Krakelka

Tej preboleva lažjo obliko pljučnice, meni je predal svoj del vročine in prehlada. Prav nič fajn! Dopoldne so me bolele vse kosti in sklepi, energije nisem imela niti za po stopniceh. Ampak jaz ne bi bila jaz, če se ne bi prepričala, da je za ležanje škoda časa in da je treba nekaj ustvarit. Nastala je Krakelka in knjige Mathilde Brun: Fabuleux bijoux en fimo. Enkrat sem že napisala, da se moja francoščina začne in konča pri kon-tra-vo-je in ža-ba-rt-ma, zato je Kreakelka poslovenjena. Oblika je narejena prostoročno, teksturo na črnem delu sem naredila z brusnim papirjem, na bež delu pa z zmečkano alu folijo. Matilde sicer piše, da je razpoke treba narediti z "vernis a craqueler", ampak ker imam z njim slabe izkušnje, sem zadevo poenostavila. Pečena je postarana s črno oljno barvo in voila...

Moja energija pohaja s sončnim zahodom, zato vam želim lep praznični vikend!

Maja

Obujanje spominov

Ta teden nisem prav nič ustvarjala. Kadar je Tej bolan, hoče zase celega človeka, poleg tega pa sva dva popoldneva preživela pri zdravniku, tretjega pa sem gnavila ljudi v službi. Začenja se "high season" in nič ne kaže, da bi nam letos prizanesla. Odločila sem se, da objavim zapestnico, ki je nastala lani pred odhodom v Anglijo kot stranski produkt poker chipsov, ki smo jih morale prinesti s seboj za veliki swap.
Tu je množica mojih afriških mam, ki sem jim imela namen narediti še črtast okvir, pa me je minilo, saj pri 30-ih stopinjah zunaj ni prav nič zabavno mečkati poli, sploh če se odločiš za sestavljeni vzorec. Tako, da pokažem, do kam seže moje znanje millefiorija na sicer afriški način. Kača je ob končanju merila v premer 17 centimetrov, tako da jo dobre pol metra reducirane še vedno čaka v hladilniku v kleti in zavaja J., ki vsakič upa na kakšno dobro domačo salamo. Ne, zgolj poli, pa ne tista od perutnine Ptuj. 

J. čaka na salamo, jaz pa na kakšno fajn idejo, kako jo spraviti v promet.

Po Angliji je moj poli razvoj napredoval. To vidim sedaj, ko opazujem stare izdelke. Od Donne sem se naučila, da tudi če misliš, da je oblika, ki si jo naredil, dovolj dobra, NI dovolj dobra! Donna še kar obrača in gladi, pa pogleda z druge strani in še gladi. Perfekcija!

Od Leslie sem se naučila, da ni fajn preveč komplicirati. Če maš mal umazane roke - tud prav, če daš not mal zemlje - tud prav.

Torej ravno prav za mojo razcepljeno osebnost!!

Carol me je navdušila za brušenje in sedaj brusim kot nora! Žal se me nista niti malo prijela njena red in organiziranost! Ta virus je popolnoma okužil Majdo:)) (Majda, kašljaj vame!!)

Od Judy Belcher sem se naučila, da je v življenju vse mogoče: če je bila ona dvajset let računovodkinja in je sedaj umetnica svetovnega slovesa, sem lahko jaz kdaj tudi samo umetnica (svetovnega slovesa ne rabim)!

Od Natalije sem se naučila, da je zelo fino, če imaš moža, ki ti zna spucat pašta mašino!

Pa dovolj, da ne bo post predolg! Squash mi je podelila tele lepe nagrade!! Najlepša hvala! Thank you! Ker ne razumem romunsko, jih bom le objavila in priredila pravila: vzame si jo lahko vsak, ki pod tem postom pusti komentar! Sedaj pa le po njih!


Pa lep večer (moram s Tejem gledat Povesti o Gorjancih - sicer ne vem od kje J. ideja, da ga vzgaja v duhu slovenske literature, ampak res niso slabe. Vsa čast bivšemu someščanu.)

Maja

Črno bela melanholija

Zadnje čase se proti svoji volji družim z melanholijo. Tako pač je, ko loviš nek cilj, ki se ti neprestano izmika in odmika... Saj poznate Cankarjevo Francko in njen voz...

