Babičine skrinje

Moja prababica je živela v stari kamniti primorski hiši. Vedno sem se veselila obiskov pri njej. Bila je izvrstna kuharica in še boljša slaščičarka. Vse pečene dobrote je v sobi zložila na star šivalni stroj, "singerico" tiste vrste, ki se ji je glava obrnila navzdol. Pokrila jih je z belim prtom, v katerega je sama všila bombažno čipko. Naše prvo opravilo je bilo kukanje pod prt, katere dobrote nam je pripravila. Njen recept za domačo Sahar torto z vanilijevo kremo moja mama še vedno skrbno čuva in lahko rečem, da je to naša hišna torta za posebne priložnosti. 

Vse svoje začimbe za peko je hranila v stari pločevinasti škatli. V tistih časih se takšnih dobrot pri nas še ni dobilo, babi pa je z "maloobmejno" hodila v Gorico in tam nabavljala vse zaklade. Spomnim se, kako je škatla dišala po pravih vanilijevih strokih in domačih rozinah. Spomnim se pisanih mrvic in srebrnih kroglic iz sladkorja, s katerimi je okrasila Sahar torto. V mojih otroških očeh so bili to največji zakladi.

Pa to niso bili edini. Pravi raj se je odprl na starem podstrešju. Tam sta bili dve skrinji, polni starih knjig in revij, med katerimi so bile tudi vezane izdaje prvih Cicibanov, ob katerih sem se naučila brati. Stara rjava omara se je šibila pod težo domače marmelade in kompota. Na policah si našel gumbe, pločevinaste svečnike, stare sveče, tulce od sukancev... Najbolj pa mi je bila všeč dedkova stara pisalna miza, takšna z rolojem. V njej je babi čuvala prava dedejeva peresa in njegove rokopise.

Tretja skrinja je dišala po mešanici sivke in naftalina. V njej sem med babičino "balo" najraje izkopala dve porcelanasti punčki, eno z bledo rumeno nabrano čipkasto obleko in eno z belo. Vedno sem ju smela le občudovati in vrniti nazaj točno tako, kot sem ju dobila.

Žal je babi umrla, ko mi je bilo devet let in vsi zakladi so izginili. Kljub žalostni zgodbi, ki je sledila po njeni smrti, mi je uspelo ohranitvi dva neprecenljiva zaklada: kup starih fotografij, nekej še iz 19. stoletja in kuharico, ki jo je napisala in založila Magdalena Bleiweisova leta 1868!

Babi- takšna kuharica kot si bila ti, nisem, nekaj receptov pa vseeno imam! Hvala ti za vse!

Maja

O izzivih starševstva

Starševstvo in vzgoja lastnih otrok sta zame dva izmed največjih izzivov v življenju. Najlažje je biti pameten in pridigat o "pravi" vzgoji in pristopih drugim staršem, ko pa pride do vzgoje lastnih otrok, včasih vse popusti.

Naj povem primer: Tej je trenutno v "problematičnem" obdobju (no, vsaj upam, da je le obdobje). Ponavadi zjutraj vstane malo za mano, se nekaj časa igra, nato pa pogosto pogleda kakšno risanko, kar mu dovolim, saj drugače za gledanje televizije nima časa. Včeraj zjutraj sem se tako pred odhodom v službo šla od njega poslovit, pa mi začne razlagati, da čaka eno risanko na TV3. V naglici mi gre skozi možgane sto in ena ideja: TV3? Kaj? Katera risanka? Mimogrede zavpijem J. naj čez 5 minut prečekira, katero risanko gleda Tej, saj sva mu prepovedala gledati razne japonske risanke kot so Yu gi oh, Di gato in podobno mračno in nasilno zadevščino. Čez 5 minut telefon. J:"Ali lahko prosim otroku razložiš, da sva mu res prepovedala gledati japonske risanke in zakaj." 

Mi da Teja na telefon. Začnem z vsemi pravilnimi pedagoškimi pristopi:"Veš, Tej, midva trenutno bolje veva, kaj je zate dobro in kaj ne... Pravila bla, bla, bla...Razumeš?" Nič. Glasneje:"Razumeš?!!" Nekam oddaljen: "Ja, kaj se dereš!?" 

