa še dokaz, da nam je v primerjavi s stanjem vreme res dobro služilo ampak aprilskemu vremenu se seveda ni dalo izogniti.

Na poti domov pa sem prišla na račun še jaz. Ustavili smo se v Munchenu, v trgovini Stempeloase. Trgovina je sicer odprta le ob ponedeljkih in petkih ampak prijazna lastnica je ugodila moji želji in me čakala v trgovini v četrtek!

Lahko ugotovite, da me je ob vseh teh štampiljkah malo zaneslo! Renate je bila tako prijazna, da sem lahko poslikala trgovino in tudi vse izdelane voščilnice in škatlice, ki jih ima v trgovini. J. in Tej sta me zelo prijazno čakala zunaj kar celo uro in 20 minut!

Tole pa je moj nakup!

PS

Ker je današnji post že res dolg, bom o oblikah zapestnic in PC ekstruderju pisala v naslednjem postu (to se nanaša na vprašanja iz prejšnjih komentarjev).

Maja

Niso vsi eksperimenti uspešni

Naj najprej izlijem svoje razočaranje. Jutri bi morali odpotovati v Disneyland. Vsi smo se že veselili, pa nam jo je sreča spet zagodla: Tej je zbolel. Viroza. Boli ga uho, energije nima. Ne vem, kdo je bolj razočaran. Midva sva v bistvu bolj jezna, saj sva morala paket že v celoti plačati in ker je odjava le en dan prej, vrnejo bore malo denarja... Te kar mine vse veselje.

Bolj v jezi kot ne sem se lotila eksperimentiranja. Pri zgornji zapestnici sem želela doseči kovinsko zelen učinek, ki se ni najbolj posrečil. Zapestnica pa mi je vseeno všeč iz enega razloga, saj ko jo pogledaš ne moreš ugotoviti iz česa je. 

Vsem, ki si boste privoščili počitnice, želim veliko užitkov in naklonjeno vreme!

Maja

Kaleidoscope cane

Po nekajdnevni odsotnosti se vam vsem najprej najlepše zahvaljujem za vse spodbudne komentarje k moji zadnji objavi. Veliko so mi pomenili. Lahko rečem le, da v sebi dobro vem, kaj bom sorila, le na glas si tega sama sebi še ne upam povedati. Ampak, ker v življenju močno verjamem v dve načeli in sicer, da se vse stvari v življenju uredijo in da je vsaka stvar za nekaj dobra vem, da bom v določenem trenutku odločitev zelo hitro sprejela, tako kot sem sprejela že vse pomembne odločitve v življenju.

Danes se oglašam s še eno dobro novico. Tisti, ki spremljate moj blog, poznate moje izkušnje s PC Ekstruderjem. Tolikokrat sem ga že zabrisala v klet, ampak me trma vsakokrat pripravi do tega, da ga ponovno privlečem na plan. Po zadnji nezgodi s strtimi diski so bili v PC Expressu tako prijazne in so mi zastonj poslali nove. Tu pa je v akcijo stopil J. in z veliko večjim tehničnim znanjem tako usposobil exstruder (podložke, matice ipd..), da zdaj brezhibno deluje! Sem bila včeraj tako navdušena, da sem izekstrudala ves svoj "scrap" poli!!!

Nastala je zgornja zapestnica. Obložila sem jo z rezinami moje prve kalejdoskopske kače, ki sem jo sestavljala skoraj celo nedeljo! V osnovi je kvadratna in tiste, ki ste se trudile kdaj reducirati kvadratne kače veste, da zadeva sploh ni enostavna. Po 45-minutnem tolčenji, raztegovanju, metanju ob tla kot Jana Robert Benson sem jo raztegnila za borih 6 cm! Kar fajn fitnes!!  

Pa lep sončen dan še naprej!

Maja

Animal prints part 1

Še vedno si nisem sčistila sistema po dogodkih prejšnjega tedna, pa se že ukvarjam z "domačo nalogo" za izobraževanje, ki me čaka v ponedeljek in torek. V bistvu sem nekako po naklučju padla v projekt osebne kariere. Sploh ne tako zgrešena zadeva. O karieri sem vedno razmišljala kot o nečem, kar pritiče japjem, zataknilo pa se je, ko sem se bila prisiljena ukvarjati z lastno kariero. S teoretičnega vidika je kariera lahko vertikalna: danes sem referent, čez pet let bom direktor - torej po klinčkih lepo navzgor. Ko ti klinčkov zmanjka ali pa po njih ne želiš več lesti, ker si s položajem zadovoljen, ti ostaja horizontalna kariera. Torej danes sem tajnica, čez pet let bom še boljša tajnica (primeri so izmišljeni). 

