Srečno v barvah

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.

Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.

Dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost.

V letu, ki prihaja, vam želim veliko novega upanja na lepo prihodnost in veliko prijateljev, ki to upanje delajo živo!

Hvala vsem, ki se kdajkoli oglasite na tej strani, mi s svojimi komentarji lepšate sedanjost in mi dajete upanje za prihodnost! Hvala, ker ste moji virtualni prijatelji in hvala vsem, ki ste to tudi v živo, pa se zaradi naglice časa premalokrat srečamo! Hvala za možnost, da ostajam v stiku z vami vsaj preko drobca računalniškega sveta!

Hvala vsem blogerkam, ki ste mi v letošnjem letu s svojimi darilci, ki mi jih je prinesel poštar, polepšale čas in dokazale, da so srca ljudi velika! Prav vsako od njih je dragocenost, ki jo bom skrbno čuvala v svoji "trdnjavi"!

Hvala vsem, ker ste!

Imejte se radi, v letu 2011 še toliko bolj! Vem, da zmorete, zato danes objemite tistega, ki vam je najbližje in mu povejte, da ga imate radi!

Maja

Kaktus

Zvonček je zvonil, odpirali smo darila, se igrali in veselili. Bilo je lepo, prav tako, kot mora biti. Ker so darila našla svoje lastnike, lahko objavim še enega izmed njih. Kaktus za bucike je za J. mamo. Ona spremlja moj blog in vse natančno prebere (hvala! To mi veliko pomeni!), zato sem morala z objavo počakati.

Šokirala pa me je moja mama, ko je odpirala svoje darilo (saj se spomnite Tejevega albuma). Bila sem namreč prepričana, da je to zanjo popolno presenečenje. Pa vzame škatlo iz ovoja , jo gleda in reče: "Veš, to škatlo sem zadnjič pri nekom videla." Kako!! Nič mi ni bilo jasno,...ja seveda, saj takšne škatle so bile že narejene, ampak ta dizajn je res zrasel v moji glavi, kje jo je lahko videla??? Rečem: Kaj, kako, kje, zakaj in vse podobne vprašalnice, ki jih premore slovenski jezik! Pa mi odgovori:"Bila sem na obisku, ne bom povedala, kje, ker bom pokvarila presenečenje, ki ti ga pripravljam za rojstni dan, rečem lahko le to, da je imel ta odprt tvoj blog in na ekranu prav to škatlo. Mislila sem, da imaš naročilo, saj nisem razbrala, kaj piše na njej, nisem pa si mislila, da je zame!" No, malo sem si oddahnila, bila pa sem res presenečena. Nato je po predvidevanjih padla kakšna solzica, pa še kakšna beseda... Namen je bil dosežen!

Radi se imejte,

Maja

Za praznično mizo

Zdi se mi, da sem prazna, ko gledam sivi kotel skozi okno. Nas narava kaznuje s svojo sivino? Še dobro, da je dan kratek... Zanimivo, da se veselim noči, ampak z lučkami pričara čarobnost in vsaj bežno izbriše meglo. Prav nič praznično ni, prav nič božično, ves seng je pobralo... Pa vseeno, jutrišnji večer naj bo čaroben. Miza naj bo praznično pogrnjena... Pri nas je vedno v rdeče beli kombinaciji. Ja, rdeča je doma pri meni:=) Ker naša družina ni prav številna, nas bo jutri le pet. Tej je dal idejo, da za vsakega pripraviva listek z njegovim imenom. Ideja je šla malo dlje, vsak bo dobil tablico s svojim imenom. Izrezala sem jih iz lepenke, pobarvala s tabelno barvo, na zadnjo stran pa dodala magnetek, da bo spomin trajen. Všeč so mi in v resnici so lepo izpadli, pod prsti dajejo občutek, da so leseni.

Za voščilo pa si bom danes sposodila besede meni priljubljenega Roalda Dahla:

" And above all,

watch with glittering eyes

the whole world arround you

because the greatest secrets

are always hidden

in the most unlikely places.

Those who don't believe in magic

will never find it!"

Believe in magic, predvsem pa

IMEJTE SE RADI!

Maja

Le misel

Eno leto...

Dolgo...

365 dni, v vsakem vsaj ena misel namenjena Tebi...

Še vedno te pogrešam...

Žalovanje, ki nikoli ne mine...

Upam, da je tvoja duša nezlomljiva...

