nedelja, 6. februar 2011

Not an ordinary love box


Ne čisto običajna "Love Box"...



...pač pa 3 v vrsto "Love Box".

Valentinovo ni ravno "praznik" nad katerim bi se močno navduševala. Pač ena od stvari, s katero bi nas trgovci radi olajšali za kakšen evro, možnost, da se trgovine nakičijo v času med božičem in veliko nočjo ali pa da na svoj račun pridejo ljubitelji(ce) rdeče in roza barve. Zdi se mi, da je izkazovanje ljubezni z drobnimi pozornostmi na "običajen" dan veliko več vredno, kot tisto, na katerega te spomnijo trgovci. Veliko ljubše so mi sveže pečene žemljice zjutraj, preden grem v službo, kot škatla čokoladnih bonbonov 14. februarja. Veliko ljubši so mi zvončki z Mengeške koče, kot cel šop rezanega cvetja iz cvetličarne. Ali pa v pečici pečen krompir "samo zate, ker vem, da ga imaš rada".

Pa danes vseeno srčki. Pa ne za Valentinovo. Pač zato, ker se je škatla že dolgo motala po mojih mislih. Pač zato, ker se mi je zdela dober začetek, da spet ogrejem svoje roke (in pašta mašino) za poli. Pač zato, ker se mi je zdela dobra ideja. In dobre ideje je treba realizirati. To torej ni samo škatla, v sebi skriva igrico 3 v vrsto. Že večkrat videna ideja, ki se je morala roditi tudi v mojem stilu.

Pa še nekaj želim danes deliti z vami. Med brskanjem po medmrežju sem naletela na zanimivo stran, imenovano Wordle. Če je še ne poznate, vam povem, da lahko z njo ustvarite besedne kreacije, ki lahko popestrijo kakšno stran art journala, morda pristanejo na hladilniku kot motivacijska sporočila ali pa na vašem memo boardu kot opozorilo, kaj imate radi. Čisto za šalo sem nametala nekaj meni ljubih besed in se igrala s postavitvijo in barvami. Meni je všeč in vidim še kup možnosti za uporabo takšnih besednih kreacij.
Imejte se radi!

Maja

četrtek, 3. februar 2011

Alive, but not kicking



Lahko bi začela z opravičilom... Nisem mogla sedeti za računalnikom, le pošto sem prebrala. Tudi pri vseh vas nisem bila na obisku, zato tudi komentirala nisem. Bom vse nadoknadila, obljubim!! Včasih pač paše odklop in pobeg v knjige. In to sem počela ta teden. Kadarkoli dobim pod roke Patricio Cornwell me ni za okolico. Vse njene knjige sem že neštetokrat prebrala, zato se mi Kay Scarpetta in Pete Marino, glavna junaka, vedno zdita kot stara znanca, ki ju vedno znova rada srečam. Obožujem kriminalke in P. C. je mojstrica svojega poklica. Včasih zvečer berem zato, da lahko zaspim, pri njej sem jezna vsakič, ko se mi oči začnejo zapirati in vem, da ne bom mogla več dolgo vztrajati!

Vijola blokec je še zadnji vijola blok in serije mojih dolgov. Ker je že v varnih rokah prejemnice, se lahko pojavi tudi tu. Spet sem dolgo iskala inspiracijo, pa prave barve papir. Tudi vsaka vijola pač ni vijola!! Končno sem ga našla in bila zadovoljna. No, kolikor sem jaz z vijolo lahko sploh zadovoljna! Zraven je potoval še mini posti it blokec. Tokrat sem za primerjavo zraven postavila kovanec za en evro, kajti iz prejšnjih objav res ni bilo razvidno, kako minjaturni so ti blokci. Uživam, ko "preoblačim" najmanjše med njimi! Uživam, ko matram prste in oči! Če bi se dobili še manjši, bi preoblačila še manjše!!

Sedaj pa grem, da preberem še zadnjih nekaj strani! Za poslastico, za desert, za češnjico na koncu mojega dneva...

