Up words for down days

Danes ni moj dan. Joj, sploh ne. Že začel se je slabo in me spravil v tečno razpoloženje. Saj poznate, ko se začne vse podirati in se podira z vedno večjo hitrostjo in intenziteto... sem si odtrgala minuto, da ustvarim blokec iz papirja, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, čeprav mi šareno ni milo. Res sem si želela, da bi bil popoln, pa sem v tem depresiranju prehitro nalepila notranjost in je bilo prepozno za trak... OK, bo pa en brez... Gremo naprej... Pa da je vse sploh fino, sem okvirček z napisom nalepila postrani, ker pač poslušam Tima Holza, ki pravi, da ni treba nič meriti (mi to zelo paše), ampak vse "eyeball-amo"... Ampak NISEM Tim Holz...

Da bi se spravila v malo boljše razpoloženje, sem šla po moj zvežčič, v katerem shranjujem "up words for down days" in našla eno, ki me je spomnila na zgodbo... Ne bi bila jaz, če je ne bi zapisala:

Kot otrok sem bila izredno plašna in sramežljiva. Zaradi tega pogosto osamljena. K osamljenosti je kar nekaj botrovalo tudi to, da sem v šolo hodila na enem koncu mesta, živela pa na drugem. Če sem želela družbo, sem morala sesti na bus in se peljati čez celo mesto... Ne, to je bil samo izgovor... Izgovor, da sem se lahko zleknila v naslonjač s škatlo piškotov in knjigo v roki. Vsako popoldne. Nikoli nisem vedela, kdaj se je dan prevesil v noč ali kdaj je bila škatla prazna. Danes ne vem, kako sem naredila šolo... Vedno sem bila drugje. In v bistvu nikoli sama...

Ko je moja starša (sicer oba težka knjižna molja) že začelo malce skrbeti moje odmikanje v svet domišljije, sploh ker k puberteti nekako paše, da najstnik išče družbo vrstnikov, sta začela drezati. Mojstrica izgovorov sem našla sto in enega. Ne spomnim se jih, živo pa se spomnim citata, ki mi ga je takrat povedal oče in sem ga mnogo kasneje zapisala v svojo"up-down" knjigo:

" You can't stay in your corner of

the forrest waiting for others

to come to you.

You have to go to them sometimes."

A. A. Milne

Danes sem prišla iz svojega kota. Prišla sicer k vam v virtualni svet, pa čeprav bi raje obsedela v svojem kotu in kuhala vso jezo in nesrečo današnjega dne. Pa se je treba kdaj pa kdaj brcniti... Pomaga.

Mi je všeč, če pridete kdaj iz svojega kota k meni:-)

Maja

Dobitnica pomladnega kompleta

No, a sem vam obljubila pomlad ali ne? Včerajšnji dan je bil naravnost iz škatlice, današnji me malce postavlja na laž, pa nič ne de. Po včerajšnjem si marsikaj obetam, saj smo prvo kavico že spili zunaj na terasi!! Sonček nas je prav prijetno grel in nama z Majdo dal ogromno energije in ustvarjalnega poleta pri izdelavi projekta, ki vam ga Majda kmalu pokaže na svojem blogu. Joj, sva se imeli fajn!!

Ampak, da ne bom preveč dolgovezila. Danes ste tu, da izveste, katera dobi paketek. Hvala vsem za prisrčne in tople komentarje in za vse izrečene komentarje! Res so me razveselili in navdali s ponosom!!

V žrebu vas je sodelovalo 53, saj je bil en komentar izbrisan. Ker sem za določene stvari v življenju še vedno starokopitna, sem se odločila za klasičen domači žreb. Če katera ne bo zadovoljna z izzidom oz. dvomi v njegovo legalnost, se lahko pritoži tričlanski komisiji v sestavi:

Maja - predsednica, z edinim "pravom do glasa",

Tej - izvršni član s podrejenim položajem,

J - pridruženi član, ki smo ga v godljo potegnili zgolj zato, da zadovoljimo zakonsko določeni številčnosti komisije.

Ko sem rezala listke, je še mene matralo, katera bo izžrebana. Prav zanimivo: ali bo ta, mogoče pa ta!! Tej kot izvršni član je kar naprej hodil gledat, če je že na vrsti za delegirano nalogo in zaključil, da "tolk počas režem, da ni res".