Upam, da najde pravo telo za svoje bivanje...

Upam, da se kdaj srečava.

Vem, da te bom v hipu prepoznala, pa čeprav nisem imela nikoli priložnosti, da te objamem.

m.

Sneg

Rada imam čas, ko sneži. Zdi se mi, da celo deželo prekrije navidezni mir. Zvoki so pridušeni, mehki, tišina je nalezljiva. Zabrišejo se meje med hribi, griči, dolinami, med cestami in travniki, vsa ostrina se zmehča, celo trni so prekriti in bodice skrijejo svojo ostrino. Zmehča se korak, upam, da tudi kakšna misel. Že kot otrok sem lahko ure in ure opazovala snežinke, to se ni spremenilo... daje mi občutek brezčasnosti... Še najraje pa sem stala na tleh in pogled upirala navpično v nebo nad sabo. Takrat sem imela občutek, da se dvigujem, dvigujem v neznane svetove, kjer me čakajo snežne vile, snežinke, ki sem jih čutila na obrazu so njihove solze. Ali pa sem snežinke lovila v dlan in opazovala njihovo lepoto... neponovljivost... enkratnost... Ali niso čudovite?

Še zadnji preoblečeni blokec, tokrat za moškega prejemnika... Ja, za ženske je lažje delati, priznam, pa vendar je bil tale lažji izziv, kot tiste viole!

Pojdite okušat mehkobo snega in radi se imejte!

Maja

The joy of giving

Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!

Zgornje darilo je za mamo. Lahko ga objavim, kajti moja mama ne sledi medmrežnemu pisanju svoje hčere:) Ker je Tej njena obsesija, sem ji naredila mini album, sestavljen iz njegovih portretov, za vsaki mesec v letu enega. Vse skupaj pa sem spravila z pločevinasto škatlico iz domače zaloge, ki je prav tako dobila preobleko.

Radi se imejte!

Maja

Viola tris

Viola definitivno ni moja barva, je bil zaključek prejšnjega tedna. Darja me je postavila pred skoraj nemogočo nalogo, da ji preoblečem tri Post it blokce in sicer v najljubšo barvo prejemnic: vijolično! Globoko sem požrla slino in sprejela izziv. Prva ovira se je prikazala že, ko sem odprla predal s papirjem: malo morje ga je, a niti enega, ki bi vsaj od blizu spominjal na katerikoli odtenek vijolične. 2. Blazinice: rjave, takšne in drugačne, pa črne in bele, celo roza, a vijolične NE! OK, pa vsaj rože: spet rjave, zelene, celo modre in roza, a vijolične ne! Panično se lotim prelistavanja zastonjkarskih papirjev na Digiscrapdepotu, tudi tu ne najdem nič pametnega. Obup, obup! Potem sem se spomnila na epizodo priljubljenih Prijateljev, v katerih takrat brezposelna Monika dobi nalogo, da sestavi recepte za uporabo sintetične čokolade imenovane Makolade. Ker se seveda Makolada nemogoče peni in ima še bolj nemogoč okus, priredi svoje najljubše recepte s svojimi najljubšimi sestavinami, ki jim doda le pičico Makolade! Eureka! Tako se je rodila sovica: rjava in le pičica vijolične! Naprej je šlo enostavneje! Še veliko bolj enostavno pa je bilo izdelati preobleko za prejemnico, ki ima rada oranžno! Ja, takšnih bi še!

Imejte se radi!

Maja

Pikasta sreča

Teden je minil v znamenju razbite pločevine, hude nejevolje, nepotrebnih sitnosti in potov ter pomanjkanja energije za karkoli drugega. Krivec za razbito pločevino sem bila seveda jaz. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila seveda tudi ta. Ugotovila sem, kako samo po sebi umeven se mi zdi avto, ko se vsak dan vsedem vanj in kako bosa sem brez njega, ko ga enkrat ni. Spet se je s svojo srčnostjo izkazal J. in voluntiral, da bo on hodil z avtobusom. Hvala, ker nisi prav veliko bentil! Hvala, ker si samo skomignil z rameni in rekel: Bomo že! Hvala, ker si namesto mene vse zrihtal na zavarovalnici in hvala, ker ne samo, da si mi posodil svoj avto, vanj si mi naštimal še vso mojo najljubšo božično glasbo! Rada te imam!! Tvoja "carcrasherka"!

