četrtek, 31. december 2009

Srečno v barvah



Staro, nekoliko obrabljeno, a nikoli iz mode reklo pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ja, res je, samo srce in glavo moraš odpreti in to poiskati.
Ko sem na božični večer ležala v bolnišnici, so mi kot v flashu pred oči hodila dejstva, kaj je tisto, kar je v življenju najbolj pomembno. Saj ne, da tega ne bi že ves čas vedela, samo vseprevečkrat se na ta dejstva usede prah in prav tam ga pozabimo pobrisati. Ugotovila sem, kolikokrat se prepiramo za nepomembne malenkosti, namesto da bi se preprosto nasmehnili in šli preko njih. Tako pa filtriramo vse negativne iskrice, ki se zaradi norije časa vsidrajo v nas. Zakaj že? Ali jih bomo spremenili? Ali pa bomo zgolj zgubili dragocene minute, ko bi lahko bili srečni in nekomu pokazali: rad te imam, prav takšnega kot si! Drugačnega nočem, drugačen nisi TI!

Želim vam čim manj prepirov in več objemov,
manj joka in več smeha,
manj neviht in več sonca!

Imejte radi sebe in druge!

Srečno!

Maja

sreda, 30. december 2009

Rehabilitacija



Hormoni so se uredili, glava je trezna. Funkcioniram že brez tega, da planem v jok ob vsaki malenkosti. Človek racionalno hitro predela stvari, čustveno traja malo dlje, praznina pač ostaja. Res je, narava že ve, zakaj. Močnejša je od nas, kljub vsem našim brcam. In tako je še vedno prav. Samo tisti srčni ZAKAJ še vedno kljuva in bije.

Da sem lahko prešla skozi najhujše imate poleg mojih najbližjih največ zaslug tudi ve, ki berete moje pisanje!! Vse, ki ste mi naklonile tople besede, misli, upanje, ste me dvignile z nevidnimi rokami. Vsakič, ko sem prebrala vaše besede, se je odluščil košček žalosti. Neverjetno je, kako se je energija z vseh koncev Slovenije stekala v eno samo točko. Kot da bi se ubesedil in udejanil smisel Božiča! Toliko topline, sočutja in razumevanja je v vas! Hvala vsem skupaj in vsaki izmed vas. Res, prav vsaka beseda je bila neprecenljiva.

Uspela sem celo dokončati darilce, ki je nedokončano čakalo na mizi. Ustvarjanje je delovna terapija in hvala bogu, da ga imamo. Misli se umirijo in zlijejo v to, kar hočemo ustvariti. Roke vodi neka druga glava, srce utripa po svoje.

Za konec še besede ene mojih najljubših avtoric:

Zakaj Nekoč je bilo
ne more biti več Zdaj,
mar peščeni čarovnik časa
ničesar ne vrne nazaj?
(Bina Štampe Žmavc)

Lepa zadnja dva dni v letu vam želim!

Maja

nedelja, 27. december 2009

Kako? Zakaj?

Kako močno lahko boli praznina!
Kako dolge in grozljive so lahko noči! In kako pošastne so takrat slike!
Kako težko je ne delati načrtov in živeti samo za jutri!
Kako močna je J. rama!
Kako dolg in hladen je lahko dan, zaprt v praznino srca in temo duše!
In kako neskončno lažje se je izgubiti v množici kot biti sam s seboj! Samo gledati, poslušati in se truditi, da ne bi čutil!
Kako hudo je, ko umre bitje v tebi! In ker z njim umrejeo vsi novonastali načrti.
Kako nečloveški je lahko nekdo, ki mi vzame Teja v trenutku, ko ga najbolj potrebujem! Ne zaradi ljubezni, ne zaradi čustev. Zgolj zaradi principa. Ker nekje tako piše...

Kako težka so vprašanja, ki ne najdejo odgovorov!

J. HVALA, ker si!! Brez tebe ne bi zmogla! Hvala za vse drobne svečke, ki si jih prižgal okoli hiše! Hvala za najljubšo čokolado v omari in sir v hladilniku! Hvala za darila, ki si jih zavil in postavil pod jelko namesto mene! Hvala za tvojo roko, ki me je tako močno stiskala, da ne bi padla. Hvala, ker se lahko skrijem v tvojem objemu!

Maja

petek, 25. december 2009

Sanje...

Življenje je stkano iz sanj. Sanj, ki se začnejo, sanj, ki nas dvignejo in držijo pokonci, sanj, ki se končajo. Sanj, ki se spremenijo v moro in iz katerih se želimo čimprej zbuditi. A se ne moremo. Spremenijo se v resničnost.
Ko na božični večer ležiš v bolninici, sam brez tistih, ki jih imaš rad in končuješ ene izmed svojih sanj, loviš delčke upanja. Kot tiste prašne delce, ki jih vidiš plesati v zraku, ko se skozi okno upre sonce. Skačeš in hlastaš za upanjem. Ko bi lahko ujel in zadržal vsaj enega! Enega! Skači! Poskusi! Daj no!... In ujameš prvega. Doma me čakata dva para toplih rjavih očk. In ujameš drugega. Ljubezen. In tretjega. Kmalu bo pomlad. In četrtega. Ni je noči, ki se ne bi prelevila v jutro.
Sestavljaš v prah sesuto dušo in skušaš zabristi pogled, ki si ga doživel in se je zapisal v vsak delček tvoje biti. Sestaviš lahko, z mnogimi razpokami in manjkajočimi delci, zabrisati slike ne moreš. Vedno bo tam. Kot da bolečina že sama po sebi ni dovolj huda. Kot da resničnost že ni dovolj kruta.