Me je Mateja izzvala, da naj pokažem, kaj skrivam po poredalih. Veliko-veliko je kosov, ki sem jih začela, pa nikoli dokončala ali pa mi dokončani sploh ne potegnejo! Imam namreč veliko coklo, ki se imenuje perfekcionizem, zaradi katerega me pri izdelku v oči bodejo le napake. Pri tem obesku se mi je razpacalo sekundno lepilo, ki je pustilo sive lise. Sicer se ne vidijo, ko je obesek za vratom, jaz pa jih vidim vseeno. Poimenovala sem ga po trenutnem razpoloženju. 

Saj vem: življenje vedno poskrbi, da se stvari same po sebi uredijo! Samo verjeti je treba, kar pa je včasih neskončno težko...

Lepo nedeljo!

Maja

PS

Moi ponuja super bonbonček! Pohitite, žreba že jutri!!

Ste za safari?

Tole je moj prvi poskus tehnike iz knjige Donne Kato The art of Polymer clay Creative surface effects ali kar enciklopedijo polimernega ustvarjanja in sicer Inked Cabochon Pendant. Za tiste, ki knjige ne poznate, naj na kratko pojasnim: na črno osnovo položimo zlat ali srebrn (v mojem primeru) listič za pozlato. Premažemo ga z alkoholnimi inki, nato pa na pobarvano osnovo kapljamo različne barve in kapljice nam same ustvarjajo vzorec. Nato razvaljamo še transluscentno (ne morem reči prozorno, ker to ni, ja morda prosojno) maso najtanjše kar se le da in jo položimo čez vzorec. Nato vse skupaj še razvaljamo, da osnova popoka. 

Ker sem jaz seveda kupila le tri rjave odtenke in enega zelenega, je vzorec veliko bolj "monoton", pa vendar vseeno v mojem stilu. Naredila sem tudi nekaj napak, ki jih z vesejem opišem, da se kateri ne ponovi enako: po pečenju obesek seveda ni bil prozoren, pač pa je transluscentna ostala motno bela. Pa sem si mislila, da bo šlo morda enako , kot pri Kato liquid gelu, ki ob segrevanju s pištolo postane popolnoma prozoren. Pričela sem s segrevanjem. Masa je sicer postala malo bolj prozorna, nastali pa so tudi prav nič zaželeni mehurčki, ki sem jih kasneje sicer odbrusila, luknjice pa so ostale. Na sliki so vidne, v realnosti pa so precej majhne in ne motijo.

Druga napaka, ki sem jo naredia in me je povsem razžalostila pa je naslednja: v knjigi namreč ne piše, da moramo obdelano fleho takoj porabiti!! Jaz sem jo pustila ob strani in ko sem danes prišla domov, sem bila močno razočarana, ker je od nje ostal en sam velik zmazek. Transluscentna masa je namreč posrkala ostanke alkoholnih inkov in postala kravica liska!

Je pa tehnika vseeno izredno zanimiva, saj skoraj ne moremo vplivati na to, kako se bodo barve med seboj razlivale in kakšne vzorce bodo tvorile! Vredno poskusiti!

Lep petek vam želim! Jaz ga bom izkoristila za rolanje s Tejem. Če se torej ne oglasim nekaj dni me poiščite v kakšni bolnici (zima je namreč naredila svoje)

Maja

Bušmanska mama

Sem ugotovila, da sem bila v prejšnjem življenju gotovo kakšna afriška plemenska mama s kopico otrok. Bosa, s palico v roki in dvema kozama, da sem z mlekom nahranila kup otrok. Zato mi je to življenje namenilo le enega otroka in nobene koze. Za nostalgijo po prejšnjem življenju pa mi je podarilo obsesijo z afriškimi barvami, nakitom, dizajnom... Magnetizem je prevelik, zato sem že nehala sebe prepričevati, da mi bo kdaj všeč kaj drugega. Pa kaj. V življenju sem se naučila, da je pomembno biti zvest sam sebi!

Ko sem že omenila, da nimam nobene koze, moram poudariti, da se nimamo trnutno prav nobenega hišnega ljubljenčka. Smo imeli 95 rib, ki smo jih oddali v trajno rejo po tem, ko nam je spustil 250 litrski akvarij ravno takrat, ko smo bili na morju. Bilo je ravno teden dni po tistem, ko nam je neurje zalilo podstrešje in je teklo skozi vsa zaprta okna (rekla mama, smo bili na morju), tako da je bilo poletje v znamenju vode.

