Po gorenjsko

Še zadnji izdelek pred odhodom na dopust. Začel se je s transferjem, ki je izpadel velikoooo prevelik... sploh za mojo majhno postavo. Gorenjska stran moje duše mi ni dala, da bi ga vrgla stran. Obračala sem ga v rokah, občudovala podobo in se jezila sama nase, da sem sliko premalo zmanjšala... Ideja je prišla čisto potiho, tako kot ponavadi pridejo velike ideje... Veliko dela, malo časa... Danes sem lovila še zadnje sekunde, da ga dokončam. Želela sem ga slikati v sončni svetlobi... pa se je ulilo... in končno spet zjasnilo. J. me je vprašal, kaj bom z njim, pa sem odgovorila, da ga delam iz čistega užitka, ker moram svoj poli podpis dati še na velko predmetov. Kljub vsemu je našel svoje mesto na steni, oz. ga bo, ko bo J. uspel zvrtati luknjo v zid:)

Tako... in zdaj odhajamo... na nam tako ljubi Hvar...

...Skozi Pitve do Ivan Dolca, kjer me čaka...

..."moja" terasa in MOJ kup knjig!!

Do konca počitnic bo sedaj za ustvarjanje bolj malo časa, saj smo si dopust tako lepo splanirali, a se vseeno kaj javim.

Uživajte in imejte se radi!

Maja

O knjigah...

Priznam, vedno uživam v branju vaših komentarjev, ampak ob branju komentarjev pod zadnjo objavo sem uživala še posebej! Prav ob vsakem naslovu, ki ste ga predlagale sem se nasmehnila. Pa pojdimo lepo po vrsti: Marlo Morgan sem pred leti "požrla", pa še vedno ne vem ali je fikcija ali resnica... Sem pa doumela intuicijo in znanje prejšnjih rodov.

Beležnica je na kupu za poletje, Preprosto bogastvo moja biblija za down days, Svetlo modra "must" za vsako žensko, ki noče kar tako brez zveze bloditi skozi življenje, Izgubljeno vrtnico mi je priporočila mama. Oskar in gospa v rožnatem... ah, saj sem že enkrat priznala, da rada jokam in Oskar me je s svojo pozitivnostjo pripravil do joka. Pa Marija Jurič Zagorka - še dobro, da je pisala "na metre", kot je rekla moja teta knjižničarka. Pomagala mi je, da sem v osmem razredu pozabila na čas...

Harryja Potterja je moja otroška stran duše "pojedla" na dušek. Še vedno si znam v živo predstavljati miške, ki so v trgovini s čarovniškimi pripomočki na pultu skakale gumitvist! Kakšen detajl, kakšna prefinjena duhovitost! A si jih predstavljate, kako s cvelečimi glasovi skačejo: Usa, usa, usa sa, Pipi duga čarapa... NORO! Tudi meni filmi niso všeč - 500 strani pač ne moreš stlačiti v dve uri filma, enako kot z DaVincijevo šifro in Angeli in demoni! Knjiga njam, film buu. Mi knjižni moli imamo v glavi svoje podobe in jaz jih ne dovolim zamenjati za Hollywoodske ponaredke!

Ostale naslove sem si pridno zabeležila in bom ves teden morila knjižničarke, da mi jih rezervirajo! Če pa se katera spomni še kakšne prezrte knjige, naj ne okleva in jo hitro pripiše!

Tako kot vedno, se je tudi tokrat jasno pokazalo, da se energije privlačijo in da se ljudje lahko začutimo tudi na daljavo! Hvala vam!

Imejte se radi!