Maja

PS
Se opravičujem, če sem koga zamorila.

ponedeljek, 21. december 2009

Igra življenja

Življenje je včasih res kruto. Poigra se z nami, ko to najmanj pričakujemo.
Našega malega bitjeca ni več.
Boli, tako zelo boli. Zdi se mi, kot da svojega življenja ne bi več živela jaz, ampak nekdo drug.
Pogosto sem se že spraševala, kaj sem naredila v življenju, da mi nalaga takšne preizkušnje. Katero lekcijo se še moram naučiti? Ali mi lahko kaj prihrani?
Boli, vedno bolj boli!!

Maja

sobota, 19. december 2009

Dišeča darila


Tanja je zadnjič na blogu spraševala, kaj bomo letos podarjale. Moja darila čakajo že od poletja, ko sem doma pobrala sivko in jo zmešala z grobo mleto morsko soljo, ki sem jo nato zapakirala v Ikeine steklene kozarce. Tako je nastala naravna dišeča kopel, brez SLS-a (sodium laureth sulfath-a, ki tako zelo škoduje našemu zdravju, pa je v skoraj vsakem higienskem ali kozmetičnem pripomočku).
Pa mi včeraj nekaj ni dalo miru. Kozarci me kar niso več pritegnili. Malo sem pobrskala po predalih, privlekla na dan blago in sedla za šivalni stroj. Nekoliko okorno sem sešila dve vrečki, saj za strojem že kar nekaj časa nisem sedela. Okrasila sem jih z bombažno čipko, ki se je valjala med mojo zalogo trakov ter rožicami, ki sem jih iz volnenega filca izrezala s hroščkom. Hroščka sem prvič uporabila za kaj drugega kot papir in presenečeno ugotovila, da res deluje. Delujejo sicer (pri meni) le Cuttlebugovi nastavki. Ostali niso dovolj globoki in filca niso prerezali skoz in skoz. Morda je res predebel, bom naslednjič poskusila s tanjšim.
Manjkala je le še obešanka in darilci za dve prav posebni dami sta nared! Veliko bolje kot le v kozarcih! Mislim, da bo nastala še kakšna vrečka, ko pobrskam med zalogami materiala.

Lepo sneženo soboto vam želim!

Maja

četrtek, 17. december 2009

Povztek



Za vse tiste, ki ste mislili, da smo izginili s površja Zemlje...ne, še smo tu. Malo obilnejši, malo bolj umirjeni, pa še kaj bi se našlo. Hvala vsem, ki ste ostali z mano ves čas in se kljub neobjavljanju vračali na mojo stran. Priznam, da sem se vsakič s slabo vestjio usedla za računalnik, ampak preprosto ni bilo snovi... Vmes sem bila še ob računalnik, saj ga je J. prav na hitrico prodal. Kar malo sem žalovala za mojim lepim belim Macom, ampak J. se mi je oddolžil za "racionalizacijo" in tako sem ponosna lastnica popolnoma novega srebrnega IMaca! Ja, Božiček je pač prišel malo prej:))

Pa še malo povzetka...ne ravno zadnjega meseca, pač pa kar nekaj let.
Življenje se vedno vrti v krogih. Jaz sem v zadnjem času sklenila enega od njih...takšnega s precejšnjim premerom. Kot veste sem s 1. decembrom dala odpoved v službi in tako prenehala biti ravnateljica. Sklenil se je krog dolg šest let in tri mesece. Ravnateljevala sem namreč odkar sem se vrnila s prve porodniške. Delovno mesto sem prevzela natančno tri dni po vrniti, takrat predvsem zaradi preokupacije lastnih misli, saj so se mi v življenju dogajale hude stvari in nekako sem morala skreniti z negativnih misli. Bila sem med najmlajšimi ravnatelji, pogosto sem se počutila kot hči mnogih kolegov. In premnogokrat so me tako tudi obravnavali. Pokroviteljsko, s takšnim rahlim nasmeško...saj poznate. Toliko bolj sem se morala truditi in dokazovati, tolko več kamnov je bilo na moji poti. Ko se je kamenje počasi spreminjalo v skale in skale nato v gore, sem se odločila, da se ne grem več. Res, ne grem se več!
In tako sem sedaj tu! Doma! Če povem po pravici, se mi vsak dan v glavi nariše vprašanje, če mi je žal. Ne, ni! Niti malo! Kaj bom delala, ko pridem s porodniške, še ne vem, ampak kot Scarlett O'Hara bom na to mislila...ne jutri, pač pa leta 2011:) Do sedaj se mi je v življenju še vedno izkazalo, da tudi če se je zdelo, da sem naredila korak nazaj, je bil to le zalet za naprej. Najprej moram oddelati trenutno najpomembnejšo vlogo in v skladu s svojim značajem, jo želim oddelati perfektno. Ostalo ni pomembno!