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 23. januar 2011

Emotional trip










Moj prvi scrapbook album.
Nastajal je ves januar, tako počasi, iz užitka.
Zame, tokrat res ZAME! Vsakič, ko sem imela čas, sem naredila kakšno stran. Naval čustev se je začel že z zbiranjem fotografij. Okupirala sem J. računalnik in v spominu obujala trenutkepreteklih let, morda že pozabljene, morda še vedno tako žive. Od prve vožnje s kolesom, pa prvega bazena na domačem vrtu... in vedno tako ljubega Hvara. Prelistala sem vso to neverjetno množico fotografij in se vsakič znova zahvalila za digitalne fotoaparate. Težko je bilo zbrati 24 fotografij, toliko strani ima namreč album. Končno sem izbor skrčila na meni najljubše. Ponosna sem, da je album na "budget ravni": stranice so narejene iz škatle od tablet za pomivalni stroj, strani so iz kartona, ki so ga zavrgli pri J. v službi. Ves papir je naprintan nekoč davno in spravljen v predal. Sedaj je končno prišel prav. Želela sem preprost dizajn, zato sem večino stvari narisala na roko in izrezala tako, "prosto po Prešernu". Uživala sem, res. Tako kot pri ustvarjanju moraš uživati. Brez pritiskov, brez "musov" in "do takratov". Naslednjega se lotim v soboto, tokrat na drugo tematiko!

Radi se imejte!

Maja

sreda, 19. januar 2011

Še smo tu




Včasih sem imela občutek, da je januar najbolj zoprn in dolg mesec. Turoben in siv, v katerem čas leze počasi. Letos se je moje prepričanje obrnilo na glavo. Sploh ne vem, kam gre čas, vem samo, da pride jutro in kot bi mignil je že večer. Pa saj dobro poznate te občutke... Malo sem bila potolažena, ko sem se po tednu dni vsedla za računalnik in videla, da nisem edina, ki ustvarjalno hiberniram. Pa saj paše, tudi muze se morajo spočiti in nabrati moči za nadaljno ožemanje.
Mravljica je v svoji objavi zapisala, da se molk najraje prekine z nečim vijoličnim! Pa se ji pridružujem! Mene vijolična prav preganja, zgornji blokec je bil naročilo, ki sem ga še dolgovala, pa še nekaj vijoličnega me žuli. Tudi to še ugleda luč.

Namenila pa sem vam še sporočilo, ki sem ga na jambo plakatu srečala ta vikend. Tako me je spravilo v dobro voljo, da ga namenjam tudi vam! Fotografija je bolj borna, ampak stena je bila zavita, svetloba nemogoča, pri meni samo moja trotelica... Pa vseno, sporočilo ima globok pomen:)

Imejte se radi!

Maja

ponedeljek, 10. januar 2011

Tuje perje

Danes se kitim s tujim perjem! S torto, ki sem jo v soboto dobila za rojstni dan. In kaj je pri tem kaj tako posebnega! To, da je prišla izpod moških rok. Ja, prav ste prebrale: MOŠKIH! Spekel mi jo je prijatelj, pa ni slaščičar po poklicu! Takole lepa in slastna je preživela pot iz Primorske. Nismo se je mogli dovolj naobčudovati! Žal njena lepota ni trajala dolgo, saj imamo v hiši čudne prikazni, ki so najbolj lačne ponoči. Zjutraj se sicer ne spomnijo, da so plenjenje opravile one, pri tej torti pa tokrat niso mogle skriti zadovoljnega nasmeška. Kriva sem bila jaz, ker je zvečer nisem nesla v hladilnik in se je revica na pultu sama ponujala!

Dragi G.! Tvoje mojstrovine so res enkratne!! Moram prebrskati J. računalnik, da najdem torto v obliki debla izpred nekaj let! Še vedno sem ti hvaležna, da si me naučil skuhati bešamel. Odkar si mi izdal skrivnost, nima več grudic in moja lazanja je veliko bolj slastna:)
Komaj čakam, da vidim, kaj dobim za 40-ko:)

Radi se imejte!

Maja

ponedeljek, 3. januar 2011

The wall



Hvala vsem za lepe želje, ki ste mi jih izrekle včeraj! Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem jih brala! Nikoli se nisem obremenjevala s številom svojih let, pa sem si obljubila, da se tudi sedaj ne bom, čeprav me malce stisne, ko med ustnice pride tista ššššš... Ampak, držim se načela, da se starost meri po srcu, tam pa sem še vedno otrok. Punčka, ki v trgovini še vedno kupuje radirke, svinčnike in šilčke, punčka, ki ima še vedno rada slikanice in gumijaste medvedke:) Some things never change!