Moja domača naloga pa je, da lepo jasno napišem, kje se vidim čez pet let in kaj bom naredila, da bom do tja prišla. No, in tu se mi je lepo fino zataknilo. A bom čez pet let še vedno tako lepo nesrečno nezadovoljna ali pa bom zbrala dovolj poguma in vrgla v smeti vse, kar sem gradila v petnajstih letih službe in začela početi to, kar me veseli in v čemer uživam. Ko sem po zlomu v decembru doma okoli ovinkov namigovala na to, da bom dala odpoved, sicer me bojo lahko prišli obiskovat le v norišnico, sem od mame dobila: a si nora, zdaj je recesija, ne moreš zdaj brez službe; J. je rekel: odloči se sama, lajf je tvoj... Hja, lajf je res moj, ampak jaz sem reva... 

Kaj naj torej napišem: da moj položaj sucks in da bom tlačanila samo še 3 leta in 4 mesece, kolikor me še veže pogodba, potem pa vse skupaj poslala v tri rozaste in to še tam javno povem pred stotimi ljudmi, ki so vsi tako zadovoljni in ambiciozni? Kaj naj napišem: kaj bi resnično rada, kaj je možno ali kaj realno? Big trilema!!!

No, vmes med tem strašnim gruntanjem, kaj bom sama s seboj, sem naredila še en afriški komplet. Tokrat je nastal brez pravega načrta, v bistvu samo z mečkanjem, ki je zaposlil moje prste, saj je glava polna drugih misli. Najprej sem naredila samo zapestnico, ker pa je ostalo še nekaj klobase, sem naredila še tri tubice in tri kroglice. Ogrlica takole sicer ne zgleda ne vem kaj, moram pa reči, da za vratom je pa prav kul. 

No sedaj pa grem urejat svoj "listovnik" kakor moramo po novem reči portfoliu! Listovnik- saj cenim slovenščino, ampak listovnik mi pa ne sede.

Lep preostanek sobote vam želim,

Maja

Mačji prstani

Poznate občutek, ko veste, da nekam nikakor ne pašete? Tako sem se počutila dva dni na izobraževanju s stanovskimi kolegi. V šestih letih se še nisem navadila in vklopila in mislim, da se nikoli ne bom. Ves čas sem se spraševala, kaj sploh počnem. Vem sicer, da delo opravljam dobro, ampak v vse to kolesje pašem kot kvader v okroglo luknjo! To nisem jaz in mislim, da nikoli ne bom...no mogoče pri petinpetdesetih!!!

Za ustvarjanje nisem imela energije, sem se pa zato zvečer igrala s programom za urejanje fotografij. Spoznanje, kaj vse zmore moj Mac, je itak vedno fascinantno, nastala pa je tale stran z mačjimi prstani. To je šele vrh ledene gore in spet novo znanje, ki me je začaralo. Si že downloadam programe za digital scrapbooking!!!

Prstana sicer nista najbolj posrečeno narejena, saj sem porabila transferne ostanke od lani in mi je pri brušenju pod plast tekočega polija in sliko prišla voda, ki je vse skupaj napihnila. Ko sem nato skušala popraviti s ponovnim segrevanjem, sem ustvarila mehurčke. Bo drugič bolje!

Sedaj pa grem očistit svoj sistem!! Vem, da bo trajalo precej dolgo!

Maja

 

Echo of the Elephants

Please, don't ever buy ivory!!!

Echo je slonica. Vodja črede. Dama v zrelih letih. Odlikujejo jo vse tiste lastnosti, ki jih slonom lahko ljudje zavidamo: modrost, moč, vzdržljivost in predvsem popolna predanost svoji družini. Doma je v kenijskem nacionalnem parku Amboseli, kjer živi največ slonov. 

Najlepši med njimi Great white tusker je doma v parku NgoroNgoro v Tanzaniji. Je samotar, podobno kot mnnogi samci. Ob njegovi mogočni lepoti zbledi še tako lep lev. Njegovi okli so beli, koža za spoznanje bolj siva od ostalih. Ko se pojavi za tabo lahko samo zadržiš dih! Pogled je moder, kot da daje tiho dovoljenje za občudovanje. Vredno je prestati vse tiste prašne kilometre za pogled nanj. 

Če želite izvedeti kaj o reševanju slonov, se odpravite na obisk sem.

Maja

Kokošji kvartet

Vsako leto imamo velikonočno kosilo pri moji teti. Letos sem se odločila, da namesto pirhov naredim kokoši, ki se sončijo na zgornji fotografiji. So v bistvu magnetki, enako tudi jajca. Prav zabavno je bilo narediti nekaj drugega kot nakit. Za ostalo še vedno ni energije...

Maja

Malo praznikov

Kljub bolezni sva s Tejem uspela narediti nekaj pirhov. 