Pa, da ne boste mislili, da prav nič ne ustvarjam!! Tu je prvi paket voščilnic. Čopič se je kar nekoliko okorno vrtel v mojih rokah po tolikem času, tudi kombinacije niso ravno letele skupaj, pa vseeno...jutri pridejo na vrsto nove. Je J. komentiral, da bomo najbrž letos končno pomagali Unicefu...pa vseeno ne bomo.



Tudi jelko že imamo! Letos so kot kaže prodali vse ogromne že 1. decembra. Tako imamo malo manjšo kot ostala leta, ampak lahko vsaj hodimo mimo!!

Maja

sreda, 11. november 2009

Long time...no see


kazalo

Uf, je tole dolgo trajalo! Prav sram me je, da se po dnevih Makrima nisem nič oglasila, ampak v zadnjem času sem se egoistično ukvarjala izključno s svojim počutjem. Naša družina namreč pričakuje težko pričakovanega četrtega člana in lastno počutje ob tem me je izdalo, šokiralo, presenetilo in še kaj. Fizično namreč! Zdeluje me slabost in utrujenost, ki je od prve nosečnosti ne poznam, ampak razlika je ali jih imaš trideset ali skoraj osemintrideset, pa če si to hočeš priznati ali ne!
Dopoldne še nekako funkcioniram, ampak takrat sem seveda v službi, popoldne pa okupiram kavč in to je to! Sama sebi nisem podobna, saj prej za počitek nikoli nisem želela imeti časa! Sedaj pa sem ena velika ljenština!! Mislim, da se polhi lahko skrijejo pred mano, kar se spanja tiče!

Danes sem doma in zbrala sem toliko moči, da sem prižgala računalnik. Šokirala me je množica mailov in spet me je bilo sram, da sem mrknila! Zato izkoriščam trenutek tule in zdaj, da sem vsem, ki ste se udeležile delavnic MaKriMa iz srca zahvalim, pa čeprav je od njih že štirinajst dni! Zame je bila to neverjetna izkušnja. Pred začetkom sem imela strašno tremo, glas se mi je tresel, da ga sploh nisem prepoznala, pa še slabo mi je bilo tako, da sem bila komaj na nogah. Imela sem občutek, kot da jih vodi nekdo drug, saj sama sebi nisem bila podobna! Navdušila pa me je energija in ustvarjalnost s katero ste dobesedno padle v delavnico! Nisem pričakovala, da bomo s takšno intenziteto delale do devetih zvečer!
Pa še ena stvar me je popolnoma navdušila: vse sem vas v živo videla prvič, pa sem se z vami pogovarjala, kot da vas poznam že vse življenje, kot da ste moje prijateljice, ki se nekaj časa nismo videle!! Uau, kaj naredi blogerska scena!!

Tako: upam, da se z objavljanjem poboljšam, saj moram z decembrom ostati doma! Imam namreč visok pritisk, ki ga bom upam zniževala z ustvarjanjem! Ta mesec moram predati posle v službi. Izbiramo mojega namestnika in "ljudska kuhinja", ki so jo ljudje sposobni sproducirati me žalosti in jezi! Najbolj pa sem razočarana nad tistimi, ki zase mislijo, da so najbolj odkriti in direktni, pa delujejo najbolj zahrbtno. Ampak o tem kdaj drugič!

Maja

torek, 20. oktober 2009

Mini book pendant

Ni bilo volje.
Ni bilo volje za vstati.
Ni bilo volje za iskanje idej. Niti za to, da bi jih zadržala v glavi.
Ni bilo volje za to, da bi se opravičevala, zakaj se počutim tako, kot se počutim.
In ni bilo pošteno s tem obremenjevati druge.

Po dolgem času izdelek. Knjigica meri 4 X 4,5 cm, listi merijo 3,5 X 4 cm. V resnici je lepša kot na sliki:))

Maja

torek, 06. oktober 2009

Jesenska


Po včerajšnjem adrenalinskem šoku, ki me je napadel pred in po razgovoru pri ž, me je današnji dvanajsturni delavnik sesul. Komaj sem se privlekla do doma, komaj uspem kaj pametnega spacati. Poslušam J. in Teja, ki se še nekaj mučita z branjem, čeprav je ura že pozna, ampak urniki "sodobnih" družin so prav nemogoči. Včasih me to TAKO razjezi! Tudi to je bil eden od razlogov, da sem v službi dala odpoved. Odločila sem se za družino, ne za kariero. Ampak kot kaže rabim še eno lekcijo, saj sem dobila nov izziv, ki ga moram pretehtati, novo ponudbo, o kateri je potrebno močno razmisliti. Koliko lekcij še rabim? Kaj se moram še naučiti? Včasih si želim, da bi imela pot manj ovinkov! 
Ampak dovolj globokoumnih.

