sobota, 24. april 2010

A ray of light



Prava lepota izdelkov narejenih s tehniko mica shift se pokaže, ko se vanje ujame žarek svetlobe. Takrat bi jih lahko občudoval in občudoval. Zame pa mora biti prava še barva. Končno sem ustvarila nekaj bolj barvitega kar mi je celo všeč! Obožujem mešanje barv! Obožujem, ko opazujem, kaj bo prilezlo izpod valjev. Nikoli ne merim! Dodajam po občutku, tako kot v kuhinji začimbe: malo te, še malo one. Prav nikoli si ne zapišem, kako pridem do neke barve. In še nikoli mi ni bilo žal, saj je tako resnično vsak izdelek unikaten in neponovljiv. Matematike ne maram, tudi tu ne. A ja - še ene stvari ne maram in to je lak. Izdelki niso polakirani, so le zbrušeni do naravnega sijaja. Všeč mi je, kako se zbrušena poli čuti pod prsti. Čudovito!

Jutri odhajamo na vandranje. Tokrat je naš cilj Europa park ter Strasbourg in čudovoita stara mesta okoli njega. Držimo pesti, da nam bo vreme naklonjeno, ostalo se odvije samo po sebe!
Uživajte, pa če imate dopust ali ne!

Imejte se radi!

Maja

ponedeljek, 19. april 2010

Samahari




V tem tednu sva imeli z muzo resne pogovore. Pogovore o tem, zakaj mi ni nič, kar ustvarim všeč... Zakaj trmasto silim v nekaj "drugačnega"... Nekaj morda originalnega... Pogovore o tem, zakaj sem skregana z večino barv... Zakaj vedno le rjava, zelena in črna... no, še oranžna morda... Zakaj mora poli izgledati kot ponaredek narave... Zakaj se ne zadovoljim s preprostim vzorcem, ga reproduciram in iz tega kaj naredim... Zakaj večina izdelkov nedokončanih konča na polipokopališču... Muza mi je očitala, da sem preveč zahtevna, da nehvaležno jemljem, kar mi ponudi in vse to nato mačehovsko zavržem... Vem, kesam se, ampak če hočeš doseči veličino, moraš razmišljati "outside the box". Morda veličino le zase, za svoja merila. Zrasteš le s preseganjem lastnih okvirjev. S spraševanjem, zakaj si si jih postavil... Zakaj upaš le do sem... in ne morda dlje... Morda je za mejo prepad... vedel boš le, če boš šel do roba!

Že pred kakšnim tednom me je Vladka pocukala za rokav z verižnico 1. mapa 10. slika in zgodba. Ker nisem bila ravno pridna, danes izpolnjujem dolg. Saj veste, zgodbe mi ležijo!

Slika prikazuje sani in otroški voziček iz Chatsworth Hous-a, dvorca Devonshirskega vojvode. S Kristino sva si ga ogledali pred dvema letoma. Dan je bil tipičen angleški: siv, z neba so gomazele dežne kaplje. Pokrajina čudovita. Zelena barva travnikov in pašnikov je ostro nasprotovala sivini neba. Angleške kamnite ograje so vanjo risale čipke. Mogočna drevesa so vabila k sanjam, kako lepo bi bilo živeti pred dvema stoletjema, se na sončen dan vsesti pod enega izmed njih s knjigo v roki in čakati svojega Mr. Darcy-ja. Imeli sva odlično družbo. Preden sva odpotovali v Anglijo, si nisva mogli misliti, da bova po angleškem podeželju pohajkovali s poli veličinama kot sta Sue Kelsey in Caty Johnston. Dve dami, sestri, že kar v letih, a polni energije, duhovitosti in svežine. Nikoli ne bom pozabila, kako si je tistega sivega deževnega dne Caty sezula svoje čevlje in bosa v dežju poplesovala po kaskadnih bazenih Cavendishovega posestva in prepevala "Singing in the rain". Nič je ni motil dež, nič jo ni skrbela morebitna revma, nič je niso motili pogledi zategnjenih obiskovalcev. Nasmejale smo se do solz. Dan za spomine! Dan, ki mi je potrdil, da bom v naslednjem življenju živela na angleškem podeželju. Dan, za keterega je vredno živeti tudi kakšen manj ustvarjalen dan!

Imejte se radi!

Maja

torek, 13. april 2010

Pandorina skrinja/Pandora's box


Z muzo sva bili spet na delu. Bili sva zelo usklajeni. Tokrat sva v življenje spravili Pandoro. Dolgo se mi je motala po kotičkih možganov. Hodila enkrat bližje, drugič spet malo dlje. Muza je odločila, da bo dolgočasna nedelja dan za njeno rojstvo.
V celoti je narejena iz polija, brez kakršnekoli kovinske ali papirnate osnove. Zanjo sem porabila šest paketov polija in štiri ure dela. V osnovi sem se oprla na tutorial Tine Holden.
Je zelo podroben in natančen in ga priporočam vsakemu, ki želi razmišljati in ustvarjati nekoliko drugače.