Da ne bom preveč dolgočasna. Zgornjo zapestnico sem naredila tako, da sem skozi mali Makinsov exstruder, za katerega ti res ni treba biti Martin Krpan iztisnila bež maso. Ker sem hotela, da je razpokana, sem jo narahlo razvlekla. Navila sem jo na polgrogle. Pečeno sem postarala z oljno barvo, v sredino pa sem nalepila gumbe.

Bodite torej zvesti sami sebi!

Maja

Teksturne podlage

Ob eni izmed zadnjih objav me je Tanja vprašala, zakaj se uporabljajo teksturne ploščice, ki smo jih naredile na poli popoldnevu. Zato sem se odločila, da to predstavim kar na konkretnem primeru. Ploščice, ki sem jih uporabila na tej zapestnici sem naredila tako, da sem v bež osnovno maso odtisnila teksturo. Pečene sem postarala z oljno barvo. Pri sestavljanju so mi kot vedno delale težave premale odprtine za elastični vrvico, ki jih ne morem niti povečati, saj so ploščice namenoma ukrivljene, da lepše stojijo okoli roke. Tako sem morala domisliti nov način zapenjanja. Če bi zapestnicio napeljala na tanjšo elastiko, bi se ta kmalu strgala, česar pa nočem. Tako sem se domislila zapenjanja na gumb. Z rezultatom sem zadovoljna. Je pa to ostanek poskusov preteklega tedna. A ja: gump sem naredila tako, da sem v kroglico odtisnila obliko gumba, ki sem ga našla v domači zalogi.

Včeraj zvečer sem se utaborila s knjigo, ki sem si jo privoščila pred nekaj tedni in sicer Somersetovo Where women create spring 09! Waw, sem cedila sline ob fantastičnih ateljejih in življenjskih zgodbah ameriških umetnic. Všeč mi je bil nauk Jane Cather, umetnice, ki ustvarja z vsakdanjimi predmeti. Pravi, da če se nam kdaj zatakne s kakšno idejo ali projektom, se je dobro ustaviti in naš ustvarjalni prostor pospraviti, umakniti stvari, ki nas motijo. Tako poskrbimo, da se ponovno vzpostavi pretok energije (Feng šui, vemo)! Sem jo kar upoštevala!

Pa še njen najljubši citat za konec:

"Your daily life is your temple and your religion."

Khail Gibran

Imejte se,

Maja

Afrika malo drugače

Če ne delam zeleno, delam rjavo. Ne morem ven iz svoje barvne skale. Mi pa ta vikend nekako ne gre. Morda je krivo vreme. Karkoli naredim je daleč od pričakovanega. Tudi zgornji obesek, čeprav je to prvi poskus vključevanja mreže v poli maso. V kanalčku se skrivajo steklene perle, ki se po njem tudi kotalijo. 

Majda, Darja in Kristina: končno sem dobila mrežico, kot ste najbrž opazile. Je sicer srebrna, hotela sem temno sivo ali črno, ampak to je za naše trgovce že preveč. Saj najbrž poznate hojo po Bau-karkoli-že trovinah, ko iščete nekaj, kar bo služilo daleč od svojega prvotnega namena? Itak te vsi gledajo, kot da so te na kratek sprehod spustili iz norišnice, potem pa ti rečejo ali: "jaz pa nisem iz tega oddelka, morte vprašat kolega" (čeprav te je lih ta kolega poslal k njemu) ali "joj, nimamo!" Tako je bilo tudi tokrat: gre ženska v Bau-karkoli-že trgovino in hoče drobno mrežico. Sama prehodi vse neskončne aleje, je ne najde. Končno najde enga "kolega", ki jo pošlje na gradbeni oddelek. Tam mreže na kupe, ampak ne tako drobne in gotovo ne samo 30 cm2. Jo tam "kolega" pošlje na vrtni oddelek. Tam od mrež za kure do mrež za zajce, pa za komarje... Ampak ne tako drobne in gotovo ne samo 30cm2. Končno najde enga "kolega", ki jo pošlje na - GRADBENI oddelek. Vmes pa vprašanja:"Zakaj boste pa vi to rabil?" Kaj te pa briga, kolega!!

Tako se ženska odpravi v drugo Bau-karkoli-že trgovino! Zgodba se seveda identično ponovi. Poskusi srečo pri domačemu ponudniku. Ista zgodba!

Končno ženska poskusi srečo tam, kamor kot kaže spada-na gospodinjskem oddelku. In tam najde ravno odcejevalo za cvrte zadeve v velikosti cca 30 cm2 po ceni 2 evra za kos in se vsa vesela odpravi domov! 