Zgoraj pa je še en izdelek za moškega! Ideja je kapnila iznenada, kot vedno kapnejo dobre ideje (vsaj tiste, ki se zdijo dobre meni). Dvogovor v glavi je šel približno takole: Moški... Aha ... Spet ti moški... Aha... Pa modro.... Pa zakaj bi morala ustvariti nekaj resnega?... Aha... Saj je lahko malo bolj odbito... Aha... Kaj če bi napisala kaj bolj... neumnega.. Mmmm...Aha... A bo naročnici všeč... Mmmmm... Poklič' jo....Dring, dring... A lahko blablabla.. Ja. KULLL! In sem letela... Vedela sem, da je nekje en papir z motivom zidu, samo grafiti mi niso šli tako od rok, nekako so bili preveliki, če sem jih pomanjšala, pa zapis ni bil viden. Tako je končal na tagu, pribit z "žeblji"! Pa sem pripravljena še na nekaj "moških" projektov, tam je še kar nekaj idej...

Radi se imejte in še enkrat hvala!

Maja

nedelja, 2. januar 2011

Uf, tole je bilo pa hitro

Draga moja zadnja trojka, kaj bova rekli na današnji dan? Kaj imava za pokazati? Kakšno gubico več... malo patine na mestih, kjer paše... Z leti lahko pokažem vedno manj megalomanskih dosežkov, pa vedno več drobnih uspehov in radosti... "Kam čas hiti" se sliši tako klišejsko... pa vseeno KAM? Včasih si želim ustaviti čas, ujeti trenutek, ga zadržati in uživati v tem, kar imam. Ničesar ne objokujem in nikoli ne polagam računov... Nikoli več si za življenje ne bi izbrala dvajsetih let, preveč iskanja, negotovosti na eni strani, pa lažnega občutka nepremagljivosti na drugi strani. A takoj bi si še enkrat izbrala trideseta. Hvala J., dal si mi najlepši čas. Dal si mi mene. Dal si mi sebe, dal si mi naju in dal si mi nas. Dal si mi zavetje. Neprecenljivo. Najboljše. Nepremagljivo. Tokrat brez fikcije.

In kaj štejem za svoje uspehe?
Da sem sovraštvo v sebi zamenjala za ljubezen.
Da vem, da je pomembno, kaj rečem in da to res mislim.
Da v sebi ne čutim zavisti.
Da se lahko smejem iz srca in je moj smeh iskren.
Da vem, kaj imam in sem se za to pripravljena boriti.

Niso mejniki za zgodovino, niso uspehi za japije ali rumeni tisk, so pa uspehi zame, za moje jutro in moj dan!

Imejte se radi!

Maja

petek, 31. december 2010

Srečno v barvah

Dokler imamo spomine, obstaja preteklost.
Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost.
Dokler imamo prijatelje, je lepa sedanjost.

V letu, ki prihaja, vam želim veliko novega upanja na lepo prihodnost in veliko prijateljev, ki to upanje delajo živo!

Hvala vsem, ki se kdajkoli oglasite na tej strani, mi s svojimi komentarji lepšate sedanjost in mi dajete upanje za prihodnost! Hvala, ker ste moji virtualni prijatelji in hvala vsem, ki ste to tudi v živo, pa se zaradi naglice časa premalokrat srečamo! Hvala za možnost, da ostajam v stiku z vami vsaj preko drobca računalniškega sveta!

Hvala vsem blogerkam, ki ste mi v letošnjem letu s svojimi darilci, ki mi jih je prinesel poštar, polepšale čas in dokazale, da so srca ljudi velika! Prav vsako od njih je dragocenost, ki jo bom skrbno čuvala v svoji "trdnjavi"!

Hvala vsem, ker ste!

Imejte se radi, v letu 2011 še toliko bolj! Vem, da zmorete, zato danes objemite tistega, ki vam je najbližje in mu povejte, da ga imate radi!

Maja

nedelja, 26. december 2010

Kaktus

Zvonček je zvonil, odpirali smo darila, se igrali in veselili. Bilo je lepo, prav tako, kot mora biti. Ker so darila našla svoje lastnike, lahko objavim še enega izmed njih. Kaktus za bucike je za J. mamo. Ona spremlja moj blog in vse natančno prebere (hvala! To mi veliko pomeni!), zato sem morala z objavo počakati.
Šokirala pa me je moja mama, ko je odpirala svoje darilo (saj se spomnite Tejevega albuma). Bila sem namreč prepričana, da je to zanjo popolno presenečenje. Pa vzame škatlo iz ovoja , jo gleda in reče: "Veš, to škatlo sem zadnjič pri nekom videla." Kako!! Nič mi ni bilo jasno,...ja seveda, saj takšne škatle so bile že narejene, ampak ta dizajn je res zrasel v moji glavi, kje jo je lahko videla??? Rečem: Kaj, kako, kje, zakaj in vse podobne vprašalnice, ki jih premore slovenski jezik! Pa mi odgovori:"Bila sem na obisku, ne bom povedala, kje, ker bom pokvarila presenečenje, ki ti ga pripravljam za rojstni dan, rečem lahko le to, da je imel ta odprt tvoj blog in na ekranu prav to škatlo. Mislila sem, da imaš naročilo, saj nisem razbrala, kaj piše na njej, nisem pa si mislila, da je zame!" No, malo sem si oddahnila, bila pa sem res presenečena. Nato je po predvidevanjih padla kakšna solzica, pa še kakšna beseda... Namen je bil dosežen!

