Vrnitev na začetke

Ko tisti, ki ustvarjamo s poli, razmišljamo o svojih začetkih, jih večina pove, da so jih pritegnili Millefiori vzorci. Na nekem delu poti so pritegnili tudi mene, a najprej, povsem na začetku sem se "zaljubila" v "swirlčke". Ne spomnim se več, na kateri strani sem jih odkrila, spomnim se le, da me je neskončnost spiral in spiralnih vzorcev potegnila vase in začarala. Kot vedno sem se lotila stvari na nepravem koncu, kot vedno s črno belo kombinacijo (le kdaj me bo izučilo?). Prvi mi niso uspeli, moje razočaranje je bilo neznansko. A obupala nisem. Tako sem se nekaj časa vrtela in zibala v ritmu vijug in nastalo je kar nekaj kosov nakita, nato pa me je želja po novem gnala naprej in na swirlčke sem pozabila. Ne vem iz katerega zaprašenega kota so prišli v prejšnjem tednu. Vem le, da sem končane občudovala z enakim navdušenjem kot tiste prve. Prišli so spontano, iz ostankov, ki so se mi nabirali na mizi.

Zapestnica bo zame, kot ulita sede na mojo roko. Naj me spomni na začetke...

Imejte se radi!

Maja

Pozabljena Afrika

S polnim nosem in obkrožena z robci sedim za računalnikom in se trudim iz te prehlajene glave spraviti nekaj besed, ki bi spremljale zapestnico, ki sem jo naredila že prejšnji teden, a ne gre in ne gre. Pa sem ravno v ponedeljek razmišljala, da mi bo morda letos uspelo zimo preživeti brez nadležnega prehlada... Kot kaže, sem si ga s pretiranim zadovoljstvom prav priklicala. Sedaj pa imam: godbo na pihala in solzavi film, vse v enem.

Nekako sem bila presenečena nad sabo, da sem v zadnjem času spet zaplavala v nakit in uspela v enem tednu spraviti skupaj kar nekaj kosov. Sicer brez pravega načrta in ideje v glavi, kar mi sicer ni podobno, pa kljub temu. Ponavadi se k nakitu spravim tako, da imam v glavi popolno vizijo, kaj želim ustvariti. Le redko kar nekaj packam z mislijo, da bo že kaj uspelo. Pri tej zapestnici je bilo drugače. Pri Eugeni Topini me je navdušila že lani, a sem tako padla v miniature, da sem jo pustila v zadnjem možganskem predalčku. Vsake toliko sem se spomnila nanjo in si obljubila, da enkrat jo bom pa res naredila... Enkrat pa res... Enkrat... In v nedeljo sem se odločila: DANES. Kar malce sem se namučila z njo, saj ni hotela izgledati tako, kot sem si zamislila, a to so le moji odtenki zahtevnosti...

Imejte se radi in naj vas danes ne odnese.

Maja

Varčevalni ukrepi

1. marec. Avto žejen, lučka sveti. Na poti domov se ustavim na črpalki, natočim poln rezervoar, dobrih 60 evrov vreden luksuz. Na blagajni dam bančno kartico, v glavi že kalkuliram, kako bom vse obveznosti stlačila v prekratko popoldne. Prodajalke skoraj ne slišim, saj sem se osredotočila le na ključno besedo PIN.

"Gospa, kartica vam je potekla?"

"?" ((Beri BEDAST POGLED)

"Komu?" 1. (Kot, da je kje še kdo?)

2. (Kako lahko MENI poteče kartica??)

Prodajalka še enkrat:"Kartica vam je potekla, Saj so vam poslali novo."

"Meni ni noben nove kartice poslal. Tolk blesava pa nisem."

"Gospa, sigurn' so vam jo, kar doma poglejte."

(Najbrž zgledam RES hudo blesava. Kot da nimam pet pik... To bi se pa ja spomnila, sej je hudiča treba podpisat.)

OK, dam Eurokard in spet nekam odbluzim.

"PIN"

"O jebela... A nimate več Eurokarda za podpisat?"

"Ne, gospa, vaš je na PIN."

"O jebela..."

Probimo: XYWQ

PIN ni pravilen.

Ponoven poskus: XWQY

PIN ni pravilen.

In še zadnjič: WQYX. Kartica zablokira. Na, zdaj sem pa v riti.

