Srečno v barvah

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.

Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.

Dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost.

V letu, ki prihaja, vam želim veliko novega upanja na lepo prihodnost in veliko prijateljev, ki to upanje delajo živo!

Hvala vsem, ki se kdajkoli oglasite na tej strani, mi s svojimi komentarji lepšate sedanjost in mi dajete upanje za prihodnost! Hvala, ker ste moji virtualni prijatelji in hvala vsem, ki ste to tudi v živo, pa se zaradi naglice časa premalokrat srečamo! Hvala za možnost, da ostajam v stiku z vami vsaj preko drobca računalniškega sveta!

Hvala vsem blogerkam, ki ste mi v letošnjem letu s svojimi darilci, ki mi jih je prinesel poštar, polepšale čas in dokazale, da so srca ljudi velika! Prav vsako od njih je dragocenost, ki jo bom skrbno čuvala v svoji "trdnjavi"!

Hvala vsem, ker ste!

Imejte se radi, v letu 2011 še toliko bolj! Vem, da zmorete, zato danes objemite tistega, ki vam je najbližje in mu povejte, da ga imate radi!

Maja

Kaktus

Zvonček je zvonil, odpirali smo darila, se igrali in veselili. Bilo je lepo, prav tako, kot mora biti. Ker so darila našla svoje lastnike, lahko objavim še enega izmed njih. Kaktus za bucike je za J. mamo. Ona spremlja moj blog in vse natančno prebere (hvala! To mi veliko pomeni!), zato sem morala z objavo počakati.

Šokirala pa me je moja mama, ko je odpirala svoje darilo (saj se spomnite Tejevega albuma). Bila sem namreč prepričana, da je to zanjo popolno presenečenje. Pa vzame škatlo iz ovoja , jo gleda in reče: "Veš, to škatlo sem zadnjič pri nekom videla." Kako!! Nič mi ni bilo jasno,...ja seveda, saj takšne škatle so bile že narejene, ampak ta dizajn je res zrasel v moji glavi, kje jo je lahko videla??? Rečem: Kaj, kako, kje, zakaj in vse podobne vprašalnice, ki jih premore slovenski jezik! Pa mi odgovori:"Bila sem na obisku, ne bom povedala, kje, ker bom pokvarila presenečenje, ki ti ga pripravljam za rojstni dan, rečem lahko le to, da je imel ta odprt tvoj blog in na ekranu prav to škatlo. Mislila sem, da imaš naročilo, saj nisem razbrala, kaj piše na njej, nisem pa si mislila, da je zame!" No, malo sem si oddahnila, bila pa sem res presenečena. Nato je po predvidevanjih padla kakšna solzica, pa še kakšna beseda... Namen je bil dosežen!

Radi se imejte,

Maja

Za praznično mizo

Zdi se mi, da sem prazna, ko gledam sivi kotel skozi okno. Nas narava kaznuje s svojo sivino? Še dobro, da je dan kratek... Zanimivo, da se veselim noči, ampak z lučkami pričara čarobnost in vsaj bežno izbriše meglo. Prav nič praznično ni, prav nič božično, ves seng je pobralo... Pa vseeno, jutrišnji večer naj bo čaroben. Miza naj bo praznično pogrnjena... Pri nas je vedno v rdeče beli kombinaciji. Ja, rdeča je doma pri meni:=) Ker naša družina ni prav številna, nas bo jutri le pet. Tej je dal idejo, da za vsakega pripraviva listek z njegovim imenom. Ideja je šla malo dlje, vsak bo dobil tablico s svojim imenom. Izrezala sem jih iz lepenke, pobarvala s tabelno barvo, na zadnjo stran pa dodala magnetek, da bo spomin trajen. Všeč so mi in v resnici so lepo izpadli, pod prsti dajejo občutek, da so leseni.

Za voščilo pa si bom danes sposodila besede meni priljubljenega Roalda Dahla:

" And above all,

watch with glittering eyes

the whole world arround you

because the greatest secrets

are always hidden

in the most unlikely places.

Those who don't believe in magic

will never find it!"

Believe in magic, predvsem pa

IMEJTE SE RADI!

Maja

Le misel

Eno leto...

Dolgo...

365 dni, v vsakem vsaj ena misel namenjena Tebi...

Še vedno te pogrešam...

Žalovanje, ki nikoli ne mine...

Upam, da je tvoja duša nezlomljiva...

Upam, da najde pravo telo za svoje bivanje...

Upam, da se kdaj srečava.

Vem, da te bom v hipu prepoznala, pa čeprav nisem imela nikoli priložnosti, da te objamem.

m.