I did this box following Tina Holden's tutorial. It is great and I really recommend it to everyone who would like to push polymer creativity "outside the box".

Sedaj pa hitim k "pravljičarki" na slavje. Čestitam ti, moja draga pravljičarka! Prav ponosna sem nate in vesela sem, da ti je odlično uspelo!!

Imejte se radi!

Maja

petek, 09. april 2010

Echo of the past


Moja poli muza je šla. Šla enkrat novembra... na dolgo zimsko spanje. Se za hipec zbudila februarja, da je v življenje spravila "Love letter" in spet šla. Močno sem jo pogrešala in spraševala sem se že, če bo sploh še kdaj prišla nazaj. Brez nje mi poli ni dišala. Prsti me niso ubogali, "mašina" se ni hotela vrteti. Obupana sem sedela za mizo in opazovala zaloge polija. Pa nič. Niti drobne sapice ni bilo... Do torka. V torek je prišla NAZAJ!! Mislim, da je prišla s soncem, s seboj pa je prinesla svež val, nekaj novih idej... in predvsem navdih. Sprva je bilo težko. Prsti so bili po dolgem zimskem spanju okorni, prav nič niso ubogali. Za začetek je nastala šatulja iz prejšnje objave. Razveselilo me je, da so ob njenem nastajanju kot v dobrih starih časih deževale ideje. Prsti so postajali vodljivejši, uboglivejši, napake mehkejše.
Ena od kanjenih idej je Echo of the past. V življenje so ga spravile teksturne gobice, ki mi jih je Majda prinesla iz Francije in so jih uporabili pri delavnici Kim Cavender. Malo so mi v glavi ostala Majdina navodila, ostalo pa sem morala podrediti sebi, svoji energiji... Saj me poznate: obožujem naravni izgled. Ne maram, da poli izgleda kot poli. Da nekdo takoj reče: "Oh, to je pa Fimo!" Lasje mi grejo pokonci!
Mislim, da mi je pri tem kompletu uspelo. Preslepila sem celo J., ki ve, da je poli vedno za mojimi nohti. Njegov komentar je bi: "OK, iz česa je pa to?" Poli kot vedno...

Sedaj grem držat muzo za obe roki, da spet kam ne pobegne. Brez nje je včasih prav pusto...

Maja

sreda, 07. april 2010

Onkraj tišine

Ko sem pisala zadnjo objavo sem bila res v nekem čudnem razpoloženju. Ponavadi nisem tako črnogleda in negativna! Na splošno lahko rečem, da sem v življenju srečna. Po vseh viharjih, ki sem jih preživela, znam ceniti, kar imam!
Vsak dan se zahvalim, da moje življenje napolnjuje Tejev smeh. Vsakič, ko pogledam v njegove tople očke, se zavem, da mi je vsak dan z njim podarjen.
Vsak dan se zahvalim, da imam J. Končno sem našla vse, kar sem iskala, v eni osebi!
Vsak dan, ko se peljem domov po gorenjski avtocesti in za sabo pustim Ljubljano, ki me utesnjuje in dela živčno... vsakič, ko se pred mano odprejo Kamniške Alpe, se zahvalim, da sem doma tu, kjer sem.
Vsak dan, ko prestopim vrata doma, se zahvalim, da imam dom, v katerem se vsi dobro počutimo. Zahvalim se, da mi ni treba bežati. Bežati pred strahovi, pred realnostjo, pred samo sabo.
Zavedam se, da imam prav vse, kar potrebujem... še več! Hvaležna sem, ker nisem obremenjena z materialnim. S tem, koliko bi morala zaslužiti, kaj bi še želela imeti, kaj bi kupila. Naučila sem se živeti s tem, kar dobim in tako imam vedno dovolj!
Seveda pa so dnevi, ko bi si tudi jaz želela biti kdo drug... Mar temu sploh ubežimo? Pravzaprav: ali sploh želimo ubežati?

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 04. april 2010

Na zahodu nič novega

Se vam kdaj zdi, da ne gre in ne gre...
Se kdaj ure in ure sprašujete o smislu, o ciljih...
Si kdaj zaželite namesto proti cilju odpeljati kar nekam tja... proti horizontu...
Se kdaj zgubite v mislih in se šele čez nekaj trenutkov zaveste sveta okoli sebe...
Vas kdaj glasba pripravi do joka... pa naslednjič sploh ne veste, zakaj...
Vas kdaj kakšna beseda tako začara, da jo ponavljate znova in znova...
Se kdaj sprašujete ali so naklučja ali pa je vse skupaj del vesoljnega načrta...
Ali kdaj ne razumete sveta okoli sebe... še najmanj pa sebe...
Se kdaj sprašujete, koliko bi bili stari, če ne bi vedeli, koliko let imate v resnici...
Se vam kdaj zdi, da ne živite svojega življenja.. ampak plavate nad njim in zgolj opazujete dogajanje...
Se vam kdaj zazdi, da so stene, ki ste jih zgradili okoli sebe zaradi varnosti v resnici vaša kletka...
Potem morda razumete, kaj govorim...

Maja