Za vse tiste, ki ste mislili, da smo izginili s površja Zemlje...ne, še smo tu. Malo obilnejši, malo bolj umirjeni, pa še kaj bi se našlo. Hvala vsem, ki ste ostali z mano ves čas in se kljub neobjavljanju vračali na mojo stran. Priznam, da sem se vsakič s slabo vestjio usedla za računalnik, ampak preprosto ni bilo snovi... Vmes sem bila še ob računalnik, saj ga je J. prav na hitrico prodal. Kar malo sem žalovala za mojim lepim belim Macom, ampak J. se mi je oddolžil za "racionalizacijo" in tako sem ponosna lastnica popolnoma novega srebrnega IMaca! Ja, Božiček je pač prišel malo prej:))
Pa še malo povzetka...ne ravno zadnjega meseca, pač pa kar nekaj let.
Življenje se vedno vrti v krogih. Jaz sem v zadnjem času sklenila enega od njih...takšnega s precejšnjim premerom. Kot veste sem s 1. decembrom dala odpoved v službi in tako prenehala biti ravnateljica. Sklenil se je krog dolg šest let in tri mesece. Ravnateljevala sem namreč odkar sem se vrnila s prve porodniške. Delovno mesto sem prevzela natančno tri dni po vrniti, takrat predvsem zaradi preokupacije lastnih misli, saj so se mi v življenju dogajale hude stvari in nekako sem morala skreniti z negativnih misli. Bila sem med najmlajšimi ravnatelji, pogosto sem se počutila kot hči mnogih kolegov. In premnogokrat so me tako tudi obravnavali. Pokroviteljsko, s takšnim rahlim nasmeško...saj poznate. Toliko bolj sem se morala truditi in dokazovati, tolko več kamnov je bilo na moji poti. Ko se je kamenje počasi spreminjalo v skale in skale nato v gore, sem se odločila, da se ne grem več. Res, ne grem se več!
In tako sem sedaj tu! Doma! Če povem po pravici, se mi vsak dan v glavi nariše vprašanje, če mi je žal. Ne, ni! Niti malo! Kaj bom delala, ko pridem s porodniške, še ne vem, ampak kot Scarlett O'Hara bom na to mislila...ne jutri, pač pa leta 2011:) Do sedaj se mi je v življenju še vedno izkazalo, da tudi če se je zdelo, da sem naredila korak nazaj, je bil to le zalet za naprej. Najprej moram oddelati trenutno najpomembnejšo vlogo in v skladu s svojim značajem, jo želim oddelati perfektno. Ostalo ni pomembno!
Pa, da ne boste mislili, da prav nič ne ustvarjam!! Tu je prvi paket voščilnic. Čopič se je kar nekoliko okorno vrtel v mojih rokah po tolikem času, tudi kombinacije niso ravno letele skupaj, pa vseeno...jutri pridejo na vrsto nove. Je J. komentiral, da bomo najbrž letos končno pomagali Unicefu...pa vseeno ne bomo.
Tudi jelko že imamo! Letos so kot kaže prodali vse ogromne že 1. decembra. Tako imamo malo manjšo kot ostala leta, ampak lahko vsaj hodimo mimo!!
Maja
Staro, nekoliko obrabljeno, a nikoli iz mode reklo pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ja, res je, samo srce in glavo moraš odpreti in to poiskati.