Maja

Juhu, počitnice

Šolniki leta merimo v šolskih in ne koledarskih letih. Danes se je eno zaključilo. Če pogledam nazaj, se je v njem zgodilo za deset let in ne samo eno... Toliko stvari, toliko občutkov, da jih težko strnem v 2009/2010. Eden najbolj zanimivih občutkov je, ko šolo zapusti še zadnji učenec in v prostorih, ki sicer spominjajo na čebelnjak, zavlada tišina. Ko sem danes gledala otroke, kako z mešanimi občutki, pa vendar vsi olajšani odhajajo na počitnice, mi je bilo pri srcu lepo. Kljub vsemu rada delam z njimi. Se mi zdi, da k njim spadam. Intuitivno jih razumem in sprejemam, le redko kritiziram... Večkrat kritiziram starše, ampak... Uživam, ko opazujem, kako malo potrebujejo nekateri, da se razvijejo, da postanejo bolj samozavestni, da jim zasijejo očke in celi obrazi. Koliko jim pomeni topla beseda in spodbuda, predvsem takrat, ko jih drugi kritizirajo. Hudo mi je, ko gledam, kako maltretirajo druge in tretje spet razvajajo...

Radi so v šoli. Ja, res so. Ko sem danes vsa vesela odšla po Teja eno uro prej, me je prosil, če ga lahko še eno uro pustim v šoli. Ja, mami, sprijazni se, včasih je družba vrstnikov veliko pomembnejša od tvoje. Verjamem, da je brcanje žoge z Jako veliko bolj zanimivo, kot z mano! In vesela sem, da je tako. Pa naj bo, cela dva meseca jih ne bo videl... Počitnice so lahko dolge ali pa kratke.

Pa jaz? Po šestih letih imam počitnice in ne le dopust! Ne morem verjeti, da bom po enem tednu prosta! Prosta bremen, ki so me težila druga leta!! Načrti se kopičijo, skice idej in kupi knjig tudi! Ker pa je kup vedno prenizek, vas pozivam, da mi v komentarju napišete vsaj en naslov knjige, ki bi jo vzele s sabo na morje! Komaj čakam, da vidim vaše predloge!

Imejte se radi in če se jutri že odpravljate na morje, ne obupajte v kolonah!

Maja

Poskusi

Zapestnica mi je delala nemalo težav. Skinner blend mi je naredila Majda, ampak Fimo je bila tako zanič, da se je vse drobilo in luknjalo. Vseeno mi ga je bilo škoda vreči stran, zato sem ga skušala nalepiti na zapestnico. Ni uspelo tako kot sem si želela, saj matematičnih zakonov (obseg in podobno) ne moreš pretentati. V končni fazi mi je všeč: afriška in primitivna... čisto zame.

Maja

O vzorih starševstva

Pri sosedovih imajo naraščaj... Sedem jih je... Tisti, ki prihajate k nam veste, da sta ponosna starša sosedova goska in gosak, najbolj znana in posrečena prebivalca naše ulice. Vsak dan, ko se peljem mimo, se ustavim in občudujem družinsko idilo. Dala sta mi misliti tale Vili in Lili, sploh sedaj ob koncu šolskega leta. Res sta vzor starševstva. Vedno skupaj, vedno v pozoru in ponosna, z dvignjeno glavo. Zadnjič sta svojo otročad ob hudem soncu nagnetla v skromno senco pod drevo, ko pa je en mali upornik skušal splezati pod ograjo, je s kljunom dobil po glavi. Nežno sicer, pa vendar...

Kaj pa mi, človeške gosi? Kje so naše meje? Kaj je z nami in z našim pretiravanjem s pravicami? Vse, kar slišim v šoli je, kje smo ga polomili mi, šolniki... Kakšno škodo delamo otrokom, da o vseh hudih krivicah ne govorim. Kaj pa DOM in DOMAČA vzgoja? Zakaj tako radi očitamo napake drugim, čeprav bi morali najprej "popucati" doma? Vse to me tako živcira: v 2. razredu je kriva učiteljica, da je otrok agresiven, ker ga ne zna dovolj zaposliti in zmotivirati. Pa dajte no! Kje je bil pa osem let? V 8. razredu je kriva učiteljica, ker ni predvidela, da punca tega ne bo znala... In sedaj trpi, ker ima tri (pa še to šenkano).

Od nas se pričakuje, da bomo kameleonsko vrteli oči za 360 stopinj, videli vse, rešili vse, vzgojili vse, pri tem pa bili kar se da mirni, preudarni, popustljivi in sploh in oh pedagoški. Tudi meni se sfrka, če se mi dva stepeta, drugi pa navijajo, jaz pa kot opica skačem in vpijem, pa me ne "šlivijo", ker vmes ne smem stopiti, da me ne bo kdo tožil, da fizično obračunavam...

