Happy or idiot?

Prejšnji teden sem na nekem predavanju slišala, da je zasvojenost z negativnimi informacijami osnovna zasvojenost in mati vseh ostalih. Osebno mislim, da ne samo z informacijami, pač pa splošna negativnost in negativizem, egoizem, poveličevanje lastne vrednosti in nemar za druge.

Na splošno se v življenju trudim misliti pozitivno. Ker redko glasno kritiziram, redko pljuvam po 

ostalih, jim dopuščam njihova mnenja in drugačnost in sem zadovoljna s tem, kar imam, se pogosto počutim takole:

Ker je moje vodilo: ne kompliciraj,... ker opravljanje ni moj hobi in raje pohvalim kot grajam, pogosto dajem vtis, da nekritično sprejemam svojo okolico. Ni res, le močno se zavedam naslednjega:

Smo, kar MISLIMO!

Kar mislimo, določa naša PREPRIČANJA!

Naša prepričanja določajo naša OBČUTJA.

Naša občutja vplivajo na naše REAKCIJE!

Ne moremo živeti pozitivno, če je naš um negativen!!

Am I happy or am I an idiot?

Če mi uspe na zgornjo sliko pričarati vsaj še en "rumen" obraz, bo svet malo lepši!

Če je tam zunaj kdo, ki se kdaj počuti tako kot jaz in če tudi njemu uspe najti družbo vsaj še enega "rumenčka", bo svet lepši... In morda sprožimo verižno reakcijo...

Vem, da se mi bodo negativisti smejali, a kdo je srečnejši?... In tisti se smeje zadnji!

Imejte se radi in bodite pozitivni!

Maja 

Babičine skrinje

Moja prababica je živela v stari kamniti primorski hiši. Vedno sem se veselila obiskov pri njej. Bila je izvrstna kuharica in še boljša slaščičarka. Vse pečene dobrote je v sobi zložila na star šivalni stroj, "singerico" tiste vrste, ki se ji je glava obrnila navzdol. Pokrila jih je z belim prtom, v katerega je sama všila bombažno čipko. Naše prvo opravilo je bilo kukanje pod prt, katere dobrote nam je pripravila. Njen recept za domačo Sahar torto z vanilijevo kremo moja mama še vedno skrbno čuva in lahko rečem, da je to naša hišna torta za posebne priložnosti. 

Vse svoje začimbe za peko je hranila v stari pločevinasti škatli. V tistih časih se takšnih dobrot pri nas še ni dobilo, babi pa je z "maloobmejno" hodila v Gorico in tam nabavljala vse zaklade. Spomnim se, kako je škatla dišala po pravih vanilijevih strokih in domačih rozinah. Spomnim se pisanih mrvic in srebrnih kroglic iz sladkorja, s katerimi je okrasila Sahar torto. V mojih otroških očeh so bili to največji zakladi.

Pa to niso bili edini. Pravi raj se je odprl na starem podstrešju. Tam sta bili dve skrinji, polni starih knjig in revij, med katerimi so bile tudi vezane izdaje prvih Cicibanov, ob katerih sem se naučila brati. Stara rjava omara se je šibila pod težo domače marmelade in kompota. Na policah si našel gumbe, pločevinaste svečnike, stare sveče, tulce od sukancev... Najbolj pa mi je bila všeč dedkova stara pisalna miza, takšna z rolojem. V njej je babi čuvala prava dedejeva peresa in njegove rokopise.

Tretja skrinja je dišala po mešanici sivke in naftalina. V njej sem med babičino "balo" najraje izkopala dve porcelanasti punčki, eno z bledo rumeno nabrano čipkasto obleko in eno z belo. Vedno sem ju smela le občudovati in vrniti nazaj točno tako, kot sem ju dobila.

Žal je babi umrla, ko mi je bilo devet let in vsi zakladi so izginili. Kljub žalostni zgodbi, ki je sledila po njeni smrti, mi je uspelo ohranitvi dva neprecenljiva zaklada: kup starih fotografij, nekej še iz 19. stoletja in kuharico, ki jo je napisala in založila Magdalena Bleiweisova leta 1868!

Babi- takšna kuharica kot si bila ti, nisem, nekaj receptov pa vseeno imam! Hvala ti za vse!

Maja