Končno sem narezala, da je bilo "res" in izvršni član je izžrebal:

RENATO!!!

Renata: čestitam! Pošlji mi naslov, na katerem te najde poštar!

Še enkrat hvala vsem in morda kmalu ponovimo vajo s kakšnim drugim izdelkom!

Maja

Year of the Dragonfly

...obstaja samo pri meni, sicer pa je letos po kitjskem koledarju leto Tigra. Kitajski horoskop nam za letos ne napoveduje nič dobrega, ampak na to se ne bomo ozirali... No, vsaj jaz ne... Če že mora kaj hudega priti, je bolje, da za to ne vem nič prej... Carpe diem, saj veste...

Baje vsakemu izmed nas prinaša močne spremembe. Ker pa je leto v znamenju tigra, ta pa simbolizira aktivnost, bi moral vsak stremeti k temu, da izkoristi dane možnosti, predvsem naše osebne in zelo posebne talente...Talenti... Ali imam samo jaz občutek, da se zbudim vsa polna idej in načrtov, a ko pride tisti hipec časa, ko bi lahko kaj naredila, je moja glava prazna, volja ničelna? Ponavadi sem še na poti domov vsa evforična, kaj vse bi naredila, potem pa nič... Samo prekladam... Najbrž je krivo vreme, se tolažim... Kar nimam tiste prave iskrice... Predolgo traja že to svetobolje...

Sicer pa so kačji pastirji zame ene najbolj prefinjenih živali. Ko smo šli veslat na Kolpo, so mi bolj kot vse pripetije ostali v spominu prav kačji pastirji in njihova indigo modra krila, ki pod koti lovijo kovinsko zeleno barvo, ta pa indigo spreminja v kovinski odtenek. Magično... Pogosto simbolizirajo dušo izgubljenega...

Vseeno carpe diem...

Maja

Peony's diary

Tokratni izziv so mi predstavljale potonke. Prijateljica si je zaželela darilo za prijateljico. Ta ima rada rože in piše dnevnik. Res izziv: rože so vendar pisane, meni pa pisano ne leži... Striček Google je na netu našel samo eno sliko, ki mi je bila všeč, ampak k njej ni pasalo popolnoma nič. Vse ostalo pisano, takšno iz koledarjev... Ne bi bila jaz, če ne bi prav vsega podredila svojemu stilu in svojemu okusu. Lahko bi rekli, da sem zvesta sama sebi, čeprav je zato pot včasih bolj trnova (lahko pa bi rekli, da sem trmasta... vse je stvar definicije...). Tako sem enostavno barvno fotografijo obdelala v iPhoto programu: jo spremenila v črno belo in ji dodala sephia odtenek... Potem je šlo vse lažje. Ves papir, z izjemo tistega s starinsko pisavo, ki je kupljen, je ročno postaran, tudi moji prsti sedaj nosijo odtenke vintage photo in antique linen (in jutri je služba). Definicija prijatelja je odtisnjena z odtenkom vintage photo.

Upam samo, da bo izdelek v mojem stilu in po mojem okusu všeč tudi darovalki in obdarovanki.

Maja

Love letter

Ta zgodba ima več začetkov...

Laurie Mika občudujem že zelo dolgo. Barve, ki jih uporablja niso ravno v mojem stilu, všeč pa mi je sporočilnost njenih izdelkov. Kadarkoli sem do sedaj pogledala njeno knjigo, sem vedno vzdihnila... mogoče nekoč... nekdaj...

Tej je za Božič dobil kroglo-sestavljanko, zapakirano v škatlici s pokrovom. Že naslednji dan sva jo sestavila, škatlica pa je ostala na moji mizi. Zanimiva... s pokrovom, ki se dvigne... kartonasta... Dalo bi se jo zanimivo reciklirati, je signal stekel skozi moje možgane... Škatlica... Laurie Mika... Sedaj ali nikoli... Ampak kako Laurie Mika spraviti v stil Maja? To je bila uganka, izziv, ki je za rojstvo potreboval en mesec in še malo. Ideja se je rodila nekega večera v prejšnjem tednu, izdelek včeraj.