Nato spet J:" A veš, kaj je mali naredil!! Gladko je odložil slušalko na omarico in se mirno praskal!" 

Že malo manj pedagoško: "Daj mi ga nazaj na telefon!" 

"Je zbežal nazaj gor in noče dol!"

Še malo manj pedagoško in skozi zobe:"NAJ PRIDE DOL, PA ČE GA PRIVLEČEŠ!"

In nato PRAV NIČ PEDAGOŠKO:" Dragi moj sin! Maš veliko srečo, da me zdajle ni doma, ker bi ti tako pripeljala, da bi se okol obrnu! Zaslužil si si prepoved..."

Ko mi tako zviša obrate sem sama nase jezna, da se težko obvladam in začnem renčati in pridigati... Ali so kriva naša previsoka pričakovanja do lastnih otrok, da nam tako z lahkoto potegnejo živec ali prevelika želja, da bi vzgojili prav? V dani situaciji odreagiraš v afektu, pozabiš na vse, kar si se naučil, prebral ali so ti povedali drugi. Pa čeprav ti je kasneje žal in veš, da bi imel z drugačnim pristopom več učinka. 

Pa še by the way: Tejeva razlaga je bila, da je njega tisti trenutek RES TAKO srbelo, da se je RES moral FAJN popraskat!

Veliko veselja pri vzgoji in malo pene na ustih!

Maja

Različni izrazi ene same misli 2.

Quick tutorial:
I made a template for book plates out of cardstock. Using my Bind-it-all I punched holes in it. I rolled polymer clay through my pasta machine on No. 1 setting. I cut out covers with exact knife using template. I textured them with my Tribal Ancestory Stamp Sheet and added a head figure which I made using rubber mould. After baking, I colored plates with burnt umber oil paint and whipped them with wet tissues. I left them to dry for about 24 hours. Than I glued paper on the inside of the covers and completed the book with Bind-it-all machine!

Najprej hvala vsem, ki ste se prijavile na mojo delavnico, za izkazano zaupanje. To, da se je tako hitro napolnila, mi je dalo novega zagona! Uau!!

V življenju zelo močno verjamem, da se stvari vedno uredijo tako, da je prav. Včasih je tudi dobro počakati, da gre življenje svojo pot. "Go with the flow" je reklo, ki me je v življenju daleč pripeljalo. Tudi tokrat. Od moje "usodne" odločitve nisem prav dosti migala v smer za novo službo in lahko rečem, da je prišla sama. Verjela sem v življenje, verjela sem v prav in verjela sem v dobro in pozitivno. Obrestovalo se je!

Kate mi je takrat v komentarje zapisala, da ji je mož rekel, da je ob podobni odločitvi ratala spet človek. Ja, tudi meni je J. žaželel dobrodošlico nazaj med normalnimi in počasi se tudi že jaz začenjam tako počutiti. Občutim močno olajšanje, čeprav vem, da bodo trije meseci še zelo naporni in da bo kar nekaj časa trajalo, da si spet očistim sistem! Ampak Nietzsche je že vedel, ko je rekel, da "što ne ubije, jača"!

Kar pa se izdelka tiče: morda sem s to tehniko in motivom že dolgočasna, ampak to knjižico sem še morala narediti... Me je kar preganjala. Rezultat mi je všeč in žal... ni zadnja!

Verjemite vase in v svojo moč!

Maja

MaKriMa

Po dolgem času pogovarjanja, številnih idej in tudi malo cincanja, smo s Kristino in Majdo uredile vse potrebne stvari, da lahko organiziramo tečaj poli ustvarjanja. Rodila se je MaKriMa. Zasluga za ime, logotip in celotno idejno zasnovo (tudi letak), gre J., ki nam je pral možgane o tem, kaj znamo in zmoremo celo pot na beneško letališče in nazaj. Nekaj tega se je "usedlo" in tu je: tridnevni tečaj poli ustvarjanja.