Pa k malo bolj veselim temam:

Dokolenko je prejšnji teden dobil sestrico, pikasto dokolenčico. K lastnici je že odletela, vseeno pa se mi zdi, da lastnica rabi še dnevnik... za vse skrivnosti, ki jo še čakajo in ki so tako neverjetno sladke. Draga Lara: tale je še zate! In vedi: če bi imela hči, bi želela, da je natanko takšna kot si Ti! Obljubi mi, da ne boš nikoli pozabila, da si pogumnejša, kot si misliš, močnejša kot se zdiš in pametnejša, kot si misliš!

Radi se imejte!

Maja

Dragi Božiček!

Dragi Božiček!

Saj vem, da misliš, da letos nisem bila dovolj pridna! Vem, vem, veliko sem se kujala in v skritem kotu pestovala svoje zamere in razočaranja. Velikokrat sem bila čemerna in zadirčna, večinoma brez pravega razloga. A verjemi mi, da je bilo potrebno... No, morda ne toliko potrebno kot koristno! Sama sem se morala preglodati skozi sive labirinte, premisliti z leve, premisliti z desne, si kaj zabrusiti in se malo obrcati. Saj veš, da mi v svoji koži včasih ni lahko in da bi iz nje najraje skočila, a je edina, ki jo imam. Trudim se skrbeti zanjo, biti boljša,... več vložiti,... spregledati napake, tako svoje kot tuje,... živeti za danes,... utišati palčke v glavi, ki so včasih tako salamensko glasni. Včasih mi gre malo bolje, včasih malo slabše.

Leto je naokoli in spet sem tu. Zrasla sem, ampak ti to veš, saj me spremljaš vsako leto, v svojem bistvu pa sem še vedno ista mala deklica, z isto malo prošnjo v srcu. Z leti se ni spremenila, le drugo preobleko si je nadela.

Torej dragi Božiček, če vseeno presodiš, da sem se letos dovolj potrudila, pustila v ljudeh lepe sledi in vsaj nekomu kdaj pa kdaj polepšala dan, te prosim, da me uvrstiš na seznam pridnih otrok in letos uresničiš mojo željico. Vem, da je tvoja moč čarobna in neznanska, zato verjamem Vate. Če se letos odločiš, da mi želje ne izpolniš, pridem drugo leto spet. Z isto prošnjo, z isto malo neizpolnjeno željo!

Hvala Božiček, res verjamem Vate!

PS

Ta četica je zate in za vse tiste, ki verjamejo!

Tvoja Maja

Domače naloge

S tole domačo nalogo, ki smo jo dobili na tečaju Willowing sem spet imela precej težav. Z domačimi nalogami je pač že tako:)

Najprej me je oblila groza, ko sem prišla do dela, da moram na naslovnico nalepiti svojo sliko! Uf! Nekako gre z mojim značajem, da se ne maram ne slikati ne snemati. Ob tem močno ilustrativna zgodbica: kot ne ravno preveč samozavestna osemnajstletnica sem se udeležila delovnega tabora na zame takrat hudo eksotični Majorki. Imeli smo se čudovito, veliko se smejali, žurirali, dobro jedli in nekaj malega tudi delali. Naša kuharica je imela ravno novo kamero in je nanjo vestno beležila vse naše vzpone in padce urejanja počitniške kolonije. Kot prava filmarka je želela v špici filma predstaviti tudi portrete vsakega izmed nas. Temu sem se tako pridno izogibala, da je na koncu nad mojim imenom kraljevala slika njene kokoške Koke:( Pa me še ni izučilo, in me najbrž tudi ne bo...

Tako sem med brskanjem med 9.500 fotografijami, kolikor jih imam na računalniku, našla le tri, na katerih sem sama, pa še ob vsaki izmed teh sem rekla BLJAH! Malo sem tuhtala, potem pa izkoristila priliko in fotoaparat potisnila v roke Teju, ki je navdušen fotograf, pa se do aparata le redko prigrebe. Svojo nalogo je vzel hudo resno, ji dodal še stilsko noto (na vsak način mi je želel sneti šal, pa se nisem dala, dekolte mi sploh ni bil všeč). Na koncu je rekel: No ja, bo že... In še jaz sem rekla; No ja, bo že... Saj ni za oceno...

In ko sem nalogo končala, sem spet rekla: No ja, bo že... Bo drugič bolje in bo drugič več idej!