Ker je čas, ko se mi pri ustvarjanju po naravni poti poli nekoliko odmika, sem se odločila ustvariti nekaj drugega. Fantastične želodove kapice velikanke se nama s Tejem v Volčjem potoku vsakič prav nesramno ponujajo. Z njimi si polniva žepe in razmišljava, kaj lahko ustvariva. Zadnjič sem sedela na klopci na toplem soncu in eno premetavala med prsti. Ideje so kar švigale. Najprej sem želela želodke narediti iz polija, pa me je prešinila ideja, da bi jih sedaj na jesen lahko naredila iz filca. Filc mi deluje nekako jesensko zimski material, saj ga sama na golo kožo zelo težko nosim. Pravu užitek mi je bil ustvarjati pisane želodke in še sto idej imam, kaj ustvariti z njimi. Zaenkrat malo odbita ideja jesenske ogrlice!

Naj vas ne odnese iz "ovinka"!

Maja

sobota, 03. oktober 2009



Včeraj sem se že zbudila tečna. Ne vem ali je to vpliv bližajoče se polne lune ali kakšno hormonsko neravnovesje, ampak prav vse mi je šlo na živce. Potem sem se še eno uro vozila v službo, ker ljudje v dežju vozijo kot da bi prvič sedli za volan, zamudila sem na kolegij, se zdrla na sodelavke, ker so med kolegijem klepetale, skratka popoln dan.
Med enourno vožnjo sem razpoloženju primerno sproducirala seznam stvari, ki me iritirajo, pa vem, da se zaradi njih ni vredno sekirati:
  • zamašen odtok v tušu,
  • prazen tulec od wc papirja (nove role ni niti v omari, se pravi, da je v kleti),
  • drobtine na pultu,
  • prazna škatla od piškotov, varno spravljena nazaj na svoje mesto v omari,
  • tetrapak mleka v hladilniku, v katerem je mleka ravno za dno pokrit,
  • šoferji, ki ti na avtocesti vozijo tik za ritjo,
  • da na Petrolu v kavomatu zmanjka mleka ravno v trenutku, ko si jaz zaželim kapučino,
  • reklame med filmom (če že uspem dočakati film, med reklamami obvezno zaspim),
  • da na J. bowling večer, ko bi lahko imela TV samo zase in si v miru ta nevemkolkičže pogledala nevemkateriže del Gilmoric, ne najdem pravega daljinca za TV. Prvi vir informacije - otrok - spi, drugi del informacije se ne javi na telefon! 
  • polivanje okoliških njiv in travnikov s "Creino", ko si zaželim spati v sveže prezračeni spalnici (saj razumem, da je treba nahranit prenaseljeno zemljo, ampak - VSAK DAN?!?)
  • da se sosed spravi žagati drva edini dan v tednu, ko bi lahko spala (ta je današnja)
(iz njih se da prav lepo razbrati potek mojega dneva:))

Lep dan!

Maja

sobota, 26. september 2009

Babičine skrinje




Moja prababica je živela v stari kamniti primorski hiši. Vedno sem se veselila obiskov pri njej. Bila je izvrstna kuharica in še boljša slaščičarka. Vse pečene dobrote je v sobi zložila na star šivalni stroj, "singerico" tiste vrste, ki se ji je glava obrnila navzdol. Pokrila jih je z belim prtom, v katerega je sama všila bombažno čipko. Naše prvo opravilo je bilo kukanje pod prt, katere dobrote nam je pripravila. Njen recept za domačo Sahar torto z vanilijevo kremo moja mama še vedno skrbno čuva in lahko rečem, da je to naša hišna torta za posebne priložnosti. 
Vse svoje začimbe za peko je hranila v stari pločevinasti škatli. V tistih časih se takšnih dobrot pri nas še ni dobilo, babi pa je z "maloobmejno" hodila v Gorico in tam nabavljala vse zaklade. Spomnim se, kako je škatla dišala po pravih vanilijevih strokih in domačih rozinah. Spomnim se pisanih mrvic in srebrnih kroglic iz sladkorja, s katerimi je okrasila Sahar torto. V mojih otroških očeh so bili to največji zakladi.

Pa to niso bili edini. Pravi raj se je odprl na starem podstrešju. Tam sta bili dve skrinji, polni starih knjig in revij, med katerimi so bile tudi vezane izdaje prvih Cicibanov, ob katerih sem se naučila brati. Stara rjava omara se je šibila pod težo domače marmelade in kompota. Na policah si našel gumbe, pločevinaste svečnike, stare sveče, tulce od sukancev... Najbolj pa mi je bila všeč dedkova stara pisalna miza, takšna z rolojem. V njej je babi čuvala prava dedejeva peresa in njegove rokopise.

Tretja skrinja je dišala po mešanici sivke in naftalina. V njej sem med babičino "balo" najraje izkopala dve porcelanasti punčki, eno z bledo rumeno nabrano čipkasto obleko in eno z belo. Vedno sem ju smela le občudovati in vrniti nazaj točno tako, kot sem ju dobila.

Žal je babi umrla, ko mi je bilo devet let in vsi zakladi so izginili. Kljub žalostni zgodbi, ki je sledila po njeni smrti, mi je uspelo ohranitvi dva neprecenljiva zaklada: kup starih fotografij, nekej še iz 19. stoletja in kuharico, ki jo je napisala in založila Magdalena Bleiweisova leta 1868!

Babi- takšna kuharica kot si bila ti, nisem, nekaj receptov pa vseeno imam! Hvala ti za vse!