Tečaj bo potekal v Ljubljani od 27. do 29. oktobra od 17. do 20. ure. Vsaka od nas organizira eno delavnico in sicer takole:

Majda je pripravila nadaljevalno delavnico millefiori tehnike. Njene umetnije si lahko pogledate na njenem blogu.

Pri Kristini se boste naučile uporabljati različne tehnike transferja, npr. kako lahko v obesek vkomponirate svojo najljubšo fotografijo iz revije ali fotokopiran izrek iz najljubše knjige.

Na moji delavnici bomo izdelovali velike zapestnice brez uporabe ekstruderja. Okrasile jih bomo s pomočjo tekstur in oljnih barv. 

Do zasedbe mest se lahko prijavite na fimolandija@gmail.com,  kjer dobite tudi vse ostale informacije. Udeležite se lahko posamezne  delavnice ali pa vseh treh. 

V ceno delavnic je vključen ves potrebni material.

Maja

Odločitve nas določajo

izrazi

Ta teden je bil gotovo čustveno eden bolj napornih tednov v mojem življenju. Dolgo časa sem premišljevala, razglabljala, oklevala, se odločila...in spet premislila. Prejšnji teden pa sem zbrala toliko poguma in dosegla končno odločitev. V torek sem jo povedala tudi na seji kolektiva. Odstopila sem s funkcije. Enostavno nisem zmogla več. Obremenitve so bile prehude, breme odgovornosti za vse, pretežko. Z vsako novo nalogo, ki sem jo dobila, sem čutila, kot da se pogrezam globje v beton. Ker sem po naravi perfekcionist, so me napake, ki sem jih začela delati, pestile do onemoglosti. Nespečnost je postala moje drugo ime, počasi sem postajala zadirčna čustvena razvalina. Tega pa ne želim. V osnovi sem pozitiven človek in taka želim ostati. Resno sem se vprašala do kam potiskati meje možnega, kaj žrtvovati in za kaj?

Iskreno so me ganile reakcije sodelavcev. Nisem pričakovala vse podpore, ki sem jo bila deležna. Nisem pričakovala iskrenega joka, pisem, misli in toplih želja. Vem, da nisem bila nikoli stereotipen šef, vendar mi je način, ki sem ga izbrala, vzel preveč energije, pojedel prevelik del mene. V življenju pride čas, ko se moramo odločiti, presekati in iti novo pot, saj je celo življenje le pot iskanja samega sebe.

Naj povzamem z besedami, ki mi jih je v pismu namenila sodelavka: Določamo se z odločitvami. Z njimi oživljamo in osmišljamo besede in sanje. Z njimi omogočimo, da tisto, kar smo, postane, kar želimo biti. 

Da pa je na svetu vedno vse v ravnotežju, je poskrbela Petra. Za pogum na svoji poti sem zadela njena simpatična ptička!! Že vem, katero steno bosta popestrila! Petra, HVALA!!

Bodite zvesti sami sebi!

Maja

Ancient

 Tokrat malce drugačna barvna shema. O mojih težavah z barvami sem že pisala. Ne morem ven iz rjave, zelene in seveda črno bele kombinacije. Tokrat pa me je zamikala postarana bakrena zapestnica. Patine nisem delala še nikoli, spomnim se le, ko mi je pred leti neka likovna učiteljica razlagala, iz katerih barv jo zmešaš. Seveda je ta engram prekril prah desetletja. V Artu so mi želeli prodati patino za pravega zelenega "volka", pa nekako nisem bila pripravljena dati 10evrov za nek poskus. Izbrala sem cenejšo varianto in kupila akrilno barvo odtenka žada. Kar nekaj poskusov je bilo treba, da je bil rezultat približno takšen, kot sem želela.

Sicer pa hvala vsem za vse spodbudne besede in misli. Večkrat jih preberem in priznam, da mi dajo veliko energije. Zato za danes moja današnja mantra:

"Moja najvišja prizadevanja so daleč v sončni svetlobi. Morda jih ne bom nikoli dosegla, a lahko se ozrem navzgor in vidim njihovo lepoto, verjamem vanje in jim skušam slediti."