Nauk zgodbe: najprej poglej na gospodinjski oddelek saj je tam vse, kar rabiš za preživetje!

Ne utopite se!

Maja

Giant extruder spet fuč!

Giant PC ekstruder drugič. Rezultat: dva zdrobljena diska, veliko jeze in slabe volje in sklep, da gre mašina dokončno v klet!! Pač eden izmed zgrešenih nakupov! Morda mi v Angliji še Maniguette razjasni obzorja, kaj delam narobe, ker namreč Martin Krpan ravno nisem!

Z nekaj truda sem uspela rešiti vsaj en del iztisnjene mase. V glavi sem imela veliko bolj okrašeno zapestnico, ki pa sem jo za ziher voljo pustila kar takole preprosto. Mi je vseeno všeč, saj zgleda zelo naravno, vendar pa me vsak pogled nanjo spomni na zvok drobljenja diskov!

Ne morem povedati, kako besna sem bila spet!! Pa zakaj za vraga naredijo za tako gigantske ekstruderje diske iz pleksija, za male pa iz aluminija! Zame bi jih morali narediti iz jekla! Sem jim pisala tja v daljno Ameriko, da za slovenske Krpanke to ni! Še na You tubu ni nobenega videa o tem, pa tam res najdeš vse humano in nehumano!

Zdaj, ko smo spet v hiši pržgali luči (in seveda računalnike) in spet onesnažujemo naše okolje, grem objokovat svojo nesrečo kar pred TV:D

Maja

Transferji

S transferji sem se v svojem poli razvoju kar veliko ukvarjala, pa sem v trenutnem abstraktnem obdobju nanje kar malo pozabila. Spomnila me je šele moja mama, ki je na včerajšnjem obisku nosila tole davno zaplenjeno bejbiko. Narejena je bila pred tremi leti, ko so bili moji poli poskusi šele v povojih. Lahko pa rečem, da sem že takrat razvila precej učinkovito in enostavno tehniko transferja in sicer s pripomočkom, ki ga ženske dobro obvladamo: likalnikom namreč. Tehnika sicer zahteva segrevanje v pečici, ki pa meni ni uspelo, pa sem segla po bližnjem pripomočku in TA-DA. Da malo bolj pojasnim: slika je sprintana na papir s pomočjo katerega prenašamo slike na blago. Osnovna poli fleha mora biti svetle barve in razvaljana precej na tenko (moja sicer ni, ampak saj pravim, da so bili to šele porodni krči). Sliko izrežemo in jo z licem navzdol položimo na maso, jo prekrijemo s peki papirjem ter jo kar nekaj časa likamo. Nato pa PUSTIMO (to fazo sem na začetku seveda preskočila), da se shladi. Nato papir odstranimo in slika je pripravljena za nadaljno uporabo. Mislim, da mi je do sedaj ta tehnika transferja še najbolj všeč, saj mi sede rahlo popokan videz. Všeč mi je mnogo bolj kot transfer s tekočim gelom.
Tole pa je tehnika s tekočim gelom. Pri nas se dobi samo tekoči Fimo gel, jaz uporabljam Kato gel. Razlika med njima je v tem, da je Fimo po segrevanju veliko bolj prozoren kot Kato, se ga pa ne da brusiti, saj je nekoliko gumast. Sliko sprintano na enak papir premažemo s tanko plastjo gela in jo segrevamo s toplotno pištolo (če jo nimamo, lahko uporabimo tudi pečico). Ko je gel popolnoma prozoren, počakamo, da se shladi in sliko preprosto odluščimo stran.

Pa še malo zgodovine: tole je moj prvi transfer, narejen pred štirimi leti, ko še nisem imela pašta mašine in še nisem vedela, da lahko fleho, ki se rahlo ukrivi, še vročo perfektno zravnamo. Je pa to še vedno ena izmed mojih najljubših ogrlic, saj mi sede njen funky stil. Transfer je narejen s pomočjo acetona. Tehniko je Kristina predstavila tudi v enem izmed Unikatov. Samo na hitrico: sliko sprintamo na tonerski printer ali fotokopiramo na tonerski stroj. Z licem navzdol jo položimo na poli, papir rahlo namočimo z acetonom in pogladimo s hrbtno stranjo žlice, nato pa papir odstranimo. Aceton povzroči, da tonerski prah odstopi od papirja.

Dovolj zgodovinskega nakladanja!

