Prav vse se začne in konča pri omejitvah, ki si jih sami postavljamo! Tega ne bom nikoli počela, tega ne bom nikoli znala, to ni zame, nimam časa, nimam denarja... Tisti trenutek, ko se odločimo, da dovolimo življenju, da nas popelje v svet, ki leži pred nami, tisti trenutek podremo meje... visoke zidove, ki si jih zidamo okoli sebe... zaradi lažnega občutka varnosti, zaradi izgovorov... Tisti trenutek začnemo rasti, in ja... začnemo uporabljati krila. Prav vsi jih imamo, samo nekateri pač ne vemo zakaj. Prepustila sem se. Prepustila, da srce vodi roko in pod vodo tišči glas, ki vpije "Ne znaš". Bil je vedno tišji in vedno šibkejši... in moja prva tri domišljijska bitjeca so tu. Pupi sta zleteli izpod svinčnika, Mr. Whimsy mi je delal več težav. Na tečaju namreč ni predstavljeno, kako se nariše fanta. Potrebno je bilo močno zapreti oči in pogledati globoko, globoko v svet pravljic, ki ga nosim s seboj. Pa je nastal in všeč mi je!
Hvala, Willowing, veliko sem že pridobila. Na podobe okoli sebe gledam z drugimi očmi. Začela sem opazovati, kako se svetloba igra na Tejevem obrazu, kako sonce meče žarke na spodnjo ustnico in kako svetloba odseva v zenicah.
Res je, če bomo vedno počeli le tisto kar znamo ali tisto, kar znamo dobro, ne bomo nikoli zrasli!
Imejte se radi!
Maja