Radi se imejte,

Maja

četrtek, 23. december 2010

Za praznično mizo



Zdi se mi, da sem prazna, ko gledam sivi kotel skozi okno. Nas narava kaznuje s svojo sivino? Še dobro, da je dan kratek... Zanimivo, da se veselim noči, ampak z lučkami pričara čarobnost in vsaj bežno izbriše meglo. Prav nič praznično ni, prav nič božično, ves seng je pobralo... Pa vseeno, jutrišnji večer naj bo čaroben. Miza naj bo praznično pogrnjena... Pri nas je vedno v rdeče beli kombinaciji. Ja, rdeča je doma pri meni:=) Ker naša družina ni prav številna, nas bo jutri le pet. Tej je dal idejo, da za vsakega pripraviva listek z njegovim imenom. Ideja je šla malo dlje, vsak bo dobil tablico s svojim imenom. Izrezala sem jih iz lepenke, pobarvala s tabelno barvo, na zadnjo stran pa dodala magnetek, da bo spomin trajen. Všeč so mi in v resnici so lepo izpadli, pod prsti dajejo občutek, da so leseni.

Za voščilo pa si bom danes sposodila besede meni priljubljenega Roalda Dahla:

" And above all,
watch with glittering eyes
the whole world arround you
because the greatest secrets
are always hidden
in the most unlikely places.
Those who don't believe in magic
will never find it!"

Believe in magic, predvsem pa

IMEJTE SE RADI!

Maja

torek, 21. december 2010

Le misel

Eno leto...
Dolgo...
365 dni, v vsakem vsaj ena misel namenjena Tebi...
Še vedno te pogrešam...
Žalovanje, ki nikoli ne mine...
Upam, da je tvoja duša nezlomljiva...
Upam, da najde pravo telo za svoje bivanje...
Upam, da se kdaj srečava.
Vem, da te bom v hipu prepoznala, pa čeprav nisem imela nikoli priložnosti, da te objamem.

m.

petek, 17. december 2010

Sneg

Rada imam čas, ko sneži. Zdi se mi, da celo deželo prekrije navidezni mir. Zvoki so pridušeni, mehki, tišina je nalezljiva. Zabrišejo se meje med hribi, griči, dolinami, med cestami in travniki, vsa ostrina se zmehča, celo trni so prekriti in bodice skrijejo svojo ostrino. Zmehča se korak, upam, da tudi kakšna misel. Že kot otrok sem lahko ure in ure opazovala snežinke, to se ni spremenilo... daje mi občutek brezčasnosti... Še najraje pa sem stala na tleh in pogled upirala navpično v nebo nad sabo. Takrat sem imela občutek, da se dvigujem, dvigujem v neznane svetove, kjer me čakajo snežne vile, snežinke, ki sem jih čutila na obrazu so njihove solze. Ali pa sem snežinke lovila v dlan in opazovala njihovo lepoto... neponovljivost... enkratnost... Ali niso čudovite?

Še zadnji preoblečeni blokec, tokrat za moškega prejemnika... Ja, za ženske je lažje delati, priznam, pa vendar je bil tale lažji izziv, kot tiste viole!

Pojdite okušat mehkobo snega in radi se imejte!