Lep večer, 

Maja

Na zapadu ništa novo

Miza je sicer zelo dolga, a ponavadi tako založena, da delam na 30ih kvadratnih centimetrih.

Moj "oltarček" s predmeti, ki so mi najljubši

Tri poli mojstrice!!

Dobro uporabljen scrap poli

Danes se ne morem pohvaliti z nobeno novo umetnijo! Čas neusmiljeno hiti in domov hodim samo še spat. Se pa lahko pohvalim z objavo moje filigranske zapestnice na Spoilt Rotten beads. Ko sem dane po treh dneh sedla za računalnik, me je razveselil mail, v katerem mi je lastnica strani sporočila, da je objavila moj izdelek. Mi je zelo polepšala dan, ki je sicer eden tistih, ki jih človek raje pozabi!

Naše poli srečanje je uspelo. Med obilnim klepetanjem smo spekle malo morje tekstur, ki jih bomo gotovo uporabile. Pozitivna stran našega srečanja je bila tudi ta, da sem temeljito pospravila svojo delovno sobo. Objavljam dve fotki s katerih je razvidno, da obrajtam še kakšno drugo barvo poleg zelene.

Pa še po vzoru A si ti tud not padu Nasvet dneva! Ko sem se danes peljala domov in si privoščila eno izmed razvad in sicer tisto, ko števec v avtu kaže preveč, me je prešinilo, kako uničujoče pravzaprav delujem nase, da iz sistema spravim vso nesnago, ki se nabere v meni! Kar groza me je postalo zato: 

imejte se radi, da boste lahko imeli radi druge!

Maja

Borka za pravice zelene

Saj vem, da sem že malo tečna s to zeleno in obljubim, da je to moj zadnji zeleni izdelek za nekaj časa! Ampak ko si v glavi zamislim izdelek, je zelena sama od sebe tam! Tako je pač z barvami, ki so nam všeč! Z zadnjima dvema sem se nemalo zafrkavala, saj sem želela dobiti disstresan vtis, ampak na poli površini s teksturo je to precej težje kot na papirju. Črna oljna barva je naredila svoje delo preveč dobro in v nasprotju z izdelki tehnike Fischer Cozzi NI hotela dol, tako da sem morala uporabiti čistilo oz. razredčilo, ki pa je odstranilo tudi teksturo. Ampak v končni fazi mi je uspel približek izdelka, ki sem si ga zamislila.

Tako: to je vse, kar bo od ustvarjanja ta vikend. Jutri dobim obiske in ker sem si zamislila, da bi naredile teksturni swap moram malo pospraviti svoj cimer, da bomo imele štiri babnice kje valjati in odtiskovati! In ker me je Majda opozorila, da moram pripraviti obilnio malico, moram preštudirati še menije ipd:))) 

Phoenix mi je podelila tole lepo nagrado. Moja naloga je, da označim link do osebe, ki mi jo je podelila in izberem tiste blogerje, ki me najbolj inspirirajo:

1. Jana

2. Polona

3. Majda

4. Kristina

5. McCrafty

Se bom omejila na 5 oseb, da bo še za koga kaj ostalo!!

Lep vikend,

Maja

Spet črno zeleno

Inspiracijo sem spet dobila pri Eliz. Črno fokusno perlo sem začela delati kar tako, za hec, da vidim, če mi uspe oblika. Nekako sem na uč ujela simetrijo in sem jo dala pečt. Ko sem jo brusila, sem ugotovila, da z luknjo na sredini prav odbito paše na moj prst in s težkim srcem sem jo namenila za verižico. Zelene perle so narejene iz zelenih ostankov ogrlice "Pesto Genovese". Med brušenjem sem razmišljala, kakšna je razlika med ustvarjanjem čestitk in nakita. Pri čestitkah se lahko resnično igraš z dodatki. Ena rožica tu, ena mašnica tam in prav to mi je v užitek. Ponavadi nimam v glavi celotne slike izdelka in ga sproti dopolnjujem. Pri nakitu pa to ne gre (vsaj pri meni). Izdelek moram imeti do potankosti v glavi, saj drugače izpade "kr neki". Igram se le z ostanki!

Izdelek je še od sobote. Ta teden sem jaz na vrsti za taksiranje in takrat še po blogih komaj pokukam! Me pa daje strašna spomladanska utrujenost! Do letos sem bila prepričana, da je vse to le fikcija, letos me je pa dotolkla! Se mi zdi, da v rokah nimam niti toliko moči, da bi obrnila pašta mašino! Ampak, tarnanje je za stare b...