Ni povsem Laurie Mika, je pa Laurie alla Maja. Priznam, da mi je izdelek močno všeč in sem še sama ponosna nanj. Morda bo zvenelo preveč hvalisavo, ampak v resnici izgleda še bolje:)

Lep dan,

Maja

Čas za zahvalo

Čas je, da se vam zahvalim. Na nek način oddolžim za podporo v zadnjih dveh mesecih. Vem, da se bom ponavljala, ampak vaši komentarji so mi pomagali, da sem ostala pri pameti. Kadarkoli mi je bilo težko, sem sedla za računalnik, odprla komentarje in se izgubila v vaših besedah. Vse skupaj ste čudovita druščina in zelo sem hvaležna, da vas "imam" in "poznam".

Komplet z zgornjih slik je namenjen eni izmed vas. Sestavljen je iz notesa, mini denarnice in peresnice. Nastajal je kar nekaj časa, saj se filcanja šele učim, ampak nastajal je z namenom. Z namenom, da ga podarim. Verjemite mi, da sem vanj vlila ogromno ljubezni in hvaležnosti. Tudi barve sem izbrala z namenom: rdečo, ker je znak življenja, belo, ker je znak miru in zeleno, ki je nekakšen moj zaščitni znak.

Darilo je namenjeno vsem, ki spremljate moj blog: tako blogericam, kot tistim, ki bloga nimate, pa vseeno puščate komentarje in s tem ohranjate pri življenju Polipap, mene pa navdajate z veseljem. Vse, kar morate narediti je, da se "pofočkate" - pustite komentar in to je to! Ker pa je altruizem lepa čednost, lahko blogerice novičko o njem tudi razširite. Namenjen je tudi tistim onkraj meja naše državice, skratka vsem, ki kdaj zaidete k meni.

Žrebala bom 28. februarja. Takrat se zame konča zima! Marec je že eden izmed mesecev, ki mi je ljub. Rada opazujem začetek življenja. Navdaja me z optimizmom in dobro voljo!

"The air is like a butterfly

With frail blue wings.

The happy earth looks at the sky

And sings."

- Joyce Kilmer, Spring

This is my Give away. Please, feel free to enter, just simply leave a comment!!

Maja

Nekaj našega

Moja mama poleg oranžne in rjave barve obožuje tudi G. Klimta. Zanjo sem ustvarila še škatlico, v katero sem zapakirala oranžno denarnico. Servetkanje ni moja močna stran, zato občudujem vse, ki jim uspe servetke gladko nalepiti na podlago. Moji so vsi nagubani in imajo robove. Ampak tudi to ima svoj čar.

Danes pa vas tudi vabim, da si na portalu Dom in stil ogledate moj novi album. Že pred časom sem dobila povabilo, da kaj obesim gor, pa se kar nisem mogla odločiti...ne kaj ne kdaj... Odločitev je padla, ko me je prijateljica prosila, če ji pošljem slike našega kamina. Prav, bom pa ustvarila album naše dnevne sobe.

V hišo smo se preselili prad dvema letoma in pol. Ob nakupu je bila stara pet let, a opremljena popolnoma mimo mojega okusa. Najprej sem prosila eno arhitektko, da bi mi izdelala nekaj idejnih rešitev, ko pa je povedala svojo ceno, sem se v trenutku odločila, da bo v tej hiši delala ena sama "arhitektka" - jaz. Najprej sem se odločila v dnevni sobi in kuhinji češnjeva vrata zamenjati s steklenimi. Druga stvar: J. je želel kamin. Kakšnega? Moja želja je bila, da lahko okoli njega še kaj "nastavim". Ker kot tečka bečka nisem bila zadovoljna s kamini iz kataloga, sta mi J. in izvajalec zabrusila, da naj ga pa kar sama narišem. Pa sem ga! In tak mi je všč! Pa še zelo prijetno toploto daje. Drugi "kreš" je bil, ko sem iz Bauhousa domov privlekla barvne kartončke in določila, da bo naša dnevna soba v odtenku zelene, ki se imenuje "jungle fever". J. komentar je bil: "A si nora!!??? No ja, sej mi nismo drugam kot za v džunglo!" Pa jo imamo!