Ti so Tejevi!

Ti so moji.

In tu še ena post vročična fotografija! (nisem neodgovorna mama, sva šla potem takoj notr :))

Lep dan!

Maja

Krakelka

Tej preboleva lažjo obliko pljučnice, meni je predal svoj del vročine in prehlada. Prav nič fajn! Dopoldne so me bolele vse kosti in sklepi, energije nisem imela niti za po stopniceh. Ampak jaz ne bi bila jaz, če se ne bi prepričala, da je za ležanje škoda časa in da je treba nekaj ustvarit. Nastala je Krakelka in knjige Mathilde Brun: Fabuleux bijoux en fimo. Enkrat sem že napisala, da se moja francoščina začne in konča pri kon-tra-vo-je in ža-ba-rt-ma, zato je Kreakelka poslovenjena. Oblika je narejena prostoročno, teksturo na črnem delu sem naredila z brusnim papirjem, na bež delu pa z zmečkano alu folijo. Matilde sicer piše, da je razpoke treba narediti z "vernis a craqueler", ampak ker imam z njim slabe izkušnje, sem zadevo poenostavila. Pečena je postarana s črno oljno barvo in voila...

Moja energija pohaja s sončnim zahodom, zato vam želim lep praznični vikend!

Maja

Obujanje spominov

Ta teden nisem prav nič ustvarjala. Kadar je Tej bolan, hoče zase celega človeka, poleg tega pa sva dva popoldneva preživela pri zdravniku, tretjega pa sem gnavila ljudi v službi. Začenja se "high season" in nič ne kaže, da bi nam letos prizanesla. Odločila sem se, da objavim zapestnico, ki je nastala lani pred odhodom v Anglijo kot stranski produkt poker chipsov, ki smo jih morale prinesti s seboj za veliki swap.
Tu je množica mojih afriških mam, ki sem jim imela namen narediti še črtast okvir, pa me je minilo, saj pri 30-ih stopinjah zunaj ni prav nič zabavno mečkati poli, sploh če se odločiš za sestavljeni vzorec. Tako, da pokažem, do kam seže moje znanje millefiorija na sicer afriški način. Kača je ob končanju merila v premer 17 centimetrov, tako da jo dobre pol metra reducirane še vedno čaka v hladilniku v kleti in zavaja J., ki vsakič upa na kakšno dobro domačo salamo. Ne, zgolj poli, pa ne tista od perutnine Ptuj. 

J. čaka na salamo, jaz pa na kakšno fajn idejo, kako jo spraviti v promet.

Po Angliji je moj poli razvoj napredoval. To vidim sedaj, ko opazujem stare izdelke. Od Donne sem se naučila, da tudi če misliš, da je oblika, ki si jo naredil, dovolj dobra, NI dovolj dobra! Donna še kar obrača in gladi, pa pogleda z druge strani in še gladi. Perfekcija!

Od Leslie sem se naučila, da ni fajn preveč komplicirati. Če maš mal umazane roke - tud prav, če daš not mal zemlje - tud prav.

Torej ravno prav za mojo razcepljeno osebnost!!

Carol me je navdušila za brušenje in sedaj brusim kot nora! Žal se me nista niti malo prijela njena red in organiziranost! Ta virus je popolnoma okužil Majdo:)) (Majda, kašljaj vame!!)

Od Judy Belcher sem se naučila, da je v življenju vse mogoče: če je bila ona dvajset let računovodkinja in je sedaj umetnica svetovnega slovesa, sem lahko jaz kdaj tudi samo umetnica (svetovnega slovesa ne rabim)!

Od Natalije sem se naučila, da je zelo fino, če imaš moža, ki ti zna spucat pašta mašino!

Pa dovolj, da ne bo post predolg! Squash mi je podelila tele lepe nagrade!! Najlepša hvala! Thank you! Ker ne razumem romunsko, jih bom le objavila in priredila pravila: vzame si jo lahko vsak, ki pod tem postom pusti komentar! Sedaj pa le po njih!


Pa lep večer (moram s Tejem gledat Povesti o Gorjancih - sicer ne vem od kje J. ideja, da ga vzgaja v duhu slovenske literature, ampak res niso slabe. Vsa čast bivšemu someščanu.)

Maja

Črno bela melanholija

Zadnje čase se proti svoji volji družim z melanholijo. Tako pač je, ko loviš nek cilj, ki se ti neprestano izmika in odmika... Saj poznate Cankarjevo Francko in njen voz...