Dragi starši - šola ne more popraviti vzgojnih napak, ki jih naredimo doma. Vzgoja mojega otroka je primarno stvar naše družine. Za to MORAM imeti čas, za to MORAM imeti voljo. Otrok je bil MOJA izbira, zato je MOJA stvar, da ga vzgojim. Če ga doma ne bomo naučili, da spoštuje avtoriteto, ga v šoli prav gotovo ne bojo. Če ga ne bomo naučili odgovornosti in samostojnosti, ga tudi drugi ne bodo. Le lastna kritična ocena in zavedanje naših vzgojnih prijemov bo rešila naše otroke. Prav gotovo pa jim iskanje krivde v drugih, da opravičimo lastne napake, ne prinese nič dobrega!

Se oproščam za žolčnost!

Imejte se radi in imejte radi svoje otroke in prav zato, ker jih imate radi jim POSTAVITE MEJE!!

Maja

Vrnitev odpisanih

... ali o krizah takšnih in drugačnih...

Letošnje leto je zame čas inventur... Predvsem tistih "podstrešnih". Odločila sem se, da si vzamem čas. Čas, da sem in ne da delam. Čas, da sem resnično s Tejem, čas, da spoznam, kaj hočem. Prepogosto se tisto, kar je nujno, prerine v ospredje mojega dne. Vse, kar je pomembnega pa v naglici poteptam in grem mimo. Odločila sem se, da temu ne bo tako. Odločila sem se vbiti si v glavo, da ni nič narobe, če se vsedem na teraso in preprosto diham in opazujem nebo nad sabo... Da ni nič narobe, če se mi po kotih nabira prah... Da ni nič narobe, če so kupi perila malo večji... Ampak mi ne gre in ne gre. Kljub mojim sklepom, so padci v veliki D hudi. J. je moja nihanja označil kot "krizo srednjih let". PA JA!! Kaj sploh so srednja leta? Meni do njih še manjka...

Kljub vsemu sem nekaj ustvarjala. Brez prave iskrice sicer in brez pretirane inovativnosti, še vedno v razmišljanju in iskanju nečesa novega, še ne narejenega. Eden izmed poskusov je lučka. Njen vzorec se je začel kot poskus ogrlice in končal na poli pokopališču, z J. idejo pa zaradi lepe prosojnosti končal kot lučka.

Imejte se radi!

Maja

Sundown of elephants

Zadnjič mi je Majda po mailu poslala eno od mnogih igric, ki krožijo po medmrežju. Ponavadi se mi vsega tega ne da iti, včeraj pa sem avtomatsko kliknila. In se šla. In se v resnici zabavala. Najbolj me je zabaval odgovor, ko si moral naključno izbrati naslov pesmi, kasneje pa si izvedel, da ta najbolj označuje tvoje življenje. Izbrala sem namreč "Such a shame"!! Med smehom ironije me je v resnici streslo. Včasih resnica pač zaboli. Kaj mislim, da je škoda? Ker tako hitro mineva? Življenje namreč. Ker včasih mineva le v čakanju...čakanju na nekaj, pa sploh ne vem, na kaj... Ker s tem zapravim toliko dni, namesto, da bi uživala na potovanju... Ker se pritožujem... nad vremenom... glavobolom...pomanjkanjem energije. V davni zgodovini mojega življenja mi je neki prijatelj dejal, da so v življenju vse samo izgovori, izgovori za to, da ne počnemo tistega, kar bi radi počeli, ker nas je strah... V izgovorih pa sem mojstrica...

Ali pa je "such a shame" vseh priložnosti, ki sem jih zapravila... Pa sem jih res? Ali ste morda kdaj razmišljali o življenjskih križiščih, razpotjih? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi takrat zavili levo in ne desno? Kakšno bi bilo vaše življenje, če bi sprejeli drugačne odločitve? Naše odločitve so tiste, ki nas najbolj determinirajo. Katere so boljše: tiste, ki jih sprejmemo impulzivno ali tiste, ki jih pretuhtavamo?

