Up words for down days

Danes ni moj dan. Joj, sploh ne. Že začel se je slabo in me spravil v tečno razpoloženje. Saj poznate, ko se začne vse podirati in se podira z vedno večjo hitrostjo in intenziteto... sem si odtrgala minuto, da ustvarim blokec iz papirja, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, čeprav mi šareno ni milo. Res sem si želela, da bi bil popoln, pa sem v tem depresiranju prehitro nalepila notranjost in je bilo prepozno za trak... OK, bo pa en brez... Gremo naprej... Pa da je vse sploh fino, sem okvirček z napisom nalepila postrani, ker pač poslušam Tima Holza, ki pravi, da ni treba nič meriti (mi to zelo paše), ampak vse "eyeball-amo"... Ampak NISEM Tim Holz...

Da bi se spravila v malo boljše razpoloženje, sem šla po moj zvežčič, v katerem shranjujem "up words for down days" in našla eno, ki me je spomnila na zgodbo... Ne bi bila jaz, če je ne bi zapisala:

Kot otrok sem bila izredno plašna in sramežljiva. Zaradi tega pogosto osamljena. K osamljenosti je kar nekaj botrovalo tudi to, da sem v šolo hodila na enem koncu mesta, živela pa na drugem. Če sem želela družbo, sem morala sesti na bus in se peljati čez celo mesto... Ne, to je bil samo izgovor... Izgovor, da sem se lahko zleknila v naslonjač s škatlo piškotov in knjigo v roki. Vsako popoldne. Nikoli nisem vedela, kdaj se je dan prevesil v noč ali kdaj je bila škatla prazna. Danes ne vem, kako sem naredila šolo... Vedno sem bila drugje. In v bistvu nikoli sama...

Ko je moja starša (sicer oba težka knjižna molja) že začelo malce skrbeti moje odmikanje v svet domišljije, sploh ker k puberteti nekako paše, da najstnik išče družbo vrstnikov, sta začela drezati. Mojstrica izgovorov sem našla sto in enega. Ne spomnim se jih, živo pa se spomnim citata, ki mi ga je takrat povedal oče in sem ga mnogo kasneje zapisala v svojo"up-down" knjigo:

" You can't stay in your corner of

the forrest waiting for others

to come to you.

You have to go to them sometimes."

A. A. Milne

Danes sem prišla iz svojega kota. Prišla sicer k vam v virtualni svet, pa čeprav bi raje obsedela v svojem kotu in kuhala vso jezo in nesrečo današnjega dne. Pa se je treba kdaj pa kdaj brcniti... Pomaga.

Mi je všeč, če pridete kdaj iz svojega kota k meni:-)

Maja