torek, 26. marec 2013

Money inro



Inro je namenjen denarnemu darilu za 40 letno mladenko, ki si želi v New York:)


Danes nadaljujem z vzgojnimi dilemami sodobnega starševstva. Želim se dotakniti socialnih omrežij. Vse pogosteje se namreč zgodi, da se naši dnevi vrtijo okoli stavka: "Mami, jaz bi imel pa ... Čist vsi ga imajo, samo jaz ne!" Pri tem je v igri seveda facebook, twitter, smartphone...
Že na začetku povem, da sem "control freak" in me tega ni sram priznati. Pri svojem delu srečam toliko "vzgojnih napak", da me preganjajo najrazličnejši strahovi. Trudim se najti zdravo mero razuma in hkrati ohraniti mir v hiši.
OK, nazaj k FBju... Zgoraj napisanemu žal ne zadošča odgovor: "Ti ga pa pač še ne boš imel!" (Razen mogoče za smart phone, kjer mu odločno pribijem: "Še za tega pol časa sploh ne veš, kje ga imaš!") Vodi namreč k takojšnji vključitvi v La Resistance, česar pa za voljo miru v hiši res ne želimo. Pa tudi sama mislim, da zahteva zadeva razumno pojasnilo o vseh pasteh, ki jih skrivajo socialna omrežja in podobna "krama".

Tako se je razvila debata mama-sin in prišla sva do strani safe.si, ki otroke uči ravno o teh pasteh ter varni rabi interneta. Internet je ulica v otrokovi sobi. Ulica in svet, ki nekritičnemu umu skriva hujše pasti od tistih, ki jih lahko sreča pred domačimi vrati. Stran je OK, pa vendar me je zmotilo nekaj stvari v vzgojnih spotih. Naj izpostavim le eno: spot govori o tem, kako v šoli vsi učenci med odmori, na WCju, jedilnici... visijo na svojih mobilcih in čekirajo FB, se snemajo, to objavljajo na youtubu, fejsu... - realnost, žal:(
Le eden od njih je drugačen in vsi se mu zdijo čudni. Sprašuje se, kaj je na FBju takega, da jih odvrača od realnega druženja. Sreča dekle, ki mu je takoj všeč, predstavita se in ona mu reče:
"Te bom prečekirala na fejsu, te kliknem in se dobiva na kakšni pijački!"
PIJAČKI!!!!!
PIJAČKI!!!!! Našpičila sem ušesa in vse možne grelne sestavine mojega telesa: PIJAČKI!!! Saj so osnovnošolci! Pa naj bo to samo kokakola ali sok, mi smo na "pijačko" začeli hodit v zadnjem letniku srednje šole! Kaj pa kino, sprehod... Pijačka??!! Ne, to res težko sprejmem.

Ugotovila sem, da sem za na luno, arhaična in ne vem, kaj še vse... Ampak za voljo svojega sina, se ne želim spremeniti. Zdi se mi, da še vedno znam potegniti mejo med tistim, ki je dobro in tistim, ki ni. Za otroke žal med tistim, ki je prijetno in tistim, kar ni. Ampak to je naloga nas staršev!! Brezglavo dovoliti svojemu otroku vse, da bo šel v štih z drugimi, je nonsens!! Tvegam tudi priključitev k La Resistance, ampak v hiši odločava midva z J! Pri tem sva enotna in otrok to mora vedeti in konec koncev tudi sprejeti! Demokracijo se lahko gremo v državi (ha, ha), v družini pa pretirana demokratičnost vodi v anarhijo! Si je ne želim...

Za tiste, ki se srečujete s podobnimi problemi, prilagam link do super spota, ki je primeren tudi za odrasle. Govori o izpostavljanju in razgaljanju osebnih informacij. Krasna izhodiščna točka za pogovor z otroki, pa tudi nam malo v razmislek.

http://www.youtube.com/watch?v=_o8auwnJtqE

Imejte se radi!