Maja

Chubby baby

Včeraj sem ves dan izdelovala darilo za prijateljico, ki me je danes ujela po številu let. Ker se poznava že od štirinajstega leta (23, uh) si zasluži nekaj posebnega. Ampak kakšen kos nakita podariti punci, katere mož izdeluje čudovite obeske iz stekla!? Zamislila sem si sestavljeno bejbiko in ko si nekaj zamislim, težko od tega odstopim. Tu pa so nastopili problemi: karkoli sem spekla, vse je bilo preveliko, še najbolj primerno za vrat kakšne žirafe. Pa sem poskušala in šele v tretje mi je uspelo nekako sestaviti zgornjo Chubbiko. Bilo je že kar krepko v noč, zato svetlobe za fotkat ni bilo nikakršne. Me je sram, ampak Chubby si zasluži, da je gor, vsaj kot opravičilo obema mojima fantoma za strašno zadirčnost in between.

Ker pa potem v celi hiši (z nebroj predali) nisem našla nobene primerne embalaže v kateri bi Chubby lahko živela, sem se spravila delat še škatlico. Ko sem jo dokončala, je bila še mokra od barve, ura pa že POZNA, zato sem jo uspela slikati zjutraj pred službo! V zagovor fotki lahko povem, da še pred mojo kavico...brez katere še v službo komaj najdem!

PS1:

Nina: hvala za link za papir. Kot vidiš sem ga takoj uporabila!

PS2:

Kitty: tisto, na kar je montiran zeleno črn obesek je metalic organza.

Maja

Ostančniki

Kadarkoli se spravim delati kakšno zadevo, vedno mimogrede naredim še kakšen kos z enakim vzorcem, barvo, motivom ali podobnim. Kar tako, vmes. Koščki ponavadi obležijo v kakšni škatli, največkrat jih za igro ali svoje umetnije porabi Tej. Kdaj pa kdaj pa jih sestavim tudi sama. Tako je včeraj nastala zapestnica, ki je daljna sorodnica že objavljene ribe. Da pa ji ne bi bilo dolgčas, sem ji dodala še prstan! Dan je bil enkraten za fotografiranje, zato je barva resnično oživela!

Maja

Pesto Genovese

Pisala sem že o poli avtoricah, ki me navdušujejo. Ena izmed njih, katerih bloge vedno rada pogledam je tudi Eliz. Njeni izdelki so mi tako všeč, da sem si kupila celo njeno knjigo, ki je seveda izšla samo v francoščine, te pa ne razumem. Trma me je prignala do tega, da sedaj poznam izraze za barve, oljne barve, mešanje... Po njenem vzoru je narejena zgornja ogrlica. V prozorno maso sem vmešala Tom Holzovo Adirondack alkoholno tinto in sicer odtenek pesto. Preden je pečena, je barva lepa, nežna pastelno zelena, pečena pa se spremeni v meni še lepšo olivno zeleno. Toniranje z alkoholnimi inki je fantastično, saj lahko pričaraš najrazličnejše naravne tone, ki jim transluscentna osnova da zanimivo globino.

Anja me je prosila, da ji razložim mojo tehniko brušenja. Do sedaj sem brusila takole: v posodo ali umivalnik natočim vodo in začnem z brusnim papirjem grit (kakšen je slovenski izraz za to? finost?) 400, nadaljujem s 600, nato pa preskočim na 1200 in 1500. Na koncu spoliram še z volneno krpo in mehkim filcem. Kljub temu nisem dosegla želenega sijaja. Pa sem malo raziskovala in master Donna pravi, da ne smemo preskakovati "gritov", če želimo doseči naravni sijaj. Torej bom naslednjič mad moje umestila še brusnika 800 in 1000. Vse delam ročno, da ne bo pomote. Se je J. sedaj usmilil mojih do čistega pobrušenih prstov (se mi zdi, da grem lahko za kriminalca, ker nimam več prstnih odtisov) in mi je kupil nastavke za moj Proxonov strojček. Mislim, da bom z njim najprej polirala, da vidim, kako bo šlo, brušenja se pa kar malo bojim.

Pa še en odgovor: svoje trgovine z izdelki še nimam. Ob pomanjkanju časa mi ne uspe narediti kakšne kolekcije, ki bi jo lahko spravila v prodajo. Mogoče kdaj v prihodnjosti.