(Louisa May Alcott)

Uživajte!

Maja

I won, I won, I won...

Kar približno en mesec je zgornja slika počivala na stranskem robu mojega bloga. Skoraj pozabila sem že, da sem se podpisala pod Cindyn "giveaway". Do danes! Ko sem rabila odklop, sem malo pogledala na blog in ugotovila, da imam dve novi spremljevalki. Kot vedno, sem se odpravila "na obisk". Ko sem odprla Cindyno stran, sem bila najprej malo zmedena, saj sem "si pogledala v oči", pa še moj banner je tolkel ven. Kaj? Ker vseeno nisem bila 100 odstotno pri stvari, sem šla nazaj in kliknila še enkrat. Še vedno jaz. In nato sem prebrala: ZADELA sem giveaway in v Cindyni trgovini sem si lahko izbrala dobrot za 50$!!! Počutila sem se kot otrok v trgovini s sladkarijami! Eno uro sem skakljala sem in tja in izbirala! Wow! Res sem se po napornih dneh počutila kot da nekdo tam zgoraj ve, da sem potrebovala nekaj za pocrkljat!!

Obenem pa sem ponovno razmišljlala, kakšno bogatstvo nam pravzaprav nudi blogoscena. Na ta način sem spet spoznala eno krasno osebo, ki je sicer nikoli ne bi imela priložnost srečati. Njena širokogrudnost naju je povezala na nek poseben način, v nekem posebnem trenutku, ko obe prestajava kar težke stvari. Tako lahko na popolnoma drugem koncu sveta najdeš človeka, s katerim se takoj ujameš, ko kemija deluje tudi na daljavo! Navdušujoče!

Ker je v mojem življenju čas za spremembe, sem spremenila tudi podobo bloga. Že dolgo časa sem si želela, da bi bil moj blog bel... pa vendar ne samo bel. Danes sem končno odkrila ozadje, ki mi popolnoma ustreza! V moji najljubši barvni kombinaciji! Ko sem ga naložila, sem rekla samo: to je to! Še J. pripravim do tega, da mi naredi nov banner, pa bo.

Lep večer!

Maja

Različni izrazi ene same misli

Poletje se poslavlja. Nikoli ne žalujem, ko se jesen prevesi v zimo, zima v pomlad, pomlad v poletje. Odhod poletja pa me vedno navda z žalostjo. Težko se ločim od dolgih dni, bleščave svetlobe, toplote. Bosih nog in svobode, ki jo nudi poletje. Poleti lažje diham. Kamorkoli pogledam je inspiracija. Kamorkoli pogledam, je polno življenja. Tudi če zaprem oči, ga slišim. Slišim plahutanje vran, ki v jati letijo čez vrt. Slišim čaplje, ki so prišle po svojo večerjo. In žabe, ki jim je uspelo uiti. Tudi, ko vdihnem, ga čutim. Vonj pokošene trave, praproti v gozdu, poletnih večerov.

Sivine mesecev, ki so pred nami, ne maram. Edini žarek upanja so sončni jesenski dnevi, ko javor zažari v vsej paleti svojih baru, pa buče z optimistično oranžnostjo. Morda pečen kostanj in listje pod nogami. Pa vseeno. Poletje je zmagovalec. Brez konkurence.

"There is a bittersweet time at summer's end. A long strand of pearly days that we never wish to let go!"

Uspešen začetek šole vsem: tistim v klopeh in tistim, ki se z njimi trudite. Naj šolsko leto ne bo preveč dolgo, predvsem pa ne preveč naporno!

Maja 

Michelle

Deževno soboto se da narediti tudi zelo zabavno in pestro. Majda je že pred časom dala idejo, da bi si me lahko ogledale sejem Creativ Salzburg. Zakaj pa ne? Salzburg je blizu, lep ob vsakem letnem času. Pa smo šle. Majda, Kristina, Darja in mm. Na 26. 600 m2 smo se naužile prezgodnjega božičnega vzdušja, vzdihovale nad lepimi izdelki in zaključile, da še dobro, da navadni smrtnik ne more praktično nič kupiti, sicer ne bi mogle domov z vso kramo, ki nam je bila všeč.