Maja

nedelja, 17. marec 2013

Mame na preizkušnji



Napadli so nas virusi. Takšni, ki bi se jim lahko reklo tudi "selektivna gluhota" ali "pravila so nebodigatreba, ki si jih je izmislila mami, ki uživa v tem, da muči in sekira svet okoli sebe". Govorim seveda o podmladku, ki iz superkida prehaja v obdobje osamosvajanja. Za starša je kar šok (vsaj zame), ko se praktično čez noč spremeni, prej sicer dokaj pravila in dogovore spoštujoč otrok, v bitje, ki
a) ali trpi za popolno gluhoto ali pa
b) zelo dobro sliši, a strašno vneto jezika, uri svoje retorične sposobnosti, išče luknje v zakonih in lovi mamo na vejice in pike.
Prav nič od tega ni fajn. PIKA.
Stvari, ki so bile še do nedavnega nekako jasne in samoumevne, so pozabljene. Posledično doživljam tiste čudovite trenutke materinstva, ki vključujejo pretirano glasno govorjenje (beri vpitje), pretirano pogosto ponavljanje enih in istih stavkov ter močno gestikuliranje.
Zdi se mi, da sem vzgojno popolnoma neučinkovita. Po 3x na dan se mi zgodi, da pozabim vse, kar sem se o vzgoji naučila v svoji dvajsetletni pedagoški karieri, vse v kar verjamem in znam tako dobro svetovati drugim:)
Pa sem zadnjič dobila pojasnilo. Po 15 minutnem zbranem, jasnem, glasnem, smiselnem in strokovnem govoru, ki je vključeval le grajanje dejanj in nikakor ne osebe, govoru, ki bi mi ga lahko zavidali politiki, mi je mali rekel: "Mami, ampak jaz hočem bit v redu, ampak kaj, ko v trenutku pozabim vse, kar mi rečeš!"
Nova diagnoza torej: amnezija!

Zgornji je za mamo. Mojo. Ker je vse to preživela! Hvala ti!

Imejte se radi!

Maja

torek, 12. marec 2013

Happy or idiot?


Prejšnji teden sem na nekem predavanju slišala, da je zasvojenost z negativnimi informacijami osnovna zasvojenost in mati vseh ostalih. Osebno mislim, da ne samo z informacijami, pač pa splošna negativnost in negativizem, egoizem, poveličevanje lastne vrednosti in nemar za druge.

Na splošno se v življenju trudim misliti pozitivno. Ker redko glasno kritiziram, redko pljuvam po 
ostalih, jim dopuščam njihova mnenja in drugačnost in sem zadovoljna s tem, kar imam, se pogosto počutim takole:





Ker je moje vodilo: ne kompliciraj,... ker opravljanje ni moj hobi in raje pohvalim kot grajam, pogosto dajem vtis, da nekritično sprejemam svojo okolico. Ni res, le močno se zavedam naslednjega:

Smo, kar MISLIMO!
Kar mislimo, določa naša PREPRIČANJA!
Naša prepričanja določajo naša OBČUTJA.
Naša občutja vplivajo na naše REAKCIJE!
Ne moremo živeti pozitivno, če je naš um negativen!!

Am I happy or am I an idiot?

Če mi uspe na zgornjo sliko pričarati vsaj še en "rumen" obraz, bo svet malo lepši!
Če je tam zunaj kdo, ki se kdaj počuti tako kot jaz in če tudi njemu uspe najti družbo vsaj še enega "rumenčka", bo svet lepši... In morda sprožimo verižno reakcijo...
Vem, da se mi bodo negativisti smejali, a kdo je srečnejši?... In tisti se smeje zadnji!

Imejte se radi in bodite pozitivni!

Maja 

sreda, 06. marec 2013

Craft it forward in osmomarčevski swap



Pridejo trenutki, ko najdem inspiracijo povsod: v besedah, slikah,  barvnih kombinacijah, v nakitu drugih..., ko le zaprem oči in pred mano nastajajo nove in nove oblike, ideje...
Pridejo trenutki, ko ideje vrejo iz mene, prehitevajo druga drugo in morda niti ne počakajo, da izdelek dokončam...
Pridejo trenutki, ko ideje vrejo... a le na papir in čakajo voljo, ki bi zagnala roke...
Pridejo trenutki, ko ni ne idej ne volje za roke... Le malodušje in obup nad praznino glave... Takrat potrebujem nekaj, da me sune in zbudi... Nek zunanji razlog za ustvarjanje. Prav zato sem se pri EkoMartini pofočkala pod idejo Craft it forward. Pa tudi zato, ker se mi zdi ideja mreženja na ta način zanimiva in pozitivna... Ker imam rada, če me doma pričaka paketek v katerem se skriva nekaj lepega in narejenega z ljubeznijo. Izdelek poln srčnosti. In prav tak me je pričakal že v ponedeljek! Martina mi je poslala čudovito škatlico za nakit in blokec za vse tiste ideje, o katerih sem pisala malo prej. Dva sončna izdelka, topla, polna optimizma in pomaladi! Martina: najlepša hvala! Moj ponedeljek je bil zato veliko, veliko lepši!
In kakšna je sedaj moja oziroma vaša naloga. Navodila sem skopirala kar od Martine:

Petim blogerkam  bom podarila svoj DIY- »naredi sam« izdelek. Ko boste prejeli  mojo pošto, ste na vrsti vi! Najprej naredite objavo (kot je ta moja) in nadaljujete  Craft it forward projekt s tem, da še sami pošljete drobna  DIY presenečenja prvim petim komentatorjem. Kot rečeno, lahko je karkoli, le da je samo vaš, ročno ustvarjen izdelek. Če se mi bo katera pridružila, se naj "pofočka " pod to objavo.

Pet mini darilc je narejenih, čakajo le tiste, ki se boste opogumile in pofočkale pod to idejo:)

Da pa je teden popoln, me je danes doma čakal še en paketek: paketek osmomarčevskega swapa, ki so ga organizirale na Izdelovalnici malih umetnin. Prejela sem čudovit komplet ogrlice in prstana, ki mi ga je poslala Romana. Romana, najlepša hvala!! Ker nisem nikjer našla tvojega e naslova, te prosim, če se mi oglasiš tu, da se ti lahko zahvalim malo bolj osebno!! Nakit je čudovit!

Kaj pa sem za swap poslala jaz pa kdaj drugič, saj ne vem, če je paketek že prišel do novega naslova!

Imejte se radi!

Maja

sreda, 27. februar 2013

Echo of the past







Odmev preteklosti. V vseh pogledih. V skledah se namreč skrivajo delčki vseh mojih zadnjih ustvarjalnih podvigov. Preteklosti torej. Zakaj? Ker sem ju naredila iz vseh poli ostankov, ki so se že toliko časa nabirali v kozarcu, da se ga ni več dalo zapreti. Pozabljeni, zdrobljeni, uničeni koščki... neustrezne barve... bela, na katero so se ujele smeti... Delčki, ki so čakali, da vseeno ugledajo svoj smiel v kakšnem kosu. In so ga. Tako sem spremenila Preteklost v Danes ter ostala zvesta sama sebi. Svojim sklepom in svoji ljubezni do antičnega, postaranega, do poli, ki nikakor ne zgleda kot poli.
Dva kosa, ki me bosta vedno spomnila na čudovito popoldne, ki sva ga s Tejem preživela v ateljeju. On ob papirju, jaz ob poli, oba ob glasbi, ki sva si jo po glasbenih željah izmenično predvajala z YouTuba. Spet Preteklost, ki se je srečevala s Sedanjostjo. Vse niti lahko prepletemo, če le želimo. Če le hočemo Videti...

Imejte se radi!

Maja

petek, 22. februar 2013

Kdo danes kaže svoj obraz?





Gripa se je naselila med naše stene in nam preprečila pobeg v eno najlepših evropskih prestolnic. Saj vem, da je rizično načrtovati tovrstno potovanje med zimskimi počitnicami, a kljub vsemu se sprašujem, kaj nam prav vsakič, ko kam želimo, bolezen želi sporočiti! Saj vemo, da je doma najlepše in res, ampak čisto zares radi zapečkamo, ampak... Že drugič ista prestolnica! Nekaj mora biti na tem! Nekaj nam tam ni usojeno!

Pa sem spet pri starih načrtih, kaj vse bom naredila v tem prostem tednu. No, morda mi uspe narediti vsaj nekaj, saj vem, kako se sfrižijo moji velikopotezni načrti... Ti obrazi so bili narejeni že pred časom. Nagrmadeni so lovili prah v kotu mize in zadnjič jih je doletela sreča, da dobijo svojo dokončno obliko.  Všeč so mi in morda dobijo še družbo!

Imejte se radi in bežite pred gripo!