Pa sem prišla do zaključka, da v svojem življenju obžalujem zelo malo stvari. Če bi imela še eno možnost, bi morda spremenila edino to, da bi se prej odločila za otroka, kot sem se sedaj. Vendar kdo ve, kako bi se stvari zasukale...

"Such a shame" je torej le tistih dni, ki jih ne užijem tako kot bi si zaslužili. Kljub dežju, ki uničuje moj najljubši mesec. Kljub sivini, ki ne dopusti zeleni, da bi zasijala v polnem sijaju. "Such a shame" je tistih ljudi, ki nam nekaj pomenijo, pa jih izgubimo po neumnosti...

Nobody said life would be easy, they just promised it would be worth it!

Imejte se radi... kljub dežju, ki ne odneha...

Maja

Road trip

Vse dobre stvari vedno prehitro minejo. Čeprav se zavedaš, kako lepo je in kako uživaš, lahko doma le z nostalgijo gledaš slike in si želiš, da bi se vrnil!

Res je bilo čudovito! Že v nedeljo nas je pričakalo poletno vreme. Ob pol osmih zvečer, ko smo prispeli na cilj, je bilo 27 stopinj. Temperature in nebo brez oblačka so nas spremljali ves teden! Za ostalo smo seveda poskrbeli sami!

Evropa park me je prijetno presenetil. Nekako me ni najbolj mikalo iti, ampak če na pot vlečeš otroka, mora nekaj biti tudi zanj. V glavi mi je ostalo mnenje nekoga, da so v njem le vlakci smrti in da ni primeren za mlajše otroke. Pa me je navdušil celo bolj kot Disneyland. Razdeljen je na evropske države in prav vsak del je dodelan v stilu. V Švici naletiš na pravo malo švicarsko vas, v Skandinaviji na skandinavske vasice, v Italiji na piazzo... Na vsakem koraku lahko odkriješ male atrakcije, ki so skrite očem, primerne tudi za mlajše. Park je ves v zelenju in predvsem je zelo čisto. Najbolje od vsega pa je, da nismo imeli gneče in na nobeni atrakciji nismo nič čakali. Otroci so se dobesedno nanoreli, mi pa naužili sonca in dobre kave. Seveda nam je po Murphyju v fotoaparatu zmanjkalo baterije, pa nič zato. Spomini so v glavi...

...skupna slika...

... celo v Evropa parku najdem afriško inspiracijo...

Kljub pritoževanju otrok, da je dva dni parka premalo in je "čist BZ", da gremo po mestih, se nismo dali in smo šli.

Colmar je pravi biser Alzacije. Malo francosko mestece, z ozkimi uličicami, pravljičnimi hišami in čudovitimi izveski. Če ne bi v večini ulic srečal delavce, ki so kot v domači deželi podpirali lopate, bi si mislil, da se je čas ustavil... Prodajalec v trafiki, ki je začuda govoril tekočo angleščino, ga je opisal kot "small, compact and beautiful".

...pravijo mu tudi male Benetke...

...Colmar je res pravljično mestece,

inspiracijo najdeš na vsakem koraku...

... to je le majhen izbor hišk in hišic...

Strasbourg je bil naslednja postaja. Glavno mesto Evrope je do danes ohranilo zgodovinski čar. Najbolj mi je všeč, da nikjer ne vidiš izstopajočih stolpnic ali blokov. Dovoljeno je graditi le do določene višine (le kaj mislijo slovenski urbanisti... pri nas je dovoljeno pač vse?). Z vožnjo po reki Ille se lahko naužiješ pogleda na čudovite stare hiše in vile. Zavidaš jim lahko svobodo, s katero ob reki mirno razprejo svoj ležalnik, se slečejo do spodnjic in se s knjigo v roki predajajo sončnim žarkom... ali pa muzicirajo na svojo violino. Utrip velemesta, ki ga včasih malo pogrešam.

