Poznate občutek, ko veste, da nekam nikakor ne pašete? Tako sem se počutila dva dni na izobraževanju s stanovskimi kolegi. V šestih letih se še nisem navadila in vklopila in mislim, da se nikoli ne bom. Ves čas sem se spraševala, kaj sploh počnem. Vem sicer, da delo opravljam dobro, ampak v vse to kolesje pašem kot kvader v okroglo luknjo! To nisem jaz in mislim, da nikoli ne bom...no mogoče pri petinpetdesetih!!!
Za ustvarjanje nisem imela energije, sem se pa zato zvečer igrala s programom za urejanje fotografij. Spoznanje, kaj vse zmore moj Mac, je itak vedno fascinantno, nastala pa je tale stran z mačjimi prstani. To je šele vrh ledene gore in spet novo znanje, ki me je začaralo. Si že downloadam programe za digital scrapbooking!!!
Prstana sicer nista najbolj posrečeno narejena, saj sem porabila transferne ostanke od lani in mi je pri brušenju pod plast tekočega polija in sliko prišla voda, ki je vse skupaj napihnila. Ko sem nato skušala popraviti s ponovnim segrevanjem, sem ustvarila mehurčke. Bo drugič bolje!
Sedaj pa grem očistit svoj sistem!! Vem, da bo trajalo precej dolgo!
Maja