"Ja, nič gospa, vam pustim osebno, lejte tamle sem doma, grem po denar."

Hopla miško, tole ne gre tko izi: osebno, pa registrsko, skoraj še portretna fotografija iz obeh strani profila, dokument v štirih izvodih z mastnim tiskom: da če ne bom prinesla denarja v 24ih urah bodo to smatrali kot kriminalno dejanje pobega in me bodo predali kriminalistični policiji... Za mano že šest ljudi na sicer ponavadi izumrti pumpi, ki me vsi gledajo kot največjo kretensko babo, ki gre tankat brez denarja. Doma bodi ali pa pojdi z avtobusom jim strelja iz oči... OK, OK, to plačam, potem pa naprej. Za vsak slučaj, če mi je res ušla kakšna pika iz glave: Halo, J. a ne, da nisem jaz nobene kartice dobila v prejšnjem mesecu? Noup.

Halo, banka. Spet ne gre tko izi, traja 25 minut, da jih prikličem. Razložim prijazni teti, ki pravi, da je kartica sigurno prišla, samo jaz je nisem prevzela.

"Ampak gospa, jaz tud PINa nisem dobila!"

"A, ta je pa pol druga," pravi"ampak jaz zdajle ne morem nič, ker ni več šefa." (deset do štirih, op.p). "Vas jutri zjutraj pokličem."

Teta res pokliče zjutraj in pove, da je šla moja kartica na moj stari naslov, kjer ne živimo že štiri leta. Naslove sem spremenila že takrat, pa ena druga teta v računalniku ni spremenila naslova za prevzem kartice. Logika? Je ni, če jo kdo dojame, naj mi jo prosim javi.

"Guspa, pejte vi v Mengeš na pošto vprašat, če je še tam in če vam jo dajo! Pa me pokličte."

Itak, da je ni več na pošti. Kaj pa zdaj? Vprašam teto, če je pri njih. Ne, guspa, je šla v vložišče na Šmartinsko. Traja približno en teden, da pride do nas." Oh, shit, vsaj Eurokard mi odblokirajte!!

Čez en teden, 8. marec, teta spet pokliče:

"Guspa, kartica je tu." JEEEE. "Guspa, zdaj morate na Tavčarjevo po kartico in nato na Dalmatinovo naročit nov PIN." KUGA!!!! OK, grem takoj. Kartico dobim, hitro v drugo banko po pin in težit, da lepo prosim preverjo vse naslove.

"Gospa, saj vam bo to zdaj jaz brezplačno spremenila."

MA NEMOJ!!! A RES, DA VAS NE BI SANJALA! A SEM JAZ NEPISMENA AL VI????

Tarnam, kako težko je brez kartice ipd, pa mi prijazna gospa reče:

"Ah, gospa, to so varčevalni ukrepi!"

Ja, pa jade! To je mora.

OK, kolk časa pa zdaj traja za nov PIN. Približno teden.

OK, čakam, čakam. 15. marec. Nič. 16. marec. Nič. 17. marec NIČ!!

Pa kliče prijazna teta iz banke (ta je bila RES prijazna).

"Guspa, a ste dobila PIN?"

"Ne."

"Guspa, a veste, da je šel spet v Mengeš?"

A VI MENE ZAJE...!!! KAJ, KAKO!!!!!!! MENGEŠ?!?

"Guspa, bom jaz vam zdajle takoj naročila nov PIN?"

"Ja, pa prosim, pošljite mi ga v KOMENDO!!!!!!"

"Guspa, bom, obljubim!"

24. marec - po 24 ih dneh hudih varčevalnih ukrepov dočakam nov PIN.

25. marec - avto spet hudo žejen, spet luksuz za dobrih 60 evrov. Ha, tokrat mam jaz novo kartico in da bo ziher, kljub navodilom, da se to ne dela, s sabo še listek s PINom. Odtipkam: napačen. Kaj??? Vzamem listek, pogledam, odtipkam, napačen. ????

V vsej tej sagi mi ni noben povedal, da ga moram aktivirat na bankomatu. Res mi manjka nekaj pik:)

Imejte se radi, s PINom ali brez!

Maja

PS

Na sliki je zapestnica.