Na ozkih uličicah, ki vodijo od katedrale proti reki in centru mesta, je polno bistrojev iz katerih prijetno diši in delikates, ki vabijo, da si nakupiš slastno večerjo...

...na glavnem trgu...

... Francija v malem...

... slastne izložbe...

Tehnični muzej v Sinsheimu je bil največja poslastica za "ta velika dva otroka", ki sta do dobra preučila vse tehnične podrobnosti razstavljenih avtomobilov, avionov, formul in druge mehanizacije. Če povem, da smo bili v muzeju 5 ur, potem si znate predstavljati, kako podrobno... Je pa res, da imaš v muzeju kaj videti...

Na poti nazaj še en skok v zgodovino. Neuschwanstain castle Ludvika Bavarskega. Tako, mišljen za vikendico... Pač, merila so različna...

Res škoda, da je že konec:(

Imejte se radi,

Maja

A ray of light

Prava lepota izdelkov narejenih s tehniko mica shift se pokaže, ko se vanje ujame žarek svetlobe. Takrat bi jih lahko občudoval in občudoval. Zame pa mora biti prava še barva. Končno sem ustvarila nekaj bolj barvitega kar mi je celo všeč! Obožujem mešanje barv! Obožujem, ko opazujem, kaj bo prilezlo izpod valjev. Nikoli ne merim! Dodajam po občutku, tako kot v kuhinji začimbe: malo te, še malo one. Prav nikoli si ne zapišem, kako pridem do neke barve. In še nikoli mi ni bilo žal, saj je tako resnično vsak izdelek unikaten in neponovljiv. Matematike ne maram, tudi tu ne. A ja - še ene stvari ne maram in to je lak. Izdelki niso polakirani, so le zbrušeni do naravnega sijaja. Všeč mi je, kako se zbrušena poli čuti pod prsti. Čudovito!

Jutri odhajamo na vandranje. Tokrat je naš cilj Europa park ter Strasbourg in čudovoita stara mesta okoli njega. Držimo pesti, da nam bo vreme naklonjeno, ostalo se odvije samo po sebe!

Uživajte, pa če imate dopust ali ne!

Imejte se radi!

Maja

Samahari

V tem tednu sva imeli z muzo resne pogovore. Pogovore o tem, zakaj mi ni nič, kar ustvarim všeč... Zakaj trmasto silim v nekaj "drugačnega"... Nekaj morda originalnega... Pogovore o tem, zakaj sem skregana z večino barv... Zakaj vedno le rjava, zelena in črna... no, še oranžna morda... Zakaj mora poli izgledati kot ponaredek narave... Zakaj se ne zadovoljim s preprostim vzorcem, ga reproduciram in iz tega kaj naredim... Zakaj večina izdelkov nedokončanih konča na polipokopališču... Muza mi je očitala, da sem preveč zahtevna, da nehvaležno jemljem, kar mi ponudi in vse to nato mačehovsko zavržem... Vem, kesam se, ampak če hočeš doseči veličino, moraš razmišljati "outside the box". Morda veličino le zase, za svoja merila. Zrasteš le s preseganjem lastnih okvirjev. S spraševanjem, zakaj si si jih postavil... Zakaj upaš le do sem... in ne morda dlje... Morda je za mejo prepad... vedel boš le, če boš šel do roba!

Že pred kakšnim tednom me je Vladka pocukala za rokav z verižnico 1. mapa 10. slika in zgodba. Ker nisem bila ravno pridna, danes izpolnjujem dolg. Saj veste, zgodbe mi ležijo!

