Eno leto... 
Rada imam čas, ko sneži. Zdi se mi, da celo deželo prekrije navidezni mir. Zvoki so pridušeni, mehki, tišina je nalezljiva. Zabrišejo se meje med hribi, griči, dolinami, med cestami in travniki, vsa ostrina se zmehča, celo trni so prekriti in bodice skrijejo svojo ostrino. Zmehča se korak, upam, da tudi kakšna misel. Že kot otrok sem lahko ure in ure opazovala snežinke, to se ni spremenilo... daje mi občutek brezčasnosti... Še najraje pa sem stala na tleh in pogled upirala navpično v nebo nad sabo. Takrat sem imela občutek, da se dvigujem, dvigujem v neznane svetove, kjer me čakajo snežne vile, snežinke, ki sem jih čutila na obrazu so njihove solze. Ali pa sem snežinke lovila v dlan in opazovala njihovo lepoto... neponovljivost... enkratnost... Ali niso čudovite?
Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!
Teden je minil v znamenju razbite pločevine, hude nejevolje, nepotrebnih sitnosti in potov ter pomanjkanja energije za karkoli drugega. Krivec za razbito pločevino sem bila seveda jaz. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila seveda tudi ta. Ugotovila sem, kako samo po sebi umeven se mi zdi avto, ko se vsak dan vsedem vanj in kako bosa sem brez njega, ko ga enkrat ni. Spet se je s svojo srčnostjo izkazal J. in voluntiral, da bo on hodil z avtobusom. Hvala, ker nisi prav veliko bentil! Hvala, ker si samo skomignil z rameni in rekel: Bomo že! Hvala, ker si namesto mene vse zrihtal na zavarovalnici in hvala, ker ne samo, da si mi posodil svoj avto, vanj si mi naštimal še vso mojo najljubšo božično glasbo! Rada te imam!! Tvoja "carcrasherka"!
S tole domačo nalogo, ki smo jo dobili na tečaju Willowing sem spet imela precej težav. Z domačimi nalogami je pač že tako:) 
Če moraš v kaj verjeti,
Kaj je najlepše:
Prav vse se začne in konča pri omejitvah, ki si jih sami postavljamo! Tega ne bom nikoli počela, tega ne bom nikoli znala, to ni zame, nimam časa, nimam denarja... Tisti trenutek, ko se odločimo, da dovolimo življenju, da nas popelje v svet, ki leži pred nami, tisti trenutek podremo meje... visoke zidove, ki si jih zidamo okoli sebe... zaradi lažnega občutka varnosti, zaradi izgovorov... Tisti trenutek začnemo rasti, in ja... začnemo uporabljati krila. Prav vsi jih imamo, samo nekateri pač ne vemo zakaj. 
Danes sem lahko malo samovšečna! Uspelo mi je dokončati prvi del domače naloge, ki smo jo pri Willowing dobili ta teden! Moj prvi "Altered book page" izdelek! Jeeeee! Res sem uživala, kar letelo je iz mene in izdelka se kar ne morem nagledati. Pa saj mi enkrat to lahko oprostite, kdaj pa sem lahko tudi jaz zadovoljna sama s sabo:) Tako mi je všeč, da sem uspela ozadje pobarvati natanko tako, kot sem želela, da mi je nekako uspel tudi transfer, pa sem z njimi na široko skregana, nekako je vse padlo na mesto.
Danes sem se pošteno najedla zarečenega kruha, ki je šel takole: jaz pa punčk ne bom nikoli risala. NIKOLI. Ampak never say never. Tako so na Willowing objavili brezplačni tečaj risanja obrazov, ustvarjanja ozadij, art journal strani... In ker me večplastnost Mixed Media ustvarjanja privlači, sem se prijavila, predvsem da vidim, kaj bo prišlo ven iz mene. In tole je rezultat... Saj sploh ne vem ali je za objavo ali ne. Morda zato, da spremljam napredek. Je namreč moja prva domača naloga in sploh moj prvi obraz, ki se je nekako oddaljil od faze mojih glavonožcev. 
Nekoč je R. Fuller dejal, da ne obstaja nič takšnega, kot so neuspeli poskusi, le poskusi z nepričakovanimi izzidi. Zgornja šatulja je že nekaj takšnega. Mišljena je bila nekako drugačna, pa se je pod prsti spreminjala in ubirala svojo pot. Nekako kot prispodoba mojega življenja, ki je bilo mišljeno... no, drugače, pa mi pod nogami prav tako ubira svojo pot. Trudim se biti pogumna, mu slediti in zaupati... Vem, da se s pozitivnostjo doseže pozitivnost, a se je včasih tako lahko predati melanholiji. 