Maja

sobota, 16. februar 2013

Inro





Inro je mala okrašena škatlica, namenjena za shranjevanje drobnih predmetov. Izhaja iz Japonske. Včasih so v njih shranjevali zdravila, osebne pečatnike, pa tudi tobak, nosili so jih zavezane okoli pasu. Izdelane so iz tankega usnja, lesa ali papirja ter bogato okrašene. Kar precejšnjo zbirko imajo v Londonu v Victoria in Albert muzeju. Že ko sem jih prvič videla, sem jih začela občudovati. Navdušila me je perfekcija, s katero so izdelane, visok sijaj in bogata okrašenost enih, ter preprosta naravnost drugih. Kar nekaj časa so bile v "modi" tudi pri poli oblikovalcih, meni osebno pa se je njihova izdelava zdela preveč komplicirana. Pa mi vseeno niso šle iz glave. Tako sem se ta teden odločila izdelati "poenostavljen" model. Tu je. Izpadla je sicer večja, kot sem načrtovala, pa kljub vsemu je primerna za nošenje. Sedaj se lotim še ta komplicirane:)

Imejte se radi!

Maja

petek, 08. februar 2013

Big beads





Pred štirinajstimi dnevi sem se udeležila Renatine delavnice izdelovanja XL kroglic v Izdelovalnici
malih umetnin. Delavnica mi je dala ogromno zagona in ves prejšnji teden sem valjala, gladila in brusila. Ker se je besedi Danes pridružila še občasna dopolnitev "Malo drugače" sem izbrala zase nekoliko drugačno barvo in z njo uživala. In tu so - moje XL krogle. Še zdaleč ne tako lepe in popolne kot Renatine, a popolnoma nosljive in lahke! Ko sem delala posamezno kroglo, se mi je zdela lepa in okrogla, ko pa sem jo pogledala z druge perspektive, je bila popolnoma drugačna, jajčasta in pokvečena in gladila sem naprej. Tako je z vsemi rečmi na tem svetu - ko jih pogledaš z druge perspektive, se drugačne, morda ne tako grozne in ne tako zastrašujoče, drugič je spet drugače. Včasih je probleme, ki nas tarejo res potrebno pogledati z drugega zornega kota, takrat se odprejo popolnoma nove dimenzije!

Zadnji obesek je rezultat mojega gorenjskega duha in je nastal iz ostankov. Spet "malo drugače" kot sicer, brez načrta, kar tako spontano. Običajno si stvari v glavi do potankosti zamislim in sledim ideji kot slepa kura, tokrat sem sledila le prstom.

Imejte se radi!

Maja

petek, 25. januar 2013

Danes II.


V življenju vsakega posameznika se vrstijo vzponi in padci. Sama nisem nikakršna izjema. Včasih se počutim kot "superhuman", spet drugič popolna zguba, brezvoljna in tečna. Letos sem "downsom" in zgubarskim dnem napovedala odločno vojno. Beseda "danes", ki sem jo izbrala za svojo letošnjo besedo, mi neverjetno pomaga. Kdo bi si mislil, da je včasih tako lahko preusmeriti pozornost. Kadar začnem kaj fantazirati, si rečem le: " Maja, DANES!" Pomaga:)
Druga stvar je, da sem si postavila nekaj enostavnih, tedenskih ciljev, ki vključujejo nas tri in nas povezujejo. Eden od teh je, da vsak teden preizkusim nov recept. Ker sem se večino prejšnjega leta borila z alergijami in drugimi nadlogami, se trudim kuhati zdravo. Vse to postaja že prava obsesija, a v njej resnično uživam. Ker pa moj blog nikoli ni bil kuharski, čeprav takšne z veseljem prebiram, ostajam pri poli. Zgornji obesek je rezultat besnega tekanja po hiši in okoli nje. Iskala sem namreč teksture in ugotovila, da živimo v zelo "gladkem" svetu. Kam je šlo vse naravno?

Imejte se radi!

Maja

torek, 15. januar 2013

Danes




Pri snegu imam najraje zadušeno tišino v katero se zjutraj zbudiš. Kot da bi nam narava sporočala, da se moramo umiriti in počivati. Da bi le znali... Da bi le znali umiriti dušo, misli, telo... Zadihati in se prepustiti trenutku, njegovi lepoti. Danes, tukaj in zdaj...