Da bi pohištvo dopolnjevalo mojo priljubljeno afriško temo in da bi se vsaj malo ujemalo s parketom, je moralo biti belo v kombinaciji s črno. Kupila sva ga v Rutarju. To pa je že povsem nova zgodba, ki nosi naslov Nikoli več... Samo za orientacijo povem, da sva zraven kupila belo klubsko mizico, pa dobila črno. Menjavava jo že od začetka, pa nama črno VEDNO zamenjajo za ČRNO!!!! Mizice tako še vedno nimamo... no vsaj bele ne:-)

Lepo pustno rajanje, pa veliko sočnih, debelih krofov!

Maja

Da jih ne bo zeblo...

Mišljeno je bilo kot ovitek za notes... Ker pa nisem računala, da se bo filc toliko skrčil, je nastal ovitek za knjige... Da jih ne bo v tej hudi zimi preveč zeblo...

... Zima je res huda...Saj mi je belina načeloma všeč, predvsem decembra, ko se bliža Božič... sedaj pa bi mi že prav prijal pogled na krokuse in trobentice... Pa tudi kaj sonca ne bi bilo odveč... Res mi ne paše, da za dobrih 30km porabim uro in pol. In da mi na križišču na sprednjo šipo v avtu pade cela gora snega s semaforja, da se tako ustrašim, da mi crkne avto in potem še nekaj časa ne pridem k sebi in mi vsi histeriki trobijo kot da se jim mudi na poroko... pa tudi drgnenje ledu s šip na avtu vsako jutro je že duhamorno...sploh če zaspiš in se ti MUDI v službo... Se danes preveč pritožujem? Dajte mi malo sonca, pa se ne bom več:-)

Lep pozdrav,

Tečka Maja

Nakit iz filca je zanimivo izdelovati, pa malo manj prijetno nositi. Vsaj zame! Nosim ga lahko samo na puli ali čaz srajco, saj me drugače pika. Kar mi je kar malo žal, saj mi je prva ogrlica zelo všeč in barvno usklajena z večino mojih oblačil. Je pa res, da se preje med seboj močno razlikujejo. Nekatere, kot naprimer ta, iz katere sem naredila rjavo ogrlico, je zelo natur in zato tudi bolj groba. Zelena, iz katere je spodnja ogrlica, pa je zelo mehka, veliko bolj nežna, zato so takšne tudi kroglice. Tudi za obdelavo je prijetnejša!

Za mano je drugi teden službe. Sem se že povsem navadila, samo včasih mi je še malo čudno, da sem lahko tako hitro gotova. Kar nenavadno je, da grem domov prej kot po osmih, devetih ali desetih urah službe. Časa na pretek:-) Tudi delo je prijetno, prav nič stresno in človek se kar čudi, da v današnjem času kaj takšnega sploh še obstaja. Domov pridem veliko manj utrujena. To pa seveda vpliva na vse. Manj sem razdražljiva in tečna, kar me je prej zelo motilo, pa si preprosto nisem mogla pomagati. Postajam spet "človek", še malo sonca in pomladi manjka, pa bo kot v pravljici:)

Uživajte v drobnih stvareh!

Maja

Čiv, čiv

Še vedno filc in druga v seriji denarnic. Tokrat mi je zadrgo zašila J. mama! Hvala! Ko sem se namreč zadnjič vrnila od Majde in začela raziskovati mojo staro mašino (dobila sem jo za osemnajsti rojstni dan in je že več kot polnoletna), sem ugotovila, da nimam prave tačke za zadrge! Malo sem eksperimentirala z drugimi tačkami in kaj hitro nehala, saj mi je bilo denarnic škoda. Tako sem se spomnila, da J. mama obvlada šivanje in res...zadrga je profesionalno všita!

Vseeno pa moram glede tega nekaj ukreniti. Denarnice je namreč tako zabavno delati, da bi bilo škoda zabavo opustiti samo zato, ker ne znam šivati zadrg. Sem že pomislila na ježke, pa ne zgleda tako lepo. Se bom že kaj spomnila...

Filc me še vleče, ampak zanimivo pa je, kako se vsako leto nekako ob istem času v moje možgane počasi seli moja prva ljubezen - poli. Od novembra do januarja me komaj pripraviš, da jo vzamem v roke. Vleče me papir, sedaj še filc... Včeraj sem že pogledala, kaj je novega na poli sceni in danes že skicirala prve ideje. Mord prihodnji teden, ko se vrnejo pašta mašine... Pregledala pa sem tudi že DVDje za silver clay ampak priznam, da čakam, da bom lahko za prvič z brenerjem delala zunaj. Ne bi rada zakurila cele hiše!