V zadnji dvorani je prišel na vrsto nakit. Tu so domovali večinoma indijci in kitajci, pri njih pa lahko kupiš praktično vse, tudi če nimaš firme in Vat številke. Pa smo nabavljale. Z menoj domov je šla moja nova pupa, ki sem jo poimenovala Michelle ali kar Miška po domače. Že dolgo sem jo ogledovala po netu, pa so bile predrage, zaradi velikosti je bila poštnina neznanska. Tu pa le 30 evrov. Tudi raznobarvna buna ni bila draga, pri kitajcih pa "multi strand" chokerji je po 30 centov. Kdo bi se lahko uprl?

Zaključile smo, da pridemo drugo leto z registrirano firmo in Vat številko:))

Maja

Želvice za Varjo

O Varji, moji hvarski sobrskalki kamnov sem že pisala. Danes sva bila povabljena na otvoritev novih prostorov, ki jih je čarobno uredila za svoje delavnice. V dokaj pusti, stari montažni hiši iz leta 70 in še nekaj, se ti na koncu socialističnega hodnika odpre svet barv, indijske glasbe, soja sveč. Zrak diši po kadilu in futoni oblazinjeni z množico pisanih blazin vabijo, da se zlekneš, vdihneš in preprosto uživaš. Stena za tabo gori v ognjenih barvah, njena desna soseda je zelena, prepredena z zlatimi vijugami. Na levi je rjava zavesa, ki jo je varja pošila z drobnimi beščečimi kamni, za njo je garderoba. Na tleh so oranžne in rdeče lučke, ki s svojo svetlobo pričarajo domačnost in toplino. Ko enkrat ležiš, ne moreš več vstati. Niti si ne želiš. Prostor diha sprostitev in notranji mir, ki ga Varja napolni s svojo svežino in vedno nasmejano osebnostjo. 

Varja: naj ti še naprej uspeva, saj si TI to zaslužiš!

A-ja: saj ste razbrali, za koga so želvice!

Maja

"Vojna idej, kam naj grem naprej..."

"Vojna idej, kam naj grem naprej? V malo skrito vas, v bolj umirjen čas..." Saj poznate to od Siddharte? Se mi zdi, da že sto let nisem nič objavila, sto let brskala po netu... Res me ima, da bi pobegnila v kakšno malo, skrito vas na kakšnem otočku v Baltiku. V svetilnik mogoče... Daleč stran od vseh motečih dejavnikov. Da v življenje spravim množico idej, projektov. Včasih gre res za vojno idej. Rad bi naredil vse, časa pa je le za nekaj malega, preprostega. 

Prejšnji teden sem si živčno napetost in ponovno popolno iztirjenost blažila z nizanjem teh drobnih perlic. Nanizala sem jih dobrih osem metrov, zato veste, da sem bila res daleč stran. Zgornja ogrlica ni ravno to, kar sem hotela, imam pa nanizanih perlic še na zalogo, a čakajo bolj umirjen čas... Majda in Kritina sta predlagali, da glede na to, da je živčnost skoraj moje drugo ime, naj perlice nizam za prodajo tistim, ki se jim tega ne da početi:)) No, ja, tudi jaz raje počnem kaj drugega, ampak hvala, da sta me ponovno dvignili. S svojimi idejami, humorjem in načrti za prihodnost! Hvala, ker sta!!

Ostalim pa se iz srca oproščam, ker sem v zadnjem času bolj slab "komentator" ampak še miška se mi je popolnoma spraznila, tako sem jo zanemarjala!!

V upanju na malo skrito vas in bolj umirjen čas vsem lep pozdrav!

Maja

Asian Fusion

Predvčerajšnjim me je nekaj popadlo in azijsko obarvani obeski so leteli izpod mojih prstov. Kljub temu, da je za poli absolutno prevroče in da je ravne robove skoraj nemogoče stakniti skupaj, se nisem dala. Kot da bi se Azija naselila vame in gnala moje roke in možgane. Ideje so nastajale kar sproti in še nekaj jih je ostalo neutelešenih.