Maja

sreda, 15. december 2010

The joy of giving






Rada imam obdarovanje, lagala bi, če bi rekla, da ne... Vendar ne tisto "nujno" obdarovanje, brez duše in polno materializma. Ne, rada imam darilca, zavita v pisan papir, z velikimi pentljami postavljena pod jelko. Rada razmišljam o tem, kaj komu podariti, da ga razveselim. Uživam v nasmeških na obrazih, ki jih lahko prikličem na ta način. Zdi se mi, da velika in megalomanska darila lahko marsikoga spravijo v zadrego, male pozornosti pa razveselijo. Pri nas imamo navado, da vsako malenkost zavijemo posebej, da je užitek odpiranja večji. Lani nama je uspelo, da sva Teja prepričala, da ni vseh daril odprl naenkrat, pač pa vsako uro enega (naj se ne sliši, da je bilo tega za nekaj 100 evrov, ... ne to so bile barvice, kakšen svinčnik, lepilo, pa knjiga). Ugotovil je, da je to veliko lepše, kot vse strgati naenkrat. Tako je celo uro skakal okoli jelke, razmišljal in izbiral, katero darilce bo odprl naslednje. Ob polni uri smo pozvonili z zvončkom in odpirali. Na koncu je ostalo še eno darilce, ki ga ob zvončku ni odprl. Vprašala sem ga, če je pozabil, pa se je le nasmehnil in rekel:"Ne, tega šparam za zvečer!" Bila sem srečna, kajti zdi se mi, da sem dosegla svoj namen. Tudi letos je njegovo pismo Božičku vsebovalo zanimiva darilca, ki bodo služila enaki proceduri. Npr.: Dragi Božiček, želim si spenjač in dva paketa sponk:) Se vidi, katere mame sin je!

Zgornje darilo je za mamo. Lahko ga objavim, kajti moja mama ne sledi medmrežnemu pisanju svoje hčere:) Ker je Tej njena obsesija, sem ji naredila mini album, sestavljen iz njegovih portretov, za vsaki mesec v letu enega. Vse skupaj pa sem spravila z pločevinasto škatlico iz domače zaloge, ki je prav tako dobila preobleko.

Radi se imejte!

Maja

petek, 10. december 2010

Viola tris






Viola definitivno ni moja barva, je bil zaključek prejšnjega tedna. Darja me je postavila pred skoraj nemogočo nalogo, da ji preoblečem tri Post it blokce in sicer v najljubšo barvo prejemnic: vijolično! Globoko sem požrla slino in sprejela izziv. Prva ovira se je prikazala že, ko sem odprla predal s papirjem: malo morje ga je, a niti enega, ki bi vsaj od blizu spominjal na katerikoli odtenek vijolične. 2. Blazinice: rjave, takšne in drugačne, pa črne in bele, celo roza, a vijolične NE! OK, pa vsaj rože: spet rjave, zelene, celo modre in roza, a vijolične ne! Panično se lotim prelistavanja zastonjkarskih papirjev na Digiscrapdepotu, tudi tu ne najdem nič pametnega. Obup, obup! Potem sem se spomnila na epizodo priljubljenih Prijateljev, v katerih takrat brezposelna Monika dobi nalogo, da sestavi recepte za uporabo sintetične čokolade imenovane Makolade. Ker se seveda Makolada nemogoče peni in ima še bolj nemogoč okus, priredi svoje najljubše recepte s svojimi najljubšimi sestavinami, ki jim doda le pičico Makolade! Eureka! Tako se je rodila sovica: rjava in le pičica vijolične! Naprej je šlo enostavneje! Še veliko bolj enostavno pa je bilo izdelati preobleko za prejemnico, ki ima rada oranžno! Ja, takšnih bi še!

Imejte se radi!

Maja

sobota, 4. december 2010

Pikasta sreča



Teden je minil v znamenju razbite pločevine, hude nejevolje, nepotrebnih sitnosti in potov ter pomanjkanja energije za karkoli drugega. Krivec za razbito pločevino sem bila seveda jaz. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, je bila seveda tudi ta. Ugotovila sem, kako samo po sebi umeven se mi zdi avto, ko se vsak dan vsedem vanj in kako bosa sem brez njega, ko ga enkrat ni. Spet se je s svojo srčnostjo izkazal J. in voluntiral, da bo on hodil z avtobusom. Hvala, ker nisi prav veliko bentil! Hvala, ker si samo skomignil z rameni in rekel: Bomo že! Hvala, ker si namesto mene vse zrihtal na zavarovalnici in hvala, ker ne samo, da si mi posodil svoj avto, vanj si mi naštimal še vso mojo najljubšo božično glasbo! Rada te imam!! Tvoja "carcrasherka"!

Pa k malo bolj veselim temam:
Dokolenko je prejšnji teden dobil sestrico, pikasto dokolenčico. K lastnici je že odletela, vseeno pa se mi zdi, da lastnica rabi še dnevnik... za vse skrivnosti, ki jo še čakajo in ki so tako neverjetno sladke. Draga Lara: tale je še zate! In vedi: če bi imela hči, bi želela, da je natanko takšna kot si Ti! Obljubi mi, da ne boš nikoli pozabila, da si pogumnejša, kot si misliš, močnejša kot se zdiš in pametnejša, kot si misliš!

Radi se imejte!

Maja