Imejte se radi!

Maja

Nove priložnosti

Včasih tudi jaz kaj naredim na zalogo. Ne toliko zaradi pretirane organiziranosti ali samih zalog, pač pa zaradi odsotnosti izvirnih inspiracij. Tokrat tudi zato, ker mi je bilo preoblačenje dolgočasnih Post it blokcev v zabavo in veselje. Dvanajst jih je dobilo nova oblačila, tu je le nekaj malčkov in nekaj njihovih večjih prijateljev, mislim pa, da me bodo rešili iz kakšne decemberske zagate.

Sicer pa, mantra od zadnjič mi je pomagala. Uspela sem, naredila še en korak... ja, spet imam novo službo. Zanimivo, pred kakšne izkušnje te postavlja življenje. Sem namreč človek, ki ne mara sprememb: zaradi mene bi lahko isti avto vozila do konca življenja, če se mi ne bi sesedel pod mano, živela na enem mestu in hodila v eno in isto službo samo zato, da se mi ne bi bilo treba ukvarjati s spremembami. Tako sem bila v eni in isti službi 15 let, dokler pač ni v moji glavi kliknilo in sem odšla. V bistvu se niti ne trudim razumeti zakaj, kajti včasih so "zatoji" nerazumljivi. Seveda sem dobila novo službo le za določen čas, kdo pa še zaposluje za nedoločenega? Določen se hitro izteka, tokrat sem ga prehitela in poiskalo novo pred njim:) Sedaj sem tu, končno ne nadomeščam ampak sem dobila prosto delovno mesto in upam, da me bodo želeli gledati malo dlje. Ko sem zvedela, da mi v prejšnji službi ne bodo podaljšali pogodbe, sem bila malo prizadeta, kajti izpolnjujem vse pogoje, morda še preveč. Takrat mi je J. dejal: ne glej na to s slabe strani, te pač nekje čaka boljša priložnost! Verjamem v boljše priložnosti! Verjamem v to, da se mora v življenju vse poklopiti! Verjamem v to, da se energije privlačijo! In verjamem, da je to zdaj!

Imejte se radi!

Maja

Mantra

Če moraš v kaj verjeti,

moraš verjeti vase. Vedno moraš, vedno in povsod...

Vse zmoreš. Vse, kar si zamisliš.

Vedno si imela moč.

Še vedno jo imaš! Pobrskaj in verjemi!

To si ti! Zaupaj si! Poglej za sabo in ne išči padcev, išči vzpone!

Vidiš moč? Verjemi!

Zmoreš! To si ti! Predvsem verjemi vase!

Moja mantra za danes... za jutri!

Imejte se radi!

Maja

Dokolenkova prijatelja

Kaj je najlepše:

... smeh, ki pride za solzami.

... svetloba, ki pride za temo.

... sonce, ki pride za dežjem.

... dan, ki pride za nočjo.

... pomlad, ki pride za zimo.

... olajšanje, ki pride za bolečino.

... odpuščanje, ki pride za zamero.

... sprava, ki pride za prepirom.

Vse je v ravnotežju.

Plus vedno sledi minusu.

Za padcem je vedno vzpon.

Imejte se radi!

Maja

Na krilih domišljije

Prav vse se začne in konča pri omejitvah, ki si jih sami postavljamo! Tega ne bom nikoli počela, tega ne bom nikoli znala, to ni zame, nimam časa, nimam denarja... Tisti trenutek, ko se odločimo, da dovolimo življenju, da nas popelje v svet, ki leži pred nami, tisti trenutek podremo meje... visoke zidove, ki si jih zidamo okoli sebe... zaradi lažnega občutka varnosti, zaradi izgovorov... Tisti trenutek začnemo rasti, in ja... začnemo uporabljati krila. Prav vsi jih imamo, samo nekateri pač ne vemo zakaj.

Prepustila sem se. Prepustila, da srce vodi roko in pod vodo tišči glas, ki vpije "Ne znaš". Bil je vedno tišji in vedno šibkejši... in moja prva tri domišljijska bitjeca so tu. Pupi sta zleteli izpod svinčnika, Mr. Whimsy mi je delal več težav. Na tečaju namreč ni predstavljeno, kako se nariše fanta. Potrebno je bilo močno zapreti oči in pogledati globoko, globoko v svet pravljic, ki ga nosim s seboj. Pa je nastal in všeč mi je!