Maja

sreda, 23. september 2009

O izzivih starševstva


Starševstvo in vzgoja lastnih otrok sta zame dva izmed največjih izzivov v življenju. Najlažje je biti pameten in pridigat o "pravi" vzgoji in pristopih drugim staršem, ko pa pride do vzgoje lastnih otrok, včasih vse popusti.
Naj povem primer: Tej je trenutno v "problematičnem" obdobju (no, vsaj upam, da je le obdobje). Ponavadi zjutraj vstane malo za mano, se nekaj časa igra, nato pa pogosto pogleda kakšno risanko, kar mu dovolim, saj drugače za gledanje televizije nima časa. Včeraj zjutraj sem se tako pred odhodom v službo šla od njega poslovit, pa mi začne razlagati, da čaka eno risanko na TV3. V naglici mi gre skozi možgane sto in ena ideja: TV3? Kaj? Katera risanka? Mimogrede zavpijem J. naj čez 5 minut prečekira, katero risanko gleda Tej, saj sva mu prepovedala gledati razne japonske risanke kot so Yu gi oh, Di gato in podobno mračno in nasilno zadevščino. Čez 5 minut telefon. J:"Ali lahko prosim otroku razložiš, da sva mu res prepovedala gledati japonske risanke in zakaj." 
Mi da Teja na telefon. Začnem z vsemi pravilnimi pedagoškimi pristopi:"Veš, Tej, midva trenutno bolje veva, kaj je zate dobro in kaj ne... Pravila bla, bla, bla...Razumeš?" Nič. Glasneje:"Razumeš?!!" Nekam oddaljen: "Ja, kaj se dereš!?" 
Nato spet J:" A veš, kaj je mali naredil!! Gladko je odložil slušalko na omarico in se mirno praskal!" 
Že malo manj pedagoško: "Daj mi ga nazaj na telefon!" 
"Je zbežal nazaj gor in noče dol!"
Še malo manj pedagoško in skozi zobe:"NAJ PRIDE DOL, PA ČE GA PRIVLEČEŠ!"
In nato PRAV NIČ PEDAGOŠKO:" Dragi moj sin! Maš veliko srečo, da me zdajle ni doma, ker bi ti tako pripeljala, da bi se okol obrnu! Zaslužil si si prepoved..."

Ko mi tako zviša obrate sem sama nase jezna, da se težko obvladam in začnem renčati in pridigati... Ali so kriva naša previsoka pričakovanja do lastnih otrok, da nam tako z lahkoto potegnejo živec ali prevelika želja, da bi vzgojili prav? V dani situaciji odreagiraš v afektu, pozabiš na vse, kar si se naučil, prebral ali so ti povedali drugi. Pa čeprav ti je kasneje žal in veš, da bi imel z drugačnim pristopom več učinka. 

Pa še by the way: Tejeva razlaga je bila, da je njega tisti trenutek RES TAKO srbelo, da se je RES moral FAJN popraskat!

Veliko veselja pri vzgoji in malo pene na ustih!

Maja

četrtek, 17. september 2009

Različni izrazi ene same misli 2.





Quick tutorial:
I made a template for book plates out of cardstock. Using my Bind-it-all I punched holes in it. I rolled polymer clay through my pasta machine on No. 1 setting. I cut out covers with exact knife using template. I textured them with my Tribal Ancestory Stamp Sheet and added a head figure which I made using rubber mould. After baking, I colored plates with burnt umber oil paint and whipped them with wet tissues. I left them to dry for about 24 hours. Than I glued paper on the inside of the covers and completed the book with Bind-it-all machine!

Najprej hvala vsem, ki ste se prijavile na mojo delavnico, za izkazano zaupanje. To, da se je tako hitro napolnila, mi je dalo novega zagona! Uau!!
V življenju zelo močno verjamem, da se stvari vedno uredijo tako, da je prav. Včasih je tudi dobro počakati, da gre življenje svojo pot. "Go with the flow" je reklo, ki me je v življenju daleč pripeljalo. Tudi tokrat. Od moje "usodne" odločitve nisem prav dosti migala v smer za novo službo in lahko rečem, da je prišla sama. Verjela sem v življenje, verjela sem v prav in verjela sem v dobro in pozitivno. Obrestovalo se je!
Kate mi je takrat v komentarje zapisala, da ji je mož rekel, da je ob podobni odločitvi ratala spet človek. Ja, tudi meni je J. žaželel dobrodošlico nazaj med normalnimi in počasi se tudi že jaz začenjam tako počutiti. Občutim močno olajšanje, čeprav vem, da bodo trije meseci še zelo naporni in da bo kar nekaj časa trajalo, da si spet očistim sistem! Ampak Nietzsche je že vedel, ko je rekel, da "što ne ubije, jača"!

Kar pa se izdelka tiče: morda sem s to tehniko in motivom že dolgočasna, ampak to knjižico sem še morala narediti... Me je kar preganjala. Rezultat mi je všeč in žal... ni zadnja!

Verjemite vase in v svojo moč!