Lep dan!

Maja

Darilo za posebno osebo

Danes praznuje ena meni najljubših oseb. Najbolj nesebična, topla, ustrežljiva in dobra oseba na svetu. Kdor jo pozna ve, da so ti superlativi možni!!

Draga moja Renata! Pogrešam te! Pogrešam najino kavico ob pol dveh, ko sva druga drugi izlili breme dneva. Pogrešam topot tvojih petk, ki so vedno nekam hitele in ki bi jih prepoznala med tisočimi. Pogrešam tvoje pridno zapisovanje vseh želja, ki jih slišiš in tvojo energijo, da vedno veš, kdaj jih izpolniti! Vse najboljše!!

Vladka pa mi je podelila zgornjo nagrado! Prav lepo se mi zdi, da sem inspiracija taki umetnici, kot je ona! Hvala! Nagrada je po blogerski sceni krožila ves vikend in vse ste že pridno objavile svoje sezname, zato jo bom podelila iz srca ne glede na to, katera jo že ima ali še nima:

1. BojaMoja je na mojem blogu pustila prvi komentar in to dve uri po njegovem rojstvu. Tako se je z velikimi črkami zapisala v njegovo zgodovino in v moje srce. Hvala ti! Še vedno mi ni jasno, kako si ga lahko tako hitro odkrila!!

2. Sandra je bila prva blogerka, ki sem jo v živo spoznala. Zadnje čase se bolj poredko oglaša, morda jo to malo "pobeza", da se kaj javi!

3. Vladki bi jo podelila nazaj, saj pusti komentar pod vsako mojo objavo. Pogled na njeno nasmejano sliko ob komentarju me vedno spravi v dobro voljo, pogled na njene kreacije pa mi prav vsakič vzamejo sapo. Čas je punca, da te pri Just us girls vzamejo v dizajnerski tim, ker jih itak vse prekašaš!

4. Majda in 5. Kristina - prihajata v paketu. Velikokrat sem razmišljala, da je bil dan, ko sem vaju spoznala (z dvajseturno razliko) eden najboljših v mojem življenju. Eden tistih, ki tvoje življenje močno zaznamujejo in po katerem veš, da "nikoli več ne bo tako kot prej". Ampak tokrat v pozitivnem smislu. Katerakoli ura preživeta z vama je zaklad, ki me neizmerno bogati. Od vaju sem se že toliko naučila in še toliko se moram. Dvigneta me prav vedno, ko sem na dnu! Hvala vama! Sta moja inspiracija in vzgled moči!

6. Tanja je bila prva blogerka, katere energijo sem začutila na daljavo. Kot da bi me nitke potegnile v njeno dušo in bi tam našla dolgo izgubljeno dvojčico! Njeni zapisi me ganejo, kreacije pa navdihnejo. Občudujem njeno moč in ustvarjalnost s katerima pluje skozi življenje.

7. Jana (preprosto bogastvo) - skozi njen blog sem se ob prvem obisku sprehodila naprej in nazaj, pa spet naprej in nazaj. Vzel mi je sapo. Njene kreacije, slike delčkov njihovega doma! Tako toplo, domače in kreativno. In še vedno mi jemlje sapo. Vsakič, ko naredi nekaj novega si mislim, da lepše ni mogoče. In prav vsakič se motim. In tudi njeno energijo sem začutila! Zdi se mi, da bi lahko v živo sedele ure in ure in nama teme ne bi zmanjkalo!

Punce: hvala vsem, ker ste! Tudi ostale me navdihujete s svojo kreativnostjo! Prav vsaka je nekaj posebnega! Dan, ko ne morem preveriti, kaj je tu novega je že kar nekako prazen. In ja, postale ste del mojega skoraj vsakdana!

Imejte se rade!

Maja

Oranžna denarnica

Prvi teden nove službe je za mano. Spet sem se ujela v stari tempo: služba, popoldanske dejavnosti in obveznosti...in samo z nostalgijo zrem na dni v januarju, ko sem bila doma in sem lahko ustvarjala. Sedaj pa se mi v glavi nariše ideja in samo vzdihnem: le kdaj?