Hvala, Willowing, veliko sem že pridobila. Na podobe okoli sebe gledam z drugimi očmi. Začela sem opazovati, kako se svetloba igra na Tejevem obrazu, kako sonce meče žarke na spodnjo ustnico in kako svetloba odseva v zenicah.

Res je, če bomo vedno počeli le tisto kar znamo ali tisto, kar znamo dobro, ne bomo nikoli zrasli!

Imejte se radi!

Maja

Altered book page

Danes sem lahko malo samovšečna! Uspelo mi je dokončati prvi del domače naloge, ki smo jo pri Willowing dobili ta teden! Moj prvi "Altered book page" izdelek! Jeeeee! Res sem uživala, kar letelo je iz mene in izdelka se kar ne morem nagledati. Pa saj mi enkrat to lahko oprostite, kdaj pa sem lahko tudi jaz zadovoljna sama s sabo:) Tako mi je všeč, da sem uspela ozadje pobarvati natanko tako, kot sem želela, da mi je nekako uspel tudi transfer, pa sem z njimi na široko skregana, nekako je vse padlo na mesto.

Poleg spodbud, sem za okvir napisala svoje najljubše besede, nekakšne afirmacije, ki si jih ponavljam, ko mi je težko. Sedaj jih bom večkrat prebrala:)

Dovolj samohvaljenja!

Imejte se radi,

Maja

Zarečen kruh

Danes sem se pošteno najedla zarečenega kruha, ki je šel takole: jaz pa punčk ne bom nikoli risala. NIKOLI. Ampak never say never. Tako so na Willowing objavili brezplačni tečaj risanja obrazov, ustvarjanja ozadij, art journal strani... In ker me večplastnost Mixed Media ustvarjanja privlači, sem se prijavila, predvsem da vidim, kaj bo prišlo ven iz mene. In tole je rezultat... Saj sploh ne vem ali je za objavo ali ne. Morda zato, da spremljam napredek. Je namreč moja prva domača naloga in sploh moj prvi obraz, ki se je nekako oddaljil od faze mojih glavonožcev.

Imela sem OGROMNO težav: tole naj bi bila stran art journala. Najprej sem vzela papir, ki se je svaljkal... nato papir, ki se je vihal, gubal in svaljkal in celo strgal (tako, da je v zgornjem desnem očesu luknja)... Nato sem imela vodotopne voščenke, ki se v vodi niso topile, bljak. Naslednja težava: naj bi bil avtoportret - že celo življenje sem kratkolaska, tu je pa tako lepo risati dolge, valujoče, plapolajoče lase... Saj vem, da bi lahko narisala karkoli, pa sem vsaj za prvič želela biti zvesta sama sebi. (Obljubim, naslednjič se prelevim v dolgolasko:)

2. Imam rjave oči: pupi, ki sem jo poimenovala Liska, ker sem jo pobarvala tako, kot da bi se tri ure pražila na popoldanskem soncu, narišem rjave oči. O, tuga!!! Hitro čez z belo in nato z modro (toliko o zvestosti samemu sebi), ampak kakšna modra, kako seka!!! Trma trmasta je nadaljevala, ustvarila ne ravno stran za v dnevnik, ampak prve vzdihljaje. Vem, da sem preveč samokritična, s tem se borim že celo življenje, pa me vedno premaga.

Priznam, da sem sliko naredila v pol ure, to je bilo največ, kar sem uspela stlačiti v današnji dan, sploh v ta teden, ki sva ga s Tejem dobršnji del preživela v bolnici v Murski Soboti, kjer je bil Tej na operaciji. Naj izkoristim še to priložnost in se zahvalim celotnemu osebju Splošne bolnišnice Murska Sobota-take prijaznosti res še nisem srečala. Tu je pacient res kralj. Mislim, da bi se morali ljubljančani iti učit odnosa do pacientov v MS. Tam te res ni strah, da si v bolnici. Hvala vam!!

A-ja, ker je bilo treba napisati nekaj vzpodbudnega, pa nisem prišla do tega, vam povem, kaj sem želela napisati:

You have to learn to crawl,

before you learn to walk...

(iz pesmi Amazing od Aerosmithov)

Naslednjič kobacam že bolj pogumno!

Radi se imejte!