Sneg

Rada imam čas, ko sneži. Zdi se mi, da celo deželo prekrije navidezni mir. Zvoki so pridušeni, mehki, tišina je nalezljiva. Zabrišejo se meje med hribi, griči, dolinami, med cestami in travniki, vsa ostrina se zmehča, celo trni so prekriti in bodice skrijejo svojo ostrino. Zmehča se korak, upam, da tudi kakšna misel. Že kot otrok sem lahko ure in ure opazovala snežinke, to se ni spremenilo... daje mi občutek brezčasnosti... Še najraje pa sem stala na tleh in pogled upirala navpično v nebo nad sabo. Takrat sem imela občutek, da se dvigujem, dvigujem v neznane svetove, kjer me čakajo snežne vile, snežinke, ki sem jih čutila na obrazu so njihove solze. Ali pa sem snežinke lovila v dlan in opazovala njihovo lepoto... neponovljivost... enkratnost... Ali niso čudovite?

Še zadnji preoblečeni blokec, tokrat za moškega prejemnika... Ja, za ženske je lažje delati, priznam, pa vendar je bil tale lažji izziv, kot tiste viole!

Pojdite okušat mehkobo snega in radi se imejte!

Maja

The joy of giving

Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!

Zgornje darilo je za mamo. Lahko ga objavim, kajti moja mama ne sledi medmrežnemu pisanju svoje hčere:) Ker je Tej njena obsesija, sem ji naredila mini album, sestavljen iz njegovih portretov, za vsaki mesec v letu enega. Vse skupaj pa sem spravila z pločevinasto škatlico iz domače zaloge, ki je prav tako dobila preobleko.

Radi se imejte!

Maja

Viola tris

Viola definitivno ni moja barva, je bil zaključek prejšnjega tedna. Darja me je postavila pred skoraj nemogočo nalogo, da ji preoblečem tri Post it blokce in sicer v najljubšo barvo prejemnic: vijolično! Globoko sem požrla slino in sprejela izziv. Prva ovira se je prikazala že, ko sem odprla predal s papirjem: malo morje ga je, a niti enega, ki bi vsaj od blizu spominjal na katerikoli odtenek vijolične. 2. Blazinice: rjave, takšne in drugačne, pa črne in bele, celo roza, a vijolične NE! OK, pa vsaj rože: spet rjave, zelene, celo modre in roza, a vijolične ne! Panično se lotim prelistavanja zastonjkarskih papirjev na Digiscrapdepotu, tudi tu ne najdem nič pametnega. Obup, obup! Potem sem se spomnila na epizodo priljubljenih Prijateljev, v katerih takrat brezposelna Monika dobi nalogo, da sestavi recepte za uporabo sintetične čokolade imenovane Makolade. Ker se seveda Makolada nemogoče peni in ima še bolj nemogoč okus, priredi svoje najljubše recepte s svojimi najljubšimi sestavinami, ki jim doda le pičico Makolade! Eureka! Tako se je rodila sovica: rjava in le pičica vijolične! Naprej je šlo enostavneje! Še veliko bolj enostavno pa je bilo izdelati preobleko za prejemnico, ki ima rada oranžno! Ja, takšnih bi še!

Imejte se radi!

Maja

Pikasta sreča

Teden je minil v znamenju razbite pločevine, hude nejevolje, nepotrebnih sitnosti in potov ter pomanjkanja energije za karkoli drugega. Krivec za razbito pločevino sem bila seveda jaz. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila seveda tudi ta. Ugotovila sem, kako samo po sebi umeven se mi zdi avto, ko se vsak dan vsedem vanj in kako bosa sem brez njega, ko ga enkrat ni. Spet se je s svojo srčnostjo izkazal J. in voluntiral, da bo on hodil z avtobusom. Hvala, ker nisi prav veliko bentil! Hvala, ker si samo skomignil z rameni in rekel: Bomo že! Hvala, ker si namesto mene vse zrihtal na zavarovalnici in hvala, ker ne samo, da si mi posodil svoj avto, vanj si mi naštimal še vso mojo najljubšo božično glasbo! Rada te imam!! Tvoja "carcrasherka"!

Pa k malo bolj veselim temam:

Dokolenko je prejšnji teden dobil sestrico, pikasto dokolenčico. K lastnici je že odletela, vseeno pa se mi zdi, da lastnica rabi še dnevnik... za vse skrivnosti, ki jo še čakajo in ki so tako neverjetno sladke. Draga Lara: tale je še zate! In vedi: če bi imela hči, bi želela, da je natanko takšna kot si Ti! Obljubi mi, da ne boš nikoli pozabila, da si pogumnejša, kot si misliš, močnejša kot se zdiš in pametnejša, kot si misliš!

Radi se imejte!

Maja