The joy of giving

Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!

Zgornje darilo je za mamo. Lahko ga objavim, kajti moja mama ne sledi medmrežnemu pisanju svoje hčere:) Ker je Tej njena obsesija, sem ji naredila mini album, sestavljen iz njegovih portretov, za vsaki mesec v letu enega. Vse skupaj pa sem spravila z pločevinasto škatlico iz domače zaloge, ki je prav tako dobila preobleko.

Radi se imejte!

Maja