Slika prikazuje sani in otroški voziček iz Chatsworth Hous-a, dvorca Devonshirskega vojvode. S Kristino sva si ga ogledali pred dvema letoma. Dan je bil tipičen angleški: siv, z neba so gomazele dežne kaplje. Pokrajina čudovita. Zelena barva travnikov in pašnikov je ostro nasprotovala sivini neba. Angleške kamnite ograje so vanjo risale čipke. Mogočna drevesa so vabila k sanjam, kako lepo bi bilo živeti pred dvema stoletjema, se na sončen dan vsesti pod enega izmed njih s knjigo v roki in čakati svojega Mr. Darcy-ja. Imeli sva odlično družbo. Preden sva odpotovali v Anglijo, si nisva mogli misliti, da bova po angleškem podeželju pohajkovali s poli veličinama kot sta Sue Kelsey in Caty Johnston. Dve dami, sestri, že kar v letih, a polni energije, duhovitosti in svežine. Nikoli ne bom pozabila, kako si je tistega sivega deževnega dne Caty sezula svoje čevlje in bosa v dežju poplesovala po kaskadnih bazenih Cavendishovega posestva in prepevala "Singing in the rain". Nič je ni motil dež, nič jo ni skrbela morebitna revma, nič je niso motili pogledi zategnjenih obiskovalcev. Nasmejale smo se do solz. Dan za spomine! Dan, ki mi je potrdil, da bom v naslednjem življenju živela na angleškem podeželju. Dan, za keterega je vredno živeti tudi kakšen manj ustvarjalen dan!

Imejte se radi!

Maja

Pandorina skrinja/Pandora's box

Z muzo sva bili spet na delu. Bili sva zelo usklajeni. Tokrat sva v življenje spravili Pandoro. Dolgo se mi je motala po kotičkih možganov. Hodila enkrat bližje, drugič spet malo dlje. Muza je odločila, da bo dolgočasna nedelja dan za njeno rojstvo.

V celoti je narejena iz polija, brez kakršnekoli kovinske ali papirnate osnove. Zanjo sem porabila šest paketov polija in štiri ure dela. V osnovi sem se oprla na tutorial Tine Holden.

Je zelo podroben in natančen in ga priporočam vsakemu, ki želi razmišljati in ustvarjati nekoliko drugače.

I did this box following Tina Holden's tutorial. It is great and I really recommend it to everyone who would like to push polymer creativity "outside the box".

Sedaj pa hitim k "pravljičarki" na slavje. Čestitam ti, moja draga pravljičarka! Prav ponosna sem nate in vesela sem, da ti je odlično uspelo!!

Imejte se radi!

Maja

Echo of the past

Moja poli muza je šla. Šla enkrat novembra... na dolgo zimsko spanje. Se za hipec zbudila februarja, da je v življenje spravila "Love letter" in spet šla. Močno sem jo pogrešala in spraševala sem se že, če bo sploh še kdaj prišla nazaj. Brez nje mi poli ni dišala. Prsti me niso ubogali, "mašina" se ni hotela vrteti. Obupana sem sedela za mizo in opazovala zaloge polija. Pa nič. Niti drobne sapice ni bilo... Do torka. V torek je prišla NAZAJ!! Mislim, da je prišla s soncem, s seboj pa je prinesla svež val, nekaj novih idej... in predvsem navdih. Sprva je bilo težko. Prsti so bili po dolgem zimskem spanju okorni, prav nič niso ubogali. Za začetek je nastala šatulja iz prejšnje objave. Razveselilo me je, da so ob njenem nastajanju kot v dobrih starih časih deževale ideje. Prsti so postajali vodljivejši, uboglivejši, napake mehkejše.

Ena od kanjenih idej je Echo of the past. V življenje so ga spravile teksturne gobice, ki mi jih je Majda prinesla iz Francije in so jih uporabili pri delavnici Kim Cavender. Malo so mi v glavi ostala Majdina navodila, ostalo pa sem morala podrediti sebi, svoji energiji... Saj me poznate: obožujem naravni izgled. Ne maram, da poli izgleda kot poli. Da nekdo takoj reče: "Oh, to je pa Fimo!" Lasje mi grejo pokonci!

Mislim, da mi je pri tem kompletu uspelo. Preslepila sem celo J., ki ve, da je poli vedno za mojimi nohti. Njegov komentar je bi: "OK, iz česa je pa to?" Poli kot vedno...

Sedaj grem držat muzo za obe roki, da spet kam ne pobegne. Brez nje je včasih prav pusto...

Maja

Onkraj tišine

Ko sem pisala zadnjo objavo sem bila res v nekem čudnem razpoloženju. Ponavadi nisem tako črnogleda in negativna! Na splošno lahko rečem, da sem v življenju srečna. Po vseh viharjih, ki sem jih preživela, znam ceniti, kar imam!