Maja

nedelja, 13. september 2009

MaKriMa

Po dolgem času pogovarjanja, številnih idej in tudi malo cincanja, smo s Kristino in Majdo uredile vse potrebne stvari, da lahko organiziramo tečaj poli ustvarjanja. Rodila se je MaKriMa. Zasluga za ime, logotip in celotno idejno zasnovo (tudi letak), gre J., ki nam je pral možgane o tem, kaj znamo in zmoremo celo pot na beneško letališče in nazaj. Nekaj tega se je "usedlo" in tu je: tridnevni tečaj poli ustvarjanja.

Tečaj bo potekal v Ljubljani od 27. do 29. oktobra od 17. do 20. ure. Vsaka od nas organizira eno delavnico in sicer takole:
Majda je pripravila nadaljevalno delavnico millefiori tehnike. Njene umetnije si lahko pogledate na njenem blogu.
Pri Kristini se boste naučile uporabljati različne tehnike transferja, npr. kako lahko v obesek vkomponirate svojo najljubšo fotografijo iz revije ali fotokopiran izrek iz najljubše knjige.
Na moji delavnici bomo izdelovali velike zapestnice brez uporabe ekstruderja. Okrasile jih bomo s pomočjo tekstur in oljnih barv. 

Do zasedbe mest se lahko prijavite na fimolandija@gmail.com,  kjer dobite tudi vse ostale informacije. Udeležite se lahko posamezne  delavnice ali pa vseh treh. 

V ceno delavnic je vključen ves potrebni material.

Maja

četrtek, 10. september 2009

Odločitve nas določajo

izrazi

Ta teden je bil gotovo čustveno eden bolj napornih tednov v mojem življenju. Dolgo časa sem premišljevala, razglabljala, oklevala, se odločila...in spet premislila. Prejšnji teden pa sem zbrala toliko poguma in dosegla končno odločitev. V torek sem jo povedala tudi na seji kolektiva. Odstopila sem s funkcije. Enostavno nisem zmogla več. Obremenitve so bile prehude, breme odgovornosti za vse, pretežko. Z vsako novo nalogo, ki sem jo dobila, sem čutila, kot da se pogrezam globje v beton. Ker sem po naravi perfekcionist, so me napake, ki sem jih začela delati, pestile do onemoglosti. Nespečnost je postala moje drugo ime, počasi sem postajala zadirčna čustvena razvalina. Tega pa ne želim. V osnovi sem pozitiven človek in taka želim ostati. Resno sem se vprašala do kam potiskati meje možnega, kaj žrtvovati in za kaj?

Iskreno so me ganile reakcije sodelavcev. Nisem pričakovala vse podpore, ki sem jo bila deležna. Nisem pričakovala iskrenega joka, pisem, misli in toplih želja. Vem, da nisem bila nikoli stereotipen šef, vendar mi je način, ki sem ga izbrala, vzel preveč energije, pojedel prevelik del mene. V življenju pride čas, ko se moramo odločiti, presekati in iti novo pot, saj je celo življenje le pot iskanja samega sebe.

Naj povzamem z besedami, ki mi jih je v pismu namenila sodelavka: Določamo se z odločitvami. Z njimi oživljamo in osmišljamo besede in sanje. Z njimi omogočimo, da tisto, kar smo, postane, kar želimo biti. 

Da pa je na svetu vedno vse v ravnotežju, je poskrbela Petra. Za pogum na svoji poti sem zadela njena simpatična ptička!! Že vem, katero steno bosta popestrila! Petra, HVALA!!

Bodite zvesti sami sebi!

Maja

sobota, 05. september 2009

Ancient


 Tokrat malce drugačna barvna shema. O mojih težavah z barvami sem že pisala. Ne morem ven iz rjave, zelene in seveda črno bele kombinacije. Tokrat pa me je zamikala postarana bakrena zapestnica. Patine nisem delala še nikoli, spomnim se le, ko mi je pred leti neka likovna učiteljica razlagala, iz katerih barv jo zmešaš. Seveda je ta engram prekril prah desetletja. V Artu so mi želeli prodati patino za pravega zelenega "volka", pa nekako nisem bila pripravljena dati 10evrov za nek poskus. Izbrala sem cenejšo varianto in kupila akrilno barvo odtenka žada. Kar nekaj poskusov je bilo treba, da je bil rezultat približno takšen, kot sem želela.

Sicer pa hvala vsem za vse spodbudne besede in misli. Večkrat jih preberem in priznam, da mi dajo veliko energije. Zato za danes moja današnja mantra:

"Moja najvišja prizadevanja so daleč v sončni svetlobi. Morda jih ne bom nikoli dosegla, a lahko se ozrem navzgor in vidim njihovo lepoto, verjamem vanje in jim skušam slediti."
(Louisa May Alcott)

Uživajte!

Maja

četrtek, 03. september 2009

I won, I won, I won...


Kar približno en mesec je zgornja slika počivala na stranskem robu mojega bloga. Skoraj pozabila sem že, da sem se podpisala pod Cindyn "giveaway". Do danes! Ko sem rabila odklop, sem malo pogledala na blog in ugotovila, da imam dve novi spremljevalki. Kot vedno, sem se odpravila "na obisk". Ko sem odprla Cindyno stran, sem bila najprej malo zmedena, saj sem "si pogledala v oči", pa še moj banner je tolkel ven. Kaj? Ker vseeno nisem bila 100 odstotno pri stvari, sem šla nazaj in kliknila še enkrat. Še vedno jaz. In nato sem prebrala: ZADELA sem giveaway in v Cindyni trgovini sem si lahko izbrala dobrot za 50$!!! Počutila sem se kot otrok v trgovini s sladkarijami! Eno uro sem skakljala sem in tja in izbirala! Wow! Res sem se po napornih dneh počutila kot da nekdo tam zgoraj ve, da sem potrebovala nekaj za pocrkljat!!