Ker sem človek, ki težko prenašam spremembe...kakršnekoli, sem ta teden kar težko preživela. Kar neki čudni občutki so me prevejali, čudna tesnoba... Pustila sem službo za nedoločen čas in šla v tisto za določen. Na nek način zgubila sigurnost. Sem naredila prav? Se res tako težko privajam novim stvarem! Joj, ko bi te spremembe lažje sprejemala!!!

Mi je pa včeraj uspelo dokončati eno od treh denarnic, ki sem jih naredila s polstenjem. Ta oranžna je za mojo mamo. Ker prisega na oranžno barvo. Ker je stoodstotna zagovornica rjave. In ker ima težave z Urbano-ne gre ji v nobeno denarnico! Problem se je ojavil pri všitju zadrge. Moje šivilske spretnosti se začnejo in končajo pri ravnih šivih. Halo Majda je rešila moj problem in mi pokazala, kako se všije zadrga. Katero tačko moram uporabit, kako moram vso zadevo obrniti... Nenazadnje mi je všila celo zadrgo:) Hvala, Majda!! Morda jutri všijem zadrgi še v ostali dve denarnici!! Če mi ne uspe, pridem spet po pomoč!!

Lepo sneženo soboto!

Maja

Za deževne dni

Gospodični Mični iz prejšnje objave, ki je danes praznovala četrti rojstni dan, je bilo treba v torbico dati še nekaj. In da to ne bi bili samo bonboni, sem ji naredila knjigico za deževne dni. Vanjo sem zvezala različne odtise, ki jih bo lahko pobarvala. Liste sem še perforirala, da jih bo lahko odtrgala in uporabila za nove umetnine. Idej štiriletnikom ne zmanjka! (Naredila sem po dva odtisa za primer, če bo kakšnega uspela deliti s sestrico!)

Hvala vsem za spodbude ob nastopu nove službe!

Priznam, da je bil čuden občutek. Med drugim tudi zato, ker se do nove peljem mimo stare, samo da se namesto, da zavijem desno, peljem naravnost. Čudno, po šestnajstih letih. Volan kar sam zavija! Ker nisem ravno jutranji tip in zjutraj vedno funkcioniram v polbudnem stanju, bom morala kar paziti, da se ne sparkiram na starem parkirnem mestu in ne vpadem v staro pisarno! Ja, malo bi me čudno gledali!

So me pa v novi službi lepo sprejeli. Prijeten občutek, ni kaj. Tudi delo je prijetno. Predvsem zelo umirjeno, kar je natančno tisto, kar sedaj rabim. Prav neverjetno je, da ima človek svojo pisarno in vanjo ne vpadajo ljudje prav vsako minuto. Kar me je v prejšnji službi najbolj motilo je bilo prav to vpadanje. Mene so doma učili, da potrkam in počakam, da nekdo reče: Naprej. Pri nas ni bilo tako. Človek je potrkal in že naslednjo tisočinko sekunde je bil noter in to tako, da so vrata skoraj padla s tečajev.

Druga stvar, ki me je motila: res je, da ne jem preveč rada, ampak vsake toliko tudi meni zakruli v želodcu. Ljudje so vpadali tudi med malico. Na način, ki sem ga opisala zgoraj. Vidijo, da imam polna usta, a jih to ne moti. Tisti vludnejši rečejo: joj, vidim, da motim, ker imaš ravno malico... in mirno nadaljujejo s problemom, zaradi katerega so prišli. Ja človek, POTEM PA NE MOTI!! Res da je bil čas za malico pri meni okoli enih, ampak vsseno si zaslužim malo miru pri jedi, saj si ga še pes. Ja, najbrž si ga nisem...

No, pa ne bom več izlivala žolča, saj je vse že mimo. Sem zadnjič klicala mojo naslednico, da jo vprašam po počutju:) Vse kar je uspela izdaviti je bilo: "Garam kot živina, kako si zdržala šest let?!!! V petek zaspim ob petih popoldan in se zbudim v soboto ob desetih zjutraj... "Ja, welcome to the club, baby, ampak tvoji otroci imajo dvajset in še nekaj let, moj pa je imel od ena do sedem!! Spanje popoldne - no go! Spanje zjutraj - no go!!