In tako sem jo našla...besedo letošnjega leta, idejo, o kateri je govorila že Anja. Moja beseda bo DANES. Živeti moram danes. Preteklosti ne morem spremeniti. Prihodnost prepuščam njej sami. Danes pa mora biti moj najljubši dan, prav tako kot je od Medvedka Puja:)

"Kateri dan je?" je vprašal Pu.
"Danes", je zacvilil Pujsek.
"Moj najljubši dan", je rekel Pu.

Imejte se radi,

Maja

ponedeljek, 07. januar 2013

Afrika iz arhiva





Obožujem drobna darila. Velika in draga me spravljajo v zadrego. Če bi dobila avto, bi ga po mojem gotovo zavrnila:)) Ne, resno: všeč mi je toplina in pozornost majhnih stvari, doma narejenih daril ali tistih, ki pokažejo, da te nekdo res pozna ali posluša. Tako sem letos dobila tudi drobno knjižico Sreča Antoina de Saint-Exupery-ja. Odprla se mi je prav na strani, ki pravi:

Pravo veselje je v druženju!

In še kako res je! Pa naj bo to druženje v živo ali preko ekrana. Slednjega sem res pogrešala!

Imejte se radi!

Maja

sreda, 02. januar 2013

As years go by...


Dva nova začetka na istem koncu. Drug zraven drugega. Enaki sklepi, nov pogum, novo upanje... Nove številke, nove gubice, novi nasmehi. Nove malenkosti, ki osrečujejo, bogatijo in delajo življenje slajše. Poseben dan, danes drugačen od prejšnjih v tej vrsti. Delovni:)

Iz čestitkarskih vod me je že davno odneslo, a sem včeraj kljub vsemu spravila skupaj nekaj za mojo sorojstnodnevnico. Draga dekleta: hvala! Zaradi vas je vsak dan, še tako kisel, prav poseben. Vaš smeh in dobra volja mi dvigujejo krila. Vaša iskrenost je nenadkriljiva in družba nenadomestljiva! RVI!

Draga moja fanta! Hvala za čudovito presenečenje! Za kosilo ob praznični mizi, darila in vaju! J: le od kje ti ideja za takšno torto??? Noro, najboljše! Vem, da je to tvoj način, s katerim mi sporočaš, da naj nadaljujem tisto, kar znam! Vem, bom, obljubim!! Prepoznam vsak izdelek na njej: Pandorino skrinjo, smrkastične hiške, trikotno zapestnico, slončke... Res!!! Če ne bi bila pokvarljiva, je ne bi nikoli pojedla. Postavila bi jo na polico in jo občudovala! Hvala, najboljša sta in rada vaju imam! Do Lune in nazaj, pa še trikrat naokoli!



Imejte se radi!

Maja

sobota, 29. december 2012

Leto, ki mineva


Leto je minilo.
Leto, ko sem iskala razloge za nekaj, kar razlogov ne potrebuje.
Leto, ko sem iskala opravičila za stvari, ki ne potrebujejo opravičil. Ki preprosto so tam, kjer morajo biti.
Leto, ko sem sama sebi polagala račune in se vedno bolj zapletala v misli in ideje iz katerih nisem našla izhoda.
Leto, ki me pušča prazno.
Leto, ko se mi je vse prevečkrat zdelo, da sem izgubila pot... Da je vsak korak, ki ga izberem drugačen od tistega, ki ga v resnici želim izbrati.
Leto, ko sem zbirala moč, da verjamem, da je vsak korak tu z namenom. Morda skritim, morda takim, ki svojo moč šele pokaže. Vsak korak sestavlja mozaik. Enkraten in neponovljiv. Vsak korak sestavlja Mene, Nas, postaja del zgodovine, del zgodbe, del minljivosti...
Želim si leto, lažjih korakov. Zase, za moje, za vas...
Želim si leto lažjega diha. Zase, za moje, za vas...
Želim si leto brez obžalovanj. Zase, za moje, za vas...
In vedrih misli. Zase, za moje, za vas...

Hvala vsem, ki ste me na kakršenkoli način skušali zbezati iz moje luknje. Hvaležna sem vam, za vse besede in misli, ki ste mi jih izrekli v živo, preko pošte ali preko drugih. Hvala, ker name niste pozabili!