Obenem pa sem ponovno razmišljlala, kakšno bogatstvo nam pravzaprav nudi blogoscena. Na ta način sem spet spoznala eno krasno osebo, ki je sicer nikoli ne bi imela priložnost srečati. Njena širokogrudnost naju je povezala na nek poseben način, v nekem posebnem trenutku, ko obe prestajava kar težke stvari. Tako lahko na popolnoma drugem koncu sveta najdeš človeka, s katerim se takoj ujameš, ko kemija deluje tudi na daljavo! Navdušujoče!

Ker je v mojem življenju čas za spremembe, sem spremenila tudi podobo bloga. Že dolgo časa sem si želela, da bi bil moj blog bel... pa vendar ne samo bel. Danes sem končno odkrila ozadje, ki mi popolnoma ustreza! V moji najljubši barvni kombinaciji! Ko sem ga naložila, sem rekla samo: to je to! Še J. pripravim do tega, da mi naredi nov banner, pa bo.

Lep večer!

Maja


ponedeljek, 31. avgust 2009

Različni izrazi ene same misli

Poletje se poslavlja. Nikoli ne žalujem, ko se jesen prevesi v zimo, zima v pomlad, pomlad v poletje. Odhod poletja pa me vedno navda z žalostjo. Težko se ločim od dolgih dni, bleščave svetlobe, toplote. Bosih nog in svobode, ki jo nudi poletje. Poleti lažje diham. Kamorkoli pogledam je inspiracija. Kamorkoli pogledam, je polno življenja. Tudi če zaprem oči, ga slišim. Slišim plahutanje vran, ki v jati letijo čez vrt. Slišim čaplje, ki so prišle po svojo večerjo. In žabe, ki jim je uspelo uiti. Tudi, ko vdihnem, ga čutim. Vonj pokošene trave, praproti v gozdu, poletnih večerov.
Sivine mesecev, ki so pred nami, ne maram. Edini žarek upanja so sončni jesenski dnevi, ko javor zažari v vsej paleti svojih baru, pa buče z optimistično oranžnostjo. Morda pečen kostanj in listje pod nogami. Pa vseeno. Poletje je zmagovalec. Brez konkurence.
"There is a bittersweet time at summer's end. A long strand of pearly days that we never wish to let go!"

Uspešen začetek šole vsem: tistim v klopeh in tistim, ki se z njimi trudite. Naj šolsko leto ne bo preveč dolgo, predvsem pa ne preveč naporno!

Maja 

nedelja, 30. avgust 2009

Michelle

Deževno soboto se da narediti tudi zelo zabavno in pestro. Majda je že pred časom dala idejo, da bi si me lahko ogledale sejem Creativ Salzburg. Zakaj pa ne? Salzburg je blizu, lep ob vsakem letnem času. Pa smo šle. Majda, Kristina, Darja in mm. Na 26. 600 m2 smo se naužile prezgodnjega božičnega vzdušja, vzdihovale nad lepimi izdelki in zaključile, da še dobro, da navadni smrtnik ne more praktično nič kupiti, sicer ne bi mogle domov z vso kramo, ki nam je bila všeč.
V zadnji dvorani je prišel na vrsto nakit. Tu so domovali večinoma indijci in kitajci, pri njih pa lahko kupiš praktično vse, tudi če nimaš firme in Vat številke. Pa smo nabavljale. Z menoj domov je šla moja nova pupa, ki sem jo poimenovala Michelle ali kar Miška po domače. Že dolgo sem jo ogledovala po netu, pa so bile predrage, zaradi velikosti je bila poštnina neznanska. Tu pa le 30 evrov. Tudi raznobarvna buna ni bila draga, pri kitajcih pa "multi strand" chokerji je po 30 centov. Kdo bi se lahko uprl?
Zaključile smo, da pridemo drugo leto z registrirano firmo in Vat številko:))

Maja


četrtek, 27. avgust 2009

Želvice za Varjo



O Varji, moji hvarski sobrskalki kamnov sem že pisala. Danes sva bila povabljena na otvoritev novih prostorov, ki jih je čarobno uredila za svoje delavnice. V dokaj pusti, stari montažni hiši iz leta 70 in še nekaj, se ti na koncu socialističnega hodnika odpre svet barv, indijske glasbe, soja sveč. Zrak diši po kadilu in futoni oblazinjeni z množico pisanih blazin vabijo, da se zlekneš, vdihneš in preprosto uživaš. Stena za tabo gori v ognjenih barvah, njena desna soseda je zelena, prepredena z zlatimi vijugami. Na levi je rjava zavesa, ki jo je varja pošila z drobnimi beščečimi kamni, za njo je garderoba. Na tleh so oranžne in rdeče lučke, ki s svojo svetlobo pričarajo domačnost in toplino. Ko enkrat ležiš, ne moreš več vstati. Niti si ne želiš. Prostor diha sprostitev in notranji mir, ki ga Varja napolni s svojo svežino in vedno nasmejano osebnostjo. 