Pa še to: ko sem v službo nesla bolniški list, sem štiri najbližje sodelavke našla v pisarni. Ena bolj zgrbljena vase kot druga, ena z večjimi očmi kot druga in s še večjimi podočnjaki. Spet nerešljiv problem, ki jemlje spanec, spet problem, za katerega ne moreš verjeti, da se sploh lahko zgodi. Kar stisnilo me je. Iz večih razlogov. Prvič, ker sem sočustvovala z njimi, ker vem, kako se počutijo. Drugič: ker sem avtomatično začela premišljevati, kaj pa sedaj. Ko sem dojela, da se mi s tem ni treba več ukvarjati, sem ugotovila, da je bila moja odločitev več kot pravilna.

Punce moje, držite se - mislim na vas!

In tudi na vse vas, ki to berete.

Maja

Torbica za gospodično mično

Vse najbrž dobro poznamo zasvojenost z internetnim nakupovanjem. Na mizi imamo tri projekte, pa se med "odmorom" vsedemo za računalnik, da pobrskamo, kaj je novega na blogih. Naletimo na super zadevo. Uau, to bi tudi jaz. Ampak nimam materiala. Nujno ga moram imeti... grem do svojih najljubših trgovin... malo cincam... zaprem... Naslednji dan spet odprem in kar podzavestno kliknem "submit order". Preden pride material do doma, se zgodba itak 5x ponovi, material se pa kopiči in kopiči. Zato je bil eden izmed mojih letošnjih sklepov ta, da ne bom več zapravljala po internetu! Je J. komentiral, da manj pa tudi ne:)

Najprej moram vsaj malo porabiti vse nahrčkane zaloge (še dobro, da nimajo roka trajanja). Tako mi je zadnjič pod roke prišel filc, ki sem ga nabavila po mojem še v enem izmed prejšnjih življenj. Suho filcanje sem že poskusila, pa sem morala še mokrega. V prvem poskusu je nastala bež torbica. Samo tako, da poskusim, kako gre filcanje ob obliki. Nisem prav dobro vedela, kaj naj z njo, pa sem jo okrasila s suhofilcanimi izdelki. Včeraj sem se naučila narediti še ročaj in torbica za gospodično mično je tu!

Se pa že sušijo novi poskusi. Žal bodo morali na končno obdelavo malo počakati, saj grem jutri končno v službo. Priznam, da imam hudo tremo, saj jo prvič v življenju menjam. Eni ustanovi sem bila zvesta 16 let, sedaj pa je čas, da grem naprej. Kljub vsemu je občutek čuden, nenavaden. Drugi ljudje, druge navade, drugi prostori, druge spletke... Vem, da spanca danes ne bo...

Imejte rade sebe in druge!

Maja

Zloženka

Končno ni notes:)

Je pa moj prvi poskus nekakšnega scrapbookinga ali kako mini album spraviti v čestitko. Obliko sem videla nekje na netu in jo shranila za primer, če me kdaj prime. Žal pa je izginil link (to je bilo še pred mojo knjižico z mini printi in naslovi). In včeraj me je prijelo... In mislim, da me bo še kdaj...

Sem pa zadnji vikend prebirala vse "resnice o nas", ki smo jih zapisale v tagarski igri. Ugotovila sem, kako malo se marsikatera izmed nas ceni, kako se rinemo nekam v povprečje, čeprav štrlimo ven iz njega. Je naša samopodoba res tako nizka, da nas omejujejo kile, štrenasti lasje, debele noge ali starost? Ko sem si še uspela izpisovati stvari iz knjig, sem si prepisala naslednje besede O. Winfrey:

"Bodite kraljice. Imejte pogum biti drugačne. Ubirajte nove poti. Bodite voditeljice. Bodite ženske, ki imajo tudi v nesreči rade življenje in pogumno stopajo novim izivom naproti. Bodite pogumne! Iščite resnico in z ljubečim srcem obvladajte tisto, s čimer se ukvarjate, pa naj bo to vaš dom, delo ali vaša družina. Priznajte si svojo moč in veličastnost!"

Če si same tega ne bomo priznale, nam tudi drugi ne bodo.

Imejte se rade!

Maja