Danes je moj zadnji dan dopusta. Ne morem verjeti, kako hitro je šlo. Kljub temu, da smo se zadnje dva tedna samo potepali in nas je bila cela Slovenija polna, sem uspela kar veliko ustvariti. To je znak, da je moj um sproščen in spočit, da v njem ni balasta, ki bi oviral nastajanje idej in zaviral roke, da bi ustvarjale. Kljub mnogim sklepom, da se letos ne bom pustila tako spraviti ob živce, bom pogrešala ta čas. Pogrešala bom jutra brez naglice, kavico na terasi in svobodo, da se za ustavrjalno mizo usedem, kadar želim. 

Adijo počitnice, lepo je bilo...

Maja

Hakuna matata

Sedaj, ko je doma Tej, so se stvari postavile na svoje mesto. Ideje kar dežujejo, časa primanjkuje, skratka vse je tako kot mora biti:) Hakuna matata.

Prejšnji teden sem se odločila, da korenito spremenim organizacijo svojega studia. J. mi je sestavil novo omaro, ki je zapolnila še edini prosti kotiček. V Ikei sem kupila nove posode, posodice, škatle. Pod vtisom lepo organiziranih ateljejev žensk v reviji Where women create, sem se lotila pospravljanja. V studio sem želela vnesti malo več duše, reda in organiziranosti.

Ta teden me je ideja minila. Nikoli se ne bom poboljšala. Moja miza je spet en velik mess.

Maja

(from the mess of my heart)

Pomoč sočloveku

Po 14ih dneh moje uho ni nič bolje.  Včeraj je bil pritisk v ušesu tako močen, da sem mislila, da mi bo razneslo glavo. Po dveh dozah Amoksiklava in eni dozi Sumameda nimam več zaupanja v uradno medicino. Ležala sem na kavču in razmišljala, kaj naj naredim. Potem sem se spomnila na mamino prijateljico, ki se ukvarja z alternativo. Bilo je že po deveti uri, pa sem se vseeno odločila, da jo pokličem. Kljub temu, da je bila že v pižami, se je odločila, da mi prinese zdravilo. Danes sem MNOGO bolje!

In zakaj pišem vse to? Zato, ker sem ostala brez besed, da še vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati kljub temu, "da so že v pižami", ki jih ne zanima materialni dobiček oz. kaj bodo iz tega pridobili. Samo gola pomoč sočloveku, pa naj bo to panična ženska z ušesobolom. Kako naj se jim sploh zahvalimo? Kako naj jim dobroto povrnemo?

Samo tako, da jo sami damo naprej.

Lepo nedeljo!

Maja

Za prijateljico...or how to join Bind it all and polymer clay

Upam, da je darilo danes našlo naslovnico. Je moj prvi poskus izdelave beležke iz polija...pa... Bom kar po pravici povedala, da sem bila kar ponosna nase, ko sem jo držala v rokah. Res je, da se še učim-za naslednjič bom izbrala debelejše platnice, saj so se te kar nekam krivile kljub temu, da sem jih po peki močno obtežila. Morda tudi njim ne paše strašanska vročina. Narejene so iz črne mase, v katero sem naredila teksturo z brusnim papirjem, pečene pa sem obdelala z zeleno interferenčno barvo, ki sem jo kupila v Angliji in je resnično dala fenomenalni rezultat. V tubici je perl bela, ko pa jo daš na podlago, postane perl zelena. Fenomenalno! 

Slika je narejena s transfejem s tekočim gelom, okrasek plod domače poli proizvodnje. Notranjosti stranice sem prelepila z okrasnim papirjem. Uporabila sem Mekol lepilo in prav možno je, da se poli krivi zaradi njega. Nimam ideje, katero drugo lepilo bi še bilo tako univerzalno...

Vse skupaj sem nato zvezala z Bind it all mašinco, ki je počivala dobrega pol leta. Dopust ji je dobro del. 

Ker mi je bil projekt tako všeč, imam v glavi že kup novih idej...

Lep večer,

Maja