Vsak dan se zahvalim, da moje življenje napolnjuje Tejev smeh. Vsakič, ko pogledam v njegove tople očke, se zavem, da mi je vsak dan z njim podarjen.

Vsak dan se zahvalim, da imam J. Končno sem našla vse, kar sem iskala, v eni osebi!

Vsak dan, ko se peljem domov po gorenjski avtocesti in za sabo pustim Ljubljano, ki me utesnjuje in dela živčno... vsakič, ko se pred mano odprejo Kamniške Alpe, se zahvalim, da sem doma tu, kjer sem.

Vsak dan, ko prestopim vrata doma, se zahvalim, da imam dom, v katerem se vsi dobro počutimo. Zahvalim se, da mi ni treba bežati. Bežati pred strahovi, pred realnostjo, pred samo sabo.

Zavedam se, da imam prav vse, kar potrebujem... še več! Hvaležna sem, ker nisem obremenjena z materialnim. S tem, koliko bi morala zaslužiti, kaj bi še želela imeti, kaj bi kupila. Naučila sem se živeti s tem, kar dobim in tako imam vedno dovolj!

Seveda pa so dnevi, ko bi si tudi jaz želela biti kdo drug... Mar temu sploh ubežimo? Pravzaprav: ali sploh želimo ubežati?

Imejte se radi!

Maja

Na zahodu nič novega

Se vam kdaj zdi, da ne gre in ne gre...

Se kdaj ure in ure sprašujete o smislu, o ciljih...

Si kdaj zaželite namesto proti cilju odpeljati kar nekam tja... proti horizontu...

Se kdaj zgubite v mislih in se šele čez nekaj trenutkov zaveste sveta okoli sebe...

Vas kdaj glasba pripravi do joka... pa naslednjič sploh ne veste, zakaj...

Vas kdaj kakšna beseda tako začara, da jo ponavljate znova in znova...

Se kdaj sprašujete ali so naklučja ali pa je vse skupaj del vesoljnega načrta...

Ali kdaj ne razumete sveta okoli sebe... še najmanj pa sebe...

Se kdaj sprašujete, koliko bi bili stari, če ne bi vedeli, koliko let imate v resnici...

Se vam kdaj zdi, da ne živite svojega življenja.. ampak plavate nad njim in zgolj opazujete dogajanje...

Se vam kdaj zazdi, da so stene, ki ste jih zgradili okoli sebe zaradi varnosti v resnici vaša kletka...

Potem morda razumete, kaj govorim...

Maja

Besedni album

Moja mama se stalno pritožuje, da nima nobene Tejeve slike. Da jo malce potolažim, sem ji izdelala mini besedni album, s katerim se bo lahko hvalila sošolkam s tretje univerze! Moj prvi in najbrž ne zadnji!

Najbolj sem ponosna na to, da mi ga je uspelo izdelati brez pretiranih pripomočkov. Edina malce bolj "draga" stvar je bil BiA, ostalo pa so ročni umotvori. Sama sebi sem dokazala, da je izdelek z malo domišljije in spretnosti moč izdelati brez raznih Nestijev, dragih štanc in podobnih "nujnih" zadev. Letos namreč sledim svojemu novoletnemu cilju, ki pravi, da po internetu ne bom več zapravljala:) Srčno rada bi namreč imela "Label one" nestije, pa me sklep vsakič krcne po prstih.

In da je skušnjava večja, mi je Majda iz Francije prinesla čudovito knjigo (NAJ NAJ lepša hvala, zlata si), ki sem jo v trenutku "požrla" in ves čas ugotavljala: imela bi še to...oh pa to...uau, pa to bi bilo tud fajn met! Ampak bom trmasta kot vedno in bom v okolici (s tem mislim svoje prepolne predale) poiskala podobne in gotovo prav tako uporabne pripomočke. Šoping iz udobnega naslonjača je vsekakor čudovita zadeva, dokler te seveda ne odnese predaleč...

Uživajte in razvijajte svojo domišljijo!

Maja