Maja

Zentangle #1

Mojca je moja dušna dvojčica. Ne samo, da si deliva čustvovanja, deliva si tudi ovinke in skale najinih življenjskih poti. Najini zgodbi sta v določenih delih enaki do najfinejših odtenkov. S tem sva si lajšali ure, ko včasih življenje ni bilo več znosno. A se v tem življenju zgodi, da se poti razidejo, srca in sorodne duše pa nikoli. Z dušami dvojčicami je namreč tako, da smo lahko ločeni nekaj let ali pa je med nami na tisoče kilometrov, ko se srečamo, začnemo natanko tam, kjer smo končali. Brez zadržkov, brez prahu, brez opravičevanj, ... kot da časa, ki je minil, ni bilo.

Zadnjič sva se srečali, padli druga v drugo in si dan, ki bi bil sicer siv, pust in dolgočasen, spremenili v pravljico. Ne sprašuje se, kako da sva se srečali ravno tam, saj veš, da še vedno razmišljava kot eno! Prosila si me, da ti naredim dnevnik. Priznam, postavila si me pred velik izziv. Nisi običajna punca, to veš, zato tudi običajni izdelki ne pritičejo Tebi. Takoj sem vedela, kaj želim, kaj je zate, a to spraviti v življenje je bilo nekaj drugega. Želela sem se vriniti v tiste dele tvojega življenja, kjer me sicer ni. Sebično, vem, a želela sem, da bi del mene nosila s sabo tudi dobesedno, ne samo v srcu in kotičkih misli. Zentangel je moja izpoved, vem, da jo razumeš! Zakaj valovi pa veš: močnejši sva kot Moby Dick!

Dnevnik je tu, a po njega boš morala priti sama, saj veš!

RTI!

PS

To je moj prvi Zentangle. James Blunt, hvala ker si mi pomagal, da sem povsem padla notri! Meditacija ob kateri pozabiš na svet okoli sebe!

Imejte se radi,

Maja

Hidden treasures

Nekoč je R. Fuller dejal, da ne obstaja nič takšnega, kot so neuspeli poskusi, le poskusi z nepričakovanimi izzidi. Zgornja šatulja je že nekaj takšnega. Mišljena je bila nekako drugačna, pa se je pod prsti spreminjala in ubirala svojo pot. Nekako kot prispodoba mojega življenja, ki je bilo mišljeno... no, drugače, pa mi pod nogami prav tako ubira svojo pot. Trudim se biti pogumna, mu slediti in zaupati... Vem, da se s pozitivnostjo doseže pozitivnost, a se je včasih tako lahko predati melanholiji.

Maja, ne javkaj! Le zagrabi energijo za roge in pogumno naprej! Vse se bo uredilo!

Radi se imejte!

Maja

Dokolenko

Vonji, ki jih imam rada:

... po cimetu, ker me spominja na Božič...

... po Tresorju, ker me spominja na mamo...

... po sivki, ker me spominja na Hvar...

... po sveže pečenem kruhu, ker vem, da je J. zgodaj vstal...

... po pečenem kostanju, ker ga imam rada...

... po sveže pokošeni travi, ker me spominja na poletje...

... po gozdu, ker me spominja na otroštvo...

... po limeti in vaniliji, ker sem to preprosto jaz...

... po soncu, zraku in svobodi, ker tako diši moj Tej...

Imejte se radi

Maja

PS

Dokolenko diši po trudu, ker je to moj prvi poskus, da bi sešila darilo za Tejevo sošolko...

Ko v tvoj dan posije sonce

Zadnjič sem med brskanjem po netu naletela na nov blog blackbird-bags. Med branjem zasledim naslov Giveaway bags. Uau, torbice, si mislim. Preberem: tri torbice podarim po ključu kdor prej pride, prej melje. Pogledam komentarje in ugotovim, da se je podpisala le ena torbic željna bralka. Saj ne morem verjeti, je to moj srečni dan? Hitro se podpišem, najprej sicer pod rdečo, pa je že šla, nato pa pod rumeno. Rumene še nimam. Se grebem, saj vem, ampak to opravičujem z dejstvom, da sem pod najlepših 10+ navedla, da sem mahnjena na torbice. Mi je pol oproščenega? Torbica je danes že našla pot do mene in takole natovorjena čaka na jutrišnji seminar, ki se ga udeležujem sicer pod službenim okriljem, naslov pa piha meni na dušo Double Doodle Play (poročam):
Kristina, hvala!