Triangle bracelet

V obliko teh zapestnic sem se zaljubila, ko sem jih prvič videla na netu. Ne vem, katera je njihova izvirna avtorica Donna Kato ali Carol Blackburn. Katerakoli že je, se ji poklonim za idejo. Sama sem obliko narisala prosto po P..., stil pa seveda afriški, v skladu z mojim letošnjim sklepom. Malo me je bilo strah, kakšne bodo zapestnice za nosit, pa so v bistvu zelo prijetne, saj se oblika vedno poravna s telesom. Seveda niso primerne za hudo pisarniško delo, za razkazovanje po mestu pa seveda veliko bolj:)

Zadnjič ste me spraševale, v čem je skrivnost "čistega" dela z belo maso. Skrivnost preprosto leži v čisti pašta mašini. Sama jo, preden začnem delati z belo, temeljito očistim. To pomeni, da jo dejansko razdrem, da pridem do valjev. Moja mašina je "oguljena" do obisti. To pomeni, da sem z nje umaknila vse nepotebne dele, ki me ovirajo in med katerimi se nabirajo ostanki mase. Mašino lahko tako razdrem v treh potezah in jo očistim v manj kot treh minutah. Čistim jo samo z mokrimi robčki, ki lepo odstranijo vse delčke. Druga skrivnost pa je seveda v brušenju. Z brušenjem odstranim delčke prahu, ki so se na površini nabrali med samim delom. In ker se masa v globini ni umazala z ostalimi barvami, se po brušenju prikaže čista belina. Pa še na otip je veliko prijetnejša kot pred brušenjem. Daje občutek mehkobe, satena. Sama sem na brušenje dobesedno nora. Če mi kos pred brušenjem nekako ne "potegne", mi po brušenju skoraj vedno. Odbrusim ostre robove, drobne nepravilnosti, sijaj, ki se je nabral na zadnji strani, ko se je masa tiščala podlage... Res pa je, da brušenje ne paše vsem kosom. Etno stil ga zahteva občutno manj. Tudi zgornja zapestnica je zbrušena: zbrušeni so robovi, notranji in zunanji. Tako je za nošenje veliko prijetnejša, pa tudi na roko zdrsne veliko lepše.

Imejte se radi!

Maja

Ostančniki

Kadarkoli se spravim delati kakšno zadevo, vedno mimogrede naredim še kakšen kos z enakim vzorcem, barvo, motivom ali podobnim. Kar tako, vmes. Koščki ponavadi obležijo v kakšni škatli, največkrat jih za igro ali svoje umetnije porabi Tej. Kdaj pa kdaj pa jih sestavim tudi sama. Tako je včeraj nastala zapestnica, ki je daljna sorodnica že objavljene ribe. Da pa ji ne bi bilo dolgčas, sem ji dodala še prstan! Dan je bil enkraten za fotografiranje, zato je barva resnično oživela!

Maja

Domine

To je moja prva zapestnica ala Maniguette. Že ko sem v Angliji občudovala njene zapestnice in se odločila, da si kupim Giant extruder, sem vedela, da si enkrat želim narediti takšno zapestnico iz domin. V tej, ki jo vidite je dobrih osem ur dela (se ne splača). Najprej sem z exstruderjem naredila bazo, ki ima že v osnovi dve odprtini za vrvico. To je bilo v daljnem septembru! Ker sem uspela ob tem strašnem stiskanju zdrobiti moj popolnoma novi in težko pričakovani nastavek iz pleksija, sem bila TAKO BESNA, da sem vse skupaj vrgla v klet. Zadnjič pa so me pečeni delčki zamikali in sem jih oblekla v črno, jim naredila vzorec za domine in spet spekla. Ko so bili pečeni, sem luknje zapolnila z belo maso, ki sem ji dodala malo Kato liquid claya. Naredila sem še dno in spet spekla. Nato sem domine dolge ure brusila do gladkega. Ker vseeno nisem dosegla želenega učinka, sem jih polakirala, čeprav nisem pristaš laka, ampak črno pač res naredi črno. Pa še na vrvico in... mučenja je bilo konec. Tehnika res ni tako komplicirana, kot se bere, le da je strašno dolgotrajna, ampak jaz že imam v glavi nove in nove kombinacije!

PS1:

Darja, komentar sem vzela popolnoma dobronamerno in v pravi užitek! Hvala! Saj zato pa je rubrika "komentarji".

PS2:

Želvice iz prejšnje objave so velike približno 2 cm.

Lep večer!

Maja