Varja: naj ti še naprej uspeva, saj si TI to zaslužiš!

A-ja: saj ste razbrali, za koga so želvice!

Maja

torek, 25. avgust 2009

"Vojna idej, kam naj grem naprej..."

"Vojna idej, kam naj grem naprej? V malo skrito vas, v bolj umirjen čas..." Saj poznate to od Siddharte? Se mi zdi, da že sto let nisem nič objavila, sto let brskala po netu... Res me ima, da bi pobegnila v kakšno malo, skrito vas na kakšnem otočku v Baltiku. V svetilnik mogoče... Daleč stran od vseh motečih dejavnikov. Da v življenje spravim množico idej, projektov. Včasih gre res za vojno idej. Rad bi naredil vse, časa pa je le za nekaj malega, preprostega. 
Prejšnji teden sem si živčno napetost in ponovno popolno iztirjenost blažila z nizanjem teh drobnih perlic. Nanizala sem jih dobrih osem metrov, zato veste, da sem bila res daleč stran. Zgornja ogrlica ni ravno to, kar sem hotela, imam pa nanizanih perlic še na zalogo, a čakajo bolj umirjen čas... Majda in Kritina sta predlagali, da glede na to, da je živčnost skoraj moje drugo ime, naj perlice nizam za prodajo tistim, ki se jim tega ne da početi:)) No, ja, tudi jaz raje počnem kaj drugega, ampak hvala, da sta me ponovno dvignili. S svojimi idejami, humorjem in načrti za prihodnost! Hvala, ker sta!!

Ostalim pa se iz srca oproščam, ker sem v zadnjem času bolj slab "komentator" ampak še miška se mi je popolnoma spraznila, tako sem jo zanemarjala!!

V upanju na malo skrito vas in bolj umirjen čas vsem lep pozdrav!

Maja

petek, 14. avgust 2009

Asian Fusion




Predvčerajšnjim me je nekaj popadlo in azijsko obarvani obeski so leteli izpod mojih prstov. Kljub temu, da je za poli absolutno prevroče in da je ravne robove skoraj nemogoče stakniti skupaj, se nisem dala. Kot da bi se Azija naselila vame in gnala moje roke in možgane. Ideje so nastajale kar sproti in še nekaj jih je ostalo neutelešenih.
Danes je moj zadnji dan dopusta. Ne morem verjeti, kako hitro je šlo. Kljub temu, da smo se zadnje dva tedna samo potepali in nas je bila cela Slovenija polna, sem uspela kar veliko ustvariti. To je znak, da je moj um sproščen in spočit, da v njem ni balasta, ki bi oviral nastajanje idej in zaviral roke, da bi ustvarjale. Kljub mnogim sklepom, da se letos ne bom pustila tako spraviti ob živce, bom pogrešala ta čas. Pogrešala bom jutra brez naglice, kavico na terasi in svobodo, da se za ustavrjalno mizo usedem, kadar želim. 
Adijo počitnice, lepo je bilo...

Maja

četrtek, 06. avgust 2009

Hakuna matata



Sedaj, ko je doma Tej, so se stvari postavile na svoje mesto. Ideje kar dežujejo, časa primanjkuje, skratka vse je tako kot mora biti:) Hakuna matata.
Prejšnji teden sem se odločila, da korenito spremenim organizacijo svojega studia. J. mi je sestavil novo omaro, ki je zapolnila še edini prosti kotiček. V Ikei sem kupila nove posode, posodice, škatle. Pod vtisom lepo organiziranih ateljejev žensk v reviji Where women create, sem se lotila pospravljanja. V studio sem želela vnesti malo več duše, reda in organiziranosti.

Ta teden me je ideja minila. Nikoli se ne bom poboljšala. Moja miza je spet en velik mess.

Maja
(from the mess of my heart)

nedelja, 02. avgust 2009

Pomoč sočloveku



Po 14ih dneh moje uho ni nič bolje.  Včeraj je bil pritisk v ušesu tako močen, da sem mislila, da mi bo razneslo glavo. Po dveh dozah Amoksiklava in eni dozi Sumameda nimam več zaupanja v uradno medicino. Ležala sem na kavču in razmišljala, kaj naj naredim. Potem sem se spomnila na mamino prijateljico, ki se ukvarja z alternativo. Bilo je že po deveti uri, pa sem se vseeno odločila, da jo pokličem. Kljub temu, da je bila že v pižami, se je odločila, da mi prinese zdravilo. Danes sem MNOGO bolje!
In zakaj pišem vse to? Zato, ker sem ostala brez besed, da še vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati kljub temu, "da so že v pižami", ki jih ne zanima materialni dobiček oz. kaj bodo iz tega pridobili. Samo gola pomoč sočloveku, pa naj bo to panična ženska z ušesobolom. Kako naj se jim sploh zahvalimo? Kako naj jim dobroto povrnemo?
Samo tako, da jo sami damo naprej.

Lepo nedeljo!

Maja