sobota, 30. oktober 2010

Altered book page

Danes sem lahko malo samovšečna! Uspelo mi je dokončati prvi del domače naloge, ki smo jo pri Willowing dobili ta teden! Moj prvi "Altered book page" izdelek! Jeeeee! Res sem uživala, kar letelo je iz mene in izdelka se kar ne morem nagledati. Pa saj mi enkrat to lahko oprostite, kdaj pa sem lahko tudi jaz zadovoljna sama s sabo:) Tako mi je všeč, da sem uspela ozadje pobarvati natanko tako, kot sem želela, da mi je nekako uspel tudi transfer, pa sem z njimi na široko skregana, nekako je vse padlo na mesto.

Poleg spodbud, sem za okvir napisala svoje najljubše besede, nekakšne afirmacije, ki si jih ponavljam, ko mi je težko. Sedaj jih bom večkrat prebrala:)

Dovolj samohvaljenja!

Imejte se radi,

Maja


ponedeljek, 25. oktober 2010

Zarečen kruh

Danes sem se pošteno najedla zarečenega kruha, ki je šel takole: jaz pa punčk ne bom nikoli risala. NIKOLI. Ampak never say never. Tako so na Willowing objavili brezplačni tečaj risanja obrazov, ustvarjanja ozadij, art journal strani... In ker me večplastnost Mixed Media ustvarjanja privlači, sem se prijavila, predvsem da vidim, kaj bo prišlo ven iz mene. In tole je rezultat... Saj sploh ne vem ali je za objavo ali ne. Morda zato, da spremljam napredek. Je namreč moja prva domača naloga in sploh moj prvi obraz, ki se je nekako oddaljil od faze mojih glavonožcev.

Imela sem OGROMNO težav: tole naj bi bila stran art journala. Najprej sem vzela papir, ki se je svaljkal... nato papir, ki se je vihal, gubal in svaljkal in celo strgal (tako, da je v zgornjem desnem očesu luknja)... Nato sem imela vodotopne voščenke, ki se v vodi niso topile, bljak. Naslednja težava: naj bi bil avtoportret - že celo življenje sem kratkolaska, tu je pa tako lepo risati dolge, valujoče, plapolajoče lase... Saj vem, da bi lahko narisala karkoli, pa sem vsaj za prvič želela biti zvesta sama sebi. (Obljubim, naslednjič se prelevim v dolgolasko:)
2. Imam rjave oči: pupi, ki sem jo poimenovala Liska, ker sem jo pobarvala tako, kot da bi se tri ure pražila na popoldanskem soncu, narišem rjave oči. O, tuga!!! Hitro čez z belo in nato z modro (toliko o zvestosti samemu sebi), ampak kakšna modra, kako seka!!! Trma trmasta je nadaljevala, ustvarila ne ravno stran za v dnevnik, ampak prve vzdihljaje. Vem, da sem preveč samokritična, s tem se borim že celo življenje, pa me vedno premaga.

Priznam, da sem sliko naredila v pol ure, to je bilo največ, kar sem uspela stlačiti v današnji dan, sploh v ta teden, ki sva ga s Tejem dobršnji del preživela v bolnici v Murski Soboti, kjer je bil Tej na operaciji. Naj izkoristim še to priložnost in se zahvalim celotnemu osebju Splošne bolnišnice Murska Sobota-take prijaznosti res še nisem srečala. Tu je pacient res kralj. Mislim, da bi se morali ljubljančani iti učit odnosa do pacientov v MS. Tam te res ni strah, da si v bolnici. Hvala vam!!

A-ja, ker je bilo treba napisati nekaj vzpodbudnega, pa nisem prišla do tega, vam povem, kaj sem želela napisati:

You have to learn to crawl,
before you learn to walk...

(iz pesmi Amazing od Aerosmithov)

Naslednjič kobacam že bolj pogumno!

Radi se imejte!

Maja

sobota, 16. oktober 2010

Zentangle #1






Mojca je moja dušna dvojčica. Ne samo, da si deliva čustvovanja, deliva si tudi ovinke in skale najinih življenjskih poti. Najini zgodbi sta v določenih delih enaki do najfinejših odtenkov. S tem sva si lajšali ure, ko včasih življenje ni bilo več znosno. A se v tem življenju zgodi, da se poti razidejo, srca in sorodne duše pa nikoli. Z dušami dvojčicami je namreč tako, da smo lahko ločeni nekaj let ali pa je med nami na tisoče kilometrov, ko se srečamo, začnemo natanko tam, kjer smo končali. Brez zadržkov, brez prahu, brez opravičevanj, ... kot da časa, ki je minil, ni bilo.

Zadnjič sva se srečali, padli druga v drugo in si dan, ki bi bil sicer siv, pust in dolgočasen, spremenili v pravljico. Ne sprašuje se, kako da sva se srečali ravno tam, saj veš, da še vedno razmišljava kot eno! Prosila si me, da ti naredim dnevnik. Priznam, postavila si me pred velik izziv. Nisi običajna punca, to veš, zato tudi običajni izdelki ne pritičejo Tebi. Takoj sem vedela, kaj želim, kaj je zate, a to spraviti v življenje je bilo nekaj drugega. Želela sem se vriniti v tiste dele tvojega življenja, kjer me sicer ni. Sebično, vem, a želela sem, da bi del mene nosila s sabo tudi dobesedno, ne samo v srcu in kotičkih misli. Zentangel je moja izpoved, vem, da jo razumeš! Zakaj valovi pa veš: močnejši sva kot Moby Dick!

Dnevnik je tu, a po njega boš morala priti sama, saj veš!

RTI!

PS
To je moj prvi Zentangle. James Blunt, hvala ker si mi pomagal, da sem povsem padla notri! Meditacija ob kateri pozabiš na svet okoli sebe!

Imejte se radi,

Maja

ponedeljek, 4. oktober 2010

Hidden treasures


Nekoč je R. Fuller dejal, da ne obstaja nič takšnega, kot so neuspeli poskusi, le poskusi z nepričakovanimi izzidi. Zgornja šatulja je že nekaj takšnega. Mišljena je bila nekako drugačna, pa se je pod prsti spreminjala in ubirala svojo pot. Nekako kot prispodoba mojega življenja, ki je bilo mišljeno... no, drugače, pa mi pod nogami prav tako ubira svojo pot. Trudim se biti pogumna, mu slediti in zaupati... Vem, da se s pozitivnostjo doseže pozitivnost, a se je včasih tako lahko predati melanholiji.
Maja, ne javkaj! Le zagrabi energijo za roge in pogumno naprej! Vse se bo uredilo!

Radi se imejte!

Maja