Me je Mateja izzvala, da naj pokažem, kaj skrivam po poredalih. Veliko-veliko je kosov, ki sem jih začela, pa nikoli dokončala ali pa mi dokončani sploh ne potegnejo! Imam namreč veliko coklo, ki se imenuje perfekcionizem, zaradi katerega me pri izdelku v oči bodejo le napake. Pri tem obesku se mi je razpacalo sekundno lepilo, ki je pustilo sive lise. Sicer se ne vidijo, ko je obesek za vratom, jaz pa jih vidim vseeno. Poimenovala sem ga po trenutnem razpoloženju. 

Saj vem: življenje vedno poskrbi, da se stvari same po sebi uredijo! Samo verjeti je treba, kar pa je včasih neskončno težko...

Lepo nedeljo!

Maja

PS

Moi ponuja super bonbonček! Pohitite, žreba že jutri!!

Ste za safari?

Tole je moj prvi poskus tehnike iz knjige Donne Kato The art of Polymer clay Creative surface effects ali kar enciklopedijo polimernega ustvarjanja in sicer Inked Cabochon Pendant. Za tiste, ki knjige ne poznate, naj na kratko pojasnim: na črno osnovo položimo zlat ali srebrn (v mojem primeru) listič za pozlato. Premažemo ga z alkoholnimi inki, nato pa na pobarvano osnovo kapljamo različne barve in kapljice nam same ustvarjajo vzorec. Nato razvaljamo še transluscentno (ne morem reči prozorno, ker to ni, ja morda prosojno) maso najtanjše kar se le da in jo položimo čez vzorec. Nato vse skupaj še razvaljamo, da osnova popoka. 

Ker sem jaz seveda kupila le tri rjave odtenke in enega zelenega, je vzorec veliko bolj "monoton", pa vendar vseeno v mojem stilu. Naredila sem tudi nekaj napak, ki jih z vesejem opišem, da se kateri ne ponovi enako: po pečenju obesek seveda ni bil prozoren, pač pa je transluscentna ostala motno bela. Pa sem si mislila, da bo šlo morda enako , kot pri Kato liquid gelu, ki ob segrevanju s pištolo postane popolnoma prozoren. Pričela sem s segrevanjem. Masa je sicer postala malo bolj prozorna, nastali pa so tudi prav nič zaželeni mehurčki, ki sem jih kasneje sicer odbrusila, luknjice pa so ostale. Na sliki so vidne, v realnosti pa so precej majhne in ne motijo.

Druga napaka, ki sem jo naredia in me je povsem razžalostila pa je naslednja: v knjigi namreč ne piše, da moramo obdelano fleho takoj porabiti!! Jaz sem jo pustila ob strani in ko sem danes prišla domov, sem bila močno razočarana, ker je od nje ostal en sam velik zmazek. Transluscentna masa je namreč posrkala ostanke alkoholnih inkov in postala kravica liska!

Je pa tehnika vseeno izredno zanimiva, saj skoraj ne moremo vplivati na to, kako se bodo barve med seboj razlivale in kakšne vzorce bodo tvorile! Vredno poskusiti!

Lep petek vam želim! Jaz ga bom izkoristila za rolanje s Tejem. Če se torej ne oglasim nekaj dni me poiščite v kakšni bolnici (zima je namreč naredila svoje)

Maja

Bušmanska mama

Sem ugotovila, da sem bila v prejšnjem življenju gotovo kakšna afriška plemenska mama s kopico otrok. Bosa, s palico v roki in dvema kozama, da sem z mlekom nahranila kup otrok. Zato mi je to življenje namenilo le enega otroka in nobene koze. Za nostalgijo po prejšnjem življenju pa mi je podarilo obsesijo z afriškimi barvami, nakitom, dizajnom... Magnetizem je prevelik, zato sem že nehala sebe prepričevati, da mi bo kdaj všeč kaj drugega. Pa kaj. V življenju sem se naučila, da je pomembno biti zvest sam sebi!

Ko sem že omenila, da nimam nobene koze, moram poudariti, da se nimamo trnutno prav nobenega hišnega ljubljenčka. Smo imeli 95 rib, ki smo jih oddali v trajno rejo po tem, ko nam je spustil 250 litrski akvarij ravno takrat, ko smo bili na morju. Bilo je ravno teden dni po tistem, ko nam je neurje zalilo podstrešje in je teklo skozi vsa zaprta okna (rekla mama, smo bili na morju), tako da je bilo poletje v znamenju vode.

Da ne bom preveč dolgočasna. Zgornjo zapestnico sem naredila tako, da sem skozi mali Makinsov exstruder, za katerega ti res ni treba biti Martin Krpan iztisnila bež maso. Ker sem hotela, da je razpokana, sem jo narahlo razvlekla. Navila sem jo na polgrogle. Pečeno sem postarala z oljno barvo, v sredino pa sem nalepila gumbe.

Bodite torej zvesti sami sebi!

Maja