Srečno in

imejte se radi!

Maja

sreda, 22. februar 2012

Ko se čas ustavi...


Počitnice so lahko zelo kratke, a se duša in telo nahranita veliko bolje, kot če bi le te trajale in trajale. Moja se je zadnje dni hranila v pravljični hiški... čisto na samem, daleč stran od vrveža... Skrita pred ljudmi in vsiljivci stoji na obronku jase ob Savi Bohinjki že vse od leta

169 let, ja prav ste izračunali.

Ta stara gospa je videla in slišala že marsikatero zgodbo. Če bi stene lahko pripovedovale, bi moje roke prav gotovo napisale njeno zgodbo.

Na zunaj se ni prav dosti spremenila. Preprosta in skromna, v pravem gorenjskem stilu te pričaka skrita za ovinkom.

V notranjosti se je čas ustavil.
Z lončeno krušno pečjo, tabernakelčkom, zamreženimi okni in debelimi stenami te pusti brez besed. Mojca, njena lastnica, ji je s svojo neizmerno toplino vdihnila dušo, ki te ne more pustiti ravnodušnega. Kamorkoli pogledaš, najdeš malenkosti, ki jih lahko občuduješ in ob katerih se počutiš kot doma. Kredenca s starimi posodami in jerbasi za peko kruha, starinski medvedki in pločevinaste posode, lanene zavese in blazine toplih barv. Sediš in razmišljaš, da se je hiša naselila v tvoje kosti kot del tebe... kot da bi bila tvoja prednica ali pa, da bi ti v njej prebival v enem od svojih prejšnjih življenj. Tako močno te prevzame.

Po strmih stopnicah navzgor te pričakata leseni spalnici, polni knjig. Lahko bi se zleknil in v tišini prebiral zgodbe za naslovi... A narava vabi in kliče...




Medo na okenski polici mi je v čudovitem sončnem jutru poziral kot naročen. Svetloba ga je mehko oblivala in na njem risala zanimive sence. Sam od sebe je ponujal idejo, da se spremeni v starinsko razglednico...

Žal je na počitnicah svoje slovo vzel naš zvesti Cannon EOS 350. Ostala mi je le moja trotelica. Kar težko sem fotografirala z njo! EOS, močno te bomo pogrešali, življenje brez tebe si težko predstavljam!

Imejte se radi!

Maja

torek, 14. februar 2012

Doza Ljubezni na recept ali Valentinov swap




Pa naj bo Valentinovo!

Instinktivno me je potegnilo v Valentinov swap na Izdelovalnici malih umetnin. Najbrž zato, ker po internetu še nisem swapala, mogoče pa zato, ker sem si tako močno želela poskusiti srčke po tutorialu Noelie Contreras. In Valentinov swap se mi je zdel več kot primeren za to.

Lotila sem se srčkov. Naredila sem jih toliko, da bi v Hariboju gotovo presegla dnevno normo. Tako so poleg ogrlice nastali še uhani za zraven, ki še čakajo lastnico, saj jih sama ne nosim. Pa še so ostali... Še za kar nekaj doz Ljubezni!

Mojega paketka še ni. Danes sem vsa nestrpna čakala, da pridem domov, pa mi je poštar pred vrati namesto pošte pustil le svoj motor! Ja, kar cel motor! Skoraj sem dol padla, ko sem ga zagledala lepo parkiranega sredi dovoza, njega nikjer, vreče za pošto pa prazne, ... in naš nabiralnik tudi. Niti običajnega torkovega Lidlovega kataloga ne:( Sem pomislila, da je to morda maščevanje, ki mi ga je nekoč napovedal zaradi vseh paketov, ki mi jih mora prinesti, pa sem črno misel opustila. Šla sem sicer na obhod okoli hiše, če ga morda ni kaj stisnilo v tem mrazu in revež kje leži v snegu. No, na srečo ga ni bilo. K sosedu nisem pozvonila, kajti če sta ugotavljala, katere trave v steklenici so letos boljše, ju danes nisem želela motiti.
Motor je okoli pol pete čudežno izginil, naš nabiralnik pa je še vedno lačen zeval. Morda jutri kaj več sreče.

Imejte se radi, s pošto ali brez nje!

Maja