Naj povem, da me je v tem mesecu poštar nenadejano razveselil z dvema torbicama. Drugo sem prejela od Andreje. Res sem rojena pod srečno zvezdo!

Imejte se radi!

Maja

Flusi Štumfožer

Ali imate tudi pri vas doma Flusija Štumfožera? To je tista pošast, ki prebiva v vašem pralnem stroju in se je specializirala za "žretje" nogavic. Levih, včasih desnih, a nikoli obeh. Drugače si izginevanja ne znam pojasniti. V filtru jih ni, kakšne črne luknje, kamor bi štumfi izginevali v mojem pralnem stroju tudi ni, prav tako ni bil zabeležen Boschevski primer Bermudskega trikotnika. Torej je lahko samo Flusi! Njegov tek je neznanski, kajti v približno enem letu se je napokal za celo vrečo nogavic. Tako osameli in trdosrčno ločeni pari sedaj obupano čakajo svoje življenjske (pardon, nožne) sopotnike. Božiček je moški strani prinesel nogavice z dnevnimi oznakami (morda je mislil name in mi želel olajšati mukotrpno nedeljsko opravilo zlaganja nogavic iz sušilca. Hvala Božiček!) Flusi se je tako polastil odraslega in otroškega torka (le kaj ima proti njem), odrasle srede in otroškega petka ter nedelje. Dobro mu teknejo tudi risani junaki, saj pogrešamo kar nekaj junakov iz Toy story, Mojstra Mihata in Tomažka. Tudi slogan I feel Slovenija mu je šel v slast. Zadnjič pa si je zaželel prav poseben desert in pojedel celo žensko nogavico, takšno lepo črno, s pisanimi rožicami. Močno pogrešamo!

Če torej Flusija nimate, pa bi ga radi imeli je tu oglas:

Prijaznim ljudem podarimo v trajno last Flusija, nenavaden primerek sicer razširjene vrste štumfožerisa pralnostrojarisa. Če bi radi preučevali njegov vzorec vedenja ali pa samo uživali v njegovi družbi, se prosim oglasite že precej obupani lastnici na na tej strani objavljeni elektronski naslov!

HVALA

Vendar pa naša družinska saga z nogavicami še ni končana. Doma sem že večkrat oznanila, da "čuftov" ne bom prala. Morda poznate tiste primerke nogavic, ki se jih v napol komi sicer potegne z noge, vendar ne potrudi obrniti ali vsaj raztegniti. Tako nastanejo čufti (v prevodu sprimki). Ker prepotenih in umazanih sprimkov ali čuftov ne želim obračati in raztegovati, jih seveda vržem v stroj, iz stroja direktno v sušilec, iz sušilca pa... Ker voluntersko delo pri zlaganju nogavic iz sušilca pri nas nima kandidatov in je kot kazen bolj osovraženo kot delo na Golem otoku, neprostovoljno volunterstvo seveda pade name. Ko uspem posortirati 1. ujemajoče se pare, 2. približno ujemajoče se pare (črna je črna, pa kdo bo še gledal, kako širok je patent) in 3. Flusijev davek, v bobnu ostanejo le še čufti. Globoko vdihnem in jih obrnem ter raztegnem, takrat pa se mi ponavadi po kopalnici razsuje celotno bogastvo slovenskih gozdov!!! A teh pa Flusi ni mogel požreti??!!

Imejte se radi, s Flusijem ali brez!

PS

Slika je zgolj naključna. Očividcev namreč še nimamo, zato tudi fotorobot še ne more na delo.

Maja

Grungeboard še vedno

Želim si...

... da bi znala pisati knjige kot ta veliki...

... da bi v našem domu vsak dan dišalo po svežem pecivu...

... da bi znala zadržati ljudi v svojem življenju...

... da me ne bi tako bolela glava...

... da bi mi pristajali rdeči čevlji z zelo visoko peto...

... da si v njih ne bi zlomila noge in bi bila moja hoja podobna hoji graciozne mačke...

... male probleme in velike rešitve zanje...

... da bi znala ujeti trenutke... v srce in objektiv fotoaparata...

... da bi manjkrat obupala...

...da bi znala v življenje spraviti vse velike ideje...

... da bi bil moj korak bolj lahkoten in glava bolj prazna...

... tisti košček miru, po katerem hrepim že celo življenje...

Imejte se radi!

Maja